Pričakovali bi, da bodo politiki v obrambo lastne zasebnosti skočili in obsodili nedopustno snemanje z dronom neznanega storilca pred oknom spalnice poslanca Luke Mesca. Snemanje notranjosti zasebnega stanovanja odpira vročo dilemo, pri kateri bi predvideli soglasje vseh, ker si od nosilcev javnih funkcij nihče ne bi smel želeti, da bi se to zgodilo njemu. Pričakovali bi, da politike druži najmanj to, kakorkoli so že večni nasprotniki: obrambe njihove lastne pravice, sploh če gre za vdor v njihovo največjo zasebnost.
Ne bi se mogli bolj zmotiti. Razklanost in sovraštvo slovenske politike ne najdeta skupnega imenovalca niti na tej točki: odziva Janeza Janše in Katje Kokot na razkritje posega v Mesčevo zasebnost sta pokazala, da je zimzeleno popularno kajpajevstvo, sploh s kazanjem na svoj primer (»Kaj pa jaz, kaj pa jaz?«), za nekatere bolj prepričljiva izbira.
Tiho sporočilo
Janša je prst raje usmeril na predsednico republike, ki se menda ni oglasila v njegovem primeru. Javnost je s tem prvič izvedela, da so droni neštetokrat leteli nad njegovo hišo v Silovi pri Šentilju pri Velenju:
»Drži. Nad našo hišo so dron poslali vsaj 10x. Da o kamerah POPTV in RTVSLO ne govorimo. Prvorazredni se oglasijo zgolj takrat, ko se (domnevno) to zgodi #prvorazredni.«
Bi res verjeli, da nekdo, ki je kot »Maršal Twito« uspel včasih objaviti več kot 60 objav na dan in je še danes njegovo povprečje res spodobno, z javnostjo nikoli ni želel deliti takega podatka?
Premier obsodbe konkretnega dejanja znova ni zmogel, kar je zelo značilno zanj in morda ena spregledanih tem za novinarje: kako je možno, da politik tega kova praktično nikoli ne obsodi primerov sovraštva, fizičnega nasilja, tokrat posega v zasebnost, ampak na ta način postopa le takrat, ko gre za nekoga, ki ne pripada njegovi politični liniji? Splošni profil njegovega odzivanja ima vedno tiho sporočilo: mojim političnim sovražnikom privoščim kupe sovraštva, nasilja in posega v zasebnost, s tem nimam težave!
Domnevna neenakost
No, tega Janša ni storil, je pa preusmeril pozornost v domnevno neenakost pri izražanju ogorčenja, da je lahko znova napadel Natašo Pirc Musar. Takšen premik sicer res ne šteje za izrecno odobravanje snemanja, ima pa jasen relativizacijski učinek.
Čeprav ne moremo trditi, da predsednik vlade in poslanka Katja Kokot, na katero se očitno rad odziva, zagovarjata snemanje ljudi skozi okna, pa lahko kar dobro ocenjujemo, kako njuna odziva učinkujeta v konkretni razpravi in kaj nam sporočata. Rezultat je pomenljiv: ob vdoru v intimne prostore predvsem omenjata lastno prikrajšanost in oba Mesca obravnavata kot tekmeca za javno pozornost!
Sporočilo široki javnosti je klavrno: pravica do zasebnosti ni enaka dobrina za vse, začne pa vas zanimati, če postane način političnega obračunavanja z nasprotniki, in to z dvema sugestijama: ne zanimajte se za Luko Mesca, ko vdirajo v njegovo zasebnost, in ne branite »nenaših«, kot predsednica republike, kajti zaščite so vredni le »naši«.
Politično obračunati s predsednico
Ker Janša dronov nad svojo hišo nikoli ni omenjal, pač ne moremo nekritično kar zaupati, da je sam doživel enak poseg. Znova je žogica pri medijih, da to preverijo, če jim bo premier dovolil. Tudi če se je zgodilo, ostaja stara zadrega, zakaj nam tega doslej nikoli ni javno zaupal. Mar želi povedati, da ni vredno informiranja javnosti? Potem zapade v protislovje, saj si vendar neskončno želi predsedničinega odziva!
Zato njegov očitek predsednici republike na tej točki naleti na težavo. Če neki dogodek prej ni bil javno predstavljen, njenega neodziva ni mogoče razlagati kot zavestno zapostavljanje, kajti to bi zahtevalo dokaz, da je za primer vedela in da so bile bistvene okoliščine primerljive. Pač pa imamo kar dobre razloge sumiti, da je premier izkoristil zgodbo za neupravičeno politično obračunavanje z njo.
Janša si je privoščil še eno relativiziranje in pošiljanje dronov pred okno stanovanja primerjal z novinarskimi obiski – ti so seveda lahko tudi neupravičeni in nadležni, vendar res ne moremo enačiti javnega preverjanja delovanja oblasti in prikritega pridobivanja zasebnih informacij, sploh takrat, ko je to kaznivo dejanje.
Podobno velja za samohvalo poslanke Kokot, ki so jo zmotili novinarji pred njeno hišo v gradnji.
Kako normalizirajo poseg v zasebno sfero
Mimogrede, tovrstna relativizacija posega v zasebnost lahko ob tem preraste v normalizacijo, saj zadošča ustvarjanje vtisa, da gre za nekaj običajnega, kar se politikom pač dogaja, zaradi česar je posebno ogorčenje pretirano. Sklicevanje na številne lastne izkušnje lahko učinkuje prav v tej smeri, češ »Ah, saj to se meni nenehno dogaja, zakaj tale dela cirkus?«
Ponavljanje posegov v zasebnost bi moralo povečati potrebo po zaščiti in ne postati način, kako kazniva dejanja in patologijo v družbi normaliziramo. V tem kontekstu je pomembna tudi vloga razvpitega Aleksandra Repića, Mesčevega županskega protikandidata, za katerega se je razkrilo, da je takšne prakse uporabljal že lani in jih kar sam objavil! Sam je že pred javnim razkritjem dogodka z dronom napovedoval obstoj domnevno eksplicitnega posnetka Mesca, nato pa se je ustrašil, ko je ugotovil, da preveč indicev kaže nanj. Toda Janševi mediji so pohiteli, k temu dodajmo seveda tudi Siol in Planet TV, in Repiću naredili maksimalno reklamo.
Če Janševi mediji reklamirajo tovrstne posege v zasebnost, s tem posredno jasno sporočajo tudi, da ni nič narobe niti, če se dogajajo njihovemu političnemu šefu. Nerodno, toda kaj, ko konsistentnost nekaterim ni posebna vrlina!
Ceterum censeo: mediji bi morali biti psi čuvaji demokracije, ne njeni vratarji in gospodarji molka. Slovensko novinarstvo je v svoji demokratični vlogi nevarno na psu: bolj ko je na psu, manj je v njem psa čuvaja. Kako učinkovito je mogoče kritični glas utišati že s tem, da ga vztrajno ignoriraš, sem imel skozi leta dovolj priložnosti spoznati.