Zdaj je še tretja medijska organizacija, referenčna Reporters without borders (Novinarji brez meja), poobjavila sumarični članek Blaža Zgage o medijski situaciji v Sloveniji. Ne prav laskajoč, v resnici kar dramatičen in grozljiv za vsakogar, ki bi želel s ptičje perspektive presoditi kondicijo domačih medijev.
Kdor bi sklepal stave ob njem, in sam sem jo, bi lahko potencialno obogatel, če bi le našel koga nasprotnega mnenja, ki bi bil pripravljen kaj vrednejšega ponuditi. O čem? Da bodo slovenski množični mediji takšno objavo en bloc prezrli – in ji ne bodo namenili niti najmanjše pozornosti v obliki stavka.
Moja na tej strani je bila v bistvu kar manjši test veljavnosti omenjenega prepričanja. In seveda, kot takšna, predstavlja še dodatno jamstvo za ignoranco.
V njej sem ugotavljal, da članek »najbrž nikomur ne bo všeč in ga slovenski mediji skoraj zanesljivo ne bodo povzemali«. Zgaga panoramsko opisuje lastniško situacijo in prevzeme v vseh ključnih slovenskih medijih, v treh glavnih slovenskih dnevnikih: Delu, Večeru in Dnevniku, dogajanje na RTV Slovenija in Janševih medijskih satelitih, analizira prevzem Pro Plusa, ki je lastnik Pop TV in Kanala A, preko globalnega naložbenega sklada KKR in v režiji družbe United Group. Na koncu zaključuje z depresivno ugotovitvijo o katastrofalnem duhovnem stanju slovenskega novinarstva.
A bolj bistvena je zdaj, od same vsebine poročila, postala njena recepcija. Če znova uporabim staro in malce zlizano primero. Arthur Conan Doyle v noveli z naslovom »Silver Blaze«, kjer je prišlo do izginotja zmagovitega tekmovalnega konja z istim imenom in umora njegovega lastnika, v pogovoru z detektivom Gregoryjem položi svojemu junaku v usta sloviti dovtip:
Gregory (detektiv Scotland Yarda): »Obstaja kakšen drug namig, na katerega bi me radi opozorili?«
Holmes: »Ja. Na nenavaden dogodek v povezavi s psom tiste noči.«
Gregory: »Ampak pes ni storil ničesar tisto noč.«
Holmes: »Saj, to je ta nenavaden dogodek.«
Molk domačih novinarskih psov čuvajev sicer res ni neobičajen incident, kot rečeno je celo skrajno predvidljiv. Če upoštevamo siceršnjo medijsko pozornost, velikokrat pretirano in obsesivno namenjeno slehernemu zunanjemu poročilu o partikularnem slovenskem dogajanju, imamo naslednje možnosti, zakaj pes tiste noči ni zalajal.
Prvič, domači psi čuvaji niso zalajali, ker Zgagov članek ni vreden laježa. Recimo, da je netočen, nepravilen, površen, slab, tendenciozen, da jim ni všeč avtor, kar bi bilo zelo v skladu z domačijsko folkloro, skratka vreden spregleda in prezira. Torej: takšnih člankov se ne bere.
Drugič, domači psi čuvaji niso zalajali iz ravno nasprotnega razloga: ker je točen, pravilen in resničen. Se pravi: iz nerodnosti pred razkritjem zapisanega, nelagodnostjo in bežanjem pred resnico.
Tretjič, laježa ni bilo, ker poznajo lastnika. Oziroma: ker poznajo lastnike svoje medijske hiše. Čista doylovska varianta.
Morda je še kakšna možnost, ki je iz pedagoške poantiranosti lahko mirno izpustimo. Sporočilo je namreč jasno: raje ne grizi roke, ki te hrani.
In ja, v tem je načelna značajska težava novinarskih čivav: novinarska zaveza resnici in poročanju nikakor noče ali ne zna preseči omenjenega oportunizma. Članek RSF je na tej povezavi.
Sicer ni prvič, da slovenski mediji ignorirajo Novinarje brez meja (RSF), ki sicer na letni ravni objavlja lestvico medijske svobode v svetu. Na to sem že opozoril nekajkrat, recimo glede pregona slovenskih novinarjev.
Več:
You must be logged in to post a comment.