Jože proti Ahmadu ali umazana ksenofobna retorika

Ne le Zmago Jelinčič, ne samo Janez Janša, tudi stranka SLS se je podala, seveda nismo tega opazili prvič, na pot umazane ksenofobne retorike proti beguncem. Oziroma, ker jih v teh Sloveniji skoraj ni, proti Ahmadu. Temu emblemu begunstva, nehote v očeh politikov privilegiranemu beguncu, ki ima to smolo, da se je znašel na nepravem kraju v nepravi državi in postal pravcati simbol slovenskega sovraštva.

Nič novega in kako ne bi pričakovali, če je to zmagovita formula za politično preživetje in nastop na volitvah.

SLS-ov jumbo plakat me je spomnil na nacionalistično obarvano akcijo trgovine Tuš, ki se rada diči s slovenskimi izdelki in nacionalno pripadnostjo. Tam je v nedostojni reklami nastopal Janez, tisti umazani Drugi je nosil ime Juan ali Xin Chao, o čemer sem že podrobneje pisal.

No, pri SLS ne bi zgolj Kolpe opremljali z napisi, da so v reki krokodili in s tem strašili nesrečnikov, kot je javno predlagal njihov član, pač pa igrajo na res cenen fear-mongering, na žogo dihotomije med klenim trpečim slovenstvom, na karti države reprezentiranim v Jožetu, ki prejema 500 evrov dohodkov, in menda našo primerjalno preveliko finančno velikodušnostjo do beguncev v višini 1930 evrov. Podatek, ki je bil že ničkolikokrat demantiran. Uboga država, ki se je v celoti spravila na enega begunca – še Victor Orban se tu zdi bistveno bolj moralen.

SLS begunci Ahmad

Plakat SLS: Ahmad proti Jožetu

Seveda, krokodilov si v Kolpo ne bi upali naseliti, ker se v njej Janezi in Jožeti radi pridno namakajo v poletni vročini. En izziv več za vse brezčutneže poleti, saj utegne, kar je žalostno dejstvo, po reki znova priplavati kakšno truplo in vznemiriti duševni mir tistih, ki so že dolgo nazaj pozabili na človečnost. V polnem nasprotju z reakcijo na truplo triletnega sirskega dečka Alana Kurdija, ki ga je naplavilo pri Bodrumu v Turčiji,  fotografija z njim pa je nato ganila mnoge po svetu.

Napak je zamahniti z roko in reči, da opisana cenena politična propaganda pač ne deluje, da je neproduktivna ali celo kontraproduktivna. Da smo intelektualni superiorni in se nas pritlehnost ne dotakne. Vsi podatki kažejo, da Jožeta na tak način ni težko napolniti z gnevom in sovraštvom. Kot tudi ne, da bo iz čiste hvaležne ljubezni nosilca sovraštva tudi volil.

Več:

Tuš in njegovi oglaševalski Janezi

Pesniški surplus:

Jana Kolarič

JOŽE PROTI AHMADU, sonet

Postav’la stranka jumbo je plakat
v krajíno krasno, med kozolce, hiše.
Ogromne črke. Z njimi glasno piše,
da naša Kura ni samo Ahmád,

ob njem še druga kurja je perjad:
begunski čist’ podobne obravnave,
kopéli v Kolpi si želí ta prave.
Dobite, če bo dober rezultat!

Svarijo v eselesu, budni stranki:
rit dvignejo naj Jože, Polde, Lojze,
pokažejo, da tukaj vlada gojzer,

in ne morda zakrivljeni opanki!
Počakajte na druge še ukrepe:
za v Kolpo rab’mo krokodile lepe!

 

 

Après Cerar le déluge: samo z njim bomo uspešna družba

Pred Slovenkami in Slovenci je res težavna naloga: ali bodo na naslednjih volitvah množično izbrali stranko Mira Cerarja, tako da bo zmagala in popeljala Slovenijo naprej, ali pa nas več ne bo in se nam obeta povratek v preteklost.

Ker ne želimo v preteklost, seveda že vemo, kaj izbrati, kajne? Podani sum glede avtorja omenjene narcisoidne domislice je enostaven. Misel je na današnji programski konferenci uporabil premier in predsednik tiste stranke, ki je v hudi politični, eksistenčni in obenem črkovalski stiski našla rešitev za to, kako se preobraziti iz stranke enega človeka po imenu v nekaj, kar bo slišati kot stranka politične opredelitve. Rešitev za enigmo SMC poznamo: M kot moderni Miro, C kot centrirani Cerar.

Cerar stranka vodilna mmc

Udarna vest s programske konference v zapisu MMC RTV SLO

Če je kdo prepričan, da se uspeh neke družbe meri skorajda po njem osebno, po njegovi vlogi v svetu, ima najbrž ob težavah s presojami še kakšne druge, ki zadevajo njegov personalni ali strankarski status. Kajti on je ta človek, on je homo mensura, ki je mera vseh stvari:

Predsednik SMC-ja in vlade Miro Cerar je prepričan, da kot družba ne bomo uspešni, če po naslednjih volitvah ne bodo ostali vodilna stranka, saj bodo na oblasti stranke, ki se vračajo v preteklost in vodijo politiko spopada.

Predsednik vlade zanesljivo ni prvi, ki izreka verzijo »Après nous/moi le déluge”; menda je avtor tega izreka francoski kralj Ludvik XV, da bo ‘za mano sledil potop’, pa si je tudi v slovenski politiki že marsikdo domišljal in kaj podobnega tudi navrgel.

A neka razlika vendar je: Cerar se ima za modrega, skromnega in modernega politika. Takšnega, ki beži od preteklosti, torej tudi od preteklih političnih retorik. Človek se težko odloči, ali velja prepričanje, da mora na volitvah njegova SMC zmagati, sicer se bo zgodila narodna katastrofa, jemati bolj kot rezultat osebne nečimrnosti ob dejstvu, da javnomnenjske ankete njegovi strani kažejo iz meseca v mesec slabše, ali pa morda le načičkane wishful thinking, kjer mogoče zgolj izgoreva v želji, da bi vnovič zmagal na volitvah premo sorazmerno z okoliščino, da nič ne kaže na tak uspeh.

Strožji kriteriji

Popolnoma jasno je, da zaradi obljub po novi politiki, treznosti in modrosti do liderja vladajoče stranke ne moremo gojiti nizkih pričakovanj – pri ocenjevanju morajo zanj veljati strožji vatli, ker to od nas tudi sam pričakuje. Če bi stavek izrekel Janša, bi zamahnili z roko in dejali, da gre za ceneno napihovanje lastne cene, kjer govorca ni treba jemati resno. Podobno velja za garniture številnih drugih domačih liderjev.

Ko pa kaj takšnega meni ali izjavi Cerar, bi nas moralo dvojno skrbeti. Prvič zato, ker je izjavljalec videti na las podoben vsem drugim konkurentom, česar si najbrž niti sam ne želi. Ne psihološko in tudi ne glede na pozicijo svoje izjave: saj je vendar nezamenljiv le takrat, ko je bistveno drugačen od vseh konkurentov na parketu.

In, drugič, od nekoga, ki je politično verodostojnost pretežno gradil na osebni značajski in politični serioznosti, res ne pričakuješ teze o lastni nepogrešljivosti in nezamenljivosti: tovrstnih edinstvenih herojev so polna pokopališča.

SMC Cerar zmaga tvit drugi

Cerar o tem, kateri procesi so v dobro Slovenije

Repetitivnost nepogrešljivih

Ne le, da nas brez SMC čaka svetovni potop, nezamenljivost kot stava je nenavadna iz še enega razloga. Ko Cerar ponavlja, da se imamo njemu zahvaliti za sestop iz krize, dejansko imitira vse svoje predhodnike. Mar nista ravno Alenka Bratušek in Janez Janša ponavljala popolnoma iste mantre ves čas svojih mandatov?  Se pravi: bolj se igralci menjujejo, bolj je to isti diskurz. Bolj se domnevno spreminja naša politična krajina, bolj je ista. Plus ça change, plus c’est la même chose:

“Naša vlada, ki jo vodi SMC, pa je potegnila Slovenijo iz krize,” je poudaril. “Če ne bomo prevladali na naslednjih volitvah in imeli pravih programskih idej, bodo prevladali tisti, ki so danes zanimivi, ker širijo neresnice in prepir, jutri pa bodo spet uničevali Slovenijo,” je izjavil. Dejal je tudi, da s tem, ko vodijo vlado, vodijo Slovenijo v pravo smer. “Pri tem moramo vztrajati. Vsak dan, vsak mesec in vsako uro je treba delati za ljudi, ne pa se iti volilni boj,” je dodal.

Manihejska perspektiva

Še eno značilnost opazimo v zgornjih stavkih: premier postaja retorično vedno bolj naklonjen črno-belemu slikanju. On je na strani dobrih, pravih, resničnih, konstruktivnih, poštenih, drugi so kajpak na strani zla. Na tisti, kjer se uničuje Slovenijo, kjer se dogajajo neresnice in prepir, kjer se ne dela za ljudi, ampak se dogaja mesarski volilni boj.

Nič novega, razen tega, da je govorica dveh polov na lestvici kontrastov lahko večja ali manjša. Manihejska etika je pričakovani sestavni del prepričanja v danem kontekstu, da mora ljudstvo podpreti Cerarja, sicer je konec z njim, tj. ljudstvom – ostra dihotomija na »nas«, ki prinašamo luč, prihodnost in svobodo, ter »njih«, ki lahko ogrozijo naše plemenite cilje, nujno rezultira v sugestiji, koga je neizbežno in nadvse nujno treba podpreti na volitvah.

Končno je nekako self-defeating na vsa usta kričati, da mora narod na volitvah podpreti prav tebe, sicer se bo zgodilo nekaj hudega, in se obenem obregniti ob vse druge, ki se »gredo volilni boj«. Ta protislovna logika, prignana do konca, se torej glasi podobno temu: »Mi se ne gremo volilnega boja, to prepuščamo drugim. Ampak ko pridejo volitve, morate pač nujno oddati glas samo za nas.«

Nenavadna komoditeta, ki si domišlja, da se politika dogaja v nekem vatiranem vzporednem svetu brez truda konfrontacij, nekakšno pričakovanje ujčkanja in anticipirana užaljenost, če glasovi ne bodo prišli k tistim, ki menijo, da lahko edini Slovenijo porinejo naprej.

Cerar kot medijski borec proti poneumljanju

Očitno je po mnenju Cerarja tri leta nazaj Slovenija imela izjemno srečo. Z izbiro njega. Na volitve se je pripravljal dve leti, nam je večkrat dejal, stranko pa ustanovil točno mesec pred volitvami: 2. junija. No, 7. marca 2015 jo je preimenoval v Stranko modernega centra, da ne bi kdo očital, da je to nominalno stranka enega človeka.

Zdaj se narodu obeta še ena presežna sreča, poslanstvo SMC postaja vedno bolj borba proti poneumljanju Slovencev:

Dodal je še, da vedno bolj čuti del poslanstva SMC-ja in vlade v tem, da ne dovolijo poneumljanja Slovencev – bodisi prek rumenih medijev, s pomočjo ljudi iz ozadja, ki si želijo neumnih državljanov za uresničitev svojih zasebnih interesov. Kot je dejal, je za napredek, vendar pa tehnologija, način informiranja in komunikacije ne smejo poneumljati ljudi.

Diagnoza je lahkotno populistična – in ja, v istem govoru je Cerar poudaril tudi svoj boj proti populizmu. Ni se težko strinjati z oceno, da se nam dogaja medijsko poneumljanje ljudi, vendar bi težko dejali, da je ta fenomen kaj prida povezan z njegovim odkrivanjem. Politična napoved boja proti poneumljanju ljudi zveni nadvse intrigantno, čeprav tudi sumljivo, saj imamo že od pamtiveka ravno politiko na sumu, da je med najbolj vztrajnimi faktorji tega, proti čemur se zdaj viteško dviga premier.

Da bo politika morda zajezila rumenizacijo medijev, je smela napoved – medijski prostor pri nas ni izoliran pojav, ki bi prosto lebdel v zraku in bi ga lahko obravnavali in zdravili izolirano. Glede na slabo delo ministrstva za kulturo pod Cerarjem, ki je pristojno za področje medijev, bi bilo prej iskati soodgovornost za stanje v medijih prav pri tistem, ki se zdaj pritožuje.

Podobno velja za komuniciranje – mar ni ravno te dni zaradi požara v Kemisu premier pokaral državne organe in svoja ministrstva, češ da je z njihovim informiranjem in komuniciranjem izjemno nezadovoljen? Ukrepal pa ni, pričakovanih sankcij ni bilo.

In če smo že pri poneumljanju državljanov, smo ga pri vladi zaznali marsikdaj, nazadnje tudi v projektu Magne, o čemer sem podrobno pisal: nenehna obsedenost s političnimi nasprotniki, ekoteroristi in ljubljanskimi močvirniki, ki so se zarotili proti njej, prej kaže na to, da Cerar res nima največje moralne pravice razpravljati o stupidizaciji kot trendu, ki ga bo zaustavljal.

Diareja teroristi

Njegovo začetno stavo na modrost zadnje leto vedno bolj intenzivno najedajo demoni zlizane retorike delitev in psihopolitike risanja sovražnikov, ki vedno bolj spominjajo na Janševe. Zaenkrat še bolj rezervirano, a trend je opazen.

Več:

Magna, argumenti in zarotniški covfefe

Cerarjev boj do konca: o novi patetični retoriki iskanja sovražnikov

Cerarjevi mali ljudje

Pesniški surplus:

Jana Kolarič

APRES CERAR LE DÉLUGE (GOVORI MIRO CMERA), sonet

Brez mene potopí se ta država,
imam, na srečo, dovolj pravo veslo …
»Naprej«, glasí se moje novo geslo,
nazaj če šel bi, bi bili v težavah …

Naprej opravljal rad bi tole službo,
saj že naúčil sem se razne finte,
ne zgubljam več smeri skoz’ labirinte …
Z menoj samó v uspešno gremo družbo!

Le kaj vi vsi brez svojega bi Cmere,
ki alfa sem in omega rešitev?!
Pozabimo zdaj skup’ na vse afere,

čim več storit’ je treba do volitev,
da zmagamo. Pomaga tud’ molitev!
Za kikse javno roke si operem …

 

Cerarjev boj do konca: o novi patetični retoriki iskanja sovražnikov

Ni pomota, zgolj sugestija. Takšen naslov smo lahko prebrali v poročilu STA na straneh MMC RTV SLO in Siola:

»Referenduma o zakonu o drugem tiru ne sme biti.«

Avtor je po svoje presenetljiv: je predsednik vlade začel ne samo izgubljati živce, ko mu ne uspeva kar na prvo žogo uresničiti svojih velikih projektov, ampak se je spravil prezirati tudi osnovna načela demokracije? Od kod jemlje vse agresivnejšo retoriko, je ta morda res posledica njegovih piarovskih prišepetovalcev, ki mu delajo več škode kot koristi?

Cerar MMC referendum

Cerarjev boj proti referendumu: MMC RTV SLO

Nekaj je jasno: Cerarjevo posredno dvomljenje v demokratične procedure je slab zgled državljanom in nevaren precedens. Svojo ihto na tej točki ne bo več mogel prikriti s sklicevanjem na komunikacijske mojstre iz ozadja. Lep zgled njegove avtoritarne retorike v zadnjem času sta dva za njegovo vlado očitno silno pomembna projekta: izgradnja drugega tira in prihod Magne v Hoče pri Mariboru.

Cerar o demokraciji za otroke

V svoji knjigi »Osnove demokracije«, namenjeni mladini, je premier razlagal, da so referendumi maksimalni izraz volje ljudstva, pri katerem ima »zadnjo in odločilno besedo ljudstvo«. Oziroma so »oblika neposredne demokracije, kjer vsi polnoletni državljani odločajo o določeni družbeni zadevi«.

Zakaj je to pomembno? Ker, tako predsednik vlade, ker lahko v demokraciji vsi odrasli člani družbe sodelujejo pri sprejemanju odločitev o urejanju družbe. Člani so si med seboj enaki, »saj ima vsak enako pravico odločanja o družbenih vprašanjih«. Kar pomeni, da lahko »ljudje svobodno in javno povedo, kaj si mislijo o določenem družbenem vprašanju ali problemu«.

Konteksti razpisanih referendumov so lahko politični ali politikantski, o tem ni dvoma. Tudi drži, da o človekovih pravicah in manjšinah njihove usode ne bomo prepuščali sleherniku, ki bi vanje podvomil. In zlahka si lahko predstavljamo, da pobudo Kovačiča suportira opozicijska stranka SDS. Toda tisto, kar je začel pravnik Cerar ogrožati, so natankoma principi demokracije – s svojo agresivno retoriko daje vedeti, da jim ne pripisuje več tiste teže, ki jim jo je odmeril v svoji knjigi.

cerar osnove demokracije

Predsednik kot pravnik v svoji knjigi tudi o pomenu referenduma

Kaj vse je Cerar uspel reči?

Premier je začel razvijati dve prvini znanega in postanega političnega diskurza, vrednega vsega prezira. Prvi je prazno apeliranje na škodljive in slabe posledice, vse tja do apokaliptičnih dimenzij. Zdaj, ko je vodja civilne iniciative »Davkoplačevalci se ne damo« Vili Kovačič v parlamentu vložil 4.500 podpisov za začetek zbiranja podpisov za referendum za zakon o drugem tiru, je Cerar uspel izreči naslednji niz ugotovitev.

Prvič, referendumska pobuda za zakon o drugem tiru bo projekt ustavila in »ogrozila naše razvojne možnosti in botrovala izgubi kredibilnosti Slovenije«.

Drugič, pomenila bo »blokado projekta, za katerega se trudimo več kot 20 let«.

Tretjič, »tisti, ki bo zdaj želel blokirati uveljavitev zakona, dela proti interesom Slovenije, ne proti interesom vlade in ne proti meni«.

Četrtič, Cerar je prepričan, da je »eden od razlogov za nasprotovanje projektu to, da nekdo ne želi, da bi tej vladi uspelo«.

Petič, ni mu tuj argument spolzke strmine, kajti »bomo imeli jutri potem tudi referendum o tretji razvojni osi, pa o železniški progi Ribnica-Kočevje, o vsakem infrastrukturnem projektu, denimo o predoru skozi Karavanke. Kje pa bomo potem, katera država to počne, lepo vas prosim?«

Šestič, »če ga ne bomo zgradili, bomo ostali slepo črevo v Evropi.«

Sedmič, »če se na tem tiru, ki komaj zdrži trenutni pritisk tovora, kaj zgodi, denimo da zastane promet za nekaj dni, bo nastala huda gospodarska škoda.«

Popolnoma nenavadno je zatrjevati, da se predsednik že 20 let trudi za ta projekt: v politiko je vstopil junija 2014, en mesec pred volitvami. Utemeljeno lahko verjamemo, da je njegova trditev ošabna puhlica.

Licitirati tiste, ki delujejo proti interesom Slovenije, je spet preverjena fraza za identificiranje razrednega sovražnika, proti kateremu se moramo boriti. In ja, čisto verjetno je, da nezgrajeni drugi tir povzroča gospodarsko škodo, ampak to se res ne dogaja šele zadnje leto. Predvsem pa je neverodostojna zlizana konspirativistična retorika, iskanje sovražnika države, njegove vlade in sheme teorij zarot, ki jih v novokomponiranem besednjaku ne manjka. Še več, je na las podobna prežvečenosti političnega govora, utemeljenega na fear-mongering, ki smo se ga v 25 letih naposlušali do obisti. Da ne omenjam, kako zveni kot jamranje, ne iskanje rešitev.

Za otroke gre! Joj, že spet

Če odmislim patetiko boja, s katero Cerar imitira Aleša Primca in v referendumski pobudi odkriva celo nevarnost za naše otroke (!), ki brez novega tira ne bodo zmogli, nas v oči zbode predvsem primerjava med pravniško hermenevtiko referenduma glede na stališče »prej« in »potem«.

Cerar drugi tir otroci

Cerarjevo odkritje, da gre za otroke, na njegovem FB profilu

Premier ne samo, da včasih nima težav z njim, ko predava pravo ali piše knjige o demokraciji za otroke, nakar v primeru lastnega političnega delovanja odkriva, da referendumov »ne sme biti«, ampak je še dve leti nazaj, kakšen paradoks, po tihem dopuščal referendum o Zakonu o zakonski zvezi in družinskih razmerjih. Referendum v sferi človekovih pravic je, skratka, bil zanj smiselna izbira, pogojena z vrednotnim stanjem družbe, z njeno »pripravljenostjo sprejeti novosti«. Tole je dejal:

Prav je, da vsakdo zagovarja svoje vrednote, da iščemo skupne poti, kjer se lahko stikamo. Če včasih družba še ni pripravljena sprejeti novosti, jih bo pač zavrnila, morda na referendumu, a v SMC verjamemo, da je zdaj trenutek, da podpremo to usmeritev.

Naj spomnim: stranka SMC je na koncu podprla pravice LGBT, znano pa je, da je pred tem nekaj mesecev močno nihala v takšni odločitvi. V razmiku dveh let sta to kar dve sumljivo radikalni Cerarjevi stališči: o gospodarskih zadevah, po njegovem nacionalnega pomena, bi referendumov ne smelo biti, pri človekovih pravicah in svoboščinah pa je razcepljen na dvoje in bi včasih dopuščal ugodnejši trenutek, ko bodo državljani postali pripravljeni na »novosti«.

Argument politizacije

»Stal bom na čelu tistih, ki se bodo do konca borili za drugi tir!« Zlizana patetika vztrajnosti, s katero nam predsednik zagotavlja, da se bo za drugi tir boril do konca, verjetno do zadnje kaplje znoja ali krvi, se nekako ponavlja tudi v primeru projekta Magna.

Miro Cerar drugi tir čelo

Premier in njegovo zaklinjanje na Facebooku: na čelu se bo boril to konca

V javnosti so se izoblikovala tri ugibanja, zakaj je ta Cerarjev projekt, ki je po sebi demonstracija političnega uspeha, sploh uspel privabiti Magno v Slovenijo.

Nekateri menijo, da zaradi neverjetnih ugodnosti, finančnih in zakonskih, ki jih je vlada bila pripravljena Magni Steyr ponuditi. Spet drugi ob tem navajajo cenejšo delovno silo in prihranke, ki bodo upravičili selitev dela proizvodnje, za začetek lakirnice, v 75 kilometrov oddaljeni kraj v drugi državi. Tretji morebitni argument se skriva v nekaterih izračunih glede vplivov na okolje, predvsem emisij rakotvornih in drugih nevarnih snovi v zrak, ki ne jamčijo uporabe najsodobnejših in najbolj čistih tehnologij.

Kaj imata skupnega zgodbi glede drugega tira in Magne? Maksimalno politizacijo gospodarskih projektov – če je v prvi prišlo do močne dezavuizacije inštituta referenduma, so pri drugi uspeli sprejeti celo poseben zakon, Lex Magna. Ki znova temelji na prepričanju o izjemnosti tega projekta, zaradi katerega lahko tuje podjetje pri nas začne graditi celo brez pravnomočnega okoljevarstvenega dovoljenja:

Ne glede na 69. člen Zakona o varstvu okolja (…) lahko investitor na lastno odgovornost začne z gradnjo objektov za namen izvedbe strateške investicije na razvojnem območju pred pridobitvijo pravnomočnega okoljevarstvenega dovoljenja ali pravnomočne odločbe o njegovi spremembi.

Lex Magna oziroma »Zakon o zagotavljanju pogojev za izvedbo strateške investicije«, ki je bil sprejet posebej za to naložbo, investitorju ponuja številne koncesije in omogoča, da zamiki pri izvedbi projekta, če bo prišlo do vključitve okoliškega prebivalstva v postopke pridobivanja okoljevarstvenega soglasja, ne bodo usodni.

It’s politics

Če upoštevamo, da je projekt evidentna politična prioriteta vlade, zaradi katere je ta celo pripravljena razlastniniti kmete, ki se upirajo prodaji svojih najboljših kmetijskih zemljišč, čeprav je lastninska pravica kot temeljna človekova pravica zajamčena že z Ustavo Republike Slovenije, je naravnost neverjetno, da se tudi v projektu Magna pojavljajo očitki o političnih nasprotnikih, ki želijo projekt ustaviti.

Čeprav nihče ne dvomi, da za Kovačičevim zbiranjem podpisov za razpis referenduma verjetno res stoji stranka SDS in Janez Janša, pa argument politizacije ne samo da ni točen, temveč je tudi sprevržen. Prvič, že ponarodelo: It’s politics, stupid. In drugič, nihče ne more reči, da je recimo dr. Jože P. Damijan skupaj s civilno iniciativo Svet za civilni nadzor projekta drugi tir v parlament vložil alternativni zakon zato, ker gre za politično nasprotovanje tistih, ki rušijo vlado. No, ta ga ni upoštevala. Omenjena iniciativa Kovačičev referendum podpira.

Podobno velja za Magno: poskusi očitkov, da gre za politično nasprotovanje projektu, so na trenutke postali že bizarni. Jorg Hodalič, direktor podjetja E-net okolje, ki je za ta projekt pripravilo poročilo o vplivih na okolje, je med drugim dejal, nenehno ponavlja, da se »varstvo okolja zlorablja v politične namene, saj so postopki zapleteni, obvezne so javne razgrnitve, stranski udeleženci«.

V današnjem Dnevniku je znova ponovil obtožbe na račun številnih iniciativ lokalne skupnosti v bližini predvidene lokacije ob mariborskem letališču:

»Varstvo okolja se vedno zlorablja v politične namene,« je prepričan Hodalič.

Argument, s katerim zavrača nekatere izračune Ekološke iniciative Rače, je tale: pri pripravi poročila o vplivih na okolje so glede na zahtevano metodologijo agencije za okolje (Arso) upoštevane maksimalne možne obremenitve okolja, te pa se močno razlikujejo od dejanskih vrednosti. Ker so te lahko bistveno manjše, očitki o obremenitvah okolja, navedenih v maksimalnih postavkah, niso točni. Oziroma, kot celo pravi, so zavajajoči in zloraba v politične namene.

Že res, da maksimalne obremenitve niso nujno povprečne. Toda njegovo poročilo je tisto, ki jih navaja kot možne. A bolj je pomembno, kot vidimo,  da se očitek o teorijah zarot ponovi. Nenavadno je, da je Hodalič sam v preteklih letih kar dvakrat kandidiral na političnih listah – sprva stranke SMS, nato se je na listi Cerarjeve SMC potegoval za poslanca. Morda je to razlog, zakaj povsod namesto stroke in okolja pomisli na politične zarote.

Še več, ker je projekt Magne očitno vladin projekt, ki mora uspeti, se ljudstvu upravičeno porajajo sumi o tem, da je politizacija na delu pri tistih, ki želijo slednjo pripisati drugim. Evil is in the eye of the beholder.

Da bi tragedija bila še večja, je Hodaličevo podjetje »E-net okolje« pripravilo tudi poročilo o vplivih na okolje za Kemis na Vrhniki. Katastrofalne posledice nesreče v tovarni lahko spremljamo te dni. Okoljski aktivist in filozof dr. Luka Omladič je ob tem zapisal:

V idealnem svetu bi tovarni, ki je povzročila večjo okoljsko nesrečo, suspendirali okoljsko dovoljenje in nato pred ponovnim obratovanjem zahtevali njegovo revizijo. Obnovljeno okoljsko dovoljenje bi moralo vsebovati analizo vzrokov in posledic nesreče in ukrepe, da se ta ne bi ponovila. Če aktualno okoljsko poročilo ARSO za Kemis pravi, »V postopku je bilo ugotovljeno, da upravljalec zagotavlja ukrepe za … preprečevanje nesreč«, njegova veljavnost z nastankom nesreče dokazano pomanjkljiva.

Sklep

Cerarjeva politika se na trenutke zdi vedno bolj avtokratska, po svoji retoriki in dejanjih. Ko ne gre drugače, izsiljuje, licitira sovražnike in išče politične zarote. Ko se je treba dobrikati, ponuja bogate subvencije tujim zasebnim firmam in zanje čez noč sprejema posebne zakone, da bi jim ugodila. Vedno bolj se zdi, da na škodo okolja in vseh državljanov.

A poglavitna poanta je drugje: v kakšni meri se je predsednik s svojo stranko začel oddaljevati od temeljnih demokratičnih postulatov, s tem pa nujno od spoštovanja volje ljudi? Če upoštevamo vehementen dvom v referendum, grožnje z razlastninjenjem, Lex Magna in načine, kako pod krinko pospešitve postopkov izigrati siceršnje upravne postopke, če k temu prištejemo še druge pomisleke o varovanju okolja in skrbi za zaposlene v tujem podjetju, glede katerih ni nobenih jamstev, da bodo res državljani Republike Slovenije, je takšno obračanje proč od ljudstva lahko dober razlog za našo skupno skrb.

Več:

Magna: politični projekt, kjer utegnejo žrtvovati vplive na okolje

Cerarjeva retorika ljubezni

Juncker in politična retorika srčkov

Nekaj srčkastega se dogaja v mediatizaciji politike: relativno redko, a vedno pogosteje postaja infantilna retorika ljubezni in sline s strani politikov zelo konkretno dejstvo. Časi, ko se je večni šef opozicije v naši državi pritoževal, da je prejel pismo Boruta Pahorja, zaradi katerega ima še zdaj lepljive prste, so že obdobje pozabljene romantične metaforike. Danes se ob politikih cedi in naokoli dobesedno letijo srčki in poljubi.

Infantilizacija politične retorike ljubezni, ki smo jo ob prvem obisku predsednika Evropske komisije Jean-Clauda Junckerja v Sloveniji videli na vsakem koraku, se ni manifestirala le v sočnih bližnjih objemih s sogovorci, menda zanj zelo značilnih, temveč tudi v pocukrani simbolografiji, katere del je postal npr. njegov ljubko srčkasti podpis pod dokumente v slovenskem parlamentu. Skorajda bi smeli izmeriti, ali njihova velikost, srčkov namreč, raste premo sorazmerno s tendenco izogibanja resnim političnim temam.

juncker-srcek

Junckerjev parlamentarni srček. Vir: Dnevnik 24ur.com

Če so edini svetel zgled nasprotovanja komunikacijski neresnosti gosta predstavljale brezkompromisne reakcije mladih na pogovoru s Cerarjem, Junckerjem in Violeto Bulc, saj je predsednik Komisije prišel na obisk le dan po tem, ko je ta objavila t.i. Belo knjigo o prihodnosti Evropske unije, ter se nato iztekle v svojevrsten ukor zlizanemu političnemu infotainmentu, na kakršnega očitno stavijo omenjeni politiki, so domači mediji poskušali blažiti podobo s tezo o Junckerjevem nestandardnem slogu komunikacije z dolgim repom. Na omenjenem pogovoru z mladimi je namreč fant iz občinstva predlagal, da Juncker podeli klofuto tudi Cerarju, če jo je že Orbanu, zaradi postavitve ograje na meji. Skratka, enaki infotainment vatli za vse!

Novinarji so nas v sliki in besedi prepričevali, da je njegov sproščeni slog nekaj, na kar se moramo pač navaditi, da takšen pač je, in nam vrteli stare posnetke njegovega trepljanja po Cerarjevi zadnjici in zakrivanja oči, klofutanja diktatorja Viktorja Orbana, pozdravnih poljubov na čelo in podobno.

Srček kot emblem

Seveda morda drži, da takšen pač je in da je takšen njegov slog političnega obnašanja. Ampak čemu bi nas moralo to dejstvo zadovoljiti? Težko bi dejali, da je Junckerjev srček nastal le zato, da bi plenil našo medijsko pozornost, da je pahorjanski moment nekakšnega flirtanja z ljudstvom. Izpadlo je namreč, da je ravno ljubezen qua ljubezen ključen moment, na katerega je stavil, ko se je laskajoče naslavljal na slovensko javnost in modrost tukajšnjih ljudi. Predvsem pa, predvidljivo, na besedo ljubezen v imenu naše države.

Emblematika srčka tematsko nadaljuje vso pikanterijo zasebnih pogovorov med vpletena, kakršno je v mikrofone ujela komercialna POP TV. Sprehajalni dialog med Junckerjem in Cerarjem je izzvenel depresivno in samopomilujoče za nekoga, ki si tako želi bližnjih kontaktov: seveda sta morala sobesednika takoj priti do najatraktivnejše teme – seksa. Če so ti. resni mediji sramežljivo izpuščali te vrste sočne detajle obiska, bržkone z argumentom o nerelevantnosti, so jim komercialni in rumeni dajali pričakovani prostor. Težava je seveda, da se človek ne more prikloniti enim nasproti drugim. Srčkasta koketerija je še kako bistvena za razumevanje bistva politike, ki smo ji priča.

Golf or sex? Yes, please!

Če so nekateri novinarji zelo radi ponavljali, da sta se v svojih srečanjih najmanj šestkrat krepko objemala, trepljala in skorajda nežno poljubila, pozornemu gledalcu ni moglo niti uiti, da je naš premier v zmedenosti pričakovanja novega v nizu pozdravnih poljubov kdaj celo znova nastavil lice, a se je celo Juncker v tistem hipu naveličal.

Ko si je predsednik Evropske komisije zaželel razprave o golfu in seksu, mu je Cerar predvidljivo servilno ustregel. Da seksa, je zatrdil ne dovolj oddaljen od kamer, ne igra pa golfa, je odkrito priznal. Predsednik Evropske komisije, očitno velik ljubitelj ljubezenskih zadev, mu je resignirano, morda le hudomušno, odvrnil, da sam ne počne nič od obojega.

juncker-cerar-seks-pop-tv

Vsebinski pogovori in njihovi podnapisi. Dnevnik 24ur.com

Cerarjeva retorika ljubezni

Cerar je lansko jesen sam na veliko razpredal o pomenu ljubezni in poskušal, kot sem že pokazal, narediti še etimološki jezikovni korak naprej – pokazati, da je ljubezen (angleški »love«) nenaključno vsebovana tako v besedi »Slovenija« kot v besedi »človek«. Skratka, Slovenci da smo proto-humanisti in proto-ljubitelji:

»In če pomislimo, koliko ljubezni je bilo potrebno, da smo kot številčno majhen narod skozi stoletja obstali in nato celo ustanovili lastno državo, verjetno ni naključje, da je angleška besede ljubezen (»love«) – in angleščina je danes eden najpomembnejših jezikov sveta – vsebovana tako v slovenski besedi človek (č-LOVE-k), kot tudi v besedi Slovenija (S-LOVE-nija).«

S tem se je, za razliko od objemajočih se Junckerja in Pahorja, preizkusil še v nenavadni akademski vaji utemeljevanja ljubezenske substance slovenskega naroda. V vlogi, zaradi katere je nenazadnje verjetno bil izvoljen – kot univerzitetni katehet z visoko krščansko moralo in občutkom za pravičnost.

No, v tem je bistveno drugačen od npr. Junckerja in tudi predsednika republike. Če se recimo Pahorju doslej ni bilo težko postaviti v igralsko vlogo upodabljanja ljubečega in celo hliniti gruljenje v odnosu do političarke Hrvaške – v igri zaljubljenosti, ki jo je svojčas igral kot golobček v odnosu do svoje Jadranke – je ravno ta fizični stik Cerarjeve siceršnje zadržanosti in Junckerjeve gestikulacijske in verbalne prostodušnosti že po sebi proizvedel komične učinke.

juncker-cerar-pozdrav-24ur

Ena izmed fotografskih upodobitev bližnjih pozdravov: iz članka na 24ur.com

Junckerjeva ljubezen do Cerarja

Ker je bila tovrstna naklonjenost v zraku, ni bilo strašno presenečenje, ko je premier na svojem Facebook profilu po odhodu gosta ocenil, da se je predsednik Juncker »zaljubil v Slovenijo«. Da je »začutil našo ljubezen«. Ne vemo, ali je njegova eksegeza narejena (tudi) na podlagi narisanega srčka. Vendar je premier bil nekoliko sramežljiv v opisu tega, kar je ob koncu dvodnevnega obiska v Sloveniji prepoznal kot Junckerjevo »lepo sporočilo o Sloveniji«.

cerar-juncker-ljubezen

Video z izbruhi ljubezni. Vir: Facebook profil Mira Cerarja

V pripetem video posnetku slišimo namreč še kaj več od naštetega. Luksemburžan začne z že omenjenim Cerarjevim metanivojskim oglaševalskim branjem imena naše države, ki ga sporočilno vrača pošiljatelju:

Love is in the name of this country. This is not only symbolic, this is translating deeper feelings of Slovenian people.

Nato pa nagovor konča z naštevanjem stvari, ki jih pri Slovencih bojda ljubi. Recimo modrost naših ljudi in seveda, čisto na koncu in z neskritim nasmeškom, našega predsednika vlade!

Lepo sporočilo o Sloveniji se torej konča z lepim sporočilom o ljubezni do Cerarja. Kot je zapisal dr. Bogdan Lešnik: »Res, človek postane kar homofobičen«. Če ne bi vedeli, da so dejansko na delu preizkušene mediatizacijske tehnike politikov, ceneno opremljene s srčki in drugimi ljubezenskimi bonbončki, bi ljubezensko »dogajanje« res lahko šteli za nadvse razumen sklep. Je pač tako hudo, da si politika obupno prizadeva najti svojo pozornost tudi tam, kjer zlahka manipulira s čustvi in sklepanjem državljanov.

Več:

Cerarjeva retorika ljubezni

Cerarjeva retorika ljubezni

Kdaj se je v diskurz predsednika vlade prikradla ljubezen? No, sprva je bila vera in z njo je, nekam pričakovano, prišla tudi ljubezen. Zdi se, da je vera gospoda predsednika vlade Mira Cerarja zelo močna. Tokrat vera v Slovenijo.

Pred nekaj dnevi je v svojem govoru na državni proslavi ob dnevu suverenosti v Kopru dejal, citiram: »Moja vera v Slovenijo je vedno bila in ostaja neomajna«.

Poceni je pihal na dušo državljanom, izpostavil domoljubje, odločnost in pogum. Poudarjal je temelje naše državnosti. S tem pa tudi temelje naše nove samozavesti in odgovornosti. Čutimo bolečino v želodcu? No, recimo da verjamemo v te domoljubne besede. A je verjetno treba verjeti tudi angleškemu pisatelju Samuelu Johnsonu, ki je dejal, da je domoljubje zadnje zatočišče malopridneža. Njegovi izbrani izrazi.

mmc-cerar-suverenost-ljubezen

Video insert z objave na MMC: poročilo o proslavi

In potem je sledilo presenečenje. Po tistem, ko je pritrdil svoj veri v Slovenijo kot demokratično in pravno državo, ki spoštuje človekovo dostojanstvo in daje mladim generacijam realno upanje in možnost, da bodo živeli polno življenje, je nadaljeval še bolj osupljivo. Začel je govoriti o ljubezni. O pomenu ljubezni, ki drži življenje pokonci. Ne samo posameznikovo, tudi naše skupno. Pred nami se je Cerar razodel kot človek. Take so njegove srčne besede iz govora:

»In če pomislimo, koliko ljubezni je bilo potrebno, da smo kot številčno majhen narod skozi stoletja obstali in nato celo ustanovili lastno državo, verjetno ni naključje, da je angleška besede ljubezen (»love«) – in angleščina je danes eden najpomembnejših jezikov sveta – vsebovana tako v slovenski besedi človek (č-LOVE-k), kot tudi v besedi Slovenija (S-LOVE-enija).«

Veliko ljubezni, kajne? Kamorkoli pogledate, karkoli rečete! Epifanija človeka, ki je Slovenijo obdala v bodečo žico, je verjetno na dan suverenosti delovala suvereno le za eno osebo. Njega samega.

Kako je s tem ljubezenskim napojem? Ali drži, kar je nakladal Cerar? Ne drži. Da bi obstajala kakšna nenaključna povezava med slovenskima izrazoma »človek« in »Slovenija« ter angleškim izrazom za ljubezen, »love«?

Malce jezikoslovja in etimološke analize ne more škodovati. Angleška beseda ‘love’, ljubezen torej, prihaja iz staroangleškega glagola »lufian«, kar seveda pomeni »odobravati, ljubiti, ljubkovati, ceniti«. Samostalnik »lufu« je pomenil ljubezen, privlačnost, prijateljstvo. Beseda je protogermanskega izvora, prihaja iz *lubo in spet pomeni ljubezen.

Beseda človek, kot vemo, prihaja iz praslovanščine, kjer je *čelovek zloženka, pravi Marko Snoj. Njen prvi člen je soroden praslovanskemu izrazu *čelad, kar pomeni »veliko družino«, »rod«. Drugi del besede človek prihaja iz litovskega *vaikas, kar pomeni »otrok«. Prvotni pomen besede človek je torej »otrok družine, rodu«. Premier Cerar se zato hudičevo moti, ko meni, da ni naključje, da slovenska beseda »človek« nenaključno vsebuje angleško besedo ljubezen, love. Ne, te črke vsebuje popolnoma po naključju.

In tudi slovenska beseda Slovenija popolnoma po naključju vsebuje angleško črke angleške besede ljubezen, love. Po nekaterih domnevah prihaja beseda »slovenski« iz izraza za prebivalce ob reki Slova ali Slovy. Indoevropska baza zanjo je *kleuh, kar pomeni »čistiti, umivati, izpirati«. Po neki drugi, starejši razlagi, naj bi ime ljudstva *Slovene bilo izpeljano iz praslovanskega izraza *slovo, kar pomeni ‘beseda’. Cerarjeva teorija je s tem popolnoma padla v vodo. Izpadlo je, da je zgolj poceni verbalni in besedotvorni populizem.

Retorika ljubezni, ki jo uganja Cerar, je zaenkrat le to – prazna politična retorika. Ni se še povzpela na raven Pahorja, ki mu ni težko sebe postaviti na raven upodabljanja ljubečega – v igri zaljubljenosti, ki jo je svojčas igral  kot golobček v odnosu do svoje Jadranke.

Filozof Søren Kierkegaard je dejal, da je politika egoizem, preoblečen v podobo ljubezni. A zdaj razumemo danskega misleca? Če bi politiki govorili o svoji zasebni ljubezni, ženah in ljubicah, bi pogojno še razumeli. Toda ko vzhičeno razpravljajo o ljubezenskem izvoru slovenstva, o naši lastni ljubezenski biti, o ljubezenskem izvoru vseh nas, potem je to tako sladkobno patetično, da se moramo prijeti ne samo za denarnice, ampak tudi za boleče srce.

cerar-vera-v-slo-neomajna-mmc

Glavni poudarek s proslave že v naslovu MMC RTV SLO: njegova vera

Pesniški surplus:

Jana Kolarič

LJUBEZEN JE (LE) BESEDA, sonet

Tu manj nevarni se mu zdijo zdrsi,
namesto etike proslavlja – besedišče,
človeka in ljubezen v Kuri išče.
»V Sloveniji je ‘love’,« se je izprsil,

namignil nam, da ima pri tem zasluge
in – pri Angležih vsaj – s tem več ugleda?
Sporoča, da ljubezen je beseda.
Okrog je zrak. Folk mrkne naj od tuge!

Ko puhli flanc napade zgodovino,
lahko nas zaskrbi za domovino.
Četrt stoletja dol po toboganu –

to pomni folk. Elita: rop po planu.
Ko gledaš ga, ne moreš brez občutka:
v propad nas vodi ta osladna lutka!

Protibegunska psihoza: Turki napadajo, ponosni potomci branijo

Ni prvič, da je Janšev podprvak Damir Črnčec zaigral na struno spomina na turške vpade, da bi nas posvaril pred strahotnimi posledicami begunskega vala:

»To ni človekoljubno ali humanitarno vprašanje. Slovenija in Evropa sta žrtev agresije, invazije, sodobne oblike turških vpadov, katerih namen je islamizacija, arabizacija in šeriatizacija. Mi smo ponosni potomci prednikov, ki so ob številnih žrtvah premagali turške vpade. Enostavno ne smemo in ne bomo dovolili, da ta novodobna invazija okupira, uniči našo državo, družbo, vrednote. Našo domovino!«

Ponosni samorazkriti potomec, ki je pripravljen tudi danes hrabro poprijeti na orožje, pravzaprav k temu tudi kliče, se v hujskaški retoriki perfidno sklicuje na nekaj, kar naj bi v kolektivnem nezavednem spominu menda maksimalno mobiliziralo strah slovenskih množic.

Dnevnik Črnčec turški vpadi

Ob tem mu pride prav podoba Drugega par excellence, torej nevarnega Turka, pred katerim je treba nemudoma zapreti meje, nato pa podobno, kot meni Janša, narediti Slovenijo za »free zone«, prostor polne rasne čistosti, kjer ne bo niti enega migranta. Izraz, ki ga netilci sovraštva uporabljajo raje kot »begunec«.

Primož Šterbenc razloži, zakaj mobilizacijska asociacija sredi skrbno negovane kolektivne psihoze proti njim ustreza številnim stereotipom: »Poleg tega naj bi bil islam sovražen do racionalne misli in naj bi zasužnjeval ženske. Pri tem se lahko naslonijo na močno ukoreninjenost protiislamskih stališč v Evropi, saj je musliman obravnavan kot nevarni drugi vse od začetka 12. stoletja – tovrstno stališče so zagovarjali tudi največji evropski humanistični intelektualci. Na žalost tudi karikature, kakršne so bile objavljane v napadeni reviji in v drugih medijih, prispevajo k utrjevanju protiislamskega diskurza.«

Identifikacija beguncev s Turkom, na kateri že v drugo insistira Črnčec, verjetno ni naključna, zdi se skrbno premišljena, ker lažje prevaja prastrahove v realno ksenofobično pogojeno nestrpnost. Ker so Turki očitno tisti Drugi, pisan z veliko začetnico, ki ustrahuje Evropejca in uteleša zlo, kot pravi Mustafa Soykut, za Cerkev so najhujši sovražniki krščanstva, za renesančnega človeka so bili sovražniki grške in s tem evropske civilizacije. So kot divje svinje v vinogradu krščanstva.

Ko se sprašujemo podrobneje, kdo hujska ljudstvo in kateri propagandni prijemi porajajo najhujše forme prazne paranoidne groze pri ljudeh ali netijo sovraštvo, se velja spomniti današnjih ponosnih potomcev tistih, ki so menda nekoč odgnali Turke iz teh krajev in se hvalijo s svojim čistim rodoslovnim deblom.

Več:

https://vezjak.com/2015/10/01/granstrategija-za-begunskim-valom-poskus-osvojitve-evrope/

Rogonosec Valenčič

Megarik Evbulid, živel je nekako v času Aristotela, si je rad izmišljal miselne paradokse in z njimi zabaval občinstvo, danes jih poznamo pod zbirnim pojmom sofizmi.

Eden od zelo znanih sofizmov nosi ime »rogonosec«  (keratines) in gre takole:

»Nisi izgubil rogov, kajne? Seveda ne (ko pa jih nimam). Če jih torej nisi izgubil, potem jih imaš.«

V obliki iz knjige filozofa Franeta Jermana se glasi:

»To, česar nisi izgubil, imaš. Ali si izgubil roge? Ne. Torej jih imaš!«.

Na prav tak sofizem sem se spomnil, ko sem prebral retvitani dovtip Janeza Janše na račun novinarja Erika Valenčiča:

V SDS so zanikali povezave z neonacisti, Valenčič pa ni nikoli zanikal povezave z bin Ladnom, ki ga je celo reklamiral.

Janša tvit zanikanje Valenčič

Analogija je torej naslednja. Prvi sofizem lahko preoblikujemo v takole formo tipa modus ponens:

(1) Česar nisi izgubil, to (še vedno) imaš.

(2) Rogov nisi izgubil.

(3) Torej imaš rogove.

Janšev sofizem pa bi se glasil:

(1) Če ti, Valenčič, nisi zanikal povezav z Bin Ladnom, potem jih imaš.

(2) Povezal nisi zanikal.

(3) Torej imaš povezave.

Res je sicer, da je sklep neizrečen, impliciten. Strogo vzeto Janša ni rekel tisti »Torej imaš povezave«. Kar je storil, leti le na primerjavo med dejanjem SDS in Valenčičem, češ: mi v SDS smo zanikali, ti pa nisi. Vendar smisla trditve ne moremo vzeti drugače kot jasen namig, da»nikoli ni zanikal povezave« razumemo kot nekaj, kar vodi do »ima povezave«.

Takšen argument iz »odsotnosti zanikanja« ni le klasični non sequitur (iz tega, da nečesa nismo zanikali, še ne sledi, da to drži, obstaja tisoč razlogov, zakaj česa ne zanikamo, eden od najbolj standardnih je recimo, da nas nihče ni niti vprašal), ni zgolj imitacija sofizmov, temveč je, čisto preprosto, hitropotezna retorična manipulacija.

Tudi v Sloveniji premoremo mojstre sofizmov, ki malce plonkajo pri starih Grkih. Slovenski prisilni rogonosec je novinar, ki ima povezave z Bin Ladnom, saj tega nikoli ni zanikal.