Uspešna retorika namigov: politiki jemljejo prepovedane droge

Predlog poslancev SDS, da se vsi funkcionarji testirajo na prepovedane droge, je značilen in celo paradigmatski primer psihopolitičnega manevra iz klasičnega repertoarja stranke. Naj znova pojasnim, kaj želim z njim opisati: merim na raznotere psihološke tehnike retorično perfidnega prepričevanja, namenjene vsem vrstam javnosti, s katerimi se dosega načrtovane politične cilje predvsem z manipulacijo čustev. Zgodba je tokrat enostavna: da bi demonstrirali svojo propagandno namero, se je vseh 27 poslank in poslancev SDS v preteklih dneh testiralo na Inštitutu za sodno medicino; nato so veselo naznanjali pred mediji in na socialnih omrežjih, da so bili na testu negativni.

Čemu takšna pobuda in kako pojasniti težko skrito ugodje, ki ga v Janševi stranki čutijo ob svoji novi domislici?

Kako kompromitirati ministra

Odgovor je zelo preprost: predlog, ki so ga vložili v zakonodajni postopek, je namenjen kompromitaciji posameznih politikov in ministrov, konkretno predvsem ministru Luki Mescu. Z njim vzpostavljajo drugačenje (othering) skozi tehniko namiga, ki jo pri tem izvajajo: mi smo čisti, mi ne jemljemo drog, vi jih. Mi se testiramo, vi se ne želite. Za navidezno iskreno in smiselno gesto se skriva denigracija političnega oponenta, pri čemer se predpostavlja, da bo ta želel pobudo zavrniti.

Značilna govorica skozi namig: poslanec Mahnič se hvali s svojim testom

Pobude te vrste sicer niso nujno problematične in s tem, da niso, se tudi od začetka računa, toda za sumljive jih hitro naredi motiv nastanka. Propagandistična ideja ne tiči le v osebni diskreditaciji ministra s tem, ko svoj namig gradi izključno na medijsko spinanem videoposnetku, na katerem si Mesec grize nohte. Ne, želi kompromitirati vlado v celoti, saj je končni cilj ves čas, da bi ta padla, nato pa ob razvnemanju čustev v zadevi Smodej še del kulturniške sfere, za katero poskuša SDS zadnja leta še intenzivneje dokazovati, da je podaljšek nekakšnih privilegiranih elit.

V taki antikulturniški stigmatizaciji lahko zaznamo specifične elemente klasičnega populizma, ki gradi na razcepu med »narodom« in »elito«.

Zmagali v vsakem primeru

Za svoje trditve o jemanju drog nimajo v SDS nobene utemeljene osnove, a jim je kot povod prav prišla afera okoli še neraziskanih spolnih zlorab v Fotopubu, pa tudi finska premierka Sanna Marin, ki se je zaradi pritiska javnosti po udeležbi na neki zabavi, s katere so ušli videoposnetki, nedavno res testirala. Na tej točki so se poslanci SDS očitno odločili, da storijo dva koraka naprej, z zakonsko pobudo in z zgledom lastnega dejanja, s katerim kanijo prisilno doseči, da bi jim sledili še drugi.

Psihopolitika namigovanj je v obeh primerih zmagovita. Če bi npr. Luko Mesca prisilili, da se tudi sam testira in bi bil rezultat pozitiven, popolnega triumfa SDS res ni težko predvideti. Toda če bi bil negativen, bi zaradi narave namiga kompromitacija v kombinaciji s konspiracistično obarvanimi dvomi še vedno psihološko vztrajala dalje. Ljudje so pač na točki, ko se je v njih dovolj predramil dvom, še dalje pripravljeni gojiti sum v čisto vse.

Leta 2010 je del javnosti in medijev v času vlade Boruta Pahorja lansiral uspešne govorice, da sta premier in notranja ministrica Katarina Kresal uporabnika kokaina. Podobni ponavljajoči se namigi niso potihnili, ministrica se je res testirala in rezultat je bil negativen. Pahor ji sicer ni sledil, je pa zanikal jemanje drog: »Nikoli nisem, ne jemljem in tudi ne nameravam jemati nobenih prepovedanih substanc.«

Leta 2011 je bil zavrnjen zakon, ki ga je že takrat predlagala prav SDS, in zanj je glasovalo 26 poslank in poslancev, proti pa 44. Koalicija ga je nato zavrnila z argumentom, da pretirano posega v zasebnost funkcionarjev, kot njegov osnovni cilj pa je prepoznala obračun s političnimi nasprotniki.

Kokain v vrstah SDS

Podoben predlog je nato poslanska skupina SDS vložila še leta 2017. Dovolj ironično se je za korak odločila takoj po tistem, ko je bil njihov poslanec Andrej Čuš zasačen v sobi, v kateri so na delovnem vikendu podmladka Slovenske demokratske stranke na Bledu ob koncu leta 2011 snifali kokain, vsaj tako je povedal sam. Čuš, tudi predsednik podmladka SDS, se je ob »pobegu« videoposnetka v javnost kasneje branil:

»Kot predsednik sem takrat slišal za ta pripetljaj in sem želel opozoriti vse, ki so bili v tisti sobi in uživali prepovedane substance, da nemudoma zapustijo delovni vikend. Skrbi me, ker so nekateri izmed njih še danes vidni člani SDS in SDM, nekateri pa celo sorodniki najvidnejših članov moje bivše stranke.«

Čuš je potem izstopil iz SDS, se boril proti migrantom in družinsko promoviral v šefa stranke Zelenih, kasneje v Počivalškovega državnega sekretarja, s čimer se je vrnil v okrilje svoje prve politične izbire.

V naslednjih dnevih bomo lahko videli, kako zelo učinkovita je tokratna akcija psihopolitike namigovanja, da politiki vladajočih strank uživajo droge. V primeru zelo verjetne zavrnitve pobude lahko pričakujemo ojačan insinuacijski diskurz o tem, da je vse, kar smo slutili o zadrogirancih na oblasti, res le zato, ker so testiranje zavrnili.

Testiranje politikov kot značilna diskreditacijska pobuda: v drugi temi podkasta

Več:

Luka Mesec kot posiljevalec: kako deluje psihopolitika demonizacije

Politična trgovina s sekretarji: Čuš k Počivalšku

Zeleni paradoks, neobstoječe stranke in medijska nevednost

Comments are closed.

Powered by WordPress.com.

Up ↑

%d bloggers like this: