Anja Hreščak je za ljubljanski Dnevnik spraševala poslanko Mojco Šetinc Pašek o tem, zakaj so jo izključili iz stranke Gibanje Svoboda, o razmerah v njej in političnem zakulisju v posebej dramatičnem trenutku za to vlado tudi v primeru, če ne bi prišlo do omenjenega ostrakizma.
Kaj smo izvedeli v enem najbolj pomenljivih in pikantnih intervjujev v zadnjih letih, ki bo žal verjetno ostal bolj kot ne spregledan, ker množični mediji ne znajo ali nočejo ožariščiti pomembnih ali celo usodnih tem? Spodaj navajam pet očitnih poudarkov iz pogovora, ki še zdaleč niso edini.
Paralelna moč stricev in tet
Prvič, obstoj paralelnega vpliva stricev in tet v izvršni veji oblasti. Težko si lahko predstavljamo, da bi kdo bolj odkrito in naravnost kritiziral razmere v kateri od vodilnih strank v zadnjih desetletjih, kot je to storila poslanka Svobode. Šetinc Pašek je brez dlake na jeziku postregla z opisi situacij, ki sicer enemu delu javnosti niso povsem novi, večina pa je za srhljivo dogajanje dobila svežo in novo potrditev: Svoboda je vodena nedemokratično, stranka je ugrabljena s strani paralelnih centrov odločanja, kjer vršijo vpliv posamezniki ob Golobu s presenetljivo veliko močjo.
Ne, to niso notorično zlorabljeni in propagandno napihovani centri okoli Milana Kučana ali demoniziranega kroga iz stare komunistične garniture, temveč velja povedano za stričevski in tetinski tandem, ki ga poosebljata Damir Črnčec in Vesna Vuković. Resda imata oba imenovana strankarske in vladne funkcije, tako da smemo govoriti predvsem o njunem nesorazmernem vplivu. Doslej se je v javnosti manj omenjalo Vukovićevega namestnika, Petra Majerleta, ki igra po mnenju poslanke pomembno operativno vlogo.
Paranoidni stalinizem
Drugič, paranoidni stalinizem. Stranka je vodena izrazito kontrolno, skorajda že paranoidno, kar vključuje tudi občasno zaukazano pregledovanje mobilnih telefonov, ki ga morajo medsebojno izpeljati kar sami poslanci Svobode. Na trenutke zaukazano prispevajo svoje »bianko« podpise, kot v primeru dopolnilnega zdravstvenega zavarovanja, ne da bi sploh videli zakon.
Potem pa se je, beremo v intervjuju, zanj hitro izkazalo, da so ga slabo in nestrokovno pripravili v LMŠ, zaradi česar so morali v Svobodi zgolj slediti poveljem! Šetinc Pašek neizprosno omenja igrice, ki se jih ne bi sramoval niti Stalin, kot pravi, zraven pa našteva metode delovanja, ki vsebujejo nadzor, sumničenja ter iskanje »izdajalcev«.
Golob in Janša kot ista
Tretjič, istost ali podobnost med Golobovo in Janševo tehnologijo vladanja. Ta motiv sam večkrat izpostavljam in javnost je zdaj dobila nov posreden dokaz: kar počne Golob, je nezgrešljivo sorodno Janševim maniram. Od tu naprej se poraja izziv glede dveh smiselnih interpretacij, ki jih poslanka sicer ne izpelje: je sorodnost med obema »intrinzična« in je Golob po svojem političnem prepričanju podoben svojemu predhodniku, z njim pa si deli tudi karakterne lastnosti, ali pa mu sledi iz drugih razlogov?
Dokončnega in prepričljivega odgovora še ne poznamo, od njega pa je odvisna nadaljnja razlaga o tem, ali je premierjev retorični boj proti janšizmu zgolj zlagana instrumentalizirana tehnika, s čimer želi podobnosti prikriti, njegov antijanšizem pa je zgolj prefrigana maska za novo obliko janšizma? Poslanka pove, da je morda razlog skrit v nekakšnem »metodološkem« revanšizmu, saj je večkrat slišala izraženo prepričanje Črnčeca in Vukovićeve, da je možno janšiste premagati samo s tem, da posnemaš njihove metode. Nič čudnega torej, če podobnost obstaja: komur želi biti Janša zgled imitacije, se bo nekaj malega priučil.
Načrtno sesuvanje Svobode
Četrtič: sovražni prevzem od znotraj. Pripravlja in odvija se »interni« prevzem oblasti, pravi poslanka, kjer Črnčec načrtno slabi vpliv Svobode in nastavlja kadre iz vrst LMŠ in blizu njegovemu varovancu Marjanu Šarcu. Zaradi temu smo priča slabljenju predsednika vlade, Šarčev generalni sekretar pa želi na pozicije, tudi po ministrstvih, nastaviti svoje garniture ljudi in na koncu izpeljati »naskok« na glavno mesto v vladi.
Zakaj se to neovirano odvija in čemu Golob pristaja na tovrstno vodljivost, se sprašujemo že dolgo časa, brez pametnega odgovora, čeprav bi bil ključen za razumevanje iracionalnosti oblasti in s tem za negotovo prihodnost države.
Zarota proti predsednici parlamenta
Petič, Golob ali nekdo blizu njega, kar je isto, je zahteval odhod predsednice parlamenta Urške Klakočar Zupančič. Identično informacijo je izrekel tudi Matej Tonin, ko v oddaji »24 ur zvečer« povedal, da so poslanci Svobode prišli do njega in prosili za podpise pri odstavljanju predsednice. Še več, nastopil je kot nekdo, ki je svojim članom v pismu razložil, da stranki SDS in Svoboda v ozadju sodelujeta – toliko znova o potencialni podobnosti med Janšo in Golobom.
Če vse našteto drži, kakorkoli se zdi neverjetno, bo moral nekdo odgovoriti na ultimativen izziv, ki je naslednji: kaj je narobe s stranko, ki ruši svojo politično drugo najmočnejšo osebo v državi v lastnih vrstah? Kdo tukaj entuziastično zabija avtogole, morda kar Golob sam sebi in ne poslanka, kot ji je sam patetično očital? Šetinc Pašek celo pove, da so rušenje predsednice operativno zaupali poslancu Alešu Rezarju, ki da je imel »vnaprej napisano obtožnico«, svojo strankarsko kolegico in podpredsednico stranke bi moral pozvati k odstopu, ker si je nakopala številne zamere.
Zakaj se je predsednik vlade odločil žrtvovati tako zelo pomembno osebo v hierarhiji stranke in na političnem parketu, ni niti malo doumljivo, vemo pa, da je kasneje takšno dogajanje gladko in celo posmehljivo zanikal.
Kdo nam laže?
Če je šlo za strankarski komplot proti predsednici parlamenta, bi najbolje znala povedati in potrditi ona sama. A se zdi, da je modro pomolčala in nam odrekla to spoznanje. Kot vemo, je tisti dan odstopila kot podpredsednica stranke iz »osebnih razlogov« in ostala predsednica parlamenta, običajno energična in zgovorna pa ni bila preveč razpoložena.
Po mnenju Šetinc Pašek, s katero si je blizu, je postala žrtev brutalnega strankarskega obračuna, vključno z zbiranjem podpisov za njen odstop celo pri opozicijskih SDS in Novi Sloveniji. Kdo torej laže, predsednik vlade, ki je na dan sveta stranke demantiral navedbe nekaterih medijev, češ da je zahteval njen odhod zaradi svojeglavosti in ker ni podprla razrešitve ministrice za kmetijstvo Irene Šinko, tudi preveč trmaste, ali pa morda ne govori resnice izključena poslanka?
Še več, če naj bi Golob res organiziral podpise za odstranitev pri svojih političnih nasprotnikih, je to morda ena najbolj nepojmljivih političnih potez v zgodovini samostojne države, z razkrivanjem resnice pa bi se morali ukvarjati vsi resni novinarji v državi. In natanko tak scenarij je potrdil tudi Tonin, ki je v kamere povedal, da so ga obiskali Golobovi poslanci in vprašali po podpisih.
Vedno osebni razlogi
Ker pa predsednica parlamenta ni bila prva, ki je odstopila kot podpredsednica stranke Gibanje Svoboda, se splača obuditi spomin na september 2022, ko je najprej kot kandidatka za predsednico države in nato še z mesta te funkcije odšla Marta Kos. Prvo je storila iz enakih »osebnih razlogov«, Golob pa se je že takrat v kamere zaklinjal, da ne pozna nobenih drugih. Njen brat Drago Kos je pred dnevi v nekem intervjuju povedal nekaj podobnega, kar pojasni Šetinc Pašek za Dnevnik takole:
»Marto Kos se je zelo grobo odslovilo in izključilo iz predsedniške kampanje, potem ko je generalna sekretarka ocenila, da ima napačno ekipo in da nima možnosti vstopa v drugi krog. S Tatjano Bobnar, ki je po mojem mnenju oseba z izjemno integriteto, so obračunali tisti, pridruženi Gibanju Svoboda, ki so po njenem odhodu s svojim človekom prevzeli ta resor.«
Če je Kos kot podpredsednica stranke, ki je nato decembra lani iz solidarnosti do Bobnar izstopila še iz Golobove stranke, odšla proti svoji volji, si zlahka predstavljamo, da se je podobno zgodilo tudi s sedanjo predsednico parlamenta.
Si je morda Klakočar Zupančič za las rešila kožo in ostala na funkciji po tistem, ko je bila še druga podpredsednica, s katero so grdo obračunali in se je morala posloviti? Je morda takšno pričakovanje bilo tudi do kmetijske ministrice, ki se je uprla, kar pa ni dovolj uspelo Urošu Brežanu in Danijelu Bešiču Loredanu, saj sta se raje užaljeno umaknila kar sama?
Komu verjeti?
Če damo na tehnico besede, lahko verjamemo eni ali drugi strani: po prvi možnosti govori ves čas resnico Golob, po drugi pa laže. Če govori resnico, potem lažejo Šetinc Pašek, Tonin, Drago Kos in tudi Marta Kos, na katero se sklicuje, končno pa posredno še Urška Klakočar Zupančič, na katero se sklicuje izključena poslanka. Takoj opazimo, da bo potrebno za to, da premierju verjamemo, kar veliko ljudi označiti za lažnivce, njemu v podporo pa ravno ne mrgoli izjav.
Množica stališča proti Golobu je zagotovo izjemno slaba novica za njegove podpornike na podoben način, kot si ti res ne želijo koalicije med Svobodo in SDS, o kateri rad šepeta Tonin, a se pri tem sam ne more odločiti, ali bi bil v njej ali ne. Odstavljanje lastne podpredsednice in pajdašenje z Janšo se zdi tolikšna opustitev vseh načel v politiki in zunaj nje, da si večjega moralnega bankrota in fiaska kakšne politične stranke potem sploh ne znamo zamisliti.
Čigavo truplo?
Gotovo je nastopila situacija, v kateri bo poslankina direktna izpoved v intervjuju za Dnevnik označena za nov skupek laži. Če jo vzamemo za resnično, si težko predstavljamo norost domislice, ki so jo pred dolgimi leti kuloarsko ponavljali politiki leve provenience. Zgodba je preprosta: z Janšo je itak konec, so takrat dejali, njegov vek se izteka, zato se je potrebno zgolj zlekniti ob reki in čakati, kdaj bo mimo priplavalo njegovo truplo, namesto da bi se vanj zaletavali.
Situacija je leta 2023 popolnoma obrnjena na glavo in Janša gleda film, za katerega protagonist pravi, da ga ne bo videl: zleknil se je v travo ob reki in zgolj ležerno čaka, kdaj bo mimo priplavalo Golobovo truplo, njegov duševni mir in užitek pa občasno zmotijo emisarji predsednika vlade, ki se prihajajo opravičiti za zamudo in prosijo za podpise, da bi dvignili zapornice na reki. Da bodo vsi skupaj prej na cilju.
Izključitev mimo postopkov
Presenetljivo noben od medijev doslej ni razkril, na kakšen način je stranka Svoboda pri izključitvi Šetinc Pašek storila hude proceduralne napake. Če štejemo, da njihov Etični kodeks opredeljuje postopke, ki so bili pri njenem ostrakizmu grobo kršeni, kar sem dovolj natančno analiziral, je mogoče najmanj ugotoviti, da so v kodeksu vpeljani paralelni postopki izključitve v stranke, kar pomeni, da je potem ta dokument v popolnem nesoglasju s statutom, če že ne sprejmemo, da so poslanko iz svojih vrst nagnali mimo vseh internih pravil.
Ker predlog izključitve podpisuje sam Golob, bi zaradi hudih proceduralnih malomarnosti morda morali člani zahtevati kar njegov odstop. Še huje: če bi se izkazalo, da je bil komplot proti podpredsednici stranke resničen, bi bilo nujno na podlagi kar nekaj členov kodeksa iz stranke izključiti kar njenega lastnega predsednika in še kup drugih članov, ki so pri tem projektu pomagali.
Več:
Prijazen čevljar Golob: o kognitivni disonanci in zakulisnem sodelovanju med Svobodo in SDS
Vlada mora pasti: o demoničnem šepetu Janeza v Golobovi glavi
Dialektika antijanšizma: zakaj je nevarna slepa podpora Golobovi vladi?