Imajo slovenski mediji kaj občutka za enakovredno obravnavo v predvolilni dirki? Recimo pri treh glavnih kandidatih za predsednika vlade, kakor temu vedno bolj popularno pravijo zadnje dni? Se pravi: Janši naštevajo grehe in afere, Jankoviću naštevajo grehe in afere, kaj pa Virantu? Malce pomagajmo k spominu in odštejmo vplivne Janševe medijske satelite, ki se ne trudijo z rutinskim spraševanjem, kako zelo prepričljiv je njegov program glede na siceršnje njegovo početje, temveč zgolj z diskreditiranjem, predvsem v kontekstu paranoidnega iskanja marionetnih ozadij.
V nadaljevanjih bom navedel nekaj takih »grehov«, za katere trdim, da jih te tedne v predvolilni tekmi praktično noben izmed medijev ni niti omenil, čeprav se Virant na svoji spletni strani sklicuje na poštenost in nekoruptivnost. Če citiram novinarja Odmevov, 2. november 2011: »Program Državljanske liste je osredotočen na obračun z gospodarskim kriminalom in korupcijo ter debirokratizacijo državnega aparata in zakonodaje«. V prispevku Kdo je že naredil Viranta? sem trdil, da je Virant iznajdba medijev, njihov maziljenec. Tovrstna obravnava zadnjih dni pritrjuje moji tezi. Zgolj pred 13 dnevi je ustanovil svojo stranko, danes figurira kot zmagovalec volitev. Ne trdim, da je takšna podpora premišljena in izrecna, v veliki meri je spontana in izraz neprofesionalizma. A je. Nobenega racionalnega argumenta ni, zakaj njegova preteklost ne potrebuje medijske inventure, če so tej podvrženi protikandidati? Kolikor vem, so mediji mimogrede včasih omenili polom njegove reforme plačnega sistema, kot glavni in edini greh pa najpogosteje navajajo enoletno izplačevanje nadomestila po izteku ministrske funkcije. Premalo. Spodaj bom navajal zgolj fragmentarne evidence nekaterih drugih Virantovih spornih dejanj v luči njegovega programa.
Ena
Iz Dnevnika, 19. 9. 2007, o letni renti zaradi odlagališča:
Sorodniki in vsi drugi “naši”
Miha Brejc in njegov zet Gregor Virant sta neposredna soseda na Dobu, kjer zaradi bližine odlagališča že sedem let dobivata letno odškodnino oziroma rento, ki jo je kot svetnik domžalskega občinskega sveta “uzakonil” Brejc. Virant je dobival rento celo dve leti prej, kot je tam dobil stalno prebivališče. Iz Doba je tudi Martin Vilar, lastnik in direktor podjetja Vilar, ki se je prijavil na mednarodni javni natečaj za izbiro izvajalca del v Lipici in je brez dovoljenj iz Lipice vozil starodavne hraste. Brejc in Virant imata vikend v Lokvi, ki je v neposredni bližini Lipice. Tam odlično posluje igralni salon Astraea, za katerega je med domačini slišati, da je “Janšev”. Brejc in Janša sta navdušena in dobra golfista. Ko je bila SDS še v opoziciji, je oblast napadala zaradi nepotizma, klientelizma in korupcije. Brejc je kot evropski poslanec v svoji pisarni najprej kot asistentko zaposlil hčer, nato še sinovo punco. Virant je pisec etičnega kodeksa, ki so ga podpisali vsi vladni funkcionarji. Kaj pravite na vse to?
Dva
Izredno do izrednega profesorja, preko Sveta za visoko šolstvo, ki ga je vodil Peter Jambrek:
Na Univerzi v Ljubljani menijo, da Viranta svet ne bi smel habilitirati. “Če je Virant še vedno v petinskem delovnem razmerju na fakulteti za upravo, ki je članica Univerze v Ljubljani, ga SVŠ ne bi smel habilitirati, temveč bi to moral narediti prek UL. Predlaga in habilitira ga lahko tisti, ki ga zaposluje,” je za Finance povedal Miroslav Birk, pomočnik glavnega tajnika za splošne in pravne zadeve na UL.
Izredni profesor brez pravih mednarodnih objav
Virant prav tako nima ustreznih objav za habilitacijo v naziv izrednega profesorja. Po besedah Ljube Laharnar, samostojne svetovalke za habilitacijo na Univerzi v Ljubljani, merila za volitve v nazive visokošolskih učiteljev določajo, da moraš za imenovanje v naziv izrednega profesorja imeti mednarodne objave. “Brez objav v ustreznih mednarodnih publikacijah ne moreš postati izredni profesor,” je za Finance pojasnila Laharnarjeva.
Po kategorizaciji agencije za raziskovalno dejavnost Gregor Virant nima ustreznih mednarodnih objav. Virantova bibliografija res vsebuje tri prispevke na mednarodnih konferencah, prispevek na mednarodni okrogli mizi ter članek, vključen v mednarodni zbornik, vendar pa po pravilih UL te objave ne zadoščajo za habilitacijo v naziv izrednega profesorja.
Tri
Protikorupcijska komisije je blef in mešanje megle, je kot minister poudarjal Virant:
Vladi se ni treba ničesar bati, saj deluje pošteno, odprto in pregledno. Sicer pa Kosova komisija sploh ne odkriva in ne preprečuje korupcije. To je naloga organov pregona. Če komisiji kdo prijavi sum korupcije, lahko ta samo prenese prijavo policiji ali tožilstvu. Pri tej komisiji gre večinoma za antikorupcijsko birokracijo in blef.
Štiri
Virantova zaposlitev svoje žene pri svojem tastu (moje javno vprašanje Virantu iz leta 2005):
Javno vprašanje ministru Virantu
Večer nam je v svoji sobotni prilogi postregel s fotografijami nekaterih najodmevnejših dogodkov leta 2004. Na eni izmed njih dr. Miha Brejc, evropski poslanec, s šampanjcem nazdravlja ob svojem tesnem sodelavcu Janezu Janši, pod fotografijo pa je pripis “Končno zmagali.” (Večer, 8. 1. 2005, str. 41). Zato si velja pogledati, kaj počnejo zmagovalci nekaj mesecev kasneje. Gospod Brejc, siva eminenca politike SDS ta leta, nam je v oddaji Studio City dne 20.12. 2004 zaupal podrobnosti njegovih pogledov na fenomen nepotizma, za kar mu bomo še dolgo hvaležni. Kot vemo, je ta neutrudni prvoborec proti korupciji in klientelizmu v svoji poslanski pisarni od treh zaposlil dve asistentki, najprej svojo hčer, potem pa še menda bivšo punco svojega sina. Bojda sta izpolnjevali hudo zahtevne pogoje (“splošna razgledanost, jeziki”, nam je zaupal). Po tistem, ko smo preživeli pojasnilo, da je takšno ravnanje v skladu s pravili evropskega parlamenta, pa nas zdaj čaka še bistveno večje presenečenje, kar zadeva decidirano dopuščanje nepotizma v vrstah slovenske vlade. Za vse nejeverne Tomaže, ki dvomijo v to, da bi Brejc kaj takšnega izjavil, bom navajal natančne citate.
Na poizvedovanje, zakaj zaposlitev svoje hčerke in žene dr. Gregorja Viranta ni sporna, je imel priročno pojasnilo: “Lahko bi ravnal tudi drugače, pa bi jo zaposlil pri nekom drugem, pri neki agenciji, pa bi to skril nekako.” Novinar omenjene oddaje ga je potem vprašal, ali je njegovo ravnanje v skladu z etiko, ki jo sedaj predstavlja nova Janševa oblast. Odgovor dr. Brejca je bil zares neverjeten: “Tudi to je skladno, kajti vsak minister ali predsednik vlade lahko v svoj kabinet, za čas trajanja svojega mandata, zaposli, kogar hoče. In take primere smo imeli že v preteklosti. Minister lahko zaposli do štiri osebe, ki so lahko vsi njegovi najbližji sorodniki, če tako meni.” Izpraševalec je skupaj z nami doživel šok, zato je poskušal najti še dodatno pojasnilo:” Torej bi lahko po vašem minister Gregor Virant zaposlil vašo hčer, svojo ženo?” A je dočakal še en hladnokrven tuš, skupaj z nami, saj mu je dr. Brejc potrdil njegova pričakovanja: “Brez nadaljnjega. In katerikoli minister te vlade bi lahko zaposlil kateregakoli družinskega člana. To je njegova osebna odgovornost. In tako prevzema pred javnostjo odgovornost, da zaposli na ustreznem mestu človeka, ki ga potrebuje, zato da bo sam čim bolje deloval v korist javnosti.”
Za konec se dr. Brejc v izgovor na negativno mnenje Komisije oziroma urada za boj proti korupciji zateče v dolgočasno klasično diskreditacijo: “Iz tistega mnenja izhaja, da je Urad prevzel vlogo presojanja, kaj je etično in kaj neetično v tej državi. Po mnenju te komisije je ravnanje evropskega parlamenta neetično. Komisija spominja na tisto etično komisijo, ki jo je včasih imel CK ZKS, ko so v centralnem komiteju partije presojali, kaj je prav in ne, in kaj je etično in ne, in to zdaj očitno počne gospod Kos.”
Zanimivo je, da takšnih principialnih stališč mediji zaenkrat niso problematizirali. V znak svoje obrambe se je dr. Brejc zatekel h generalizaciji: ne le da sem sam ravnal pravilno, tako lahko ravnajo vsi v vladi, pa ne bo nič narobe. V njih torej ne zagovarja zgolj svojih stališč (do tod zgodbo poznamo), temveč svetuje enako ravnanje tudi slovenskim vladnikom! Celo več, zase misli, da je ravnal častno, odgovorno in dostojanstveno. Častno zato, ker bi lahko zaposlitev svoje hčerke skril, pa je ni skrival. Odgovorno zato, ker je zaposlitev najbližjega družinskega člana osebna odgovornost in dolžnost, saj je verjetno presodil, da bo s tem “čim bolje deloval v korist javnosti”. Gospod dr. Miha Brejc je ravnal dostojanstveno, ker ni podlegel pritiskom komisije za boj proti korupciji, ki spominja na centralni komite in si drzne presojati, kaj je etično. Če bi svojo ženo, njegovo hčerko, zaposlil njen mož, ki je minister, bi to tudi ne bilo “brez nadaljnjega” prav nič sporno.
Vprašanje se glasi: kaj je potem nepotizem, če ni to, da minister ob sebi na ministrstvu zaposli štiri družinske člane? Mogoče to, da jih zaposli pet? In smo pred filozofskim problemom “sorites”: koliko las mora izpasti, da veljamo za plešastega? Dvajset, sto, tristo? Za gospoda evropskega parlamentarca je to častno in odgovorno dejanje! Kje je zdaj Brejčev zet, gospod minister Gregor Virant, da bi oporekal svojemu tastu ali mu dal prav, ravnal odgovorno in na svojem ministrstvu zaposlil še kakšnega družinskega člana? In kam se je izgubil trop intelektualcev iz zmagovitega Zbora za republiko, ki je v imenu etičnih principov tako glasno rohnel proti korupciji in klientelizmu? Z navedenimi in nedemantiranimi odgovori nove smernice nepotizma v Sloveniji očitno stopajo v veljavo. Sauve qui peut! Zato javno sprašujem ministra Viranta, ali se bo distanciral od izjav svojega tasta ali pa si jih bo celo vzel k srcu in na svojem ministrstvu zaposlil štiri družinske člane?
Pet
Virantova dvojna morala, ko gre za etični kodeks in telefonske stroške (moj zapis v Večeru iz leta 2007):
Vlada je sprejela uredbo o uporabi službenih mobilnih telefonov in storitvah mobilne telefonije v organih državne uprave. Predstavil jo je seveda minister Gregor Virant. Z njo naj bi za približno 30 odstotkov zmanjšala stroške mobilne telefonije. Po njej bodo recimo ministri lahko mesečno porabili največ 35 tisočakov, načelniki upravnih enot 15 tisoč, navadni javni uslužbenci pa 5 tisoč.
Uredba naredi eno izjemo. Gospod Janez Janša lahko telefonira brez omejitev. Virantova argumenta za tako izjemo sta ganljiva. Tole pravi: “Prvič, predsednik vlade je en sam.” (Dnevnik, RTV SLO, 5. 10. 2006) To je seveda res, tudi Tito je recimo bil eden. Toda če gledamo generično, imamo natanko enega ministra za finance, ampak vseeno lahko pokuri le 35 tisočakov. V čem je torej razlika med “enim” premierjem in “enim” ministrom za finance? Težko se je izogniti vtisu, da dokazovanje izjemnosti s številčnostjo (“biti eden”) ni niti najmanj prepričljivo.
Naslednje Virantovo pojasnilo pa je čisti strel v koleno: “Poleg tega ga vsi ministri poznamo po tem, da gospodarno in varčno ravna z javnimi sredstvi.” Kot vidimo, je tak argument čisto subjektiven – izjemo smo naredili, ker je premier Janša menda varčen. Seveda iz privzete subjektivnosti sledijo sami nesmisli: zakaj Virant ni naredil izjeme še pri kom drugem, ki je po njegovem mnenju ali mnenju še koga varčen? Čemu uredba potem sploh služi, če ne ureja razmerij za vse in dopušča kot kriterij čisto osebni vtis?
Toda da ne bi bili malenkostni ob tolarskih izdatkih mobilnih telefonov, preskočimo k malo večjim: nedavno je tudi ena od edicij časopisne hiše Delo poročala o tem, da se je premier Janša ob helikopterskem poletu proti Hotizi ustavil še v vasici pri Velenju, kjer menda prebiva njegova nova simpatija. Televizijske kamere so posnele navdušenje vaščanov, ki si obetajo novo cesto in morebiti celo pristajalno ploščo. Ker so ljubezenska razmerja čisto privatna zadeva gospoda Janše, če jih financira za svoj denar, gospod Virant pa rad preveri vsak tolar, me kot državljana zanima, koliko je stal helikopterski polet in kako varčen je bil ob njem (njih?) predsednik vlade.
Šest