Sobota, dan za etiko

Je s tem, ko je dr. Žiga Turk, nekdanji Janšev minister, izstopil iz stranke SDS, v resnici ravnal neetično?

Zgodbo poznamo: po tistem, ko se je odločil kot član SDS kandidirati na listi Nove Slovenije na evropskih volitvah, je pritrjeval prav temu: bilo bi neetično, če bi izstopil zdaj, ko nastopa za drugo stranko:

Na nek način bi bilo tudi neetično, da bi zdaj izstopil iz SDS in bi izpadlo, da si z izstopom kupujem položaj na listi NSi.

Neetična ločitev

No, tik pred volitvami se je zgodilo ravno to, izstopil je. Predstavljajmo si za trenutek moža, ki se spopada s skušnjavo skoka čez plot in na koncu prevara svojo ženo. Ko je razkrit, je žena zelo huda in od njega pričakuje ločitev. Vesten družinski očka, kakršen je, svojim prijateljem pojasnjuje odločitev: če se ločim, bodo dejali, da se dobrikam svoji ljubici in bom izpadel nezvesto. Na koncu z enako argumentacijo poskuša še pri ženi. Zato se ne bom ločil, zaključi, bilo bi neetično.

turk izstop župrnal

Turkovo neetično dejanje na Žurnal24: izstop tik pred volitvami

Turkova racionalizacija je dosegla svoj vrhunec minulo soboto. Dan pred volitvami, med volilnim molkom, je izstopil iz SDS. Neetično dejanje? Javno je odločitev komentiral takole:

Pred soboto bi bila to predvolilna poteza. Po soboti bi jo interpretirali v luči rezultatov.

Peklenske muke, ki jih je preživljal s sedenjem na dveh stolih in si jih lajšal z opravičili po tem, zakaj se enemu ne odpove, se je odločil salomonsko presekati na pol in vendarle zahvaliti Janševim. Pojasnilo je ganljivo: pred soboto na volilni dan tega ni mogel, izstop bi bil razumljen kot predvolilna poteza, s katero napihuje svoj imidž, po soboti bi bilo zgrešeno, dejali bi, da je zaradi rezultata.

Če ni vrlina, naj bo krepost

In s tem je sobota postala edini dan za etiko. Še pravočasno, saj se nam v naslednjih letih lahko zgodi, da nam bodo ta precej anahroni institut volilnega molka ukinili. Le kdaj bodo potem nekateri imeli čas za etičnost? V svojem komentarju Nekateri mislijo resno: s strankarsko nezvestobo na evropske volitve sem že podrobno analiziral Turkovo argumentacijo: opisal sem jo skozi formo racionalizacije in zanikanja antecedensa.

Za racionalizacijo je značilno dajanje napačnih in neprepričljivih izgovorov za našo trditev – takšnih, za katere vemo, da bodo zamašili tiste prave razloge, ki jih moramo prikriti, ker nas pravi preveč spravljajo v zadrego. Pri Turku smo lahko zaznali veliko željo, da bi svoje dejanje opravičil – še več, iz nečesa, kar ni vrlina, ustvariti premišljeno in krepostno dejanje.

Njegovo zadrego pač lahko razumemo, menjati stranko res ni biblični greh. Način, na katerega je izpeljal menjavo, pa je na koncu izpadel ne samo smešno, ampak tudi protislovno. Ker je vendarle pred volitvami zapustil svojo stranko in jo zamenjal za nastop na listi druge, je s tem dobesedno storil neetično dejanje po lastnih začetnih kriterijih in se zanikal. V nerodnosti iskanja izgovorov se je potem še naprej zapletal in dodajal nove.

Turk nsi volitve

Turk o neetičnost izstopa na straneh Dela

Težko verjamemo, da se za zakasnelo dejanje odločil v skladu z načeli, ki jih je navedel. Minula sobota, menda edini dan, ko je njegovo dejanje bilo menda smiselno, je res smiselna izbira, ampak iz čisto drugega razloga: že na volilno nedeljo bi njegova etična zadrega postala še bistveno večja, če bi bil izvoljen za evroposlanca.

Menjava članstva da, ampak ne pred vsakimi volitvami

Turk je sicer prejel 4942 preferenčnih glasov, nekaj manj od Jožefa Horvata in precej več od Mojce Erjavec ali Ive Dimic, kar pomeni, da uvrstitev na listo Nove Slovenije za stranko ni bila čisto nekoristna, a še zmerom najbrž zelo daleč od začetnih želja.

Po dolgotrajni abstinenci medijev je v trenutku, ko je dvojno strankarsko članstvo postalo novinarjev zanimivo, še teden nazaj moral odgovarjati na omenjene očitke. Zato je na enem od soočenj nesojeni evroposlanec prejšnji teden povedal:

Članstva v stranki ne menjaš za stolček pred vsakimi volitvami.

Še ena nerodnost več z lažnim napihovanjem svoje etičnosti. Kolikor vemo, Turk sicer (še) ni član Nove Slovenije, je pa zdaj le izstopil iz Janševe, a je obenem pa ves čas pojasnjeval, da mu je program njegove nove stranke bistveno bližji in bolj všeč. S tem njegovo početje izpolnjuje skoraj vse pogoje opisane menjave stranke za stolček.  Iz česar sledi neizbežno še ena komičnost v pehanju za bolj moralnim vtisom, da namreč zadnje evropske volitve niso bile »vsake«. Bile so torej, vsaj zanj, izjemne.

 

Javni razpisi za aktivne člane SMC

Sindrom modernega slona v centralni trgovini s porcelanom se kar nadaljuje. Stranki SMC bi, se mi zdi, kar težko povsem očitali maksimalno koruptivnost in pokvarjenost, včasih prej nerodnost in neveščnost, ki pa nista z ničemer opravičljivi.

Po nizu slonjih dejanj (beri: polomij ali vsaj nerodnosti, marsikdo bo manj prizanesljiv) na političnem parketu, kakršno je bilo npr. kupčkanje za funkcije in stolčke po lokalnih volitvah v Mariboru, je zadnje vsaj malo in začasno rešilo pravočasno brisanje z njihove uradne spletne strani: pomislili bi celo, da so v stranki Mira Cerarja le ugotovili, da so šli predaleč pri obvestilu o odprtem javnem razpisu v svete javnih zavodov, namenjenem članicam in članom SMC (menda le v informiranje), če ne bi na koncu sledil naslednji demanti na zapis na strani pozareport.si:

ODMEV

Pojasnilo

Obvestilo o odprtih javnih razpisih v svete javnih zavodov, katerih ustanoviteljica je Republika Slovenija, ki smo ga objavili v elektronskih novicah, je bilo namenjeno članicam in članom SMC, simpatizerjem stranke in tudi vsem drugim naročnikom naših e-novic. Javno in pregledno smo posredovali povezave na vladno spletno stran, ki je namenjena obveščanju državljank in državljanov o dejavnostih ministrstva. Torej, ni šlo za pozivanje h kandidaturam, ampak le za obveščanje, kje lahko zainteresirani najdejo informacije. Prav tako ni šlo niti za posebno navodilo, niti za poziv, naj morebitni kandidati “nemudoma obvestijo vodstvo stranke”, ampak zgolj za prošnjo o povratni informaciji. Saj nas preprosto zanima, na katerih področjih so naši člani aktivni. Bralce naših novic pa bomo tudi v prihodnje obveščali o javnih razpisih na straneh ministrstev.

Zdenka Jagarinec

Vodja službe za odnose z javnostmi

Stranka modernega centra

Bojan Požar (in za njim tradicionalno Janševi mediji), ki je edini zgodbo objavil, drugi pa so jo raje spregledali, je po moje pravilno očital nespodobno in politično nehigienično ravnanje. V objavi namreč resnično piše, da lahko svoje prijave oddajo in potem »obvestijo« stranko. Izgovor, da jih lahko tudi nečlani, nas ne bi smel pomiriti.

Javni poziv stran SMCKo odmislimo dejstvo, da se večini medijev ni zdelo vredno opaziti zgodbe (verjetno po načelu, češ Požarja pa res ne bomo objavljali – ja, novinarji se bodo pač morali naučiti, kaj pomeni načelo non quis, sed quid: karkoli si že mislimo o Požarju, tehtajmo raje le povedano!), pojasnilo službe za odnose z javnostmi pri SMC ni zadostno, tudi če odštejemo nekaj napihovanja. Zakaj demanti Jagarinčeve ni prepričljiv?

Prvič, ker spletne strani političnih strank niso in ne morejo biti podobne oglasnim deskam zavodov za zaposlovanje: asociacija o političnem povabilu k prijavi je na mestu.

Drugič, ker argument o »obveščanju državljank in državljanov o dejavnostih ministrstva« ni prepričljiv: da bi bil, bi morali na spletni strani obveščati o bistveno širšem diapozonu teh dejavnosti, česar pa ne počnejo. Na svoji strani informirajo pač predvsem svoje člane.

Tretjič, ker iz istega razloga težko verjamemo, da je šlo le za obveščanje – morda res ni šlo za navodilo ali poziv, vsekakor pa informacija vsebuje prepoznaven posredni namig po prijavi članicam in članom SMC.

In četrtič, ker je v obvestilu pisalo, da članice in člani obvestijo stranko SMC o svoji prijavi, kar se zdaj v demantiju interpretira kot »prošnja po povratni informaciji«. Zakaj neki bi morala stranka voditi posebno statistiko o tem, kdo se je odzval na razpis, objavljen na strani politične stranke, če ne zaradi tega, ker ji je pomembno najmanj vedeti, če so zraven njeni člani, kar sicer priznavajo, če ne celo namigniti, naj bodo? Razen tega ima vsaka resna stranka, nenazadnje, vse podatke o svojem članstvu in obveščanje ni potrebno, podatek preprosto že ima in zato lahko meri aktivnosti svojih članov, kot temu ljubkovalno pravijo, svobodno in po svoji volji. Ker kako pa naj bi konkretno bilo videti eno takšno javljanje stranki, sodeč po njihovih pričakovanjih? Nekako takole: SPOŠTOVANO VODSTVO SMC, JAVLJAM VAM, DA SEM AKTIVEN ČLAN NAŠE STRANKE, ZATO VAS OBVEŠČAM, DA SEM SE PRIJAVIL NA JAVNI RAZPIS V SVET JAVNEGA ZAVODA.

Sicer pa še sreča, da se je omenjeni javni poziv na stran SMC spet vrnil. Ko sem ga včeraj podrobno iskal, ga tam enostavno ni bilo.

Pozareport SMC javni zavodi pojasnilo

Več:

https://vezjak.wordpress.com/2015/02/21/mariborsko-koritnistvo-in-sanje-o-kolinah/

Licenca za ministra: biti član stranke

Neverjetno, s kakšno lahkotno samoumevnostjo se je ob začetni retoriki novih obrazov in nove modernocentrične politike ob apatičnih novinarjih in javnosti ukoreninilo prastaro prepričanje, da mora minister, in to ne katerikoli, biti preprosto član stranke. Prave stranke, vodilne stranke, SMC:

Po besedah vodje poslanske skupine SMC Simone Kustec Lipicer premier opravlja intenzivne pogovore v zvezi z iskanjem naslednjega ministra za izobraževanje, znanost in šport, ki so blizu tega, da bo Cerar povedal tudi ime. Ob tem je Kustec Lipicerjeva v izjavi za medije po današnjem rednem koalicijskem sestanku zatrdila, da bo novi minister ali ministrica član oziroma članica SMC.

Cerar Delo iskanje ministra

Ker se to iskanje pravega strankarskega človeka za ministra že kar nerodno vleče, ker je pravovernost omenjal že predsednik Cerar, postaja neznosnost tega »novega« političnega kupčanja, ki je vedno bolj staro –  plus ça change, plus c’est la même chose – že skoraj tako naporno kot indiferenca medijev, ki te neznosnosti niti ne opazi. Še krščanska moralka tu ne pomaga: Neither do men put new wine into old bottles: else the bottles break, and the winerunneth out, and the bottles perish: but they put new wine into new bottles.

Izgovori, da gre pač za interne vladne kvote, za stare vinske posode, ne more biti na mestu, v preteklosti smo imeli že kup nestrankarskih ministrov.

Da so vzgoja, izobraževanje, znanost in šport nujno potrebni partijske taktirke, tudi ni prepričljivo, prej je sumljivo in nevzdržno.

Zdaj čakamo le še, koga bo Cerar potegnil iz rokava. Za Andrejo Barle Lakota vemo, da je članica SMC, a ga je odklonila:

Vabilo v vladno ekipo naj bi prejela tudi državna sekretarka na šolskem ministrstvu Andreja Barle Lakota, ki je bila po poročanju medijev Cerarjeva favoritinja za ministrico že pred Setnikar Cankarjevo, a je takrat položaj zavrnila.

Z zahtevano modernocentrično pravovernostjo je zdaj prostor iskanja ministra za izobraževanje, znanost in šport zelo dramatično zožan. Da bi v tej medijski idiosinkraziji našli novinarja ali komentatorja, ki bi vsaj s pol stavka podvomil, čemu bo lahko le ortodoksni strankarski človek zmogel voditi navedena področja, ki bi morala biti maksimalno apolitična in onstran ideologije, pa je znova lahko le pobožna želja, za katero vnaprej vemo, da se celo najbolj potrpežljivim ne bo uresničila.

Wanted: išče se izobraževalno-znanstveno-športni moderni centrist.

Barle Lakota ministrica 24ur