Naj začnem s splošno pohvalo: premier Robert Golob je v New Yorku v okviru splošne razprave s svojim govorom na 79. zasedanju Generalne skupščine ZN odmevno udarjal po mizi. Čeprav je v svojem nastopu, večinoma z že slišanimi poudarki, govoril o paktu o prihodnosti, podnebnih spremembah in vojnih razmerah na Bližnjem vzhodu, se je na koncu dotaknil Gaze. Zazdelo se je, da je svoj govor natančno premislil skupaj s svojim nastopom, ko se je naslovil na izraelsko vlado:
»Izraelski vladi želim jasno povedati – ustavite prelivanje krvi, ustavite trpljenje, pripeljite talce domov in končajte vojno – gospod Netanjahu, zaustavite to vojno takoj.«
Ob tem je uporabil nekaj udarcev po pultu, da bi poudaril ostrino svojega nastopa in s tem, dovolj pričakovano, požel dovolj bučen aplavz. Ker plemeniti cilj posvečuje sredstva, je čisto prav, da je to storil. S tem je maksimiziral sporočilo svojega nastopa, s katerim se moramo strinjati, saj je ustrezno in pravilno. Toda kako bolj celovito retorično oceniti njegov nastop?
Volku gre na smeh
Nedvomno večkratno udrihanje po govorniškem pultu kaže na čustveno intenzivnost govora. Golob je bil med govorom skrajno zaskrbljen – primerno resni situaciji. Da je jezno udarjal po pultu, kaže na njegovo odločnost, frustracijo in bes zaradi prelivanja krvi. Vendar bo pozoren gledalec lahko opazil dva momenta. Prvi je, da je premier pripravil svoje nemirne roke k udarjanju nekoliko prehitro in zato se ni mogoče znebiti vtisa, da je opisane udarce kot posebno sredstvo opozarjanja nase in mobilizacije občinstva načrtoval vnaprej. Tudi prav, nič narobe.
Toda kamera v istem trenutku, ko Golob končuje z odločnimi udarci, v klopi dvorane pokaže znano osebo, ki se pri tem sladko smeji. Predsednikova senca, znana po kvarnem vplivu nanj in na državo, je njegov državni sekretar Vojko Volk. Zakaj bi se nekdo ob tako resni temi in odločnem nastopu nedostojno režal? Tvegal bom tezo, da zato, ker so v slovenski delegaciji delali na takem scenariju in potem zadovoljno ploskali, ko jim je uspel.
Simbolika odločnosti
Iskati načine spodbujanja aplavza in čustvena vpletenost govorca sta kanonični temi retorike. Slovenija je septembra letos predsedovala Varnostnemu svetu ZN in v svojih nastopil v New Yorku imela nekaj več pozornosti zase. Premierjevi udarci po pultu so zagotovo naredili vtis, učvrstili osnovno sporočilo in prispevali k simboliki odločnosti, ki jo politični svet v razmerah spremljanja genocida v Gazi in širjenja vojnih žarišč zaradi svoje anemičnosti res potrebuje.
Če ne drugega, je Golob vsaj nakazal, da bi morali ukrepati in storiti kaj konkretnega, kar pa je tista sestavina njegovega političnega delovanja doma v Sloveniji, ki mu gre res slabo. Morda bi lahko celo rekli, da s takimi dejanji malce kompenzira domačo neodločnost.
Verjamemo lahko, da so negativni vidiki neprimernosti agresivnega udarjanja po mizi, ki lahko delujejo populistično, manj pomembni. Marsikdo bi ga lahko ocenil za neprofesionalno in nediplomatsko obnašanje, saj se pričakuje, da morajo politični voditelji kazati mirnost in zbranost.
Režanje kot kontrapunkt resnosti
Ljubitelji dialoga, med katerimi je na primer Borut Pahor, bi se hitro sklicevali na argument iz poslabšanja odnosov, zaradi česar je preveč agresivno in s čustvi nabito obtoževanje izraelske vlade nekaj, kar lahko poveča napetosti in se razume kot neprimeren osebni napad na Netanjahuja, kar bo potencialno pripeljalo do zaostrovanja razmer v že tako skrajno občutljivih mednarodnih odnosih.
Razen tega, kot so znali povedati antični retoriki, preveč agresiven nastop kaže na čustveno nenadzorovanost in s tem na šibkost govorca, ne pa na iskrenost in odločnost. Največji rimski govornik Ciceron je rad poudarjal pomen dostojanstvene primernosti (decorum) in umirjenosti v gestikulaciji in telesni govorici – pretiravanje pri tem zmanjšuje prepričljivost govora. Nekaj podobnega je, ko gre harmonijo in ravnotežje v vsebini govora in telesni govorici, svetoval tudi Kvintilijan.
Toda časi genocida zagotovo niso tisti, zaradi katerih bi stavili na klasične retorične nasvete glede tovrstne zadržanosti. Kar res pokvari vtis primernega predsednikovega nastopa, je dejansko le neprimerno režanje slovenske delegacije.
Več:
Priznanje Palestine prinaša dodatno olajšanje: vladi več ni treba blefirati
Golobov kabinet, Cipi Livni in moralna dilema
Kratek vodnik po retoričnem blefu Roberta Goloba ob obljubi priznanja Palestine