Občina vedno bolj (kot) gostilna: o argumentu iz interesa

Novi mariborski župan Saša Arsenovič se v začetku svojega mandata ne more ravno pohvaliti z delovanjem, ki bi upravičevalo pričakovanja vseh razočarancev po dveh debaklih: trpkih izkušnjah s Francom Kanglerjem in Andrejem Fištravcem.

Nekatere zadnje epizode dišijo najmanj po tem, da se novinec v politiki obnaša miselno preveč trgovsko, morda pa tudi, in to vedno bolj, avtokratsko in samozagledano – na kar kaže tudi izkušnja z ustanavljanjem mestnega glasila.

Mestne nepremičnine

Nakup stavbne pravice za osrednjo tržnico na Vodnikovem trgu in potem še gostišča Pri treh ribnikih s pripadajočimi zemljišči, kar je na izredni seji potrdil mestni svet, tudi ob zapiranju razprav za javnost, rahlo diši po prioritetnem razumevanju občine kot še ene lastnine. Zdaj bo oboje kupilo za te potrebe ustanovljeno občinsko podjetje z imenom Mestne nepremičnine.

Arsenović gostilna Večer

Iz Večerovega članka: gostilna ali dostojanstvo, to je zdaj vprašanje

Čemu služi občinski nakup znanega gostišča v parku, sploh če upoštevamo dejstvo, da je Arsenovič dolgoletni gostinec z odlično žilico za iskanje dobrih investicij?

Župan se je pred svetniki branil s patetično razlago, polno baročne retorike globoke skrbi, ki je od lastnika nekaj objektov s hrano in prenočišči ne bi pričakovali: »Ne gre za gostilno, gre za bistveno več, za simboliko, dostojanstvo, identiteto. Tega si ne smemo vzeti, to je del nas.«

Čudovita vizija

Kaj je del nas in kaj je del župana? Njegova skrb za dostojanstvo, v kateri je zmanjkalo bistveno pojasnilo, od kod bo občina vzela denar za svoj nepremičninski biznis in komu  bo posledično dotacije priščipnila, dasiravno ga potrebuje bolj, je včeraj dosegla vrhunec v hitropotezni razlagi zbranim novinarjem, kakšni interesi dejansko vodijo njegove korake. Župan je, kot so poročali na POP TV in 24ur.com, odkril lastni interes:

»Vse kar se dogaja v Mariboru je tudi moj lastni interes, saj sem tudi jaz občan tega mesta in si izredno prizadevam, da bi celotno mesto prišlo tja, kamor do danes ni prišlo. Vizija je čudovita,« pravi župan.

Svoje sklepanje je, če povedano razvežemo v silogizem, izpeljal spretno in učinkovito. Zanimalo me bo, od kod takšna učinkovitost in kaj je dejansko sploh povedal, zato bom predstavil njegovo izpeljavo v nekaj elementarnih premisah in sklepih:

(1) Nakup Treh ribnikov in vse, kar se dogaja v Mariboru, je v interesu vseh Mariborčank in Mariborčanov.

(2) Sam sem Mariborčan.

(3) Torej je nakup Treh ribnikov in vse, kar se dogaja v Mariboru, v mojem interesu.

Logična veljavnost in lažne premise

Arsenovičeva replika je bistra, saj se poskuša skriti za logično formo veljavnosti. V (1) nam ponudi napačno premiso, kajti seveda ni dokazano, da je nakup znanega gostišča v interes občank in občanov. Potem tej premisi doda še eno (2), nedvoumno resnično, iz obeh pa ponudi silogizem ali argument s končnim sklepom (3), ki ga je težko spodbijati. Na nek način torej javno pozornost usmeri v sklep in proč od razprave o premisah.

Težava je v tem, da je logična veljavnost argumenta neodvisna od resničnosti premis, saj je odvisna le od notranje skladnosti med njimi. Povedano drugače, argumenti so logično veljavni tudi takrat, ko vsebujejo neresnično premiso, kar lahko, sploh v medli medijski naraciji, učinkovito zamaskira napako. Posledično pa v razmerah denimo populistično zvitega delovanja politikov, kamor sicer mariborskega župana ne uvrščam, onemogoči pravočasno odkritje ponujene prevare.

Retorična učinkovitost

Ker je svoje potencialno osebno zanimanje spretno zamaskiral, se je župan spretno izognil odgovoru na vprašanje. Namreč morda je vse, kar je v interesu Mariborčank in Mariborčanov, tudi v interesu župana zato, ker je Mariborčan, toda začetna poizvedba novinarjev je merila na pojasnilo, ali je vse, kar je v interesu župana, tudi v interesu Mariborčank in Mariborčanov.

Vidimo, da so navidezno logično dobre izpeljave za politike lahko uspešno jezikovno sredstvo, saj bo razprava o resničnosti premis ob ne preveč spretnih medijih lahko vselej ostala v ozadju bolj ali manj impresivne forme logičnega sklepanja: končni sklep, da je nakup tudi v županovem interesu, je pač resničen, podan je retorično učinkovito in mu je težko oporekati.

Zato dodajam v tem duhu: župana lahko spraviš iz gostilničarja, ne moreš pa spraviti gostilničarja iz župana?

Kako so gradili MAKS

Sicer pa ni prvič, da se je kakšen mariborski župan lotil nepremičninsko obarvanih poslov. Leta 2010 je, o čemer na široko pišem v knjiga Resnica mesta in mesto resnice, Franc Kangler hitel z izgradnjo Centra uprizoritvene umetnosti Maribor (CEUM), v resnici kar novega Pandurjevega teatra, s katerim je omenjeni zvabil pokojnega režiserja v Maribor in mu ponudil pomembno mesto znotraj Evropske prestolnice kulture.

Takrat je občinsko podjetje ZIM, ki bi moralo izpeljati projekt ob Ruški cesti, kasneje znan pod imenom MAKS, odkupilo zemljišča po sumljivih cenah, občina je hkrati sklenila podpisati 20-letno najemno pogodbo s podjetjem ZIM, ki bi moralo izpeljati naložbo, v občinskem gradivu ocenjeno na natanko 51,398.553 evrov.

Vrednost za polovico športnega parka Stožice je, kot vemo, končala klavrno: po obljubah naslednjega župana Andreja Fištravca, da bo tam stala »ameriška univerza«, na Ruški še danes sameva ogromna luknja.

Protest v skladu z evropskimi normativami in standardami: kanglerizmi, solze in antiintelektualizem

V državi se kmalu obeta protest pod naslovom Rešimo Slovenijo (RS) in njegov iniciator Franc Kangler je za Janševo televizijo podal nekaj pojasnil (Nova24TV, 25.09.2019).

Kot vemo, je nekdanji mariborski župan izkoristil koruptivno dogajanje okoli Zorana Jankovića in ga v svojem odmevnem video nagovoru, posnetem v mirujočem parkiranem avtomobilu, vzel za izhodišče svoje kampanje (»Na drugi strani pa nekomu odpišejo 29 milijonov, pa se nihče ne vpraša v tej državi.«)

Kangler Nova protest

Kangler v elementu na Nova24TV

Z voditeljem oddaje sta se predvsem trudila novačiti in na steni v ozadju se je ves čas pogovora prikazoval podatek o protestu. Na fotografiji v vidnem polju izstopa okorno izpisani slogan »Ko je dovolj je dovolj«, seveda z manjkajočo vejico, tem nezgrešljivim znamenjem avtentičnega slovenskega domoljubja.

Gledalec oddaje si je v 40 minutah lahko ustvaril kar dober vtis, kako deluje politični populizem v svoji elementarni ljudski inačici in kako ga servisira propagandizem. Kakor da bi z nekajletno zamudo Kangler spoznal, da lahko socialna omrežja s premišljeno retoriko res aktivirajo množice, bo zdaj, opogumljen ob odzivu na video, ki si ga je ogledalo 400.000 uporabnikov, 7500 delilo naprej, prejel pa je 3000 lajkov in 1500 komentarjev, kar nam je vse iz glave zadovoljno pojasnil pred kamero, organiziral množične proteste.

Vse to je storil nekdo, ki je, zaradi njih in zaradi suma storitve 15 kaznivih dejanj, moral pred nekaj leti odstopiti. In to na podlagi gibanja, sproženega na Facebooku. Se pravi: pravo majhno maščevanje detroniziranega župana.

Tri faze: solzavi populizem

Ni prvič, da je Kangler, sicer zapoznelo, zaslutil mobilizacijsko moč in vpliv medijev, sploh socialnih omrežij (Novi kralji in njihovi osli), če propagandistična trobila in kakšno Rosvito Pesek pustimo ob strani. Enako velja za njegovo domišljeno emocionalno apeliranje, kjer se običajno sprehodi skozi tri faze, demonstrirane tudi v tej oddaji.

Prva faza prinaša nastop še kontroliranih osebnih emocij, ki jih je tokrat tudi neposredno refleksivno ubesedil, ko je opisal motiv za idejo protesta: »Na nek način sem bil čustveno prizadet,« pove v oddaji. In potem nadaljuje s svojo bizarno traktorsko epopejo, neponovljivo v svoji sporočilnosti, s katero nenehno maskira viške denarja, s katerim je kupoval svoje številne nepremičnine (Kako je Kangler pojasnil premoženje):

»Vse te bitke, ki jih vodim za stari traktor.«

Druga faza je izjemno inovativna v politični sferi, vsaj v tej krajih, in dobesedno vključuje solze. Ne nujno za traktorjem. Tudi o tem fenomenu, morda bi ga smeli nominalno povzdigniti v »solzavi populizem«, sem že pisal v Kako misliti solze. Zanj je značilen moment avtoafekcije, s pomočjo katere avtorja počasi s tresočim glasom prileze do hlipanja in skoraj do uporabe robčkov; v želji, da bi bil maksimalno prepričljiv in uspešen, Kangler zastavi svoje telo in njegove izločke kot neposredno jamstvo prizadetosti, da bi se ljudstvu zasmilil.

Tretja faza neposredno sledi orošenim očem in vsebuje povzdignjeni glas, kriljenje z rokami, kričanje in retoriko jeze (»Ker me je mela pač malo jeza«, »Dragi Slovenci, kako dolgo boste prenašali te krivice«, pravi v oddaji). Mobilizacijski zaključek je potem jasen in seveda temu ustrezno patetičen: »Mislim, da je napočil čas, da rešimo Slovenijo«, kajti dogaja se nam/vam, kot ponavlja, velika krivica.

Ne gre brez kanglerizmov

Stvar vsaj na neki ravni deluje, saj je na evropskih volitvah prejel nekaj čez 10.000 glasov. Ob tem mu posebej ne škodi niti jezikovna nespretnost. Obstajata dve časovni dimenziji v recepciji kanglerizmov, s katerimi kolovodja oktobrskega protesta streže tudi v tej oddaji. Prva zadeva njegovo županovanje Mariboru, kjer mu dejansko sploh nikoli niso posebej škodovali. Prej je bil zaradi njih priljubljen.

Zdaj smo, se mi zdi, prešli v novo, kjer na slovenski ravni kanglerizem deluje kot očarljivi osebni dodatek – seveda za ideološke in politične simpatizerje. Ko Kangler vstopi v oddajo z »Dobro večer«, mu tega nihče ne zameri, od njega to skoraj že pričakujejo. Ko v kleni štajerščini pove »moramo naret red«, to vsi nemudoma razumejo, še preveč dobro.

Ko reče »Gliha skup štriha, zato, ker nimajo lastne identitete. Niso načelni, nimajo hrbtenice. In taki ljudje nam vodijo zunanjo politiko,« bo seveda razumevanje preseglo izobrazbene kapacitete ljudi, ki jih naslavlja, ker tudi oni ne bodo sposobni razlikovati med pojmoma »identiteta« in »integriteta«.

In tudi ko s svojimi bolj ali manj duhovitimi dovtipi opravi s Šarcem (»Naj svojo Sovo ima v kletki«), pride na vrsto še izkušnja o zgrešeni prodaji Adrie Airways, kjer se priduša, v neponovljivem štajerskem dialektu, da bomo zdaj mogoče dobili »megla ajrlajns«. Potem sledi še odločitvena kritika na Cerarjev račun: »Aktualna vlada in vlada Mira Cerarja, ki se je za takšno odločitev odločila.«

Toda nič se ne more meriti s povedjo, katere analiza bi res terjala velik skupni napor psihologa, jezikoslovca in nevrolingvista. In še je veliko vprašanje, če bi bili uspešni:

»Mi želimo demokratično v skladu z evropskimi normativami in standardami izkazat nezadovoljstvo s trenutnim stanjem te družbe, in to je družba in Slovenija republika Slovenija.«

Kangler v bran Pahorju

Prav nič presenetljivo je Kangler, podobno kot tradicionalno vsa slovenska politična desnica, vzel v bran Pahorja glede njegove izjave o Turčiji in Ukrajini, o čemer sem pisal v Ukrajina in Turčija: kako uspešno je predsednik Pahor zavrnil očitke? in Populizem v Utripu: o zahtevi po odstopu predsednika republike.

Ekskurz v zunanjo politiko je tako močno značilen zaradi nečesa drugega, namreč demonstracije vedno močnejšega trenda antiintelektualizma v državi (jasno, populizem in intelektualizem se izključujeta). Kanglerjevo utemeljitev kritike intelektualcev se splača prebrati v celoti:

»Kaj pa je Pahor tako slabega izrekel besed, da ta leva struktura angažira neke doktorje znanosti, da ga pozivajo, gospoda Pahorja, da naj odstopi. Pa saj je smešno. Kaj pa so ti doktorji znanosti do sedaj za Republiko Slovenijo naredili? Razen to, da so bili na plečih davkoplačevalcev. Javno jih sprašujem, kaj ste naredili za Republiko Slovenijo? Kje so vaši rezultati? Jaz se strinjam, gospod Pahor je imel prav. Glede Turkov, gospod Pahor je imel prav, kakšna naj bo politika. Ko bodo Turki spoštovali človekove pravice, tudi ženske enakovredne v Turčiji, ko bodo postale, tako kot so pri nam, potem se lahko mi z njimi pogovarjamo o podpori o vstopu v EU. Do tistega trenutka pa, kar se mene tiče, se strinjam z gospodom Pahorjem.«

Doktorji znanosti kot paraziti

Adhominalno sporočilo predsednikovega zagovornika ni ravno asertorična sodba, je pa evidentno: ne samo, da so intelektualci nebodigatrebe, ta država res ne potrebuje doktorjev znanosti. To so paraziti, prisesani na univerzo, nekoristni za družbo, in ker so pretežno humanisti in družboslovci, takih družba že na prvi pogled res ne rabi.

Populistična formula desnice, ki zdaj v prvo vrsto pošilja pogorelega župana iz Dupleka, ima za tarče svojega protesta ob beguncih, zvereh, levici in aktualni vladi lahko potemtakem še enega neposrednega skonstruiranega sovražnika. In seveda tudi zvestega simpatizerja, predsednika republike.

Koketiranje Kanglerja s Pahorjem ni naključje, seveda. Oba sta razvila podobne logike ljudskega in medijskega populizma, o čemer več v Pahor in Kangler, spregledana pionirja: o vplivu kotalk in lubenic na razvoj domače medijske scene. Oba se preizkušata v podobni panogi všečnosti množicam, še več, Kangler svojega zgleda v »kralju instagrama« nikoli ni skrival. Celo napovedal je zgledovanje po njem.

Končno pa sta oba, vsaj na svoj način, v sicer ostri konkurenci prva promotorja antiintelektualizma v državi. Ob tem, da ju druži neverjetna skrb za človekove pravice.

Strankarska uzurpacija ulice

»Mene vlada sponzorira, da sem se postavil na čelo Rešimo Slovenijo,« v oddaji cinično pove Kangler in cilja na to, da ga motivirajo napake oblasti. Toda njegova oktobrska ulična vstaja vsebuje nekaj lepotnih kiksov. Naj jih naštejem.

Prvič, seveda gre za čisto uzurpacijo ulice s strani političnih strank (SLS, SDS, Zeleni Slovenije). Po desetem oktobru bomo lahko ugotovili, da je strankarska politika popolnoma delegitimizirala pravico ljudstva do protestov in jo odvzela ljudem – zdaj ulico organizirajo in zavzemajo politični liderji.

Drugič, protestirala bo skorumpirana elita politikov proti neki drugi eliti, očitno z namenom, da bi prikrila svoje lastne grehe in si prisvojila videz upora »malih ljudi«, kot jim rad pravi Kangler. Toda: ta vrsta populizma v Sloveniji že deluje, ima svoje slepe privržence in je ne smemo podcenjevati.

Tretjič, da bi stvar bila še bolj groteskna, bodo protestirali krogi tistih (Kangler, Janša, itd.), ki so doslej o uličnih protestih govorili z največjim gnusom (seveda, saj so bili protesti obrnjeni proti njim), vstajnike primerjali z zombiji in na ves glas razlagali, da se na ulici ne rešuje noben problem v demokraciji, ker je to globoko nedemokratično. Jasno, quod licet Iovi, non licet bovi.

Četrtič, Kanglerju so pri njegovi »rehabilitaciji« nenehno hote in nehote pomagali množični mediji, če pustimo notorično neučinkovito pravosodje ob strani – brez njih bil bi nič, nič bi bil. Zgolj en zgled, če odštejem vse, o čemer sem doslej že pisal na tej strani: Uroš Slak na POP TV je v svojih oddajah nenehno reklamiral Kanglerja in mu ponujal vse medijske zvočnike, ki so na razpolago, a tudi drugi niso prav veliko zaostajali.

Dan, ko je predsednik vlade izgubil nedolžnost

Mineva že nekaj dni, odkar je Marjan Šarec z majhno, a odločilno pomočjo medijev, uspel normalizirati nadaljnje politično vmešavanje v državna podjetja. Čeprav je imel dobro priložnost, da svoji ministrici za infrastrukturo pristreže peruti, tega ni storil in nič ne kaže na takšno gesto. Še več, priklonil se je njenemu neposrednem posegu v SODO in celo s svojim molkom požegnal napoved novih v druga energetska podjetja.

Medijska naracija in uokvirjanje zgodbe sta poučna. Novinarji tokrat niso dovolj složno niti poskušali izraziti pričakovanja, da premier ministrico najmanj pokara ali celo odpokliče, kar je doslej vselej tudi storil. Po tovrstni vehemenci je zaslovel ob vsakem še tako minornem političnem prekršku in zahteval kazen za vsakokratnega grešnika.

Zadrega, da bi se utegnila zamajati vladajoča koalicija ali pasti vlada, je očitno najprej nagnala strah v kosti medijem, ne politiki.

SIOL Bratušek sodo

Planet TV in Siol med svojim razkrivanjem ministričinega vmešavanja v razpis

Omenil bom le dva dosedanja primera: sloviti poslančev sendvič, ki ga je stal službe in politične kariere, in potem nedavno vpletanje v izbiro novega direktorja Uradnega lista, ko je lobiranje njegovega generalnega sekretarja stranke javno naznanila nadzornica. Šarčeva reakcija, razrešitev obeh brez oklevanja in pomislekov, značilno opiše njegovo vsaj navidezno avtoritativnost, silovito ljubko ljudstvu in atraktivno najmanj toliko kot njegove ljudske metafore in še bolj sklicevanje na zdravo kmečko pamet.

Politični dramolet

Edino zahtevo po njenem odstopu (izjava Alternativne akademije) so mediji gladko in najbrž ne naključno vrgli v koš (RTV Slovenija, STA, Dnevnik, Primorske novice, ipd.). Razlogov za obrat je več in medijski moment ni nepomemben, čeprav bi morala ministrica, celo podpredsednica vlade, po vmešavanju v SODO odleteti s tega mesta takoj. Po tistem, ko je naslednji dan po razkritju Planet TV izpeljala nekaj političnega gledališča in v kombinaciji s pohlevnimi odgovornimi uredniki z dramatičnim protinapadom na »fante« ki obvladujejo energetiko, vsaj za trenutek vnesla element relativizacije v svoje sicer nedopustno dejanje političnega kadrovanja na lastno pest.

Četudi se je neposredno vmešala v menjavo direktorja, kar med razpisom izpeljala menjavo akta o ustanovitvi in ga ob odsotnosti premierja avgusta kot podpredsednica vlade uspešno potrdila na vladi, nato pa zamenjala neposlušnega nadzornika s svojim direktorjem direktorata za energijo. Vse z očitnim namenom, da ustavi eno kandidaturo in favorizira svojo.

Na vprašanje, ali je sredi poletja fintirala vlado na dopisni seji, je nonšalantno dejala, da je njihov problem, če člani vlade ne berejo gradiv! Kako je že povedal dr. Bogomir Kovač? Pred sabo imamo Nušićevo komedijo »Gospa ministrica« o primeru slovenskega političnega povzpetništva. Zaenkrat ob asistenci predsednika Šarca in prijaznih medijev.

Kako ji je uspelo izpeljati trik? Ministrica je po tistem, ko so jo ujeli s prsti v marmeladi, šla v protinapad, ki je najboljša obramba, češ da bo »grizla in sekala lovke« (!) neimenovanih »fantov iz energetike«. Da bi ta manever odvračanja pozornosti od svojega vmešavanja v državna podjetja prikrila in obenem konkretizirala, je morala najaviti pregon in s prstom pokazati na nekoga. Tokrat na direktorja ELES-a. V studiu POP TV je potem dejala, da ga je že prijavila KPK (!), ne policiji.

Grize in seka lovke

No, novinar POP TV Anže Božič je minuli petek zvečer preveril in ugotovil: »Njene prijave do zaključka uradnih ur (na KPK) v petek zvečer še niso prejeli.« Temu se reče učinkovitost! Bratuškova je torej, če ni lagala, takoj po tiskovki tistega petka ob 14.30 uri odšla, se usedla za mizo ter spisala in podala prijavo. Zakaj šele zdaj, zakaj ne kdaj prej? Zgolj retorična vprašanja ob političnem dramoletu z naslovom »Grizem in sekam lovke«, ki si ga je spretno izmislila in odigrala glavno vlogo. V nekakšnem nadaljevanju v stilu šefa njenega ministrskega kabineta in tesnega strankarskega sodelavca Jerneja Pavliča, ki je pred časom zapisal slavno misel: mi zagotavljamo elektriko, da lahko ekologi tvitajo.

Ne le to, očitno osebno zagotavljajo tudi svoje kadre, najbrž pod sloganom prinašanja luči za vse, da lahko državljani (zaenkrat še) tvitajo o njenih nesposobnostih, novinarji pa igrajo tetris.

Metaforična inovativnost

Ni vse tako črno, kar se novinarjev tiče. Na petkovo tiskovko sta prišli dobro pripravljeni Suzana Perman (POP TV) in Barbara Pance (Planet TV). Prav slednjemu mediju zdaj na veliko očitajo, da je s pomočjo svojih interesnih lobijev (beri: fantov iz peskovnika, ki pečejo potičke) speljala celo vojno proti ministrici. Tudi ta informacija je vredna raziskave, vendar v ničemer ne izključuje obsodbe dejanja političnega vmešavanja v državna podjetja.

Na vprašanje na tiskovni konferenci, zakaj je nadzornika v družbi SODO zamenjala, je Bratuškova povedala: »Ker ni bil pripravljen slediti dobrim praksam korporativnega upravljanja in dati možnost čim večjemu številu kandidatov, da se prijavijo na razpis.« Na vsak očitek o vmešavanju politike v podjetja je odgovarjala z dobro premišljeno retoriko, s katero je imitirala Šarčevo metaforično inovativnost. Za tovrsten poudarek so se odločili že na spletni strani njenega ministrstva, ko so izbirali naslov in zapisali »Dokler sem jaz ministrica, energetika ne bo peskovnik.« Vtis odločne in neupogljive heroinje, ki se žrtvuje za državljanske interese in kot levinja bori proti umazanim fantom, je očitno marsikoga prepričal.

ministrica sodo Bratušek spletna stran ministrstva

Prispevek na spletni strani njenega ministrstva: boj proti peskovnikom

»Zdaj sva malo napredovale«

A vendar je bila ministrica tisti dan zelo živčna. Novinarki Planet TV je zadovoljno ob spoznanju, da s svojim posegom ni kršila zakona, pokroviteljsko zabrusila: »Zdaj sva malo napredovale, nisva več pri kršenju zakona, ampak pri kršenju pravil. To je en korak naprej.«

Vprašanja, čemu sprememba akta o ustanovitvi sredi razpisa in čemu sredi postopkov pošiljanje zahtev po upoštevanju novih pravil iger, pa nastavitve novih nadzornikov, je zaustavljala s sklicevanjem na podporo vlade, čeprav gradiva k točki po čistem naključju na korespondenčni seji ni bilo: »Predsednik Šarec in vsi ministri so bili seznanjeni s postopkom. Če ne spremljajo, kaj se na vladah dogaja, je to njihov… (neizrečeno: problem).«

Na poizvedbo, zakaj ne na redni seji, je bila podobno osorna: ker so bile počitnice, in to dolge: »Šest tednov ni bilo redne seje« in »Kadar so počitnice, ni odborov vlad«. Ob tem je dodala še podatek o pozitivnem mnenju zakonodajnopravne službe. Aroganco je stopnjevala s pojasnilom o posegu v postopke: »Zato, ker sem se tako odločila in ker je moja pravica…« Ob tem se je ves čas ponavljajoče sklicevala na ustrezno regulirano »korporativno upravljanje« v primeru ljubljanskega UKC, ki menda tudi upravlja javno službo in ga v celoti nadzira politika. »A sem tam sprašujete?« je ponavljala svoje fingirano začudenje, zakaj mora biti tarča poizvedovanja.

Kronski argument: proti potičkam

V ozadju ministričine obrambe smo odzvanjajoče lahko slišali le eno utemeljitev: politika mora prevzeti odgovornost in ona je ta pokončna oseba, ki ne bo dovolila, da fantje iz energetike kradejo (»Če pa kdo misli, da lahko dela po svoje in da lahko še naprej mešetarijo in kradejo«). V jeziku šarčevskih metafor, spesnjenih do konca:

»Dokler sem jaz ministrica, energetika ne bo peskovnik, v katerem bodo fantje tekmovali, kdo si bo vzel večjo potičko.«

Toda koliko je v resnici vredno sumljivo plehko sklicevanje na politično odgovornost, s katerim maha ministrica? Kdaj in kako politiki v takih primerih res prevzemajo krivdo nase? Ne poznam primera. Vselej se začne in konča pri kazanju s prstom na nadzornike. Politiki so doslej vedno kot prvi poskrbeli za lastno razbremenitev odgovornosti. Ministričin retorični trik je s tem postal kompletiran, vsaj dokler ne sprejmemo predpisov, da takšna odgovornost obstaja, po možnosti jamčena z lastnim premoženjem.

Izgubil je nedolžnost

Ni dvoma, da je nadzor nad državnimi podjetji potreben, lahko tudi verjamejo, da se tam nekateri res igrajo s potičkami. Vendar obstajajo drugi mehanizmi njihovega omejevanja. Marjan Šarec je sicer izjemno redkobesedno pritrdil ravnanju Bratuškove in mediji so mu ustregli. Fantje s sendviči in uradnimi listi v rokah očitno niso bili izziv, toda ob ministrici je končno izgubil svojo nedolžnost, če uporabimo njima tako ljube metafore.

Ker je nova dejanja že napovedala, lahko poslej čakamo na nove primere vmešavanj v razpise, nastavitve nadzornikov in nove akte o ustanovitvi v preostala podjetja, kjer bo politika menda grizla in sekala lovke ter preganjala fante v peskovniku, ne da bi jih poprej ovadila organom pregona. V praksi to pomeni, da je politizacija teh podjetij v državi čez noč postala normalna stvar, pa tudi odgovornost je zdaj že enakomerno porazdeljena med premierja in ministrico. Kako je že rad teoretsko štosiral mladi Žižek? Ne moreš pri punci spati, ne da bi se to poznalo.

In ker so menda mnenja stroke glede »korporativnega upravljanja« deljena, kakor so te dni papagajsko ponavljali novinarji, ponujam rešitev za vse terminološke zagate: res bi bilo jezikovno ustrezneje, če ga končno, v segmentu državnih podjetjih, preimenujemo v »politično upravljanje«. In s tem enkrat za vselej končamo mukotrpno igro številnih sprenevedanj. Obenem pa tudi zlorabe metafor v politiki spet spravimo v običajne gabarite.

Avstrijci, ki v temi prosjačijo za elektriko: argument, ki bi še vola ubil

Predsednik Marjan Šarec je nedavno na lastno pest, brez posebnega soglasja v vladi, podprl izgradnjo drugega bloka Nuklearne elektrarne Krško (NEK).

Ob tem je brž poskočil del avstrijske politike, na primer Michael Schickhofer iz stranke SPÖ, namestnik štajerskega deželnega glavarja; v ostrem protestu mu je sledil tudi vodja koroških svobodnjakov Gernot Darmann in napovedal »množično nasprotovanje« projektu ob zahtevi Sloveniji, da se naša nuklearka izklopi že danes, ne jutri, kaj šele, da bi jo širili.

Naš predsednik je nato ob nagovoru zbranim podpornikom svoje stranke v Arboretumu Volčji Potok ostro repliciral in zavrnil takšne ostre očitke:

»Ko bo Avstrija potrebovala električno energijo in ko bodo v temi, se ne bodo vprašali, od kod je prišla, ampak bodo veseli, da jo imajo,« pa se je odzval na prve kritične odzive severne sosede.

Šarčeva retorika

Poglejmo si za trenutek, koliko je v argumentacijskem oziru tehtna njegova replika – ob tem moramo, kot vselej, abstrahirati od okoliščin in kajpak tudi od privrženosti takemu ali drugačnemu pogledu na reševanje naše energetske prihodnosti. Skratka, nadaljevanje ni namenjeno opredeljevanju glede omenjene podpore izgradnji drugega bloka, temveč preverbi, kako uspešen je bil v formalnem smislu njegov argument.

Avstrija Šarec elektrika

Šarec o Avstriji v temi: prispevek MMC RTV SLO

Šarčevo intenco, odeto v njemu lastno zabeljeno in sočno retoriko, hitro prepoznamo po hipokritičnem momentu, s katerim je zbodel naše sosede: Avstrijci bi nasprotovali našemu načinu proizvodnje električne energije, a če jo bodo kdaj potrebovali, ne bodo dlakocepili pri njeni izbiri. Premier je uporabi logični trik tu quoque (»tudi ti«), v katerem je dvolična narava argumenta ali nasprotnika velikokrat izpostavljena. Prav zato ga veliko strokovnjakov za neformalno logiko uvršča v družino ad hominem argumentov.

Pri svoji poanti je sledil klasični argumentacijski shemi »tu quoque«, ki je naslednja:

(1) Oseba A zagovarja stališče X.

(2) Oseba B pove, da so dejanja osebe A v sedanjosti ali preteklosti nezdružljiva z resničnostjo stališča X.

(3) Zato je X napačen oziroma neveljaven.

Tudi on laže!

Primerov navedene zmote (ali prevare) v javnem diskurzu mrgoli, celo več, argumentacija »tu quoque« je sploh v političnem prostoru zaradi svoje udarnosti strahovito popularna in močno razširjena, v populističnem je njena domačnost še večja. Recimo: če politik A pove, da ne smemo prisluhniti politiku B, ker je lažnivec, potem bomo zelo hitro naleteli na repliko tipa »Poglejte, kdo to pravi, saj je vendar tudi A lažnivec!«. Parlamenti, ne zgolj naš, so polni verbalnih ilustracij, ko se več sogovorcev obklada z očitki, kdo je večji lopov in ko ena stran drugi očita prav to, da sama vendar počne isto.

Zmota »tu quoque« črpa iz nesporazuma oziroma še večkrat iz zavestne namere, da v razpravo vpeljemo nerelevantno povezavo z moralnim značajem nekoga ali njegovimi dejanji; če Janez pove, da je Ivan lagal v zadevi X, ta pa odvrne, da je lažnivec tudi Janez, se očitno ne želi ukvarjati s presojo v zadevi X in je debato namesto osredotočenosti ad rem speljal proč v sfero ad personam s tem, da je diskreditiral sogovorca Ivana. Takšen manever je za razpravo usoden celo, če ima v svoji trditvi prav.

Nekaj podobnega počne premier: seveda okoljska, energetska, naravovarstvena ali še kakšna drugačna ustreznost projekta NEK 2 ni v ničemer odvisna od najbrž majhne možnosti, da bi si Avstrija nekoč od Slovenije sposojala ali kupovala električno energijo. Manever je služil le temu, da bi blamiral tistega, ki izreka pomisleke.

Hipotetičnost v »tu quoque«

Predsednikova izpeljava vsebuje manjšo spremembo. Takoj opazimo, da Šarec (oseba B) ni cinično kritiziral stališče Avstrijcev (oseba A) z vidika pretekle ali sedanje, temveč prihodnje nezdružljivosti stališča X z njihovim ravnanjem. Avstrijsko željo po nakupu naše elektrike je skratka močno hipotetiziral: pravite, da ste proti naši nuklearki, ampak naša elektrika vam bo dišala, ko jo boste potrebovali in boste živeli v temi. Drugo premiso je zato modificiral na neznaten način:

(2) Oseba B pove, da so dejanja osebe A v prihodnosti lahko nezdružljiva z resničnostjo stališča X.

Pri čemer pod »nezdružljivostjo« merim na očitek B-ja (Šarca), da bi oseba A (Avstrija) v svojih dejanjih konsistentno sledila svojemu stališču X (o neprimernosti izgradnje nuklearke) in v skladu z njim tudi ravnala: če hipotetično uporablja ali šele nekoč bo uporabila našo elektriko, potem njeni izgradnji ne more nasprotovati. Jasno je, da je takšen indikativni manever izpeljal le zato, da bi potvoril možne ugovore in jih lažje ovrgel.

Ko torej premier razlaga, da je slovenska investicija v NEK 2 upravičena, ker bodo Avstrijci nekoč jamrali, ko bodo v temi, uporabi izjemno šibko podporo argumentu in se pri tem požvižga na vse možne okoljske, energetske ali politične pomisleke. Z njim bi zlahka utemeljil tudi novo investicijo v TEŠ 7 ali katerokoli še bolj sporno, najbrž pa se v SDS in SD sedaj tolčejo po glavi, da podobnega niso uporabili že pri zagovarjanju TEŠ 6.

Skratka, če uporabimo Šarčevo zdravopametno retoriko metafor: to so argumenti, da bi še vola ubili. Sicer pa so mu množični mediji izjavo brez zadržkov z veseljem požegnali. Kot običajno ne bomo vedeli, ali zaradi spontanega provladnega refleksa ali nesposobnosti, da bi povedano mislili.

Državotvornost ogrožajoče zveri in vonj po krvi

Na kakšen način uspeva prvak SDS vedno znova konstruirati zunanjega sovražnika? Na včerajšnji protest pod geslom »Slovensko podeželje ne bo zverinjak«, organiziral ga je Sindikat kmetov Slovenije, je svoj lonček takoj in nemudoma v široki akciji pristavil na način, ki razkriva njegovo prepoznavno politično in retorično gesto obenem. Ne edini: tudi Marjan Podobnik iz SLS je skorajda napovedal, da bo lastnoročno razredčil število volkov v državi.

Prva gesta ni posebej prikrita in je obenem zelo predvidljiva, celo šablonska: tam, kjer je mogoče zase kovati profit, v danem primeru ob protestu kmetov, bo to nekdo nemudoma izkoristil za pridobivanje novih točk, mimo mnenja stroke in s pomočjo že izdelane psihopolitične matrice napihovanja čustev v apelih množicam. Na načine, ki so mojstrom populističnih manir lastni.

Zunanji sovražnik

V drugo, bolj retorično gesto, pa se pri Janezu Janši vedno in nemudoma naselita dva konstitutivna elementa. Prvi je paranoidna identifikacija zunanjega sovražnika, ki nas ogroža, in fiksacija nanj. Drugi je državotvorniška ali »nacionalistična« posplošitev. Naj pojasnim.

nova24 janša zveri

Zveri ogrožajo obstoj ciljev ustvarjalcev države: začetek članka na Nova24TV

V prvem koraku potrebuje takšna retorika fetišistično izločitev tujega, umazanega, nevarnega, sovražnega elementa, da bi se lahko konstituirali skozi svojo nacionalno in politično identiteto: mi postanemo »mi« skozi simbolno izločitev bodisi komunista (»komunajzarja«), levičarja (»levaka«), pripadnika LGBT skupnosti, izbrisanega, Roma, tujca, begunca. Mehanizme že poznamo, inovacija je v zadnjem »lovskem« kontekstu zgolj, da je ta fetišizirani drugi postal žival in je skozi potujitveni učinek fetišiziran v Živali katerekoli vrste: trenutno sta to medved in volk, emblematizirana v Zveri. Kar lepo ponazarja slogan kmetov: ne bomo zverinjak! In vzklik kakšnega Franca Breznika: ne dovolimo, da naše podeželje postane živalski vrt!

Državotvornost in Zver

Naslednji element je specifičen za Janševo samodojemanje, ko apelira na svojo osamosvojiteljsko vlogo in se prišteva med »founding fathers« države: tisto, kar nas ogroža, ta izločeni fetišizirani Drugi, posega v našo bit države, v državotvornost in vse, kar smo želeli doseči. V seštevku se zato retorični učinek, saj se oba elementa vselej spreminjata le variablah in kontekstih, a ostajata v temelju ista, zlije v naslovno ugotovitev njegovega propagandnega portala:

»Zagotovo države Slovenije nismo delali zato, da bi bile v njej zveri bolj zaščitene kot slovenski kmetje.«

V kakšnih že videnih inačicah nevarnega Drugega nas homogenizira kot narod, kot Slovence, domoljube in podobno. Tokrat je zunanji ogrožajoči element Zver, kar nas konstituira in lahko zato steče identifikacija s slovenskim kmetom. Komični element nastopi, ko Janša, za njegovo retoriko šablonsko in spontano, k temu doda še drugi element svoje geste: zveri zdaj ogrožajo našo državotvornost, našo idejo in namero po ustanovitvi države.

Vonj po požegnani krvi

In podobno kot je v vseh preteklih situacijah fetišizirani Drugi vsakič veljal za privilegiranega in bolj zaščitenega od nas, kajti preveč pravic so imeli izbrisani, begunci, LGBT skupnost, Romi, da o komunajzarjih ne govorimo, je zdaj vizija naše Slovenije ogrožena, ker vlada Marjana Šarca, venomer osnovna tarča kritike, nesramno ščiti preveč zaščitene zveri.

Poslanec Breznik je na protestu dal vedeti, kako je še dobro in sreča, da je tudi Bog na strani slovenskega človeka, ne živali!

Breznik kmet žival protest

Demokracija o živalskih vrtovih in tem, kdo tvori podeželje

Ogrožala nas je Umetnost, vsi mogoči in nemogoči sovražniki, zdaj nas že Žival. Vonj po požegnani krvi je že v zraku in se širi po domači dolini šentflorjanski. Rešitev je v tej naši, precej dobesedni verziji blut-und-bodenske mentalitete, po mnenju udeležencev protesta in manipulatorjev le ena.

Tri teze o Šarčevem populizmu: o politični blagodati zdrave kmečke pameti

Bi morali biti izjemno presenečeni, ker je Marjan Šarec s svojo stranko doživel vrhunski rezultat v današnji anketi Vox populi, prvič prehitel celo svojega rivala na predsedniških volitvah, Boruta Pahorja, kot predsednik vlade pa nato s svojo stranko po dolgih letih z marmornatega piedestala izrinil neuničljivega Janeza Janšo in njegovo SDS?

Kaj tvori krono takega Šarčevega trenutnega vzpona, kateri psihopolitični faktorji so ga povzdignili in naredili za trenutno zvezdo političnega neba? V nadaljevanju bom postavil tri teze: (a) da je Šarec nesporno komunikacijski populist, popularnost pa je posledica takšne drže, (b) da je njegov populizem politično in retorično zmeren in stavi na identifikacijo z »zdravo kmečko pametjo«, zato ga bom imenoval za »zdravopametni populizem«, ter da je verjetno (c) pogojen s Pahorjevim populizmom in njegova modificirana inačica.

sn Šarec zdrava pamet

Šarec kot Božiček podarja zdravo pamet. Iz Slovenskih novic.

O Šarčevem počasnem vzponu

Čeprav je bil doslej že dvakrat uspešen, najprej z rezultatom na predsedniškim volitvah, ko je skoraj porazil aktualnega predsednika Pahorja, nato pa z drugim mestom na junijskih državnozborskih volitvah, bo bolj držalo, da njegova rast priljubljenosti ni meteorsko nenadna, temveč bolj stopnjevite sorte.

Kot kamniški župan se je prebijal v ospredje načrtovano in postopoma, ni igral na zadnja leta priljubljeno karto presenečenja (kot večina v zadnjem času pred volitvami, npr. Cerar), vzpenjal se je, vsaj po lestvicah priljubljenosti, sorazmerno počasi in vmes menjaval registre volitev, s čimer je tudi edini predsednik vlade, ki je pred tem poskušal postati predsednik republike. K dobremu rezultatu je ob nekaj odločnih političnih gestah prispeval polom nekaterih levih strank, model »antijanšistične« koalicije, oportunost vseh partnerjev v njej, tudi nepričakovano malikovanje medijskega mainstreama, o čemer sem pisal v Ne klovn in ne županček, predsednik vlade, predvsem pa imidž nadvse pragmatičnega, zmernega, racionalnega, odločnega in po potrebi trmastega politika, ki ve, kako se gospodari in rokuje.

Prva teza: komunikacijski populizem

Šarec je nesporno komunikacijski populist – in kot nenehno ponavljam, moramo tega obravnavati ločeno od političnega. Z menjavo registra populizma mu ga je uspelo normalizirati tudi za pogled tistih, ki ga zavračajo. Levi volivci ne marajo populistov običajnega kova in s takšno agendo na levici in desnici hkrati nikoli ne bi bil uspešen. Iskala se je posebna receptura. Kako je že dejal Pahor zase? Morda sem populist, nikakor pa ne šovinist, nacist ali rasist.

Podobno kot on, ki zaradi omejenih pristojnosti tega niti ne more, Šarec ni klasični populist in ne obljubljal višje plače in pokojnine, nastopa proti imaginarnim elitam in riše dramatične scenarije zaradi prihoda beguncev ali razlaga, da nas bo ugonobila LGTB skupnost s teorijo spola. Izvor njegove všečnosti je drugje, v razumljivi in jasni komunikaciji z državljani, uporabi živahne in preproste govorice, v rabah metaforičnega jezika in formi »racionalnosti«, ki se zdi ljudska in odlepljena od klasične, že prežvečene in zato abotne vsakodnevne politične terminologije.

Ena najbolj prepoznavnih značilnosti takšnega populizma je zgoščena raba metafor, parabol in sklicevanj na osebno izkušnjo. Primeri metaforičnih rab in prispodob izvirajo iz ljudskosti v pravem pomenu besede – še noben politik v samostojni državi jih ne uporablja tako frenetično kot Šarec. Naj jih nekaj navedem. Silno popularne so primere, ki se navezujejo na hišo in hišna popravila. Upokojencem je popihal na dušo z metaforo o popravilu strehe:

»Na tretje življenjsko obdobje je treba gledati kot na popravilo strehe. Ta se popravlja v soncu. In tako je treba tudi na starost misliti v mladih letih«.

Podobno velja za njegovo razlago vprašanja naše varnosti:

»Ampak zakaj je varnost prioriteta? Predstavljajte si, da imate lepo hišo, da imate notri obešene lepe slike, vsi se lepo razumete, skratka vse je lepo in prav vendar imate na stežaj odprta vrata, sedaj če imate srečo ne bo nikogar, če pa nimate sreče bo pa skozi ta odprta vrata nekdo prišel. Zato je pomembno imeti varnost.«

Spet naslednjič se je spet spomnil na prispodobo hiše, ko izbiramo med pomembnejšim in manj pomembnim:

»Če bodo ljudje spoznali, da se ne smemo ukvarjati s tem, kdo je prižgal luč v hiši, medtem ko je jasno, da moramo obnoviti hišo, ker nam pušča streha.«

Zelo pogoste in ponarodele so predsednikove metafore z uživanjem hrane, recimo »Kuriti raženj, dokler zajec teka po gozdu, je prekmalu«, »Govorimo o klobasah, nismo pa še niti prašiča vzredili« ali »Jed se sodi takrat, ko je na mizi«. Vidimo, da gre za cel niz ljudskih domislic na ravni slovenskih pregovorov, s katerimi zna ilustrirati abstraktne politične probleme in jih s tem prevesti v govorico, ki bo všečna mnogim.

Včasih se približa ljudem skozi avtomobilsko izkušnjo: »Če greš po neki cesti, pa je zaprta, greš pač po drugi«, »Če sedeš v avto, moraš vedeti, da lahko ne boš prišel domov, ampak v bolnico«, ali »Šarec je v neki družbi dejal, da potem, ko se enkrat odpraviš na dopust, sredi poti ne odpreš prtljažnika v avtomobilu, da bi vanj še enkrat zložil vso prtljago« so le trije primeri.

Po potrebi naš tvorec metafor doda ščepec humornosti: »Vsak dan povedati javnosti, da se ni še nič zgodilo, me spominja na Titov zdravniški konzilij, ki je vsak dan glede njegovega zdravja sporočal, da bistvenih sprememb ni«. Spet drugič v intervjujih navaja zelo konkretne osebne primere. V spodnjem kritizira sistem »zvez in poznanstev«, ki povsod odpirajo vrata:

»Recimo bom povedal iz svojega primera, včasih se zgodi, da kdo, ne vem, naroči za mene iz družine v trgovini ali pa kaj, aja, a niso povedali čigavi ste, recimo žena ali kdor koli drug, če bi pa to vedeli, tega ne sme biti, do vseh je treba delati enako. Do vseh enako. Zagotovo drugače ne bomo uspešni kot družba.«

V kombinaciji z nekaterimi odločnimi ukrepi znotraj vladne koalicije ali nepričakovano uspešnimi pogajanji s sindikati je Šarec uspel ustvariti pogrešani vtis, da politikova beseda nekaj velja – kot rečeno, predvsem s pomočjo svoje retorične inovativnosti, nedvomno podedovane iz številnih igralskih nastopov in neposrednega stika z ljudmi na veselicah, gasilskih zabavah in srečanjih sproščene narave.

Druga teza: zdravopametni populizem

Naslednja teza nam omogoči razumevanje komunikacijske razlike med Šarcem in Pahorjem. Če slednji uporablja vse razpoložljive tehnike flirtanja za dosego svojih ciljev, čemur pravim »flirtajoči populizem«, je Šarčev politično in retorično zmeren ter stavi na identifikacijo z »zdravo kmečko pametjo«. Zato ga bom imenoval za »zdravopametni populizem«.

Izraza ni bilo treba posebej iskati, v opisu zase in svojo stranko ga je ponotranjil in potem serviral kar sam. »Nismo ne levi ne desni, smo za zdravo pamet,« je značilno dejal pred volitvami in na ta način zakoličil svoj kredo. In k temu dodal še privrženost realitetnemu principu: »Nismo akademiki, ampak operativci, ki imajo stik z realnostjo.«

Drži, Šarec je tako rekoč razvil alergijo na »filozofiranje«, prepoznanega smrtnega sovražnika tistega, na kar v svoje naslavljanju na državljane stavi. Ko omenja zdravo kmečko pamet, jo čisla pri sebi in drugih. »Odpovedala je zdrava kmečka pamet«, je še kot kamniški župan komentiral informacijo, da bodo Kamniku ukinili službo nujne medicinske pomoči. Ob novem letu je takoj po tistem, ko je skoraj porazil Pahorja, izrekel neklasično željo Slovencem: »Obdaril bi jih s sodelovanjem in zdravo pametjo. In to vse dni v letu, ne samo za praznike.«

Šarec filozofiranje

Šarčeva retorika odločnosti: nič filozofiranja

Kot predsednik vlade je pamet vpoklical tudi, da bi nas posvaril pred ksenofobijo: »Povedal bi, da je treba uporabljati zdravo pamet. Predvsem bi poskušal pojasniti, da se ne smejo mešati vzroki in posledice, da ljudje bežijo pred vojnami«. Včasih mu taista pamet, univerzalni recept za vse težave, suflira zdravo mero: ko gre za begunce, ni za strašenje pred njimi, a hkrati ni niti za to, da bi jih sprejemali kot nenevarne:

»In tukaj velja uporabljati zdravo pamet in ne gre nasedati ekstremom ne tistim, ki strašijo brez glavo, ker to strašenje ne vodi nikamor, samo v neko množično histerijo. Ne pa tudi tistim, ki absolutno zanikajo vsakršno nevarnost.«

Nedavno je beg dveh zapornikov spet povezal z ljudsko krepostjo dobre presoje: »Ker vendarle širša slovenska javnost, ki ima zdravo pamet, kakršno premorem še sam, se sprašuje, ali je zapor hotel.«

No, Šarčev »zdravopametni populizem«, s katerim se je prizemljeno približam ljudem, implicira eno veliko slabost: v domačem prostoru morda ni ravno originalen. Ima pa pri tem srečo, da se njegovi dosedanji uporabniki v njeni politični rabi niso najbolje znašli. Ivan Oman, morda največji protagonist zdrave kmečke pameti pri nas, je le dve leti nazaj ob 25. obletnici Slovenije ponovil, kaj ji želi v prihodnje: »To, za kar smo včasih molili, za zdravo pamet«. Mar to ne spominja na Šarčevo novoletno željo ob vstopu v leto 2018?

Če pomislimo, da je SLS ob 30. obletnici Slovenske kmečke zveze lani maja dobesedno napovedala »vrnitev zdrave kmečke pameti« v državni zbor, potem bi morala biti zadovoljna, če je namesto njej uspelo LMŠ. Šarec kot nekakšen »sredinski« ljudski tribun nekmečkega porekla je v resnici, kar se domene kmečke pameti tiče, po čisti pomoti pristal v bazenu politične levice. Uspešno, ker je svojo koncepcijo zdrave pameti zmehčal in naredil za bolj priročno.

Tretja teza: Šarčev populizem je modifikacija Pahorjevega

Kaj točno druži tehniko flirta in apeliranja na zdravo kmečko pamet, kaj ju ločuje? Oba sta komunikacijska in verjetno najbolj prepoznavna v tem prostoru, zato je Šarčev populizem videti kot korigirana verzija Pahorjevega. Če je aktualni predsednik države, kralj instagrama, v svojem flirtajočem populizmu prepričal v igri identifikacije s slehernim državljanom, s tem, da se je prelevil v slehernika in oblekel njegova oblačila, kar je navdušilo množice, Šarec počne nekaj zelo podobnega: tudi on se je bil kot bivši imitator Serpentinšek sposoben spremeniti v kogar koli in na podoben način osrečevati ljudstvo. Pahorju je želel ustvariti fikcijo, da je kot politik zgolj »mali človek« in zato ni zares politik, Šarcu pa takisto skozi fantazmo, da je zgolj igralec. Ker je v konkurentu vsakič malce videl sebe, njegov komunikacijski blef, si je najbrž dejal, da to sam zmore bolje. Zato je odlično povzel bistvo nujnega dvoboja komentator sredi predsedniške kampanje, ki je zlobno pripomnil nekaj takega: »Če že moramo imeti igralca za predsednika republike, potem je bolje, da imamo profesionalnega, ne amaterskega.«

Začetna pozicija obeh je sicer različna: Pahor je moral preiti v populizem flirtanja iz krvave potrebe po ustvarjanju vtisa, zelo pogumnega, da s politiko ni (več) povezan: nekdo, ki je celo življenje poklicni politik, odgovoren za vsa številna bremena v državi, nenadoma politike in ravnanj vlade ne komentira več, za njegov politični obstoj pa je postalo neizbežno, da ga ljudje percipirajo (tudi) kot antipolitika. Šarec te težave ni imel, ker ga posebni grehi preteklosti niso bremenili. Njegova stava je zato bolj usmerjena v sfero »drugačne političnosti« kot »antipolitičnosti«.

Oba končno druži tudi psihopolitika humorja: prvi ga uporablja nenehno s svojimi dovtipi in šalami, največkrat na instagramu in nezgrešljivo tudi na svoj račun, drugi je komik tako rekoč po profesiji. Imitatorski pedigre mu je omogočil, da ga ljudje na politične odru dojemajo kot nekoga, ki v resnici to ni in svojo vlogo zgolj igra. Kar je v času kronične demonizacije politike sploh šele omogočilo, da so ga izvolili in nagradili s pozicijo trenutno najbolj popularnega politika v državi.

V predsedniški kampanji se je Šarec, kar je zvenelo povsem paradoksalno, promoviral skozi agendo nadvse resnega politika. Paradoks, ki nam pove vse o tem, kako je aktualni predsednik degradiral svojo funkcijo: on, komik, proti neresnemu Pahorju. Zato je kot diplomirani igralec nenehno ponavljal refren o nujnosti vrnitve resnosti, denimo v izjavi »Politika je resna stvar, štose se poka drugje«.

Čeprav je takšen »Verneinung« komičnega pedigreja po svoje zabaven, se je pokazal za ključnega v  prepričevanju volivcev. In res, njegovi politični nastopi so navzlic nekaterim dovtipom še zmerom pretežno resni, komični resni, zato se na trenutke zdijo zaigrani. Ker drugega ni imel, je v Pahorjev flirtajoči populizem moral vnesti nasproten element, s katerim bi ga na volitvah porazil; flirtanje v komunikaciji je odpadlo, saj je moral nastopiti kot resen politik, ki ga zanima vsebina in ne fizična všečnost. Nadomestil ga je z nečim, kar bi lahko imelo podoben končen učinek: s preprosto, prostodušno, zdravo kmečko pametjo kot nekakšnim odklonom od prevlade domnevno praznega političnega blebetanja, s katerem stereotipno operira ravno gostilniška zdrava kmečka pamet.

pahor cestar mmc

Pahor v eni izmed številnih vlog, tokrat kot cestar. Vir: MMC.

Kamniškemu županu je bil verjetno izziv postati predsednik republike in ne zmagati na državnozborskih volitvah. Izziv mu je bil Pahor, nezavedno pa morda lik, ki ga je tako učinkovito in ponotranjeno imitiral, Janez Drnovšek. Če bi to postal, kar mu je skoraj uspelo, bi vsaj deloma dobesedno realiziral sanje slehernega imitatorja: kako se povsem zliti s figuro, ki jo imitiraš. No, izšlo se mu je v vlogi premierja. Če drži psihološka razlaga, Šarec pretežno igra svojo novo socialno vlogo predsednika vlade in v njej neznansko uživa.

Končno pa premier rad pove anekdoto, kako sta se z Drnovškom nekoč srečala v studiu in mu je odhajajoči predsednik republike v šali navrgel, da bo kot imitator morda njegov naslednik. Dobesedno:

»Bila sva v studiu, ko si me je ogledal od glave do pet, kot je znal le on, brez besed. Ko so ga vprašali, ali bo ponovno kandidiral, se je obrnil proti meni in rekel: Njega vprašajte, on bo kandidiral,« se tega dogodka spominja Šarec.

Je res tako čudno, da se je potem odločil Drnovškove besede narediti za preroške?

Kaj je narobe z zdravo kmečko pametjo

Kakšne omejitve prinaša Šarčev »zdravopametni populizem«? Kaj je sploh narobe s takšno pametjo? Saj je vendar ravno prav zdrava, da ne bi bila preveč, ravno prav kmečka, da zna umno gospodariti,  ne mara moralne sprijenosti, razen morda svoje, afna se nad zbirokratiziranim okoljem, ponosno zna šteti do deset, hodi k maši, a tudi na partizanske proslave, avto si doma popravlja sama, rada pomenkuje s sosedi in si nasploh domišlja, da pozna rešitve za vse družbene težave? Njen največji sovražnik so vsi, ki preveč »teoretizirajo« in govorijo, saj ona vendar dela, in to učinkovito in brez filozofiranja.

Šarec nič filozofiranja

Vse je tako preprosto brez filozofiranja, pokrajine se pač ustanovijo. Iz Večera.

Za zdravo kmečko pamet so stvar takšne, kot pač so, zato ljubi truizme. Vse je samoumevno, treba je vzeti lopato in delati, ne govoriti. Naslanja se na večne, »ljudske« resnice, ki povsem zadostujejo, zato ne mara intelektualcev. Hiša mora biti vedno pospravljena, rada uporablja svinčnik in zna natančno izračunati, brez nepotrebne višje matematike, kolikšen bo pridelek sena. Slovenska duša je naravnost ustrojena po tej meri!

No, vendarle je prekratka. Ker vse preračuna le na dva ali tri korake. Ker domišljavo verjame, da je najpametnejša. In ker ne opazi, kako je vodena in se uklanja sistemu najmočnejših, kot pravi N’toko v Mladini, ter nikoli zares ne poganja družbenega napredka: »Kaj bodo počeli politiki, ki se predstavljajo kot glasniki zdravega razuma? Še naprej se bodo trudili oblikovati sistem po meri najmočnejših.«

Zdrava kmečka pamet, ki stavi na empirično izkušnjo, je dogmatični konstrukt in deluje kot ideologija, a na koncu se vedno uklanja večjim in pristaja na družbeni status quo, na tržne modele in neoliberalne postulate. Vtis racionalne prizemljenosti, zanesljivosti in praktičnosti, ki da jih moramo podpreti, nikoli ne želi osvežiti s spominom na svoje zgodovinske neuspehe, na to, da je bila Zemlja zanjo včasih ploščata in da se Sonce giblje okoli nje.

Če nam Šarčev zdravopametni populizem pojasni vzpon v anketah javnega mnenja in marsikaj pove o volilnem telesu, pa ni ravno v pomoč pri dešifriranju, kako se je lahko njegova stranka znašla na levem polu in celo postala polnopravna članica Alde. Prejkone po pomoti.

Več:

Ne klovn in ne županček, predsednik vlade

Novi kralji in njihovi osli

Vsi Pahorjevi obrazi: če je lahko on vsak, je vsak lahko predsednik

Pahorjev flirtajoči populizem z enim-izmed-nas

Popularnost in populizem: v čem je Pahor podoben Trumpu in obratno

Predsednikovi stari triki: kako ne obsoditi sovražnega govora

V zadnjem intervjuju za POP TV v oddaji Fokus je predsednik republike znova naletel na poizvedbo novinarja, tokrat Mihe Drozga, čemu tolikšna njegova rezerviranost do eskalacije sovražnega govora v slovenski družbi.

Borut Pahor, samoizpričana »nemoralna neavtoriteta« svojega položaja, se je znova kolosalno izmaknil pričakovanjem po neposredni obsodbi. Poskušal bom natančneje definirati, kaj štejem za izmikanje in tovrstno maniro problematizirati iz treh razlogov. Prvi je, ker so se stopnje ksenofobije, sovraštva in nestrpnosti v državi v zadnjih treh letih resnično povečale in kar je kot dejstvo zanikal, celo izrecno. Drugi razlog zadeva nevarno ponovitev njegovega stališča, češ da novinarjevo opažanje o izmikanju ne drži, da nenehno kliče k več strpnosti – že mogoče, da res, čeravno mu tudi v tem kot pozoren opazovalec njegovih stališč in ravnanj ne verjamem, kajti nestrpnosti v opisanem primeru ne obsoja. In tretji, ne najpomembnejši, zadeva deplasirano sklicevanje na njegovo izjavo proti nestrpnosti do beguncev, ki sem jo, ravno zaradi manipulativnosti, že analiziral leta 2015.

Pahor Drozg

Pahor v studiu POP TV

Ljudje, ki so bolj iskreni

Da se stopnje sovraštva, sovražnega in sovraštvenega govora pri nas radikalizirajo za potrebe psihopolitike delovanja posamičnih strank in z izdano podporo spolitiziranih medijev, ne bom znova ponavljal. Na Drozgovo vprašanje »Ampak gospod predsednik, kaj se je spremenilo v naši družbi…«, smo zato osupljivo prejeli njegov odgovor:

»Jaz nisem med tistimi, ki menijo, da je prišlo do paradigmatskih sprememb v širini sovražnega govora.«

Pahorjeva pojasnitev preprosto navaja, da danes »ljudje bolj iskreno izpovedo svoja stališča«, menda zaradi boljših računalniških možnosti, kar je srhljiva percepcija že po sebi – trditev predpostavlja, da zdaj bolj avtentično slišimo, kaj ljudje dejansko mislijo. In če, je v tem vsaj nekaj pohvalnega. Še več, tudi ugotovitev »Menim, da ljudje živijo v situaciji, v kateri se nekateri počutijo ogrožene« lahko pomeni le, da ima do izbruha sovražnega govora nekaj »eksplanatornega« razumevanja.

A ne le to, očitno je Pahor opazil neverjetno eksplozijo v razvoju (slovenskega) računalništva zadnjih nekaj let, ki je to omogočila – drugi je nismo, saj so vse možnosti spletnega komentiranja in družbenih omrežij že dolga leta na voljo.

Strpnost skozi manipulacijo

Zato k drugemu svarilu: predsednik nesporno velikokrat omenja pomen strpnosti med Slovenci, nenazadnje izjemno rad izmenično nastopa na domobranskih in hkrati partizanskih spominskih dogodkih, včasih celo z idejo, da bi oboje združili v eno in jim postavljali skupne spomenike. Po njegovem, o čemer sem večkrat pisal, »brat na brata« ne sme več dvigniti roke, recimo v prispevku Brat bratu, Pahor Pahorju: kako predsednik kopira samega sebe.

Vendar se pri tem zvito zateka v manipulacijo, v katero se ob tem zateka: konteksti razprave o »strpnosti« v zgodovinskih kontekstih in konkretni odzivi na hujskaštvo do beguncev, denimo, so izrazito različne vsebinske narave. Prvo agendo poznamo dovolj dobro: predsednik bi rad dosegel spravo, pozabo preteklega sovraštva in verjetno celo delčka zgodovine, zaradi česar se dobrika levim in desnim in postavlja v vlogo duhovnega miritelja.

Že v tem segmentu njegova »strpnost« postane sporna. Trik, ki ga izvaja nato v drugem koraku, je prenos razumevanja tega koncepta v polje ksenofobije, sovražnega govora in zastraševanja. Seveda je povsem nemogoče, da bi apeli k strpnosti v prvem kontekstu bili pri občinstvu razumljeni tudi kot apeli v drugem in ravno ta vtis želi ustvariti. Povedano preprosto, pri tem neznosno blefira – ko dovolj abstraktno omeni strpnost, se mora pretvarjati, da je opravil svojo državniško dolžnost, pri tem pa zamolči, da prvi tip strpnosti zajema odnose med Slovenci, drugi pa npr. odnos do beguncev na njihovi poti v boljšo prihodnost. Pri čemer sovražni govor danes nikakor ni več vezan le nanje.

Gospodarstveniki, umetniki, ženske, begunci

Glede novinarjevega vrtanja, zakaj je denimo na obisk sprejel delegacijo gospodarstvenikov, ki se je potožila nad sovražnim govorom (sic!), ki ga je deležna ob izjavi nekaterih predstavnikov Levice, nikoli pa se ne potegne za umetnike, begunce ali ženske, so na 24ur.com v svojem povzetku intervjuja pribeležili:

Odgovarjal je med drugim na vprašanje, zakaj se javno ne oglaša tudi, ko se stigmatizira, zmerja in hujska proti umetnikom, beguncem, ženskam in drugim, ko pa so bili “napadeni” gospodarstveniki, pa jih je takoj povabil k sebi.

“To ni res, ko sem recimo govoril v Državnem zboru, recimo o beguncih, sem celo poglavje govora namenil naši skupni dolžnosti, da uporabljamo jezik, ki je spoštljiv. Nikogar v naši domovini ni potrebno stigmatizirati, za vse je dovolj prostora, če bomo strpni,” je zagotovil predsednik.

Če pustimo ob strani mešanje registrov sovražnega in sovraštvenega govora – s slednjim označujem bistveno širši fenomen govorice sovraštva, predsednikova obramba ni prepričljiva. Že leta 2015 sem večkrat opozoril, kako se predsednik vlade in predsednik republike sprenevedata glede izbruhov nestrpnosti in sovražnega govora in jih ne zaznata. Minili so dolgi meseci po eskalaciji, preden sta se oglasila, čemur se je Pahor dejansko izogibal vse do nastopa v parlamentu, o čemer sem pisal v Pahor najprej o pravici do drugačnega mnenja, nato šele o sovraštvu.

Mediji so prav tako pridno asistirali v cenzuri ob pozivih, da predsednika Pahor in Cerar pozoveta državljane k odgovornemu in strpnemu ravnanju in šele vlečenje za jezik s strani poslank in poslancev ga je prisililo, da je prestopi iz cone čiste ignorance v določnejšo opredelitev, ki bi jo od predsednika republike seveda smeli pričakovati že davno pred tem.

Pahor nedolžen kot ovčka

Predsednik med svojim patološkim flirtom ta teden: vedno nedolžen kot ovčka, pri TEŠ 6 ali pri sovražnem govoru

Skrbi ga pravica do drugačnega mnenja

Če se konec leta 2018 Pahor sklicuje na svoje stališče novembra 2015, je to že po sebi pomenljivo. A še bolj grenko spoznanje sledi, ko se spomnimo retorične geste, v katero se je tedaj zatekel in jo danes samo še ponavlja; če parafraziram, na vprašanja, zakaj ne obsoja dovolj odločno sovražnega govora in nestrpnosti, vedno znova replicira z nekakšnim že komičnim »Ja, veste, svoboda izražanja je nadvse pomembna, sem pa drugače za strpnost«.

Tako kot je Pahorja ves čas skrbela pravica do drugačnega mnenja, postavljena v središče pričakovanega odziva na sovražni govor, je zdaj za POP TV na isto mesto postavil svobodo govora. Maniro, v kateri se na vprašanje po odsotni obsodbi sklicuješ za svobodo govora, bom interpretiral kot red herring, s katerim se oddaljujemo od zahtevane teme: če novinar poizveduje, zakaj ne obsodiš X, na kar odgovarjaš z opozorilom na ne-X, v vsaj v neki meri varaš z registrom relevantnosti in s tem prenašaš poudarek diskurza v neko drugo smer. Vsekakor ob tem iz navedenega razloga Pahor ničesar dobesedno ne obsoja brezpogojno, njegova stališča vedno vsebujejo tisti fetišistični »ampak«.

Kronični rekurz razprave v svobodo govora

Povedano bom konkretno ilustriral. Ko torej predsednika sprašujete o obsodbi sovraštva, vam bo nenehno razlagal o svobodi govora. Kako je to storil v intervjuju? Na novinarski izziv »Zakaj se ne oglasite, gospod predsednik?« je repetitivno večkrat opozoril na prvo in tej dodal še dolžnost do spoštljivosti. Nekako v trumpovskem stilu, ko takoj po množičnih streljanjih po ameriških šolah najprej spomniš na temeljno pravico do varnosti in nošenja orožja, nato pa omeniš še, da je potrebno z njim skrbno ravnati… Le na kateri točki se torej takšna replika konstituira v obsodbo? Bi rekel, da v nobeni. Pahor je v Fokusu storil podobno:

Ne samo, da se oglašam pogosto, ampak je moje stališče tudi zelo jasno: svoboda govora je izjemno pomembna in jo moramo skrbno varovati tudi v teh okoliščinah. Hkrati pa moramo pravico do tega, da povemo, kar mislimo, vedno imeti skupaj z dolžnostjo, da to storimo, na spoštljiv način. Dogaja se, da vedno ni tako… hočem torej reči, da je svoboda govora zelo pomembna, in moramo biti pazljivi, da ko opozarjamo na problem sovražnega govora, da ne damo hkrati misliti, da kdo ne sme povedati svojega stališča.

No, to slednje je videti njegova hišna specialiteta: ker bi se ob opozarjanju, bognedaj obsodbi, lahko ustvaril vtis in »dalo misliti«, da nekomu jemlje pravico do besede, se mu raje odpove.

Sklep

Predsednikova notorična izmuzljivost tudi tokrat ni razočarala: že res, da mu ne moremo neposredno očitati zagovarjanja sovražnega govora. Ne, seveda ne: »Ko se zavzemamo za svobodo govora, se tudi danes vnovič zavzemam za to, da to storimo na spoštljiv način.« Ob vse večjem sovražnem govoru, nestrpnosti in hujskaštvu mu pač, tako kot večini politične desnice, prihaja na misel le pravica tistih, ki ga širijo.

Povedano nadvse enostavno: pri njem nikoli niste in ne boste slišali konkretnih stavkov, uperjenih v konkretne dogodke, na primer »Obsojam (tak) sovražni govor«, »Dajmo storiti vse, da se takšno stanje konča«, »Podpiram vse iniciative, ki nanj opozarjajo«, »Na tem mestu apeliram na državljane, da prenehajo…« in podobno.

Pahorjevi apeli k strpnosti so abstraktni, neangažirani, ekvidistancirajoči, preblagi ter manipulativni na opisani način. Kadar svari, da moramo uporabiti spoštljiv in strpen jezik, pričakovano spet ne replicira na vprašanje obsodbe in še manj, zakaj je vedno znova tiho. Že res, da smo ob spremljanju njegovih dnevnih flirtajočih populizmov dokončno že dolgo nazaj izgubili sleherno pričakovanje, a vpričo tega je pomembno, da na dejstvo, kako ne opravlja svoje funkcije, vedno znova opozarjamo. Ni kančka dvoma, da predsednika pri topiki sovražnega govora najbolj skrbi le, da tistemu, ki ga izvaja, ne bi kratili pravice do svobode izražanja, kar je klasična konceptualna napaka političnih desničarjev: sovražni govor ni del te pravice, temveč njeno zanikanje. Če imam prav, ga Pahor nikoli in nikdar ne bo zmogel obsoditi.

Več:

Pahor najprej o pravici do drugačnega mnenja, nato šele o sovraštvu