Peticija, s katero Miha Brejc zahteva odstop predsednika državnega zbora Zorana Stevanovića, zagotovo šteje za dobrodošlo državljansko pobudo in z njo se lahko le strinjamo. Podpisal sem jo tudi sam. Pri njej sta dve stvari takoj presenetljivi, in sicer da nima klasičnega besedila z utemeljitvijo in da ima naslov, ki je rahlo komičen in rahlo asociativen: imenuje se Stevo go home.
Njeno sporočilo je legitimno, razlogi so razumljivi in prepričljivi, odziv javnosti pa presenetljivo velik. Doslej naj bi jo podpisalo že več kot 60.000 ljudi in morda se bo številka povzpela tudi čez 100.000. Dosedanje peticije za odstop kakšnega politika nikoli niso dosegle takšnih razsežnosti in ravno ta razkorak zahteva nekaj odgovorov.
Kako je mogoče, da je takšno pobudo pripravil prav upokojeni politik, nekdanji podpredsednik SDS, minister, evropski poslanec in prvi direktor Varnostno-informativne službe, predhodnice današnje Sove? Kje je slovenska kritična civilna družba, če mora njeno delo opravljati nekdo s tako izrazito politično in obveščevalno biografijo?
Kako to, da takšno delo opravlja politik takšnega profila, ne pa na primer Jaša Jenull ali Nika Kovač? Brejc ima danes zdrava in smiselna stališča do vlade Janeza Janše. Vedno pa ni bilo tako, saj je bil njegov tesen sopotnik. Nekoč je kot evropski poslanec v svoji pisarni najprej kot asistentko zaposlil hčer, nato pa še sinovo dekle. Takšnih zgodb o njem in Virantu, ki je poročen z Brejčevo hčerjo, je kar nekaj.
Ne kdo, ampak kaj
Morala te zgodbe: daleč smo prišli, če civilna družba od spodaj ne zmore več sama pisati tako učinkovitih peticij za odstop. Seveda bo večina uporabila razlago, da ni pomembno, kdo, ampak samo da je in da je uspešna! Kot rečeno: zares šteje vsebina, ne avtor. Če je zahteva upravičena, ji poreklo samo po sebi ne odvzame vrednosti. Zelo smiselno pa je pogledati, kdo danes še zmore nastopiti kot verodostojen predstavnik javnega nezadovoljstva in zakaj je toliko ljudi pripravljeno posredno zaupati prav Brejcu.
Njegova pobuda ni nastala iz nič. Stevanović je bil pred volitvami izrazito kritičen do Janeza Janše, po volitvah pa je s podporo nove desne večine postal predsednik državnega zbora. Brejc ga je že prej opisoval kot politika, ki je prevaral volivce in svojo stranko zamenjal za enega najvišjih položajev v državi. Neposredni povod za peticijo je bilo ravnanje parlamentarne večine ob zahtevi za ustanovitev preiskovalne komisije o aferi Black Cube. Brejc trdi, da sta koalicija in Stevanovićeva Resni.ca z zavračanjem dnevnega reda preprečili parlamentarno preiskavo. Štirje ustavni pravniki so na seji komisije za poslovnik opozorili, da je takšno ravnanje protiustavno.
Ni dvoma, da ljudje opazijo vsa Stevanovićeva izmikanja, laži, prelomljene obljube in blef, zapakiran v ceneni populizem. Če obstaja utemeljen sum, da predsednik parlamenta pomaga blokirati ustavno predvideni nadzor, je zahteva po njegovi politični odgovornosti povsem na mestu. Toda Brejčeva zahteva še zdaleč ne opiše vseh grehov predsednika državnega zbora.
Ali bo peticija pomagala?
Seveda peticija sama ne more povzročiti njegovega odstopa in naša zakonodaja ne določa, da mora predsednik državnega zbora zapustiti položaj, ko spletna pobuda doseže deset, petdeset ali sto tisoč podpisov. Podpisi tudi nimajo pravne teže, kakršno imajo tisti, zbrani po predpisanem postopku za referendum ali spremembo zakona. Vsega tega se Stevanović zaveda, zato svoje komentarje močno dozira in jih skriva za argumentom »pravice«, ki naj bi jo imel vsak državljan, ko se loti česa podobnega.
Videli pa bomo, ali bo takšna oblika političnega pritiska delovala. Ni dvoma, da govorimo predvsem o simbolični teži pritiska, ki bo precej odvisna od podpore medijev in odmeva v javnosti. Če bo na koncu podpisov 100.000 ali celo več, bo Stevanović težko vztrajal pri razlagi, da gre samo za nekaj jeznih posameznikov ali za kampanjo njegovih političnih nasprotnikov. Še težje bo tak očitek naslovil na Brejca kakor na Jenulla. Vendar na spletni strani ni mogoče pregledati seznama podpisnikov ali neodvisno preveriti, koliko podpisov pripada različnim resničnim osebam. V javnih razpravah so se pojavila tudi opozorila, da naj bi bilo mogoče obrazec izpolniti večkrat.
Iz tega še nikakor ni mogoče sklepati, da je peticija prirejena, zagotovo pa bo to postal argument Stevanovićevih zagovornikov, med katere sodi tudi Janša. Verjetno nismo pričakovali, da bo Brejc kot upokojenec pripravil brezhibno in profesionalno stran. Vendar bo moral pobudnik na neki točki pojasniti, kako je poskrbel za verodostojnost zbiranja, kdo upravlja stran in podatke ter kako se podpisi preverjajo.
Najbolj pa nas mora zanimati, kakšno težo ima peticija kot mobilizacijsko dejanje. Tudi ulični protesti nimajo overjenega seznama udeležencev, pa vendar pošiljajo močno politično sporočilo. Izražanje nezadovoljstva je nenadoma videti uspešnejše, posameznik pa dobi občutek, da ni sam in nemočen. Tak občutek ob spremljanju samozadostnih političnih elit ni redek, še posebej, kadar se te državljanom posmehujejo z besedami »Zdaj smo mi na oblasti«, če citiram krščanska demokrata Jerneja Vrtovca in Aleksandra Reberška. V bistvu gre v takšnih primerih za obliko samoovadbe, kajti arogantni oblastniki nam sporočajo, da se požvižgajo na mnenje državljanov. Potrebujejo jih le tako dolgo, da se zavihtijo na položaje moči, potem pa harajo po svoje.
Kdaj je Brejc postal civilna družba?
Brejca so na neki točki četrte Janševe vlade mediji odkrili kot političnega komentatorja in sledila so vabila pred kamero. Seveda nikoli ni veljal za klasičnega civilnodružbenega aktivista. Teh novinarji skoraj ne vabijo, kakor da nimajo politične legitimnosti. Njegova življenjska pot je bila dolgo povezana z državno oblastjo in strankarsko politiko. Bil je eden od ustanoviteljev predhodnice SDS, tri mandate podpredsednik stranke, poslanec, podpredsednik državnega zbora, minister in evropski poslanec.
Njegove biografije ne bom obnavljal, kajti poudariti želim le to, da ga ne moremo obravnavati kot politično neobremenjenega državljana, ki ni bil nikoli blizu oblastnim strukturam. Po klasičnem receptu pa imajo naši mediji najraje ravno takšne. Naj spomnim le na Mira Cerarja, ki je začel kot politični komentator, nato je bil predsednik vlade, zdaj pa so ga novinarji spet ustoličili kot komentatorja. Pri tem nam mimogrede zamolčijo, da sta v kabinetu sedanjega predsednika vlade kar dva njegova nekdanja sodelavca.
Lahko trdimo, da je Brejčev nastop tiha nezaupnica klasični civilni družbi. Kje so organizacije, ki se ukvarjajo z ustavnostjo, transparentnostjo in nadzorom oblasti? Kje so aktivni državljani, ki so v prejšnjih mandatih organizirali proteste, kampanje in peticije? Zakaj je prazen prostor zapolnil človek, ki je desetletja pripadal politični eliti in bil del varnostnega aparata?
Tvegal bom svojo diagnozo tega, kaj ima Brejc, česar številne civilnodružbene skupine očitno nimajo več. Ne gre za to, da ima prepoznavno ime, dostop do medijev, organizacijske izkušnje in da je pripravljen povedati stvari brez pretirane previdnosti. Razlaga je preprostejša: imena Nike Kovač, Jaše Jenulla, Dušana Kebra in številnih drugih je desnici na oblasti s pomočjo svojih medijev vmes že uspelo dovolj diskreditirati, popljuvati in omadeževati. Brejca še ni. V Sloveniji pač že dvajset let in več vse deluje tako, ne da bi si to priznali. Podcenjuje se vpliv psihopropagande in njenih učinkov.
Zato mora očitno civilno družbo, vsaj kar zadeva peticijo, trenutno organizirati nekdanji šef obveščevalne službe. Zanj je to uspeh, za običajne civilnodružbene akterje pa precej neprijetno sporočilo, čeprav sami za takšen položaj niso veliko krivi. Morda lahko rečemo, da ni nujno, da podpisniki zaupajo Brejcu kot osebi, ker mnogi najbrž podpirajo predvsem zahtevo po Stevanovićevem odstopu. Človek lahko podpiše dobro peticijo, ne da bi njenega avtorja razglasil za moralno avtoriteto. Kakopak strinjanje z eno potezo ne zahteva soglasja z vsem, kar je pobudnik počel ali govoril v preteklosti.
Vendar se bojim, da to ni prava razlaga, in verjamem, da Jenullu ali Kovač z isto peticijo ne bi uspelo zbrati toliko podpisov. Psihopropagandni razlog za takšno dogajanje sem navedel.
Nekdanji obveščevalec svetuje predsednici
Vsa stvar je še bolj nenavadna, ker se Brejc skoraj sočasno pojavlja v medijih v dveh vlogah. Na eni strani je pobudnik množične državljanske peticije. Na drugi komentira tako imenovano »rusko afero«, povezano s predsednico republike Natašo Pirc Musar.
Po prometni nesreči predsedničinega službenega vozila je javnost izvedela, da je bila med sopotnicami tudi Viktorija Krivoluckaja. Gre za dolgoletno predsedničino prijateljico, športno sotekmovalko in osebo, ki je bila poslovno povezana z družino Musar. Njuno poznanstvo naj bi trajalo skoraj dve desetletji. Krivoluckaja ima poleg ruskega tudi slovensko državljanstvo.
Rusko poreklo ali državljanstvo ne more biti že samo po sebi dokaz varnostnega tveganja. Za resen sum so potrebna konkretna dejstva. Zato je nekoliko nenavadno, ko se v razpravo vključi nekdanji direktor obveščevalne službe in predsednici svetuje, s kom naj se druži. Brejc je po razkritju vloge Romana Jegliča za POP TV predsednici svetoval previdnost in celo prekinitev druženja s prijateljico!
Če obstajajo resni varnostni razlogi za zaskrbljenost, jih morajo preveriti pristojne službe. Če takšnih ugotovitev ni, lahko javna opozorila hitro postanejo politično namigovanje. In zato je dvojna obravnava Brejca v medijih trenutno videti rahlo komična.
Ceterum censeo: mediji bi morali biti psi čuvaji demokracije, ne njeni vratarji in gospodarji molka. Slovensko novinarstvo je v svoji demokratični vlogi nevarno na psu: bolj ko je na psu, manj je v njem psa čuvaja. Kako učinkovito je mogoče kritični glas utišati že s tem, da ga vztrajno ignoriraš, sem imel skozi leta dovolj priložnosti spoznati.
Več: