TV Slovenija na preži z Mahničem: prosti čas in poslanstvo javnega servisa

Le kaj želi Manica Janežič Ambrožič skupaj z uredniki dnevnika TV Slovenija doseči z rubriko, v kateri proti koncu osrednje informativne oddaje »predstavljajo prostočasne dejavnosti nekaterih predstavnikov državnozborskih strank«? Je to brezplačni, morda prostočasni piar za posamične poslanke in poslance? Po čigavem izboru?

Kronisti dopustov politikov

Izračun pokaže, da vsem ne bodo mogli dati mesta: to bi vzelo 90 rubrik in prav toliko dni. S tem so klecnili pri osnovnem načelu, ki ga imajo zapisanega v Poklicnih merilih in načelih novinarske etike v programih RTV Slovenija: da bodo nepristransko dali priložnost vsem političnim stranem. Drži, bizarno je sledenje temu načelu pričakovati v rubriki, ki govori o dopustniških dogodivščinah političark in politikov. Toda ne po naši volji, tj. plačnikov RTV prispevka. O tem, kako bodo rešili zadrego z neizbežno selekcijo, morajo vedeti tisti, ki so takšno rumeno rubriko v dnevnik sploh vpeljali.

In so jo rešili: prav nič niso pojasnili, toda v goste so povabili točno tri poslance in eno poslanko. Nič več. Po kakšnem ključu so izbirali, niso pojasnili. V včerajšnji so kot tretjega po vrsti reklamirali poslanca SDS Žana Mahniča. Novinarka Katarina Golob je v dobri dve minuti dolgem prispevku obiskala Janševega poslanca, v zadnjih letih morda najbolj navdušenega privrženca radikalne Generacije identitete, ki je z izvodom njihovega Manifesta za domovino, po vsem sodeč temeljnega in »bibličnega« dela slovenske veje gibanja, ponosno mahal in se tudi slikal v domačem parlamentu, o čemer sem pisal v Jurišni vod v slovenskem parlamentu: le komu mar?

mahrnič prosti čas rtv 1

TV Slovenija med informiranjem: Mahnič na preži

Spreten tudi s puško

Golobova je že na začetku ponesrečeno uvedla svojega prostočasnega portretiranca: Mahnič da je »marsikdaj dvignil prah s svojimi izjavami«, ga je previdno predstavila, potem pa takoj dodala, da »malokdo pa ve, da je spreten tudi s puško«. Skratka, poslančeve sporne izjave je nemudoma povzdignila in jim pripisala status spretnosti…

Prispevek, ki je sledil, je Mahniča spremljal na njegovem obhodu lovišča. Nekolikanj ležernem, brez puške, a s psom in prijateljem, sledilo pa je pojasnilo, da je predan lovec da bo tudi to poletje večino časa menda preživel na preži.

mahnič prosti čas 2

Trofejni poslanec med razlago, kako je težko streljati v koprivah

In prav tja ga kamera tudi pospremi, tam da je velikokrat, ko »ure in ure preživi med krošnjami dreves, visoko na lovski preži«, predani poslanec pa novinarki pojasni, da živali včasih le opazuje, nič strelja, pozimi pa lovci poskrbijo za divjad.

Brez dolgočasenja

Po tem se z novinarko prestavita v lovsko kočo, kjer ji razkaže lovske trofeje in se pohvali, da je doslej uplenil srnjake, gamse, jelena in bil na lovu na svizca v Avstriji.

Piar nacionalke za politične izbrance potem začini še prijatelj intervjuvanca in zabeljeno pove, da je Mahnič boljši lovec kot politik – ja, ljudje to radi slišijo in hitro razumejo: tako fejst poba, žal ga je za politiko. Ampak kaj hočemo, se pač žrtvuje. In ker številnih trofej ni mogoče spraviti v dve minuti, novinarka počasi zaključi: »In sklepamo lahko, da Mahniču na lovski preži zagotovo ne bo dolgčas.«

mahnič prosti čas 3

Ertevejevsko tihožitje: visoko med krošnjami dreves

No, za to ne rabimo prav nič skrbeti, z Manifestom za domovino je lažje.  O tem, ali se v prostem času res dolgočasijo in ali poslanske prostočasne dejavnosti tečejo gladko in brez preprek, bomo s pomočjo javnega servisa sproti obveščeni.

Več:

Hibridna vojna in Vinko Möderndorfer kot ruski obveščevalec

Nelagodje v medijski kulturi: o Sovi, POP TV in tem, kako so potovali posneti prisluhi

Nelagodje v medijski kulturi: o Sovi, POP TV in tem, kako so potovali posneti prisluhi

Po današnjih novinarskih poročilih in izjavi Mateja Tonina, sicer predsednika Komisije za nadzor obveščevalnih in varnostnih služb, ni več prav nobenega dvoma: pogovor med »lobistom« Ivanom Toljem in Ludo Bammensom, ki je razkril poskus medijske cenzure prispevka POP TV o hrvaških obveščevalcih v arbitraži med slovensko in hrvaško državo, je avtentičen in je v rokah Sove.

Današnje Delo je v članku Suzane Kos poskušalo raziskati, ali so omenjeni prisluhi tudi nastali v režiji Sove in prišli v javnost preko kabineta predsednika vlade, na kar so namigovali nekateri poslanci in tudi člani omenjene komisije, ki so posnetek slišali, recimo Žan Mahnič. Njihovo avtentičnost in dejstvo, da jih poseduje Sova, je potrdil Tonin. Toda kaj nam povesta ta dva podatka?

Črnčec prisluhi delo kos

Začetni del obravnavanega članka v Delu: o tem, kako so prisluhi v lasti Sove

Kdo je posnel pogovor?

Prvič, precej več, kot bi se zdelo na prvi pogled. S tem smo bližje odgovoru, kdo bi lahko naredil posnetke in jih ne zgolj posedoval. V včerajšnjem zapisu Nič več servilni Šarec: kako Slovenci ne bomo nastavljali drugega lica sem ugibal, ali je morda tisti, ki je pogovor posnel, sam Bammens – če bi to počel Tolj in ga posredoval dalje, bi se dejansko samoovadil. No, ta možnost je zdaj praktično povsem izključena, čeprav oba vpletena še vedno molčita: da bi direktor tujega sklada snemal sebe in posnetek izročal slovenskim obveščevalcem, bi lahko šteli za surrealistični scenarij.

Drugič, preostane le še možnost, da so Bammensu in Tolju prisluškovali in da so to izpeljale obveščevalne službe. Bodisi Sova sama ali neka tuja obveščevalna služba, ki je posnetek izročila naši. Znova bi bilo surrealistično misliti, da bi to storila hrvaška; kandidata moramo iskati med tistimi, s katerimi Sova dobro sodeluje in vidijo v tem svoj interes.

Kdo je dostavil posnetek POP TV?

Še bolj intrigantno je spraševanje, kako je posnetek prišel v roke urednikov na POP TV. Lahko je le s strani tistega, ki tak posnetek ima. Če ga je naredila ena od obveščevalnih služb, ni preveč verjetno, da bi ga izročila prisluškovanim. In ko smo izločili možnost, da je vse posnel sam Bammens in nato gradivo izročil novinarjem POP TV, obenem pa je Matej Tonin nespametno potrdil, da ima posnetek lobista in direktorja KKR ravno naša obveščevalna agencija, sta možnosti samo dve: da jih je POP TV neposredno dostavila Sova ali neka druga obveščevalna služba, morda pa nek posrednik. Po vsem sodeč dovolj močan, da mu obveščevalci zaupajo ali celo morajo izpolniti njegov ukaz.

Je zelo verjetno, da bi Sova neposredno komunicirala z uredniki ali lastniki POP TV? Posrednik, kot se ves čas ugiba, bi lahko bil kar Damir Črnčec in torej kabinet predsednika vlade, kar pa je omenjeni za Delo zanikal:

Po torkovi seji parlamentarne komisije za nadzor obveščevalnih služb je jasno le to, da je posnetek prisluhov izdelek, s katerim razpolaga Sova. To je potrdil tudi Matej Tonin, predsednik komisije, in ta isti posnetek je javno predvajala POP TV. »Odločno zavračam namigovanja ali celo trditve, da sem posredoval posnetke v javnost. Sova v svojih izdelkih predsedniku vlade in drugim naslovnikom v kabinetu premiera ne posreduje nobenih posnetkov,« je za Delo zatrdil Damir Črnčec.

Predsednikove nove bralne navade

Če bi demanti držal, sta se premier in njegov sekretar seznanila s posnetkom šele ob predvajanju dnevnika POP TV, torej iz medijskega vira. Kaj o poročilih Sove dejansko vesta omenjena? V intervjuju za Siol je decembra lani na vprašanje »Berete poročila Sove? Nekateri vaši predhodniki jih niso«, premier odgovoril:

Takoj zjutraj odprem kuverto in jih preberem.

Še več, direktor Sove, Rajko Kozmelj, je v oddaji »Politično s Tanjo Gobec« marca letos na vprašanje iste novinarke, ki se je glasilo »Pričakujete, da predsednik vlade bere vaša poročila?«, s skrivnostnim nasmeškom na obrazu odločno povedal:

»Jaz vem, da predsednik vlade bere poročila Sove. In bere jih zelo natančno.«

Direktor Sove torej kar dobro pozna pasionirano radovednost, s katero Šarec zjutraj ritualno najprej odpira njegove kuverte, potem pa se loti ostalega dela. Da bi prišel do dodatnih materialov, pa mora včasih počakati do 19. ure zvečer in si ogledati dnevnik POP TV.

Črnčec mahnič delo kos

Izsek iz istega članka Dela: Črnčec zanika, da bi posredoval podatke v javnost

Nelagodje odgovorne urednice

Večkrat izrečenih slutenj o odličnem sodelovanju med omenjeno televizijo in kabinetom predsednika vlade torej ne moremo v popolnosti potrditi. Če naj verjamemo Črnčecu, je posnetek prisluha do medija prišel po drugi poti. Veliko drugih posrednikov ne more biti: kot daleč najverjetnejša možnost preostane le še Sova.

Toninovo razkritje je zato izjemno pomembno, ker zdaj lahko slutimo, da slovenski obveščevalci neposredno sodelujejo z nekaterimi uredniki in mediji. Kar pa pomeni, da je moje včerajšnje ugibanje, da odgovorna urednica Tjaša Slokar Kos, sicer tudi članica upravnega odbora DNS, ki je poseg v medijsko svobodo s strani Tolja tudi obsodilo, bilo upravičeno. Zapisal sem namreč, da urednica morda izraža nelagodje do tujih obveščevalnih služb le selektivno:

Preostala možnost bi preveč govorila v prid navezi med vladajočo stranko LMŠ, vlado in POP TV, že sicer obremenjeni s številnimi namigi o tem, kako so npr. prišli do prvega mesta na listi za evropske volitve in novinarke POP TV. Hkrati bi držalo, da je nelagodje, ki ga čuti Slokar Kos, selektivno uperjeno le v tuje obveščevalne službe, ne pa domače, ali pa je vsaj prišlo do javnosti z njeno pomočjo.

Najbrž se lahko strinjamo, da je v primeru neposrednega kontakta med Sovo in omenjenim medijem, kar sicer odpira vrsto resnih novinarskih dilem, njeno nelagodje ob tuji obveščevalni službi, delujoče v imenu neke druge države, kot se je izrecno izrazila o občutkih, dobro kompenzirano z ugodjem ob nesebični pomoči domače obveščevalne službe v imenu Slovenije.

Instrumentalizacija ali nespodobnost?

Medijska družba Pro Plus, med drugim lastnik televizije POP TV, se je znašla v dramatični dilemi z dvema zanjo neugodnima rešitvama. Po prvi možnosti je bila prostovoljno zlorabljena s strani kabineta predsednika vlade, v kateri je sicer imela korist najmanj v obliki dvigovanja ratingov gledanosti in branosti v odmevni zgodbi o tem, da je žrtev pritiskov in cenzure s strani lobistov, ki delujejo v interesu hrvaških  obveščevalcev in morda njihove vlade. Kar je, da ne bo dvoma, nedopustno dejanje.

Zlorabljena v smislu, da ji je nekdo v slovenski vladi ob dovoljenju Sove izročil posnetke pogovorov med tujima državljanoma. Od tega dejanja je imela istočasno maksimalno korist sama vlada, saj je nemudoma sklicala Svet za nacionalno varnost – kar je, res bizarno, storila le zaradi pritiska na POP TV –  zažugala Hrvaški in na ta način z zaostrovanjem retorike dvigovala svoj ugled, politično moč in končno tudi lastne ratinge.

Po tej možnosti, ki jo Črnčec zanika, je bila POP TV posredno instrumentalizirana. Po drugi, ki je edina preostala, je preprosto ravnala nespodobno in nepošteno: zagnala je vik in krik zaradi delovanja tujih obveščevalnih služb ob kolaboraciji z domačo. Da jo je ob tem vodil samozaščitniški motiv v smislu obrambe pred pritiski, je ob tem le v delno uteho, nikakor pa dostojno, če je bilo takšno tesno sodelovanje med Sovo in novinarji izpeljano v nekakšnem skupnem imenu zaščite razvpitega nacionalnega interesa.

Spomnimo, POP TV je tudi kot prva in ekskluzivno poročala o izgonu treh bosanskih državljanov, domnevnih islamskih skrajnežev, in se sklicevala na dokumente Sove.  No, v omenjenem prispevku Dela smo lahko v zapisu pod fotografijo prebrali zanimivo Črnčecevo misel:

»Vedno sem si želel in deloval tako, da bi lahko Slovenija tudi navzven pokazala enako enotnost ob temeljnih nacionalno-varnostnih vprašanjih, kot jo v praksi demonstrirajo druge države.«

No, po svoji stari navadi je povedal preveč v napačnem kontekstu: ne, res si ne smemo želeti v državi, v kateri vlada, mediji in obveščevalne službe delujejo enotno, z roko v roki. Nasprotno, česa podobnega bi se, glede na funkcijo medijev, ki morajo nadzirati oblast, smeli najbolj bati.

Več:

Nič več servilni Šarec: kako Slovenci ne bomo nastavljali drugega lica

Hibridna vojna in Vinko Möderndorfer kot ruski obveščevalec

Že vsaj od leta 2016 nam predvsem Janšev poslanec Žan Mahnič, prej vodja parlamentarnega odbora za obrambo, v Šarčevi vladi pa podpredsednik Komisije za nadzor obveščevalnih in varnostnih služb, vbija v glavo, da je slovenski obrambnovarnostni sistem v nevarnosti, da ga ogroža Rusija in da lahko na vsakem koraku zaznavamo »tveganja za grožnje nacionalni varnosti«.

Za strahove stranke SDS v odnosu do Rusije vemo že dolgo, za paranoidno podstat njenega psihopolitičnega delovanja tudi – no,  morda bi moral raje uporabiti prvo osebo – malo manj znano pa je prepričanje nekateri njenih poslancev o ne le »rusofilni« Sloveniji, temveč že trenutni popolni infiltraciji obveščevalcev v slovensko družbo.

Nekaterim je znana dve leti stara zgodba o Pahorjevih odkritih bojaznih glede začetka tretje svetovne vojne, ki jo utegne sprožiti Rusija, in kako se bo Slovenija branila pred njenim napadom –  izjave v intervjuju za prorusko Russia Today je sicer predsednikov slovenski medijski servis, kot se zanj spodobi, strumno zalučal v koš, o čemer več v Kako bo Rusija napadla Slovenijo in kako nas bo Pahor obranil in drugih s tem povezanih zapisih.

Skorajda slovenski McCarthy

A najprej o ruskih obveščevalcih. Mahničev tvit nemudoma po letošnji proslavi ob dnevu kulture odkriva konspiracizem epskih razsežnosti, vreden kakšnega Josepha McCarthyja in njegovega antikomunizma, kakor da bi jih izluščili iz navodil bizarne knjige na 128 straneh iz leta 1949, ki nosi naslov Sto stvari, ki jih morate vedeti o komunizmu v izdaji Kongresne komisije za protiameriške dejavnosti, polne bizarnih opažanj, kje in kako prepoznati komunistično nevarnost.

Po mnenju slovenskega poslanca so ruski obveščevalci že razgrnili vse svoje mreže v Sloveniji in obvladujejo praktično vsa ključna politična dejanja, povezana z nakupi orožja, obnašanjem slovenske vojske in se infiltrirali celo v navidez nedolžne vrhove slovenske kulture:

Ruski obveščevalni prodor je v Sloveniji uspel bolj, kot bi si Rusi sami lahko želeli. Odložitev nakupa 8×8, metanje @Slovenskavojska s Počka in današnje besede Vinka Möderndorferja o zvezi @NATO na državni proslavi, so šolski primer ruskega hibridnega vojskovanja.

Teza o ruski hibridni vojni pri nas

Mahnič je aprila 2017 na posvetu stranke SDS povedal, da tretja svetovna vojna na nek način že poteka, vendar ne kot konvencionalna, v stilu boja mož na moža, ampak kot »hibridna vojna, ki je veliko bolj učinkovita, kajti z manjšo silo in z manjših vložkom dobiš boljši rezultat«. Ravno migranti so zanj čisti primer hibridnega vojskovanja, saj so destabilizirali Evropo.

Po njegovem, če citiram Janševe politične medije,  »hibridno vojskovanje ni nekaj novega, pojavlja se že dlje časa pod različnimi imeni, gre pa za neko nekonvencionalno bojevanje, ki vključuje tako ekonomsko, kibernetsko, pa tudi propagandno bojevanje«. Nekako od leta 2016 je Mahnič večkrat opozarjal na to, da je Slovenija »tarča ruskega hibridnega vojskovanja«, v spregi z njim pa tudi propagande.

mahnič hibridno vojskovanje tvit

Mahničevi šolski primeri ruske vojne v Sloveniji

Slovenski Sputnik

Ob tem je opazil, da je v slovenskih medijih mogoče »zaslediti veliko proruskih in protiameriških stališč – predvsem v primeru krize v Siriji in Iraku in krize v Ukrajini. Danes smo dobili potrditev, da so tu aktivne ruske obveščevalne službe in da targetirajo tudi nekatere slovenske novinarje, ki jim ob tem asistirajo.«

V zvezi s tem je omenjal, da se bo v slovenskem medijskem prostoru pojavila tudi slovenska verzija Sputnika. Kasneje je na zasedanju odbora spraševal, na plačilni listi katere ruske obveščevalne službe je urednica ruskega spletnega portala RBTH v slovenščini, ki da je sredstvo ruske propagande.

Protifašizem in migranti kot del ruske strategije

Slovenija je Rusiji zanimiva zaradi članstva v Zvezi Nato in Evropski uniji, čemur sledi »bolj intenzivno hibridno vojskovanje« v naši deželici. V njegov sklop po Mahniču spada tudi ustanavljanje protifašističnih gibanj »z namenom destabilizacije Evropske unije in Zveze Nato, kar pa je tudi eden od modelov hibridnega vojskovanja«.

Ob Boštjanu Permetu, nekdanjem obveščevalcu in strokovnjaku za nacionalno varnost, ki sicer na javnih omrežjih Mahniča podpira, v Večeru in Demokraciji pa razvija svoje teze hibridni vojni, je 29. januarja lani svojega poslanskega kolega v parlamentu branil tudi Franc Breznik in odkrival poceni ključavnice:

Torej šlo je za teme, ki jih je tudi kolega Žan Mahnič odpiral, pa so se z njega nekako smejali v teh zadnjih 2 letih, ko je govoril o hibridnem vojskovanju, ko je govoril tudi v bistvu o specialnih vojnah, ki se dogajajo tudi v sami Evropski uniji. Torej Evropa je ranljiva. Jaz sem nekoč dejal, da je Evropa izredno bogata hiša, ki ima na svojih vratih izredno poceni ključavnice. Del tudi migrantov je del hibridne vojne proti najbolj razvitemu delu sveta, kar prihaja.

Anything goes

No, resnici na ljubo Mahnič ni edini, ki opaža rusko hibridno vojno, nekaj podobnega mislijo tudi pri Natu ali v Beli hiši. Čeprav ne gre dvomiti v realni obstoj koncepta, zadrega nastopi v točki, ko želimo opredeliti njene metode, našteti akterje, s prstom pokazati na njene manifestacije, ponuditi evidenco v dokaz njenega obstoja. Konspiracizem prepričanj tu velikokrat dobi prosto pot, ob pomanjkanju slehernih dokazov se, sploh v kombinaciji s psihopolitiko paranoje, izkaže za »anything goes«, ko iščemo ilustrativne primere: Rusi so že okupirali Poček in nagajajo naši vojski, ustavljajo dobavo oklepnikov in pišejo tekste Vinku Möderndorferju. Vsi vemo, da vsak dan šepetajo Marjanu Šarcu, podtaknili so nam poljsko meso s tumorji in izbrali letošnje Prešernove nagrajence.

Konspiracist je neprekosljivi mojster v izvajanju napake potrditve (confirmation bias). Ne samo, da je pripravljen zanikati sleherno evidenco, ki potrjuje njegovo teorijo, ampak bo vsakič znova taisto evidenco razložil sebi v prid. V tem smislu mu pride prav katera koli že, njegova dovzetnost za navajanje nasprotnih dokazil pa se bo hitro približala ničli.

Ko si identificiral sovražnika in si dolga leta uspešen v politiki paranoje, postanejo dejstva vse manj pomembna: bolj kot se kaj zgodi po naključju, bolj je sumljivo, če je nekaj videti racionalno in smiselno, je v ozadju zanesljivo skrit peklenski motiv, in bolj kot so stvari dejansko vzročno nepovezane, manj smemo verjeti, da so res.

Predsednikovo nojevstvo: kako se izmikati v zadevah Sedlar in Mahnič

Nobeno globoko presenečenje ni bilo, ko je predsednik republike po odstopu namestnice predsednika Komisije za preprečevanje korupcije (KPK) Alme Sedlar postregel z dvema floskulama. Zanj že standardnima in tudi ponovljenima, saj se je namestnica zaradi osebnega šikaniranja in nezakonitega delovanja KPK večkrat obrnila nanj. Prva puhlica zadeva prenos odgovornosti proč od njega, zveni takole:

»Pahor je ponovno poudaril, da je senat KPK edini, od katerega je odvisna verodostojnost, delo in neodvisnost KPK.«

Druga je povezana z razbremenitvijo njegove lastne odgovornosti:

»Nihče ne sme in ne more posegati v delo neodvisnega državnega organa izven svojih pristojnosti.«

Večer Sedlar odstop

Članek v Večeru: naslavljanje na predsednika že v naslovu

Ne moralna, nojevska drža

Vse to že dobro poznamo: Pahor se vsakič umetelno sklicuje na lastno nemoč, da bi svojo že itak minimalistično funkcijo še dodatno razbremenil majhnih odgovornosti. V tem duhu je še doslej tri leta zavračal vsa javna pisma in apele Sedlarjeve, tudi civilne družbe.

Seveda je res, da predsednik nima zakonske podlage za razrešitev Borisa Štefaneca, če bi se že zanjo odločil. A s ponavljanjem te ugotovitve zgolj skriva neko drugo dejstvo: da dogajanja na KPK nikoli in na noben način ni vrednotil, obsodil in se do njega vsebinsko kakorkoli opredelil.

Predsednikova izrečena presoja pač ne bi predstavljala posega v delo te institucije, a so Pahorjevi izgovori ves čas bili na ravni njegovega nojevstva, s katerim se celo hvali kot nekakšno politično modrostjo, ko na ravni praznih označevalcev pogumno prepričuje, da se v konfliktnih situacijah že načeloma ne opredeljuje. Drago Kos kot nekdanji predsednik KPK ima zato prejkone prav, ko je povedal tole: »Pokazalo se je, da predsednikovo neukrepanje pripelje do tega, da odidejo tisti, ki so najmanj krivi za slabo stanje v organizaciji.«

Predsednik le na preizkušnji

Če bo v četrtek mandatno-volilna komisija državnega zbora obravnavala predlog sklepa za razrešitev vodstva KPK, se utegne zgoditi, da bo zakonska možnost za razrešitev Štefaneca vendarle podana. Po četrtem odstavku 22. člena Zakona o integriteti in preprečevanju korupcije. A razmerje moči v parlamentu lepo nariše tisto, kar je najbrž zmagovita formula, zaradi katere se tandem Štefanec-Lamberger tako zelo oklepa svojega stolčka in na dnevni ravni uničuje institucijo: da je namreč nedelujoča KPK v splošnem interesu vseh političnih strani. Da politiki ljubijo Štefaneca zato, da jih pusti pri miru. In morda jim ljubezen vrača z istim pričakovanjem.

Če omenjeni tandem nesporno podpira Janševa SDS, je ključna SMC pri tem razdeljena na dva pola. Za Pahorja je to znova dobitna kombinacija: tako kot se zdaj lahko elegantno sklicuje, da mu zakon prepričuje potezo razrešitve, se bo v primeru pozitivnega rezultata v parlamentu spet skliceval nanj. Da bi imel kakšno svoje stališče, pa od nemoralne neavtoritete ne moremo pričakovati.

Za Mahniča spremni

Včerajšnji torek je bil za predsednika še dodatno naporen dan. Svoj identični argument o nepristojnosti je moral ponoviti kar v dveh odmevnih primerih: najprej glede odstopa Sedlarjeve, nato še v zadevi Mahnič. To je tisti poslanec SDS, ki v imenu predsednika Odbora za obrambo napeljuje k uporabi vojske na meji s Hrvaško s tem, da sklicuje odbor na temo »Pripravljenost slovenske vojske na možne konflikte ob implementaciji arbitražnega sporazuma s Hrvaško«.Po tistem, ko se je Miro Cerar odzval na (tudi) medijsko bojkotirani poziv Alternativne akademije, star pet ali šest dni – z izjemo tednika Mladina. Da se premier in predsednik republike opredelita do tozadevnih nevarnih in hujskaških zlorab vojske.

Prvi je to tudi nedvoumno storil in hkrati »izrazil pričakovanje, da bo jasno stališče v tem primeru zavzel tudi predsednik republike Borut Pahor«. Kar so nekateri novinarji povzeli kot dejanje, ki spada v predsedniško volilno kampanjo, v kateri nastopa tudi kandidatka SMC. Ker velja, da se Pahor ne opredeljuje do ravnanj vlade in tudi premier ne do predsednika, bi to lahko celo držalo.

Znova nepristojen

Pahorjeva reakcija istega dne v zadevi Mahnič je bila povsem analogna tisti iz zadeve Sedlar, razglasil je lastno nepristojnost:

Pahor izpostavlja: »Odločitev o sklicu seje, določitvi dnevnega reda in vsebini točk so v izključni pristojnosti odbora oziroma državnega zbora kot samostojne veje oblasti.«

Vendar je tokrat bežanje od odgovornosti in kompetenc organizirano v obliki »red herringa«: se pravi, da ne odgovarja na osnovno vprašanje. Nihče ga ni spraševal po tem, v čigavi pristojnosti je sklic odborov v parlamentu. Za božjo voljo: govorimo o nevarni hujskaški retoriki in implicitnih namigih, ki lahko po načelih samouresničujoče se prerokbe vodijo do resnih zaostritev. Je res prehudo pričakovati, da bi slovenski mediji končno enkrat jasno prepoznali Pahorjevo izmikanje? In ne le to, predsednik je svoj retorični »red herring« nadaljeval še v drugo smer:

Pri tem je izjavil, da to povsem spoštuje in dodal, da je že večkrat pred tem poudaril, da je bil sporazum o določitvi meje določen na miren način, na istega pa mora biti ta tudi uveljavljen.

Oziroma, citirano po Siolu, z dodanim stavkom:

»Sporazum o načinu določitve meje med državama je bil dosežen po mirni poti in po mirni poti mora biti tudi uveljavljen. Uporabo sile izključuje.«

Seveda ni zgodba, na kakšen način je bil sporazum uveljavljen, govorimo o obsodbi nespametne politične poteze napihovanja možnega vojaškega zaostrovanja. Tudi ne gre za to, da bi kdo mislil, da sporazum vključuje uporabo sile – tole je že resno Pahorjevo podcenjevanje državljanskega intelekta, podvrženo spretnemu izmikanju temu, da bi se opredelil.

Pahorjev univerzalizem kot taktika

In potem sledi še ena retorična manipulacija, tokrat na še tretji način:

Po besedah Pahorja je v interesu tako Slovenije kot tudi Hrvaške, da se vzdržita vsakih izjav ali postopanj, ki bi lahko poslabšale odnose, saj je le na takšen način mogoče uveljaviti razsodbo arbitražnega sodišča o določitvi meje.

Ni mogoče poočitati, da izjava v danem kontekstu ni smiselna, a takoj prepoznamo moralno dilemo: če obstajajo izjave in dejanja, ki lahko poslabšajo odnose, in Mahničevo dejanje je zanesljivo takšno, potem razprava o »interesu« obeh držav ni relevantna za obsodbo takšnega dejanja. Dejansko je spet plasirana kot nasprotje temu, njej v izogib. Oziroma: če obsojamo ali svarimo pred dejanji v razredu X, potem bi morali obsoditi tudi dejanje A, če spada v ta razred.

Lepota prevare je v tem: Pahorju neobsodbe neposredno ne moremo očitati, saj obsodba X vselej implicira obsodbo A, a v tem je tudi keč: po stari navadi se rad skrije za splošnost trditev. Kar pomeni, da ne obsoja partikularnih sodb ali dejanj, temveč izreka stališča generalno. S tem pa, kajpak, ubeži »zameri« naslovnika, v tem primeru stranke SDS in njihovega poslanca. Zelo pričakovano in na ravni njegovega standardnega ekvidistanciranja od ti. levih in desnih.

Ne moralna, ne politična, ne vojaška

S strani nekaterih intelektualcev nepričakovano podprto stališče, češ da Pahorjevo zavračanje vloge moralne avtoritete po sebi ni nekorektna gesta, celo pohvalna, z vsakim dnevom dobiva svoje nove katastrofalne dimenzije. Ker predstavlja dodatni alibi za njegovo varanje.

Preprosteje povedano: vselej lahko ostaja varno skrit v svojem pristanu formalističnega sklicevanja na svoje nekompetence. Na ravni zakona mu ne morete očitati neposredno, da ni posredoval v zadevi Sedlar ali Mahnič. Ampak od to naredi korak naprej v suspenz slehernega mnenja, obsodbe, svarila, s čimer vedno znova ilustrira, kam pelje njegov premišljeni kredo, da ne bo in ne želi biti moralna avtoriteta. V resnici dodatno dokazuje za nazaj, da nikoli ni želel biti. In tu je, priznajmo, res konsistenten.

Maksima, ki omogoča flirt

No, bodimo natančni, predsednik največkrat ne želi biti niti politična ali vojaška. Kar je tako rekoč že razvil v splošno maksimo, ki ji sledi:

Ne izražaj svojih prepričanj o delu neodvisnih institucij, politiki, dogajanju v parlamentu ali na vladi, vojaškem hujskaštvu, nestrpnosti in ničemer, kjer bi se lahko kateri od strani zameril.

Najbrž je edini predsednik države na svetu, ki se ne pritožuje nad mankom svojih kompetenc. Njemu tak manko silovito ustreza. In moramo mu priznati: po tistem, ko je izpraznil in degradiral svojo funkcijo, je opravil še s tisto drugo, »nenapisano«, da bi namreč moral biti zgled, klic razuma, moralna avtoriteta. S tem je dobesedno zavrnil vsa pričakovanja, ki jih imamo do te funkcije. Le zato, da bi se lahko v miru predal flirtu, svojim delfinčkom in sončenju na plaži z državljani.

Več:

Pahor pomaga degradirati predsedniško funkcijo: ne želi biti moralna avtoriteta

O moralni avtoriteti predsednika republike: odgovor Matevžu Krivicu

Pesniški surplus:

Jana Kolarič

PREDSEDNIKOVO NOJEVSTVO (GOVORI PAHORJEVA BARBIKA)

Da vtikal bi se v parlament in vlado?
Saj gruča drugih že dovolj ju pika,
na meni je, da dobro se – izmikam.
Ne boste me, na glavo nisem ‘pado’!

Nakladam naj o delu institucij?
Zakaj bi kompliciral si življenje,
če lažje zamolčat’ je svoje mnenje?!
In folk naš ne želí si revolucij …

Odkrit bom z vami – konec sprenevedanj:
utrip sem ljudstva zdavnaj že izmeril,
zdaj pazim, da se mu ne bom zameril.

Sprašujete, kaj sploh mi še ostane …
Serviram raje puhlice neslane,
delfinčke, flirt in supanje sred’ Bleda!