Medijski oligarhi in čivave: o navadnosti nenavadnih novinarskih dogodkov

Zdaj je še tretja medijska organizacija, referenčna Reporters without borders (Novinarji brez meja), poobjavila sumarični članek Blaža Zgage o medijski situaciji v Sloveniji. Ne prav laskajoč, v resnici kar dramatičen in grozljiv za vsakogar, ki bi želel s ptičje perspektive presoditi kondicijo domačih medijev.

Zgaga RSF

Zgaga in njegov članek na straneh RSF

Kdor bi sklepal stave ob njem, in sam sem jo, bi lahko potencialno obogatel, če bi le našel koga nasprotnega mnenja, ki bi bil pripravljen kaj vrednejšega ponuditi. O čem? Da bodo slovenski množični mediji takšno objavo en bloc prezrli – in ji ne bodo namenili niti najmanjše pozornosti v obliki stavka.

Moja na tej strani je bila v bistvu kar manjši test veljavnosti omenjenega prepričanja. In seveda, kot takšna, predstavlja še dodatno jamstvo za ignoranco.

V njej sem ugotavljal, da članek »najbrž nikomur ne bo všeč in ga slovenski mediji skoraj zanesljivo ne bodo povzemali«. Zgaga panoramsko opisuje lastniško situacijo in prevzeme v vseh ključnih slovenskih medijih, v treh glavnih slovenskih dnevnikih: Delu, Večeru in Dnevniku, dogajanje na RTV Slovenija in Janševih medijskih satelitih, analizira prevzem Pro Plusa, ki je lastnik Pop TV in Kanala A, preko globalnega naložbenega sklada KKR in v režiji družbe United Group. Na koncu zaključuje z depresivno ugotovitvijo o katastrofalnem duhovnem stanju slovenskega novinarstva.

A bolj bistvena je zdaj, od same vsebine poročila, postala njena recepcija. Če znova uporabim staro in malce zlizano primero. Arthur Conan Doyle v noveli z naslovom »Silver Blaze«, kjer je prišlo do izginotja zmagovitega tekmovalnega konja z istim imenom in umora njegovega lastnika, v pogovoru z detektivom Gregoryjem položi svojemu junaku v usta sloviti dovtip:

Gregory (detektiv Scotland Yarda): »Obstaja kakšen drug namig, na katerega bi me radi opozorili?«

Holmes: »Ja. Na nenavaden dogodek v povezavi s psom tiste noči.«

Gregory: »Ampak pes ni storil ničesar tisto noč.«

Holmes: »Saj, to je ta nenavaden dogodek.«

Molk domačih novinarskih psov čuvajev sicer res ni neobičajen incident, kot rečeno je celo skrajno predvidljiv. Če upoštevamo siceršnjo medijsko pozornost, velikokrat pretirano in obsesivno namenjeno slehernemu zunanjemu poročilu o partikularnem slovenskem dogajanju, imamo naslednje možnosti, zakaj pes tiste noči ni zalajal.

Prvič, domači psi čuvaji niso zalajali, ker Zgagov članek ni vreden laježa. Recimo, da je netočen, nepravilen, površen, slab, tendenciozen, da jim ni všeč avtor, kar bi bilo zelo v skladu z domačijsko folkloro, skratka vreden spregleda in prezira. Torej: takšnih člankov se ne bere.

Drugič, domači psi čuvaji niso zalajali iz ravno nasprotnega razloga: ker je točen, pravilen in resničen. Se pravi: iz nerodnosti pred razkritjem zapisanega, nelagodnostjo in bežanjem pred resnico.

Tretjič, laježa ni bilo, ker poznajo lastnika. Oziroma: ker poznajo lastnike svoje medijske hiše. Čista doylovska varianta.

Morda je še kakšna možnost, ki je iz pedagoške poantiranosti lahko mirno izpustimo. Sporočilo je namreč jasno: raje ne grizi roke, ki te hrani.

In ja, v tem je načelna značajska težava novinarskih čivav: novinarska zaveza resnici in poročanju nikakor noče ali ne zna preseči omenjenega oportunizma. Članek RSF je na tej povezavi.

Sicer ni prvič, da slovenski mediji ignorirajo Novinarje brez meja (RSF), ki sicer na letni ravni objavlja lestvico medijske svobode v svetu. Na to sem že opozoril nekajkrat, recimo glede pregona slovenskih novinarjev.

Več:

Blaž Zgaga o katastrofalni medijski sceni v Sloveniji

Imajo slovenski mediji dober razlog, da zamolčujejo RSF?

Sovraštvo Slovencev do beguncev: zelo kratek vodič

Begunec na poti v obljubljeno Evropo je postal tisti Drugi, ki se ga je treba bati in sovražiti obenem. Številni prvorazredni državljani Slovenije danes tekmujejo v ksenofobiji in brezčutnosti, prislovični egoizem in sebičnost v materialnost usmerjenih Slovencev sta sprožila očitno latentni in zatirani impulz sovraštva do beguncev, ki so zmotili brezdušno in zaspano atmosfero v dolini šentflorjanski.

kratek vodič po sovraštvu

Pravcati organizirani festival strahu, nestrpnosti, paranoje, hujskaštva in ksenofobije še pred verjetnim prihodom beguncev oziroma pričakovanim valom, ki trka na vrata naše države, ne obeta nič dobrega. Brezčutna krutost v reakcijah številnih, seveda ne vseh, je morala presenetiti tudi tiste, ki so navajeni vsega hudega in glede slovenskih kolektivnih mentalnih stanj res nimajo visokega mnenja in pričakovanj. Mene je. Marsikdo se sprašuje naslednje: kaj bo šele, ko bomo z njimi soočeni?

Težko bi dobrohotno dejali, da se velik del iracionalnosti reakcij hrani in oplaja iz pomanjkanja informacij in slabe obveščenosti. Mediji in občila so dnevno natrpani s tragičnimi, pretresljivimi in krvavimi podobami ljudi, ki nemalokrat govorijo o stotnijah mrtvih na dnu morja, množičnih zadušitvah, krutem umiranju otrok in mater na obali in ulicah. Ne le, da je nedoumljivo dojeti, kako se lahko ob žalostnih slikah stisk nedolžnih ljudi porodijo ideje o streljanju nanje in zavračanju pomoči, najbolj boleče in srhljive postanejo reakcije prav zato, ker poskušajo na trenutke delovati racionalno in argumentirano. Ker njihovi nosilci zase mislijo, da so takšni. Morda celo nič bolj ne razgalja naše prave narave in slovenske biti kot humanitarna katastrofa, ki je prišla in še prihaja.

Spodaj sem zato navedel nekaj najbolj pogostih miselnih figur iz sovraštva do beguncev, strahu in paranoje pred njimi, kakršne sem zasledil v množičnih občilih in socialnih omrežjih v zadnjem tednu in se dotikajo misli o njihovem prihodu v Slovenijo. Seznam ni popoln. Njihovi avtorji ne samo, da ne kažejo prav veliko srca, empatije in solidarnosti, temveč si verjetno domišljajo, da imajo v svoji reflektirani drži nesporno prav. In to je moment, ki ga ne smemo prezreti. Poglejmo.

(1) Beguncev ne smemo sprejeti, raje jih ustavimo na meji in streljajmo.

Fašistični »ad baculum«, argument iz moči in nasilja, pravzaprav se ne pretvarja, da bi bil argument, temveč je zgolj sovražno dejanje hujskaštva, poziva k terorju po načelu »Slovenci beguncev ne potrebujemo, zato bomo streljali, če se približajo naši meji«.

Irgl Erlah streljanje

Resnici na ljubo govorimo bolj o individualnem in manj kolektivnem prepričanju, predvsem o enem razvpitem avtorju in morda še kakšnem iz ozadja, ki se je navduševal nad metki, ki da bodo rešili Evropo brez begunsko krizo, ne le Slovenije. Spet drugi se sprašuje, čemu se »zdaj pogovarjat, ko bi že morale biti postavljene ograje z bodečo žico in artilerija, ter mobilne “tuš kabine” na mejah v prvi bojni liniji?«

Presenetljivo ponujena rešitev novinarja in publicista, po prepričanju kristjana in nietzschejanca, ni postala kaznovana – prijava kaznivega dejanja poziva k nasilju in hujskaštva je ostala zavrnjena s strani državnega tožilstva. Na utemeljena pojasnila, zakaj takšen sovražni govor, ki se zajeda v življenje kot varovano človekovo pravico in vrednoto in vsebuje elemente hujskaštva po 297. členu Kazenskega zakonika, ni nezakonit, še čakamo.

Erlah begunci metek tvit

(2) Beguncev ne smemo sprejeti, ker je pri nas toliko revnih, da moramo poskrbeti najprej za njih.

Argumenti tipa »Vi, ki so vas polna usta humanitarnosti do beguncev, raje poskrbite za Slovence v stiski«, so eden najbolj vztrajnih hitov trenutno med Slovenci. Njihovim izjavljalcem se zdijo tako prepričljivi, da jih izrekajo z veliko gotovostjo in samozaupanjem, obenem pa variirajo na številne načine, da bi sogovorca predstavili kot hinavca.

Hipokritične zmote želijo igrati na struno diskreditiranja stališča govorca s tem, da kažejo na posledice, ki jih sogovorec ne more ali bi jih s težavo sprejel. S tem bi radi dvomljivci prepričali občinstvo, da argumentacijska pozicija zagovornika beguncev ni verodostojna in da se ji mora odreči.

begunci dom zažgati FB

Argumentacija »ad hominem« ima vedno za svoj cilj prikazati sogovorčev slab značaj: ker nekdo govori v prid beguncem, ima slab značaj, ker/če ne želi (najprej) poskrbeti za Slovence, ki so revni in v stiski. Pomemben je torej poskus diskreditacije človeka na osnovi nedoslednosti med njegovimi trditvami in okoliščinami, v katerih jih zagovarja. V nobenem primeru ne gre za navajanje racionalnih dokazov zoper sklepe, saj niti človekov značaj niti situacija, v kateri se nahaja, nimata vpliva na njihovo resničnost. Razen tega: mar res drži, da tisti, ki želi pomagati beguncu, ne želi Slovencu?

Kadar cilja na ukrepe vlade, enakovrstna kletvica zveni takole: »Sramota, lasten narod raje naj nahranijo….se mečemo ven, kot da smo Švica….Banda lopovska.«

(3) Beguncev ne smemo sprejeti, če resno mislite z njimi, pa jih kar vzemite na svoj dom.

Prijem je v stereotipni obliki silno popularen, Zmago Jelinčič ga je v svojem hujskaštvu širil celo v obliki lažne informacije o tem, da bo slovenska vlada sprejela zakon, po katerem bo moral tako rekoč vsak Slovenec na svoj dom sprejeti kakšnega begunca. Takoj vidimo, da je zmota podobna prejšnji in želi predvsem diskreditirati značaj zagovornikov beguncev. Inačica ad hominem argumenta je »tudi ti« (tu quoque), kjer želimo običajno pokazati, da je nekdo neverodostojen in nekonsistenten, saj govori eno in dela drugo. V zgornjem argumentu je takšna možnost zaenkrat implicirana zgolj hipotetično, a bo v primeru beguncev v Sloveniji hitro postala aktualizirana.

Jelinčič begunci dom

(4) Beguncev ne smemo sprejeti na Debeli rtič, ker naši otroci nimajo kje letovati.

V tej liniji argumentacije se sklicujemo na ekonomsko situacijo v državi, pa še to na nevzdržno nekorekten in nesorazmeren način. Jelinčič kot avtor se je odločil zaigrati na čustva državljanov tam, kjer so običajno najbolj ranljivi: ob misli na svoje otroke. Prijem »sklicevanja na čustva« kot retoričnega vzgiba se mora nesolidarno pretvarjati glede dvojega: da so počitniške kapacitete za letovanje slovenskih otrok odvisne od Debelega Rtiča (če te v tamkajšnjem domu ne bi bile proste, jih najbrž ne bi ponujali beguncem), hkrati pa tudi teže in akutnosti problema letovanja naših otrok, ki naj bi bilo sorazmerno večji od humane pomoči drugim. Letovanje otrok ima, skratka, nenadoma cinično prednost pred reševanje eksistence  in življenje »zgolj« nezaželenim beguncem.

Jelinčič begunci FB 2

(5) Beguncev ne smemo sprejeti, ker moramo braniti krščansko Evropo.

Argument je sicer širši od konteksta trenutne begunske krize, v Sloveniji ima že dolgo brado, npr. udomačen je postal pri izgradnji džamije, kjer smo lahko prebirali vse vrste bizarnih izgovorov, zakaj je ne smemo dopustiti sredi Ljubljane. Da lahko pričakujmo islamizacijo in muslimansko kolonizacijo Evrope in naše deželice, je neke vrste oblika religioznega »ad hominem«: stik s »tujo« religijo bo spodkopal naše temeljne vrednote in kulturne vzorce, kar je dovolj velik motiv za osebno občuteno paranojo in zbujanje strahu. Že več avtorjev je opozorilo, da je razmislek, ki se sklicuje na krščanske vrednote, pravzaprav z njimi skregan: ljubezen do sočloveka in caritas sta na hudi preizkušnji.

Zato nekateri kristjani v islamofobični maniri predlagajo namesto potnega lista predložitev krstnega – kakor je to storila sestra poslanke Eve Irgl. Na trenutke se argument iz strahu pred novodobnimi »turškimi vpadi«, ko se je izrazil dr. Damjan Črnčec iz Odbora 2014, spremeni v obtožbo, da gre za skrbno načrtovano predstavo in grandiozni projekt: »To je čista načrtovana islamizacija Evrope. Čez kratek čas bo pa pokalo po vsej Evropi, pa naše zastave bojo kurili ti ubogi begunci, ki vsi izgledajo zelo pri močeh, naprej pa rinejo otroke in ženske za predstavo vsem naivnim politikom in elitnim pristašom.«

Črnčec turški vpadi

(6) Beguncev ne smemo sprejeti, ker so med njimi teroristi.

Pri tem argumentu imamo na delu radikalizirano inačico prejšnjega premisleka in sklicevanje na strah (ad metum): »Naši otroci ne morejo na morje, sodrgo bodo pa namestili na Debeli rtič. Za časa Tita so se tam zdravili otroci, zdaj se bodo trenirali potencialni teroristi.«

Avtor izjave je Zmago Jelinčič, ki v svoji nacionalistični hujskaški perspektivi zvaja begunsko krizo na vprašanje terorizma. Zastraševanje ljudi z nerealnimi in izmišljenimi scenariji se rado skrije za »varnostni vidik«, kot temu velikokrat pravi slovenska vlada z Mirom Cerarjem na čelu. Ali kot je zapisal nek komentator, da bi zaščitil lastno nečloveško in nesolidarno držo: »Zdaj skrbijo za te begunce, potem jim bodo pa ti begunci vrat prerezali! To niso nič drugega kot islamski skrajneži, ki hočejo zavzeti Evropo.«

Busheva »vojna proti terorizmu« je postregla s široko paleto retoričnih in argumentacijskih trikov, na čigar podlagi se je odvijala legitimacija vojne v Iraku. Verjetno je odveč povedati, da se za begunskimi zgodbami skrivajo predvsem izjemno tragične in človeške stiske; da so med njimi tudi teroristi, ni zelo verjetno.

(7) Beguncev ne smemo sprejeti, ker gre za taktiko islamskih bojevnikov.

Argumentacija je podobna kot pri zadnjih dveh zmotah, gre za sklicevanje na strah, vendar z elementi teorije zarote: »Ali se sploh zavedate ljudje, da je to taktika Islamske države? Najprej pošljejo begunce, da se naselijo po Evropi, nato pa bodo prišli islamski bojevniki! Predvidevam, da na takšen način bo Evropa kmalu postala Islamska Evropa.«

Se pravi: begunci so nevarni ne samo zaradi širjenja islama in ogrožanja naše vere, ne samo, da so med njimi teroristi, v tej verziji se trdi, da obstaja skrbno načrtovani scenarij, po katerem so ti zgolj kmetje na šahovnici v igri, ki jo vodijo džihadisti. Islam se ne bo infiltriral naključno in sponsatno, med begunci niso zgolj poljubni teroristi, vse skupaj je predstava, znotraj katere bo ISIS kmalu zavladala Evropi.

Jelinčič begunci FB

Janša begunci tvit

Nič nas ni strah, če je Vanessa z nami

STA je 20. januarja poročala o veseli novici iz Slovenije, ki je prišla z britanskih spletnih strani. Slovita violonistka naj bi dosegla normo za nastop na olimpijskih igrah v Sočiju, ki se pravkar začenjajo. Vsakemu klenemu Slovencu se je najbrž orosilo oko, le kdo ne bi bil ponosen, zgodilo se je na domačem Krvavcu.

Kranj, 20. januarja (STA) – Violinistka Vanessa Mae je konec tedna na Krvavcu izpolnila kriterij za nastop na olimpijskih igrah v Sočiju 2014, poročajo britanske spletne strani. Petintridesetletna virtuozinja na violini je konec tedna nastopila na štirih tekmah in za las izpolnila kriterij za pot na Krasnajo poljano.

Toda kaj točno se je zgodilo na Krvavcu, tuji mediji potem niso poročali. Da bi stvar bila še bolj zabavna, tudi slovenski ne – z izjemo POP TV. Tako kot STA se ni našel prav noben medij v Sloveniji, ki bi želel raziskati zgodbo o čudežnem uspehu violinistke in vanj vsaj malce podvomil. Poglejmo, če bi kaj lahko zamajalo zimsko pravljico in romantično zgodbo o bogati violinistki in pristnih domačijskih občutkih ponosa, ker se je to zgodilo prav v naši  deželici. Kajti morda z inkognito in dobro varovanim dvomesečnim pohajkovanjem glasbenice v Sloveniji vendarle vse ni bilo v najlepšem redu. Morda se violinistka ni kar tako zaljubila v lepote naših smučišč.

Kaj je ugotovila POP TV

Seveda komercialnim medijem ne zaupamo kar tako. Še zlasti tistim, ki radi pretiravajo in iščejo senzacijo, taki pa so v večini. O čem so potemtakem poročali na 24ur? Takole:

Tajci naj bi SK Triglav plačali, da so tekme priredili do te mere, da se je Maejeva uspela kvalificirati. SZS bo sedaj na FIS poslala pismo, v katerem jih bo obvestila o okoliščinah in zahtevala, naj zadevo preverijo.

Vanessa Mae POP TV

Teza je jasna: Vanessa Mae naj bi v Sloveniji goljufala. Ker se v kar dveh drugih državah ni uspelo kvalificirati na olimpijske igre, se je znašla na Krvavcu, kjer so ji s štirimi tekmami FIS v dveh dnevih ekspresno omogočili, da nabere ustrezno število točk.

A to še ni vse: preseneča zgoščenost štirih tekem, preseneča izrazito majhno število prijavljenih tekmovalk (največ 13 in najmanj 6, vključujoč violinistko), tudi zasedba: na nekaterih od teh tekem naj bi bile le slovenske tekmovalke, temu  pa naj bi botrovale »izredno slabe vremenske razmere«.

Violinistka je morda dobra glasbenica, toda na vseh štirih tekmah je bila z naskokom med zadnjimi ali zadnja. In vendar ji je uspelo – po seštevku kazenskih točk, ki mora biti manjši od 140.

Če kaj, so imeli novinarji dovolj indicev za sum, da v zgodbi o Vanessi Mae raziščejo podrobnosti. Ne vem, če so to storili, a po vsem sodeč jih – z izjemo POP TV – zgodba sploh ni  pritegnila. Zadovoljili so se s tistim, kar so kasneje reproducirali tuji mediji: osnovno nekritično infotainment ubrano vestjo, ki informira na način, da zbuja radovednost in ugodje obenem.

Bi morali novinarji postopati drugače?

V teh dneh smo slišali števila zagotovila s strani vidnih predstavnikov smučarskih organizacij, da je na Krvavcu vse potekalo gladko in po pravilih. Domnevam, da so številni novinarji razmišljali približno takole:

Organizatorji zatrjujejo, da je vse teklo po pravilih. Torej s kvalifikacijami Vanesse Mae ni nič narobe.

Če so to storili, so prehitro verjeli avtoriteti in morda niso preverili navedb. A v svoji novinarski argumentaciji so po moje storili še eno napako. Namreč ne le, da iz dejstva, da je vse teklo po pravilih FIS, še ne sledi, da z upoštevanjem teh ni bilo nič narobe, ob takšnem sklepanju še nismo mogli niti izločiti možnosti, da pri tem ni prišlo do goljufanja in »režiranja«. Goljufanje in »režiranje« pa si zaslužita javno pozornost in seveda tudi grajo. Trdim torej naslednje:

Vse, kar je po pravilih FIS, še ni nujno pošteno in nesporno. Vse, kar je regularno, še ni nujno negoljufivo.

V tem smislu je črno-bela zastavitev problema nekaj, kar boleha za logično napako lažne dileme: ni res, da je nekaj črno ali belo, vmes je veliko odtenkov. Ni res, da je Vanessa Mae bodisi smučala po pravilih FIS in regularno prišla do olimpijske norme, ali pa je goljufala. Prav mogoče je namreč, da je goljufala in obenem spoštovala regularno pot, vendar so ji veliki poznavalci sistema pravil svetovali, kaj bi morala storiti, prijazni Slovenci iz Smučarskega kluba Triglav pa so ji ob tem nesebično priskočili na pomoč, najbrž ob ustrezni finančni injekciji bodisi Tajske, za katero bo violinistka smučala, ali smučarke same. Žal so zakoni in pravila velikokrat polni lukenj, ki jih spretni znajo izkoristiti. Tudi ne vemo, če ni morda res kaj bilo proti pravilom: zanimivo bo videti, kaj bo uspela SZS s svojim pismom, naslovljenim na FIS, že samo dejstvo obstoja takega pisma pa bi lahko nakazovalo, da določeni sumi obstajajo tudi pri tej krovni organizaciji (ali pa jih vsaj jemljejo resno in želijo ovreči). Tisti novinar, ki bi razmišljal na podlagi zgornje lažne dileme in se odločil, da Vanessa Mae preprosto ni mogla goljufati in bi tej misli ustrezno sprejel odločitev, kako bo in ne bo poročal o zgodbi, bi ravnal neustrezno. In prav to se je zgodilo.

Poskrbimo za Tajce, še več akcij!

Le primer nasprotnega spina si je privoščil predsednik gostiteljskega kluba, ko se je odzval na redke očitke (očitno na POP TV) z besedami:

»Gre za zakulisne igre tistih, ki niso uspeli na volitvah v Smučarski zvezi Slovenije. Zlasti gre za alpski del smučarije, ki je sprožil hajko po medijih, da smo goljufali. Pa je bilo vse tako kot je po predpisih potrebno! Žalostno je, da nismo tega izkoristili za promocijo, vključili Tajce v še kakšno akcijo, zdaj jih bomo tožarili mednarodni zvezi!« je bil sočen predsednik kranjskega smučarskega kluba alpincev, Roman Meško.«

Ne le teorija zarote, lep primerek ne zgolj teze, ki zajaha non sequitur (»Če je bilo vse po predpisih, nismo mogli goljufati«), temveč tudi sklicevanja čustva in še večje promocije, ki bi jo morali pri Tajcih še bolje izkoristiti. Seveda,  morda s sloganom: »Pridite v Slovenijo, deželo številnih olimpijskih možnosti!«

V času, ko se številni slovenski športniki niso zmogli uvrstiti na olimpijske igre, je srce parajoče, da je to v zadnjem trenutku uspelo neki drugi slavni osebi.  In če vsi domači mediji z navedeno izjemo niso uspeli izustiti niti trohice najmanjšega dvoma v dogajanje na Krvavcu (kar bodo najbrž nekateri šteli celo za izraz visokih profesionalnih standardov),  in to celo že najmanj 10 dni po začetnem razkritju, torej vse do danes, se nam s pozitivnimi vestičkami o čudovitem uspehu Vanesse Mae dogaja učinek podvojitve, redek za te kraje. Namreč ne le, da novinarska resnica obvelja za takšno doma, nekritično se širi tudi preko meja. Na ta način je na podlagi pasivnosti in inertnosti domačih novinarjev Vanessa Mae postala zvezda tujih poročil (BBC, Independent, Telegraph, Reuters, …). V njih ni bilo nobene zgodbe o režiji in prirejenih tekmah. Sloveniji mediji so izgubili veliko priložnost, da v tujino ne promovirajo Vanesse Mae, temveč svoje lastne profesionalne standarde. Še več, za zgodbo so začeli zanimati, tako kot STA, šele na podlagi zapisov britanskih, verjetno po principu »Če oni pišejo, bo že držalo«. Da bi morali oni iniciirati »domačo zgodbo« in jo raziskati, jim ni padlo na pamet. Morda ob tem kakšnemu novinarju delam krivico, a v splošnem takšno stanje je. Na koncu bom zadovoljen, če bo ostalo le pri tem, da je Slovenija le balkanski raj za petične zvezdnike, ki jih igranje violine počasi dolgočasi in imajo športne apetite, katerim lahko lokalna smučarska pamet ustreže bolje kot domačim smučarskim nadebudnikom brez denarja.

Vanessa Mae BBC