Četrti mandat Janeza Janše zagotovo zaznamuje organizirana laž vseh političnih akterjev, zaradi česar je aktualna vlada, kot sem že večkrat pojasnil, dejansko nelegitimna, kakorkoli je že navzven legalna. To dejstvo nam seveda ne pomaga veliko in je ne bo ustavilo.
Če je to prva značilnost začetka mandata, nam nekako preveč izginja izpred oči še ena lastnost. Imenoval jo bom preprosto takole: vbrizg šank populizma, pri katerem je dovoljeno vse, tako v politični govorici kot v metodah. Če je Janša zgolj konsistenten v svojem ravnanju avtokratskega rušenja demokratičnih standardov, če je Nova Slovenija brez zadržkov v vladi po nenehnih zaklinjanjih Mateja Tonina, da z Janšo nikoli več ne gredo v vlado, zaradi česar je bil zamenjan, če je Anže Logar nesporno odigral vlogo trojanskega konja in zanikal prav vse svoje ključne predvolilne obljube, zdaj pa deluje kot najzvestejši oproda svojemu prejšnjemu šefu, je prihod Zorana Stevanovića in njegove Resni.ce povečal splošno entropijo in nered v politiki do točke vrelišča.
Ne le, da so koalicijski partnerji snedli svoje politične zaobljube, videti so nadvse srečni drug z drugim in bolj ali manj nimajo niti besedice zadržka. Povedano drugače: na svoj nebrzdani populizem so celo ponosni, mi pa jim to kar dovolimo.
Začetek vbrizga
Usodna napaka bi bila verjeti, da je zmanipulirana nastavitev Stevanovića na čelo parlamenta edina povzročila vbrizg, ker lahko brez sramu uporablja ljudem zelo ljubo šank govorico. Omenjeni je za sabo potegnil tudi druge politične akterje, jih po svoje legitimiral in dosegel, da so padli skoraj vsi standardi. Pomislimo, da Janša, Mahnič, Stevanović in vsi njihovi epigoni pretežno operirajo na družbenih omrežjih, kjer je precej lažje biti nedostojen kot v političnih sobanah. Tam se postavljajo najbolj prostaški nivoji in tam se najbolj tekmuje v nizkotnosti, šele drugotno pa se nivo prenaša v živ prostor.
Posebej koncentrirana in vulgarna različica takšnega populizma se kaže v politični nesramnosti in diskreditacijah, žalitvah in sovražnem govoru, sistematičnem laganju, intenzifikaciji zarotniškega mišljenja, napadih na neodvisne institucije in brezmejni uporabi nizkotnih psihopropagandnih sredstev. V nekaj pičlih mesecih delovanja vlade se je ustvaril vtis, da so padle skoraj vse zavore – dovoljeno je vse in to ni več plehka fraza. Pomislimo, kaj nas v stanju popolnega kaosa čaka šele čez nekaj let, če bo vlada obstala.
Slepi smo, če mislimo, da takšna govorica in psihopolitika ne delujeta in da ju ljudje zavračajo. Nasprotno, cenijo ju in si ju želijo še več! Ljudje obožujejo šank. Če bi bili nebrzdani populisti neuspešni, bi se svojim metodam in političnemu slogu že zdavnaj odpovedali. Zato velja nasprotno: pri njih vztrajajo, ker se jim obrestujejo. S tem smo pri tabuizirani temi, ki je v liberalnih demokracijah globoko ukoreninjena: ljudstva se nikoli ne graja, krivda je enostransko vedno na politiki, medtem ko je ljudstvo »zgolj« zavedeno. Napaka!
Vampirska demokracija
Ker je Stevanović na čelu parlamenta, lahko narekuje najslabše zglede in poskrbi, da sankcij za razmah nedostojnosti v hramu demokracije ni. Eden najbolj ilustrativnih zgledov v tej vrsti je Mahničev nedavni napad na poslanko Janjo Sluga, ki jo je na omrežju X naslikal kot vampirko in omenjal hudičevo seme.
Političnega nasprotnika ni več treba kritizirati, dovolj ga je vizualno spremeniti v nečloveško pošast. Parlamentarna demokracija po načelih poceni grozljivke, ob nedelujočem etičnem kodeksu in predsedniku parlamenta, ki je za Mahničevega kolega Aleša Hojsa že izjavil, da je »pezde malo«, je nepovratno na poti razkroja. Mimogrede, ob novem diskreditacijskem »vampirskem« prijemu se ni oglasil nihče, celo mediji pa so ga predstavili kot povsem neproblematično dejstvo.
Vbrizg šank populizma se je zagotovo začel že dolgo nazaj, zdaj je postal standard. Pomislimo na ekscese, kot je licitiranje Milanovih novinarskih prostitutk za 30 in 35 evrov v režiji sedanjega predsednika vlade. Da je pozneje Janša dobil še dva mandata za vodenje, je zagotovo svojevrsten poklon prav šank populizmu. Kar se dogaja zdaj, pa je odprta fronta, kjer so vbrizgi postali vsakodnevni in pri njih zagotovo prednjačijo predstavniki stranke Resni.ca, ki se predstavljajo kot nasprotniki političnih elit, a le zato, da bi prikrili, kako z njimi sodelujejo.
Metastaze na dnu oceana
Zakaj temu pravim vbrizg? Ker se dogaja neverjetno intenzivno, ker se širi kot rakave metastaze in ker je vnesen v politični krvni obtok kot nekakšna droga. Dogodki prehitevajo drug drugega in kar je bilo včeraj škandal, je danes že sredstvo za dosego cilja. Ljudje pričakujejo še več drame, še nizkotnejša čustva in gladiatorstvo. Pravila politične omike ne veljajo, etika je postala neznan čudaški koncept, dejstva niso zavezujoča, laž se nagrajuje z vedno višjimi rejtingi, mediji so sovražniki, pravne institucije pa legitimne samo toliko časa, dokler odločajo v naš prid.
Kar opažamo na drugi strani, so popolna nemoč, pasivnost in anemičnost vseh, ki razmah takšnega populizma kritično spremljamo. V trenutku, ko vsi molčijo in ko mediji zgolj »poročajo« o novih manifestacijah vbrizga, je bitka izgubljena. Ker je mest vbrizga neskončno, vsi zgolj tavamo od enega do drugega in poskušamo mašiti luknje. Na koncu to ne uspeva več nikomur in nihče se niti ne trudi več: ne mediji ne kritična javnost. Glede na hitrost normalizacije nebrzdanega populizma postaja samo še vprašanje časa, kako hitro bomo potonili, če se populisti ne bi neskončno trudili navrtati tudi dna oceana, zaradi česar vsakič pademo še nižje.
Next level shit
Diskreditacijski kaos in pljuvaštvo še kako ustrezata vladajočim, med novinarji pa znova iščemo junake, ki bi v javnem interesu vprašali nosilce tega populizma, kaj pomeni njihov »next level shit«, kot temu navdušeno pravi še ena postavljalka vulgarnih standardov, poslanka Katja Kokot.
Naj spomnim: Mahnič je ustavne sodnike nedavno označil za »bedake«, sodišče za »marksistični krožek« in »politični podaljšek radikalne levice«, nato pa odprl vprašanje, v kolikšni meri bi bilo treba njegove odločitve sploh še upoštevati. Tu ne govorimo več zgolj o vulgarnem besednjaku, ampak o obliki pritiska: ustavno sodišče je sprejemljivo izključno takrat, kadar odloča pravilno, pravilno pa odloča takrat, kadar odloča po naših željah. Če ne, ni več sodišče, ampak politični sovražnik.
Podoben vzorec se je pokazal pri Stevanoviću. RTV Slovenija je javno obtožil, da je namenoma ignorirala njegovo povabilo na izjavo, toda izkazalo se je, da vabila sploh ni prejela. Pozabite na komunikacijski šum, ker ga ni: tu je obtožba že opravila svoje delo, češ da javni servis ignorira, prikriva in manipulira. Dejstvo, da povabila ni bilo, postane skoraj nepomembno in tega, da dejstva ne štejejo, se šank populisti močno zavedajo.
Tudi glede javnega servisa si ne bodo preveč belili glave: s spremembo medijske zakonodaje bodo preprosto nastavili svoje vodstvo in svoje novinarje.
Vse je dovoljeno
Takšen moment je v temelju psihopropagande: ne proizvaja samo posameznih laži, ker hkrati ustvarja tudi okolje, v katerem določene laži zvenijo verjetno, saj potrjujejo vnaprej izdelano in skrbno negovano sliko sovražnika. Zato populist rabi zgolj vernike in zato jim rad ponuja nasprotnika, namalanega v kaj neprijetnega. Recimo v vampirja.
Podobno velja za medije. Primer: če RTV Slovenija poroča kritično, je razglašena za propagandni aparat in če ne poroča, nekaj prikriva. Če obtožbo zanika, s tem domnevno zgolj dokazuje svojo pristranskost. Sistem je učinkovit, ker postaja praktično neovrgljiv. V isti politični register sodijo aktualne referendumske pobude, ki v ospredje postavljajo prejemnike socialnih pomoči, volilne pravice tujcev in financiranje RTV Slovenija, o čemer sem že pisal. Konstrukcija je tokrat skoraj učbeniška in maksimizirana, da bo propagandni učinek najmočnejši: socialni parazit, tujec in sovražni medij.
Mahnič, ki ga omenjam le kot zgled, je morda najboljši primer prostaške govorice, ki je obstajala že prej, sedanje stanje pa jo še dodatno radikalizira tako, da legitimira načelo »vse je dovoljeno«. K temu dodajmo še konspirativno mišljenje in fabrikacijo afere okoli predsednice republike, zaradi katere se je s pomočjo medijskega napihovanja razširilo prepričanje o najmanj potencialni ruski vohunski mreži, kar populisti vzdržujejo s pomočjo psihopropagandnih manevrov in teorij zarot. Insinuacija je opravila svoje delo in ima tolikšno moč, da je ne ustavijo nobeni demantiji. Enkrat zasejan dvom ob pomoči strankarskega medijskega imperija na eni strani in avtokastriranih medijev na drugi uspešno ustvarja množice vernikov v natroseni balast političnih neumnosti. Vsi drugi bi najraje zbežali, po možnosti iz države.
Neskončni vbrizgi
Šank populizem ima še eno pomembno funkcijo preusmerjanja pozornosti od brutalnih političnih dejanj, povezanih z rušenjem demokracije, pravne države in medijske avtonomije. Kar bi lahko vlada patentirala, je ravno količina vbrizgov za te potrebe. Ker jih je neskončno, ker niso sankcionirani in ker so uspešni, se nas loteva obup. Tarč je preprosto preveč, vznikajo dnevno in sprotno reagiranje je praktično blokirano. Zakaj? Ker zmanjkuje opozicijskih politikov, že tako pogosto zmedenih in paraliziranih, ker zmanjkuje medijskega prostora, ker kopni državljanska pozornost, pojenja energija in ker na koncu zmanjka še zdravega želodca, ki bi lahko prebavil vsakodnevne porcije politične nesnage.
Liberalna demokracija temelji prav na nasprotni predpostavki: politiku ni dovoljeno vse, kar bi mu politično koristilo, ker ga omejujejo ustava, zakoni, sodišča, parlament, neodvisni mediji in končno tudi politična kultura. Šank populizem vse te omejitve interpretira kot sovražne ovire do te mere, da vse, kar mu je napoti, poruši pred sabo.
Na koncu se njegovi neskončni vbrizgi kažejo kot ubijalski. Pri živem telesu ubijajo demokracijo in z njo nas.
Ceterum censeo: mediji bi morali biti psi čuvaji demokracije, ne njeni vratarji in gospodarji molka. Slovensko novinarstvo je v svoji demokratični vlogi nevarno na psu: bolj ko je na psu, manj je v njem psa čuvaja. Kako učinkovito je mogoče kritični glas utišati že s tem, da ga vztrajno ignoriraš, sem imel skozi leta dovolj priložnosti spoznati.
Več:
Predsednica države kot ruska agentka: kako deluje psihopolitika paranoje?
Ustava za prvošolce, robokopi za odrasle: branje ustave in državljanska vzgoja
V pričakovanju psihopropagandnega maratona: kaj nas čaka v referendumski kampanji
Organizirana laž prevzema oblast: kratka navodila za novinarsko rabo
Moralna umazanija: Janševa vlada sistematično niža standarde demokracije