»To ni več državni zbor, ampak slika avtoritarne države. Vse je predhodno dogovorjeno in sprejeto nekje drugje. Poslanci se v svoje klopi posedejo kot učenci v prvem razredu in dvigujejo roke. Parlament je postal diskreditiran in je v posmeh vsem, ki smo ga izvolili. Odgovornost je seveda tudi na volivcih. V naših časih je bilo bistveno manj politikantstva, žaljenje in obtoževanje ni bilo tako izrazito. Na seje smo prišli dobro pripravljeni z argumenti in nismo zlorabljali parlamentarnih institutov. Sedaj je vse obrnjeno na glavo, zato opoziciji svetujem totalno obstrukcijo, saj nima več smisla, da se udeležujejo sej.«
Če bi iskali bolj zgoščen opis trenutnega stanja v delovanju parlamenta in najbrž kar slovenske demokracije v celoti, bi težko našli boljšega. Dolgoletni poslanec Socialnih demokratov Dušan Kumer je s temi besedami za Večer opisal parlamentarno situacijo.
Ni dvoma, da so pod četrto Janševo vlado v nekaj mesecih radikalno padli vsi standardi politične in demokratične kulture, da spremljamo sledi avtoritarnega režima, tako močno razvidne že v njegovi tretji vladi, da spremljamo festival arogance in cinizma vladajočih z vsemi pobalinstvi vred, da vladajočim politikom preprosto ni več mar za dostojnost in pozitivno podobo, pač pa tekmujejo v prostaštvu in laganju, predvsem pa res delujejo kot šolarčki, ki kot valjar v en glas glasujejo po diktatu šefov.
Prav tako ni dvoma, da so mediji pomagali pri spregledu tega, da težava zadnjih deset let ni več v tem, da so politiki vulgarni in prostaški in da je politična kultura na psu, ampak da so takšni, ker jim to omogočajo prostaštvu ploskajoče volilne množice. Težava je vmes postala zelo družbena in nikakor ne zadeva več politikov. Toda bivši poslanec, ki sem ga navedel, predlaga nekaj radikalnega glede državnega zbora: totalno obstrukcijo. Na to možnost so opozorili že nekateri komentatorji, npr. dr. Vlado Miheljak.
Nagajanje z blokado točk o parlamentarnih preiskavah
Poglavitni povod zanjo je naslednji. Na začetku prvega rednega zasedanja po poletnem premoru je 21. septembra parlamentarna večina izglasovala umik točk o odreditvi parlamentarnih preiskav o aferi Black Cube in obvodnem financiranju političnih strank, ki ju je zahtevala opozicija. Tudi tretji poskus je bil neuspešen. Koalicijski stroj je s pomočjo Resnice spet dosegel tisto, kar počne ves čas: ni dovolil, da bi najmanj tretjina poslancev zahtevala parlamentarno preiskavo, kar ji kot posebno pravico zagotavlja 93. člen Ustave.
Pri tem jim ne pride do živega niti splošen sum javnosti, ki jih preganja in obremenjuje: da res delujejo po navodilih Izraela, da naša država prodaja svojo suverenost drugi državi, da so na volitve vplivali izraelski poklicni agenti in da je s financiranjem njihovih strank vse v najlepšem redu. Povedano drugače: s preprečevanjem ustanovitve parlamentarnih komisij so podvrženi večjemu sumu, da jih vodijo umazana dejanja, s katerimi ogrožajo državo, a se na javno mnenje, da veljajo za malopridneže, ki svojo malopridnost prikrivajo, vseeno požvižgajo.
Zato številni pravniki, recimo dr. Rajko Pirnat, takšno ravnanje označujejo za kršitev ustave in za sprevrženo parlamentarno prakso. Pravno pomembna je tudi odločba Ustavnega sodišča z dne 10. septembra 2026, ki izpostavlja, da mora biti parlamentarna preiskava učinkovita in da je treba preprečiti nepotrebno zavlačevanje njenega začetka. Toda vrnimo se h Kumrovi izjavi. V čem je njen resnični presežek? V tem, da predlaga totalno obstrukcijo.
Parlamentarna opozicija kot statist v predstavi demokracije
Njegov predlog odpira vprašanje, ki je precej pomembnejše od klasičnega parlamentarnega prerekanja: kaj naj stori opozicija, kadar večina ne uporablja več svojih pristojnosti zgolj za sprejemanje političnih odločitev, pač pa lahkotno tudi za preprečevanje nadzora nad lastnim delovanjem? Kdaj sodelovanje v instituciji, ki je formalno še vedno demokratična, hote ali nehote postane sodelovanje pri ustvarjanju videza, da demokracija normalno deluje?
Obstrukcija je v običajnih razmerah instrument političnega protesta, toda Kumer očitno govori o nečem drugem. Predlog totalne obstrukcije izraža prepričanje, da je državni zbor v svojem temelju zgrešil svojo osnovno funkcijo, ker ni več prostor razprave, nadzora in političnega soočenja, temveč se je sprevrgel v prizorišče potrjevanja vnaprej sprejetih odločitev koalicije. Logična posledica je vprašanje, zakaj bi opozicija sploh sodelovala pri takšni zrežirani predstavi in ji podeljevala legitimnost?
Demokracija, v kateri se evidentno zatira manjšino in opozicijo, ni več demokracija. Deluje le, če obstaja učinkovita možnost nadzora nad oblastjo, toda samopašnost Janševe vlade se je povzpela nad njo in s tem ta zelo jasno kaže svojo antidemokratično naravo. Prav zato je primer blokiranih parlamentarnih preiskav tako poveden. Če lahko vsakokratna večina prepreči odreditev preiskave, ki jo zahteva opozicija, se pravica do nadzora spreminja v privilegij, popolnoma odvisen od dovoljenja nadzorovanega. Takšen nadzor je lahko le karikatura tega, kar bi moral biti.
Perverznost in moralna soudeležba
Zavedati se moramo, da je ideja totalne obstrukcije dvorezen meč. Opozicija bi z umikom iz parlamenta protestirala proti temu, da ji je odvzeta možnost učinkovitega parlamentarnega delovanja, vendar bi se prostovoljno odpovedala vsaj enemu delu te možnosti, ki ji ostaja. Toda lepih in stoodstotno prijetnih rešitev, ki bi zadovoljile vse pogoje, pač ni.
Argument lahko tudi obrnemo. Politolog in politični filozof Zoltán Miklósi v članku iz leta 2026, ki nosi naslov »Perverznost, neučinkovitost in soudeležba: ali naj demokrati sodelujejo na volitvah v avtokratskih režimih«, analizira prav vprašanje, ali sodelovanje demokratičnih akterjev v avtoritarnih volilnih postopkih prispeva k njihovemu legitimiranju. Razlikuje med nevarnostjo legitimiranja režima, neučinkovitostjo sodelovanja in moralno soudeležbo. Resda se njegov primer nanaša na volitve, a bi ga lahko uporabili tudi v parlamentarnih razmerah. Povedano drugače: mar ne drži, da po svoje opozicija ves čas nehote legitimira delo Janševe koalicije in njenih pribočniških strank?
Tehtanje med zavezovanjem lastnih rok in legitimiranjem avtokratov na oblasti je osnovna dilema, ki bi jo morali poslanci opozicije razrešiti. Ni nemogoče, da bi našli kakšno od formul, ki bi v zadostni meri bila sprejemljiva.
Selektivna obstrukcija?
Morda bi bila smiselna selektivna obstrukcija. To pomeni, da bi poslanci lahko na primer bojkotirali plenarne seje, hkrati pa še naprej vlagali pisna poslanska vprašanja, zakonodajne predloge ali pobude. Lahko bi sodelovali tudi pri posameznih parlamentarnih preiskavah.
Zato bi bilo treba totalno obstrukcijo premisliti tudi povsem praktično. Poslovnik kot opravičeno odsotnost priznava napovedano in obrazloženo obstrukcijo pri posamezni točki dnevnega reda, ne pa nujno neomejenega bojkota vseh sej. Dolgotrajna neopravičena odsotnost bi lahko pomenila tudi izgubo dela poslanskih prejemkov, toda če poslanke in poslanci ne bi ostajali doma, temveč bi prihajali v parlament, opravljali svoje mandatne obveznosti in uporabljali nadzorne instrumente, hkrati pa pri spornih točkah napovedovali obstrukcijo, bi se temu tveganju izognili.
S takšno gesto se parlament ne bi spreminjal v hram demokracije, ki je zgolj cenena kulisa za vnaprej dogovorjene odločitve koalicijskega valjarja ob izdatni pomoči predsednika parlamenta.
Preizkus demokratične legitimnosti
Pri tem bi bilo treba razrešiti še eno vprašanje: kaj naj bo končni cilj takšne obstrukcije? Če je namen zgolj demonstrativno zapuščanje parlamentarne dvorane, bo vladajoča večina najbrž brez posebnih težav nadaljevala svoje delo. Obstrukcija bi zato terjala vnaprej jasno opredeljene in naslovljene zahteve, denimo spoštovanje ustavne pravice do parlamentarnih preiskav, prenehanje postopkovnega onemogočanja opozicije in zagotovitev pogojev za učinkovito parlamentarno razpravo.
Prav tako bi moralo biti že na začetku jasno naznanjeno, pod katerimi pogoji bi se opozicija vrnila k običajnemu sodelovanju. Brez takšnega strogo postavljenega in artikuliranega cilja bi se protest utegnil spremeniti v gesto brez teže, oblast in javnost pa bi se na prazne opozicijske klopi preprosto navadili.
Toda še pomembnejše je nekaj drugega. Totalna ali selektivna obstrukcija bi razprla vprašanje, ki ga vladajoča večina najbrž ne bi želela slišati: ali je mogoče demokratično legitimnost parlamenta izpeljati zgolj iz dejstva, da v njem še vedno potekajo glasovanja, kar je verjetno nekaj, s čimer bi avtoritarna oblast bila celo zadovoljna, če bi protestniško dejanje bila skomunicirano slabo?
Ideja obstrukcije zanesljivo stavi na to, da bi volilno telo na neki točki prepoznalo nesmiselnost takšnega stanja in izvedlo posreden pritisk na vladajoče. Ostati bi morala opozorilo na razkorak, ki obstaja med institucionalnim videzom in dejansko demokratično vsebino. Kumrova zamisel nas tako pripelje do ključnega izziva, ki sem ga navedel že prej: kdaj opozicija s sodelovanjem v parlamentu še brani demokracijo in kdaj s svojo prisotnostjo zgolj pomaga ustvarjati videz, da ta še vedno deluje? Zato mislim, da je njegova ideja vredna resnega premisleka in tehtanja.
Ceterum censeo: mediji bi morali biti psi čuvaji demokracije, ne njeni vratarji in gospodarji molka. Slovensko novinarstvo je v svoji demokratični vlogi nevarno na psu: bolj ko je na psu, manj je v njem psa čuvaja. Kako učinkovito je mogoče kritični glas utišati že s tem, da ga vztrajno ignoriraš, sem imel skozi leta dovolj priložnosti spoznati.