Vehementna referendumska retorika: Golob bi sicer bil mirovnik, ampak čas ni pravi

Bil je 9. julij, ko je premier in prvak Gibanja Svoboda malodane arogantno zavrnil preveč radovedne novinarje med seznanjanjem članov svoje stranke s pogovori o obrambnih referendumih. »Svoboda ostaja enotna v svojih namerah,« je pojasnjeval po izvršnem odboru stranke, ki mu je poročal, kakšni so dogovori o obrambnih referendumih. Javnih izjav ni privoščil, napovedal jih je za dva dni kasneje, za petek.

V njegovi stranki so nato razložili, da mora biti referendumsko vprašanje dovolj jasno, da bo politika razumela voljo volivcev. Temu da bo sledila tudi njihova pobuda referenduma o članstvu v Natu. Nič manj odločen ni bil podpredsednik vlade in stranke Matej Arčon: »Mi bomo nadaljevali naše aktivnosti, ker si želimo, da ko se ljudje odločajo na referendumu, zelo jasno izrazijo svojo voljo in vedo, o čem glasujejo.«

Dodal je še, da bodo glede na dane okoliščine vztrajali pri svojem predlogu.

Ena leva, druga desna

Vehemenca, da izpeljejo referendum glede obrambnih izdatkov, bi težko bila večja. Pri tem vprašanje niti ni omenjalo kritičnih 5 odstotkov BDP do leta 2035, ampak zgolj tri: »Ali ste za to, da Slovenija povečuje obrambne izdatke tako, da bodo ti leta 2030 dosegli tri odstotke BDP-ja letno, kar je trenutno približno 2,1 milijarde evrov?« Temu bi sledil še napovedani referendum o članstvu v Nato.

Še en podpredsednik vlade, Klemen Boštjančič, se je ob novinarju POP TV obregnil ob »težavne« stranke. Levici bi še odpustil, ker je vsaj načelna, ti »se vsaj ne sprenevedajo. Bi pa govoril o drugih dveh tradicionalnih strankah, ki pa se zelo sprenevedata o tej temi«. Na vprašanje Anžeta Božiča, kateri da sta, se je blago enigmatično izvijal: »Saj vemo kateri sta najbolj tradicionalni stranki, pa kateri sta ena na levi in ena na desni strani.«

Toda vse našteto se je odvijalo v sredo. V petek je bilo čisto vse drugače, tudi v intervjujih za nacionalkine Odmeve in POP TV. Čeprav so pred tem že deloma poznali mnenje pravne stroke, ni mogoče ubežati vtisu, da je arogantna samozavest, da referendumi bodo, izpuhtela čez noč. Premier je zato v petek prostodušno povedal:

»Zato je edini razumni korak, da se tak sklep o referendumskem vprašanju razveljavi. Svoboda je danes vložila pobudo, da se ponovno opravi glasovanje z namenom odprave referendumskega vprašanja.«

Vehemenca, da referendum bo, se je prelevila v svoje nasprotje: v sredo je bilo razumno, da bosta oba referenduma, v petek pa obratno – da ne bosta.

Verjetno ne bo niti drugega

Kako je mogoče, da nam vladajoča politika svoje nekonsistence in obrate v stališčih ponuja brez dolžnega pojasnila? Odgovor je smešno preprost: ker lahko. Ker so že navajeni, da jih mediji na ta način ne bodo preveč gnjavili. Kar imamo avtokastrirane novinarje. Ker vedo, da kritične javnosti ni – malo tudi zato, ker se je sama predala in ne opravlja svoje državljanske dolžnosti. Zato lahko premier reče, kar hoče.

Dodatno bizarno je bilo spremljati, kako je Golob v petek spravil v predal pojasnilo o drugem referendumu, ki ga je sam v ihti predlagal – o članstvu v Natu. Kaj bo storil z njim, si novinarji že skoraj sramežljivo niso drznili dregati. Tiste, ki so, je pričakal rezerviran odgovor: da »verjetno« tudi tega ne bo. Če kaj, je bilo po vseh strokovnih reakcijah očitno, da je politično nevaren in tudi tehnično nesmiseln predvsem ta drugi, ker pač tehnično ne more biti posvetovalne narave.

Ampak ker argumenti ne štejejo veliko, pač pa le komunikacijski vtis, je postalo ključno le, da ne bi v tej zagati premier postal prevelik poraženec. Zato je vprašanje drugega referenduma v pojasnilih raje potisnil v ozadje, saj ga obremenjuje še bolj. In spet tega skoraj nihče ni pogrešal.

Politikantstvo vs. mirovništvo

Nedvomno je Golob sam ustvaril razmere, v katerih se je na koncu samo še zapletal. Že res, da so mu ob predlogu prvega referenduma pokazali zobe v Levici in deloma tudi Socialni demokrati. Ampak svojo jezo je raje rezerviral za opozicijo in besno izsiljeval, ko je videl, da sta mu SDS in NSi zakuhali referendum, s katerim resno ni niti računal. Za ista ravnanja je v petkovih pojasnilih povsem drugače sodil svoje koalicijske partnerje kot njih. Levico je skrajno uvidevno razumel v svojih stališčih, SDS pa je »politikantska« – ta izraz zelo rad ponavlja. Na načelni ravni to lahko drži, toda enakovrstno glasovanje enih in drugih v seštevku ga je vznemirilo.

Seveda vsi razumemo, od kod ta dvojnost: Levica je pač koalicijski partner in se ji ne želi preveč zameriti. Toda če je po eni strani referendum o izstopu iz Nata predlagal v naglici, čustveno in nepremišljeno, da bi lažje preložil odgovornost na tiste, ki so ga spravili v stisko zaradi soliranja na vrhu Nata in zaradi očitka o izigravanju koalicijskih partnerjev, je potem obrnil ploščo. Nenadoma se mu je izstop iz Nata zazdel spoštljiva ideja, ki bi jo sam kot mirovnik kdaj v preteklosti podprl:

»Naš namen napovedi referenduma je bil v tem, da če bodo ljudje odločali o oboroževanju, naj se odločajo ob zavedanju, kaj je na mizi. Vsaka odločitev je legitimna. Name se obračajo ljudje, ki so za članstvo v Natu in ki podpirajo izstop iz Nata, spoštujem njihova stališča. Če pride do referenduma, poudarjam, če pride, pa mora biti vprašanje jasno. Vem pa, da glede na današnje negotove razmere v svetu trenutek za referendum o izstopu iz Nata zagotovo ni ugoden. To je popolnoma jasno.«

Luksuz vehemence

Res bi bilo pomembno razumeti in dojeti, v čem je njegov manever manipulativen: izsiljevalsko dejanje predloga o drugem referendumu je kamuflažno prekvalificiral v dejanje, ki terja bolj ugoden čas. No, ne samo, da je to dejstvo o neugodnem trenutku zagotovo poznal že od začetka, ampak moramo upoštevati, da njegov motiv verjetno res ni bil v konstruktivnem preverjanju naklonjenosti Natu. V čem torej?

V iskanju konsistence glede obeh referendumskih odločitev – po njegovem članstvo v njem zahteva višanje obrambnih izdatkov na način, kot ga je sam podpisal v deklaraciji. Torej na pet odstotkov BDP do leta 2035. Po tihem je v resnici grozil, v smislu: »Če smo v Natu, sprejmite pravila igra in zahteve po dvigu izdatkov. Sam sem jih, zato mi tega ne očitajte!« To z ugodnostjo trenutka res nima nobene povezave.

Če se predsednik vlade zapleta, daje nekonsistentna pojasnila, spreminja prepričanja in na koncu vsakič preživi, ne da bi mu to preveč očitali, si vedno privošči še luksuz vehemence. Zakaj nam razlaga o nejasnem referendumskem vprašanju, potem pa predlaga njegov preklic? Saj bi vendar dikcijo vprašanja lahko zgolj spremenil. Zato, ker ga mediji ne bodo dovolj gnjavili, hibernirani intelektualci se oglasijo le, ko se bliža strahovlada Janeza Janše, ljudstvu pa se na dopustu že gladko fučka.

Ker lahko

Ali v Haagu podpisuje deklaracije o petih odstotkih BDP iz prepričanja ali oportunosti? Vsekakor to počne na lastno pest. Doma razlaga, da potrebujemo več varnosti in da zato v našem imenu izvaja državotvorna dejanja, potem pa mimogrede defenzivno navrže, da je tudi on bil mirovnik in da nima posebne odgovornosti, ker se je Slovenija nekoč, davno nazaj, priključila Natu. Bolj shizofreno ne bi moglo biti.

Sicer njegova retorika nima nobene koherentnosti, ampak pomembno je, da videz vehemence nenehno zmaguje. Zakaj? Ker lahko.

Več:

Referendumska polomija: užaljeni predsednik vlade se je zaletel

Logična protislovja: premier se je glede obrambnih izdatkov popolnoma zapletel