Kako se je Stevanović izmotaval: analiza manipulacij

Afera zaradi nastopa predsednika državnega zbora Zorana Stevanovića na srečanju srbskega kulturno-umetniškega društva Brdo v Kranju je hitro postala še en nazoren primer zanj značilnega retoričnega manipuliranja. Morda je, ker omenjeni združuje sebi lastno energičnost in varanje, pridobila na dodatni draži, saj se največkrat nepoštenjaki, razkriti s prstom v marmeladi, obnašajo bolj skromno in manj nastopaško. Zanj to ne velja.

Oktobra 2026 je Stevanović na srečanju, na katerem je sodeloval tudi kranjski župan Matjaž Rakovec, pred številnim občinstvom razkril, da je pridobil donatorja po imenu Mladen Milanović (Kaja) za nakup zemljišča za pravoslavno cerkev. Kar je predstavil kot dosežek, povezan s svojo državno funkcijo in poznanstvi, ki mu jih ta omogoča. Ko je POP TV 28. oktobra objavil posnetek, so pozornost pritegnila predvsem zagotovila o prodaji občinskega zemljišča, spremembi njegove namembnosti in možnosti zadržanja podpisa pogodbe ob višji ponudbi. Nastop je močno obremenil tudi Rakovca.

Predsednik parlamenta je nato zavrnil očitke, da je zlorabil funkcijo predsednika državnega zbora in svojo vlogo poskušal predstaviti predvsem kot seznanitev z donatorjevo namero. Pri tem je ihtavo poudarjal, da uradnega postopka še ni bilo, Rakovec pa je zanikal, da bi bilo zemljišče komurkoli obljubljeno. Pred kamerami sta se oba močno zapletala pri pojasnjevanju svojih prejšnjih izjav.

V nadaljevanju analiziram Stevanovićevo argumentacijsko in retorično izmikanje na očitke, kjer se jim je z gostobesednostjo in tradicionalnim sklicevanjem na zaroto globoke države poskušal nerodno izogniti, pri pojasnjevanju svojih motivov in ravnanj pa je le še odpiral dodatna vrata novemu čudenju. Sploh ker je napihoval, da je na svoje dejanje prekleto ponosen in da bi še dvajsetkrat storil isto.

Donator in zmanjševanje lastne vloge

Čeprav se je sprva odkrito hvalisal, da je pridobil donatorja, s čimer si je pripisal jasno zaslugo, se je pozneje izmotaval, češ da je za pripravljenost donatorja zgolj mimogrede izvedel. Na srečanju, ki ga slišimo na posnetku, je zagotovo ustvarjal vtis osebne bližine z njim in povedal, da sta se tistega dne dvakrat slišala, nato pa nenadoma zaigral na karto strateškega zmanjševanja lastne vloge v zgodbi.

Retorični učinek je jasen: trditev o dosežku, ki mu pripisuje tudi odgovornost za njegova dejanja, je skušal razvodeneti in sebe predstaviti kot nekoga, ki je zgolj prejel informacijo. V kuhinji je postalo vroče, zato je hitel razlagati, da donatorja komaj pozna.

Če dogodka nihče ne bi posnel, bi ostalo pri pripisovanju velikih zaslug njegovemu prispevku. Zdaj pa nas prepričuje, da je bila njegova vloga majhna in da zato tudi odgovornosti ni. Manever je prozoren.

Ponosen nase, vendar zaslug ne želi: človek je skromen

Prvak Resni.ce z dolgo zgodovino spornih besed in ravnanj si je privoščil še eno, s prejšnjo povezano retorično manipulacijo, ko je sprva poudarjal svoj prispevek, nato napovedal umik in končno zavrnil vsakršno pripisovanje zaslug. Ker on jih res nima.

Retorično gledano gre za samohvalo skozi zatrjevano skromnost: občinstvo najprej izve, komu mora biti hvaležno, nato pa prejme serviran še razlog, da lahko občuduje njegovo nesebičnost – in zdi se, da v tej prvini rad nastopa. Saj se vendar nenehno žrtvuje za narod, od česar nima popolnoma nič! Takšno zaporedje samo po sebi ne dokazuje neiskrenosti, vendar odpoved priznanju psihološko učinkuje kot dodatno utrjevanje osebnih zaslug.

Učinek manipulacije ni izostal: svoje dejanje je predstavil kot koristno za skupnost, ob očitkih pa omejil svojo odgovornost. Ker si zaslug res ne pripisuje, je s tem občinstvo povabil, naj občuduje še njegovo neverjetno velikodušnost. Ali kot je povedal sam: že dvajsetkrat bo storil isto. Le pocukajte ga za rokav!

Neposredni pogovor postane stik s predstavniki

Prvotni opis telefonskega stika z donatorjem Milanovićem, pri katerem je uporabil dvojino, je predsednik parlamenta pozneje bistveno spremenil in pojasnjeval, da ni šlo za neposredni pogovor. Kot je poročal portal N1, naj bi govoril s predstavniki donatorja; neposredni stik z Milanovićem je tako v poznejši razlagi postal stik z njegovimi posredniki.

S tem je spremenil pomen svojih prejšnjih besed in poskušal ublažiti zanj obremenjujočo intervencijo in lastno vlogo. Dogajanje zamaskirano prikažete kot neobvezujoče pogovore, oddaljene od izvedbe, čeprav je na posnetku mogoče slišati konkretna zagotovila in časovne napovedi.

Namesto pojasnila obljube o županovih možnostih

Stevanović je hkrati razlagal, da lahko župan zadrži podpis pogodbe, če bi kdo ponudil več od predvidenega donatorja, in da jim je bilo to, zadržanje namreč, tudi obljubljeno. Ko so ga novinarji vprašali o tem, je odgovoril, da župan pogodbo lahko podpiše ali je ne podpiše.

Ne bo držalo, kajti ob tem je iz odgovora izpustil bistveno: zakaj bi župan podpis zadržal prav ob pojavu višjega ponudnika in komu je bilo to zagotovljeno? Vprašanje res ni bilo, ali župan lahko zavrne podpis, ampak drugačno: ali je bila možnost vnaprej predstavljena kot zaščita določenega kupca pred konkurenco?

Manipulacija gradi na selektivni izpustitvi konteksta: iz prvotne izjave odstrani sporni razlog in odgovarja samo še o splošni možnosti nepodpisa. Konkretna obljuba, da do podpisa ne bo prišlo, če bi kdo ponudil več od Milanovića, ostane nepojasnjena, čemur se je spretno izognil.

Če razpisa še ni bilo, to še ne pomeni, da dogovarjanje ni sporno

Nadaljujmo. Šef Resni.ce in parlamenta je rad poudarjal, da razpis oziroma uradni postopek še ni bil začet. To je morda pomembno, saj mu ni mogoče očitati nepravilnosti pri izvedbi dražbe, ki je še ni bilo, vendar mu tega nihče ne očita. Pogovarjamo pa se, ali je bilo vnaprej dogovorjeno ali obljubljeno, da bo imel določen kupec prednost.

Če iz (dosedanje) odsotnosti razpisa sklepa, da ni bilo ničesar spornega, njegov sklep ne sledi iz navedenega dejstva. Takšno argumentacijsko napako imenujemo non sequitur.

Obenem zamenja predmet razprave: namesto da bi pojasnil, kaj je bilo obljubljeno pred razpisom, prefrigano odgovarja, da razpisa še ni bilo in vprašanje o morebitnem vnaprejšnjem zagotavljanju prednosti ostane neodgovorjeno.

Dve obrambi, nobena pojasnjena

Stevanović se je ves čas branil na dva načina: najprej s tem, da se dogodek ni zgodil tako, kot ga opisujejo novinarji. Nato si je premislil in dodal, da tudi ob njihovi razlagi ne bi bilo nič narobe.

Ne gre za nujno nelogično in nekonsistentno ravnanje, vendar nikoli ni pojasnil obojega, namreč kaj se je po njegovem dejansko zgodilo in zakaj tudi ravnanje, ki ga opisujejo novinarji, ne bi bilo sporno.

Izmikanje nastane, če en odgovor uporabljate namesto drugega. Naj navedem primer: ko ga vprašajo, kaj se je zgodilo, odgovarja, da ni bilo nič narobe; ko ga vprašajo, zakaj ni bilo narobe, odgovarja, da se ni zgodilo na ta način. S tem je lahko prehajal med zanikanjem dogodka in zanikanjem njegove spornosti in menjal oba registra, obe vprašanji pa sta ostali brez jasnega odgovora.

Najprej podvomi o posnetku, nato potrdi svoje besede

Sprva je dejal, da ne ve, ali so posnetki verodostojni, ker jih ni videl, kmalu zatem pa na tiskovni konferenci, kjer se je postavil na njivo, potrdil svoje izjave. Pri tem ni pojasnil, katere besede naj bi bile ponarejene ali kaj naj bi bilo izpuščeno.

Seveda lahko človek potrdi svoje besede in še vedno meni, da so bile z montažo postavljene v napačen kontekst, toda v tem primeru bi moral povedati, kaj manjka in kako to spremeni pomen povedanega. Ampak takšne ambicije ni pokazal.

Primer tako grobega zanikanja svojih besed v takih rekordno hitrem času je le še poglobil vtis, da Stevanović grdo zavaja, pri čemer najbrž stavi le na to, da bi prepričal svoje ožje volilno telo, saj drugih res ne more.

Pomoč gasilcem kot slaba analogija

Kasneje je svoje ravnanje primerjal s pomočjo gasilcem: tudi njim bi pomagal najti donatorja za novo vozilo. S tem je želel poudariti lastno dobrodelnost, iz primerjave pa izpustil prav tisto, kar sproža vprašanja: prodajo občinskega zemljišča, položaj drugih ponudnikov in zagotovila o zadržanju podpisa pogodbe.

Dovolj zvito je izbral neustrezno analogijo, saj sta primera morda podobna po dobrem namenu, razlikujeta pa se v okoliščinah, pomembnih za presojo ravnanja. Le en primer: da bi primerjava odgovorila na očitke, bi morala vključevati tudi vprašanje, ali je bilo izbranemu kupcu vnaprej zagotovljeno, da ga višja ponudba ne bo izrinila. Če tega ne bi bilo, se nam primer nedovoljene prakse ponovi.

Obenem se sklicuje na dober namen, kot da ta že upravičuje način izvedbe, čeprav se pogovarjamo o tem, ali so pri zagotavljanju nakupa zemljišča bili spoštovani postopki in enaki pogoji za vse. Dober namen spornosti ravnanj kakopak ne odpravi.

Korist ni samo denar na osebnem računu

Ko Stevanović zvito sprašuje, kakšno korist naj bi imel od tega, zavestno izpušča možnost politične koristi. Primož Cirman je opozoril, da si lahko politik s predstavljanjem svojih zaslug pridobi ugled, hvaležnost skupnosti in dodatno volilno podporo. Tudi če osebno ne prejme denarja, lahko od projekta politično pridobi. Kadar svojo obrambo opirate na odsotnost osebnega zaslužka, gre za zoženje pojma koristi, saj iz razprave izločite druge prednosti, ki jih lahko prinaša vaše ravnanje.

Politična korist sama po sebi seveda res ne pomeni nujno korupcije in tudi ni nujno, da bi v tem primeru korist bila le takšna. Politiki pridobivajo podporo tudi z zakonitim in v splošnem koristnim delom, vendar je odločilno, ali podporo nabirajo z dopustnim delovanjem ali recimo z uporabo funkcije za zagotavljanje neupravičene prednosti določenemu interesentu, na kar sta namigovala družno s kranjskim županom.

Če to počnejo tudi drugi, ravnanje še ni upravičeno

Da politiki pogosto pomagajo društvom in skupnostim pridobivati sredstva, nato pa si za to pripisujejo zasluge, res ni nekaj novega. Vendar tudi ni dokaz, da je takšno ravnanje sprejemljivo ali zakonito, pač pa mora biti spodbuda, da tudi druge primerljive primere presojamo enako strogo.

Če pogostost takšnega ravnanja uporabimo kot opravičilo, gre za sklicevanje na splošno prakso: »To počnejo tudi drugi, zato ni nič narobe.« Toda ravnanje je zelo pogosto lahko razširjeno in hkrati nič manj sporno. Enaka merila pomenijo, da bi morali preveriti vse sorodne primere in ne, da zaradi njihovega števila opustimo preverjanje, česar bi si Stevanović, kot je videti, močno želel.

Pravne posledice in konkretna podlaga za preverjanje integritete

Integriteta po zakonu vključuje odgovornost za preprečevanje tveganj nedopustne uporabe funkcije. Verjetno presoja o njej presega vprašanje že nastale škode ali dokazanega kaznivega dejanja, saj KPK med možne kršitve uvršča tudi zavajanje javnosti, neutemeljeno vplivanje in privilegiranje ponudnikov.

Pravnik Rajko Pirnat je dodatno opozoril na tveganje politične zadolženosti do donatorja. To ne dokazuje povratne usluge, zahteva pa preverjanje razmerja med zasebnim financiranjem in javnim vplivom.

V tem primeru obstaja konkretna podlaga za sum neintegritetnega ravnanja in za preverjanje morebitnih korupcijskih tveganj, potencira pa ga Stevanovićega debela kartoteka spornih ravnanj v preteklosti. Potrditev zavestnega zavajanja ali dogovarjanja o privilegiranem položaju določenega kupca bi podlago za ugotovitev kršitve verjetno bistveno okrepila.

Zgoraj opisani retorični primeri sami po sebi še ne dokazujejo pravne kršitve, vendar resno spodkopavajo verodostojnost Stevanovićevih pojasnil in dodatno zahtevajo preverjanje dejanskega poteka dogodkov. V tem smislu je lahko še kako pomembno, kje in kako se je šef parlamenta branil.

Več:

Stevanović bo doktoriral iz politične nekaznovanosti

Stevanović se je vsem na očeh debelo zlagal in snedel obljubo

Logika lopova ali Stevanović kot moralizator: »Takih stvari se ne počne«

Opravičilo brez opravičila: Stevanovićevo pocestništvo in logika izmikanja