Kdaj se bo razkadila, če sploh, retorična megla ustvarjanja vtisa o priznanju Palestine s pomočjo lažnih ali zavajajočih informacij? S prepoznavnim namenom, da bi slovenska vlada ogorčeno javnost hipno pomirila glede danih pričakovanj? Cena za tak blef je visoka: morda računa, da večina ljudi ne bo opazila grobega manipuliranja ali da ji ne bo mar, a to nikakor ne more izničiti dejstva, da skozi različne obljube zgolj perfidno zavaja glede takšnega vtisa.
Namesto da bi z odločno in načelno gesto priznanje izpeljala sredi genocidnih ravnanj Izraela, s tem pa pokazala svojo moralnost in pokončno držo, kar bi vsekakor pomenilo porast njene že dodobra načete verodostojnosti, si izmišlja nove razloge za odlašanje. V nadaljevanju bom poskušal natančneje opisati različne strategije omenjenega retoričnega blefa, ki jih je uspel v enem samcatem dnevu, 9. maja, izreči ali interpretirati predsednik vlade Robert Golob v svojih nastopih.
Prvi blef: vlada je že priznala Palestino na seji
Na državni proslavi ob 20. obletnici vstopa Republike Slovenije v Evropsko unijo je predsednik vlade svoj slavnostni govor zaključil s šokantno in drzno formulacijo:
»Jaz si iz vsega srca želim, da bi odločitev Vlade republike Slovenije, ki je danes priznala Palestino, tudi palestinskemu narodu prinesla kanček in žarek upanja na njegovi poti v svobodo.«
Vau! Smo torej že priznali Palestino, ne da bi sploh opazili? S to vlado je vse mogoče! Ob maksimalnem nestrpnem pričakovanju kritične javnosti in dan po peticiji več kot 350 državljank in državljanov, ki sem jo poslal Golobu in Fajon kot prvopodpisani, ne da bi do tega trenutka prejel kakršen koli odgovor, smo kar čez noč dočakali priznanje? Ne bo držalo.
Premierjevo ponosno izjavo, da je vlada že priznala Palestino, štejem za prvi neverjeten blef. V resnici je zgolj začela postopke z negotovim koncem, kjer prelaga priznanje na nedoločen prihodnji datum in zraven postavlja še pogoje. Zunanja ministrica je sama ugotovila, da je ob sklepu vlade včeraj, 9. maja, potrebna še parlamentarna potrditev, tudi v ustreznih odborih. Povedano drugače, priznanje države je zgolj v začetni fazi in pravno vzeto ne obstaja nič takšnega kot »vladno priznanje Palestine«.
Končno je Golobovo formulacijo Fajon demantirala isti dan: »Vlada je danes naredila prvi korak, pomemben korak k priznanju samostojne, neodvisne, suverene države Palestine.« Ne, z njim pa res še ni priznanja.
Drugi blef: Slovenija bo priznala Palestino, če bodo izpolnjeni pogoji
V splošnem kaosu popoldanskih izjav 8. maja in dan kasneje smo lahko zaznali, da prihaja do diametralno različnih pričakovanj in interpretacij na vladi in ministrstvu za zunanje zadeve. V sklepu, ki ga je vlada končno sprejela, pa sta postavljena pogoja – priznanje se bo zgodilo le »ob nadaljnjem napredku glede dogovora o premirju v Gazi in izpustitvi talcev ter ob nadaljnjih reformnih prizadevanjih in opolnomočenju palestinske oblasti s ciljem rešitve dveh držav«.
Kaj točno pomeni postavljati tovrstne pogoje za priznanje? Z njimi vemo, kako je. Spomnimo se famoznih Janševih slonov, ki letijo. Če obljubim, da vam bom plačal večerjo, če bo v naslednjih petih minutah po nebu letel slon, boste verjetno še dolgo lačni.
Poglejmo zato, kakšne leteče predmete uvaja predsednik vlade, ko je sicer šokantno pogojevanje kasneje poskušal omiliti s pojasnilom, da »ne govorimo o pogojih, ampak o pričakovanjih do vseh vpletenih v spopad in kako bomo izpolnitev teh pričakovanj – torej napredek pri doseganju premirja, napredek pri izpustitvi talcev, napredek pri reformi palestinskih oblasti – spremljali.«
Seveda smo takoj dojeli, da je tukaj »pričakovanje« zgolj puhli evfemizem za preverjanje dejanskega stanja. Vlada nam tako rekoč obljublja, da ne bo priznanja, če karkoli od naštetega kumulativno ne bo sledilo: napredek v dogovoru o premirju, izpustitev talcev, nadaljnja reformna prizadevanja in opolnomočenje palestinske oblasti.
Temu moramo spet zanesljivo reči blef: obljuba priznanja je daleč od brezpogojne, ampak je seznam zahtev pred njim tako rekoč komično dolg, tudi če bi že bile izpolnjive. V bistvu moramo dodati, da je nekako tudi tragično dolg, saj se sestavljanje vladnih pogojev odvija v času strahovitega genocida oziroma »grozot«, kot pravi Golob:
»Vsa dejanja vlade, vključno z današnjim sklepom o začetku postopkov za priznanje Palestine, so usmerjena v to, kako čim prej končati grozote v Gazi in s tem olajšati trpljenje palestinskega ljudstva.«
Ne, seznam pogojev ne kaže na voljo po čimprejšnjem koncu! Svojevrstno otopelost je ob tem ilustriral minister Matjaž Han, ljubljenec slovenskih množic in novi šef Socialnih demokratov, ko je uspel v kamere pojasniti (Dnevnik TV Slovenija, 9. maj):
»Ta genocid predolg’ traja.«
Najbrž končno razumemo ključ njegovega osebnega političnega uspeha – povedati stvari po domače in bebavo do te mere, da tragično postane smešno in smešno tragično. Kajti je član vlade, ki je namenjena počasi in pogojeno reševati to »predolgost« genocida, vsaj kar se priznanja tiče.
Postavljanje pogojev ali »pričakovanj« moramo šteti za drugi blef, saj predpostavlja, da bo do priznanja prišlo ali pa tudi ne, če pogoji niso izpolnjeni ali celo izpolnjivi, sploh glede na časovno periodo, s tem pa vladna obljuba ni bila dana brez fige v žepu.
Tretji blef: vlada bo do 13. junija zaključila proces
»Če se bo izkazalo, da je ta napredek hitrejši, bomo priznanje zaključili hitreje. V vsakem primeru smo si postavili rok – to je 13. junij kot skrajni rok, do kdaj moramo ta proces zaključiti,« še pravi premier. Pogoji bodo morali biti hitro izpolnjeni, toda kaj, če do takrat ne bodo ali če ne bodo nikoli? Povedano štejem za tretji blef iz dveh razlogov.
Prvi je časoven: nihče ne ve, zakaj takšen rok, ta je postavljen povsem arbitrarno. Volitve v Evropski parlament bodo potekale 9. junija in posredno se zdi, da je to morda ključen terminski razlog, ker Golob ne želi pomešati dveh političnih dogodkov. Blef je v tem, da nikakor ni smiselno pojasnjen časovni okvir.
Drugi je vsebinski: vlada in Golob ne pravita, da bo do 13. junija naša država izpeljala priznanje, kot je marsikdo pomislil, ampak zgolj, da bo zaključila proces preverjanja izpolnitve pogojev. Do takrat bo opravila »oceno napredka na teh področjih«. Povedano drugače, zavezuje se le, da bo sprožila interne postopke najkasneje do tega datuma, pa še to hipotetično, kot sem že analiziral.
Pretvarjanje, da gre za odločilen dan priznanja, čeprav tega sploh ni zapisala, ali da bo po njem sledilo priznanje, saj se to ne bo nujno zgodilo, štejem za nov blef.
Četrti blef: ne smemo delali kampanje ob tragediji
Golob se je isti dan še pohvalil, da na »tragediji Palestincev ne želi delati predvolilne kampanje«. Iz tega bi sledilo, da priznanje dejansko umika v čas po evropskih volitvah – kot rečeno, je to storila vlada zgolj pogojno. Pa to res počne zaradi njih?
Če vzamemo misel (ali izgovor) o zlorabi zares, je postalo simbolično dejanje priznanja, ki ima vsakič tudi realne posledice, saj sicer od njega akterji ne bi tako bežali, žrtev notranjepolitične situacije v vseh državah, v katerih bodo potekle volitve. V času največjih grozot, kot pravi, ko bi takšna pomoč Palestini prišla še kako prav, sploh po desetih letih odlašanja vseh slovenskih vlad! Je takšno postopanje res etično? Niti malo.
Vedno je možna situacija videza, v kateri bomo očitali, da nekdo z obljubo in s samim priznanjem izvaja politično kampanjo, pred volitvami ali po njih. V bežanju pred očitkom na koncu morda nikoli ne bo samega dejanja! Zato sklicevanje na visoko moralo jemljem za blef s pridihom etične zlorabe.
Peti blef: slovenske ugodne okoliščine pridejo kasneje
Ko se je sredi aprila letos v Ljubljani mudil predsednik španske vlade Pedro Sanchez zaradi diplomatske akcije mednarodnega priznanja, se je na koncu zdelo, da je razočaran, ker je slovenski premier poudarjal le »ugodne okoliščine«, na katere bo Slovenija čakala ob priznanju. Novinar Dela Boštjan Videmšek je poročal, da bodo Slovenija, Irska, Malta in Španija hkrati sprožile priznanje 21. maja.
Zdaj že vemo, da naše države ne bo med njimi, ker zanjo očitno ugodne okoliščine še niso nastopile. Za druge morda bodo. Iz tega bi lahko ohlapno sklepali tudi, da so bile točne govorice o Sanchezovem razočaranju po obisku v Ljubljani. Naš premier in vlada bosta torej zamudila skupno priznanje, če navedena informacija drži.
Pet blef je zato: zakaj se Slovenija ne drži začetnega dogovora s skupino držav in bodo ugodne okoliščine za omenjene nastopile bistveno prej kot za nas? Kako so lahko te različno ugodne za različne države?
Mimogrede k temu še dodajmo medijsko posredovani podatek, da sta se kabinet predsednika vlade in zunanje ministrstvo med sabo celo pogajala, da bi sploh dosegla interni kompromis. Čeprav so odložilni pogoji že po sebi praktično neizpolnljivi, naj bi Vojko Volk, državni sekretar v kabinetu vlade, pristojen za mednarodne zadeve, zahteval še precej ostrejše.
Šesti blef: naš blef je inovativen
»Naš pristop je inovativen,« se je včeraj pohvalil Golob. Kaj je navedel v podporo tej originalni tezi? »Ker želimo skozi dialog, ki ga bo naše priznanje sprožilo, doseči vse cilje, za katere si prizadevamo v okviru Združenih narodov: od takojšnjega premirja in prekinitve spopadov, izpustitve talcev pa tudi varnostnega obstoja Izraela skozi rešitev dveh držav.«
Saj res: zakaj bi lahko neinovativno dosegali posamične cilje, če lahko inovativno vse skupaj? Ambicioznosti mu resnično ne gre odrekati. In tudi dialog, bosta verjetno soglašala Borut Pahor in Anže Logar, je izjemno redek novum v politiki.
Če je tak pristop inovativen, je najbrž le zaradi še ene variacije opisanega blefiranja, kajti druge inovativnosti ne vidim.
Namesto sklepa
Naštetih šest vaj v blefiranju, vseh izpeljanih na isti dan in na isto temo, bržkone dovolj temeljito dokazuje, da je slovensko priznanje Palestino dejanje, ki ga spremlja čustveno hipertrofirana retorika manipuliranja. Bolj žalostno od tega dejstva, da postajamo država političnega blefa, je samo še tisto, da avtokastrirani domači mediji ob njem ne znajo artikulirati zadostne kritičnosti. Še huje, vse bolj se zdi, da ga niti opaziti ne nameravajo.
Golob je včeraj ob vsem zapisanem poudaril, da Slovenija kot nestalna članica nosi bistveno večjo odgovornost, kot bi jo v preteklosti. »Današnje dejanje je pod lupo celotnega sveta,« se je hvalisal. Vsak hiter pregled objav tujih medijskih hiš pokaže, da poročajo zgolj o začetku slovenskih postopkov za priznanje Palestine. K sreči se v finese pogojevanja niso niti poglabljali. Omenjene lupe ne bo opazil!
Ko pravim, da premier in vlada blefirata, ne želim reči, da države Palestine nikoli ne namerava priznati, ampak zgolj, da so razlogi za odlašanje bizarno neprepričljivi in da bo, če bo do priznanja kdaj prišlo, vlada zelo verjetno kršila svoje lastne pogoje, ki jih je postavila.
Česar ni ugotovila stranka Levica, ki je »izrazito pozitivno sprejela ta sklep na vladi«. Njihova koordinatorica Asta Vrečko je vzhičeno dodala, da smemo biti navdušeni »mogoče še bolj, kot bi človek pričakoval.« Očitno obstaja v slovenski politiki tudi to: fascinacija nad blefom.
Vlada ne samo, da ni odgovorila več kot 350 podpisanim pod peticijo, ampak počne natančno tisto, pred čimer so jo v pismu posvarili: »Ne dovolimo vam, da nas vlečete za nos. Priznajte Palestino takoj!«
Več:
Priznajte Palestino ali odstopite! Peticija z več kot 350 podpisi, naslovljena na vlado
