Panegirik v naglici

Sobotna priloga Dela predstavlja, le nekaj tednov po dvodelni epopeji dr. Boštjana M. Zupančiča o nesmislu pisanja o smislu življenja, no, natančneje avtorjem nesmiselnem poskusu, liriko ob dr. Janezu Ruglju, ki je označen za »najbolj znanega slovenskega psihiatra«.

Smiselno sicer, sami občudovalci eden drugega na kupu. In očitno njihovi uredniški. Najbolj intrigantno je bilo kajpak anticipativno vprašanje, kako se bo novinarka Vesna Žarkovič lotila dominantne presoje, da je Rugelj na veliko širil mačistične, seksistične in druge vulgarne domislice, ob hvaležni podpori domačih medijskih matadorjev.

Ker se priklanja spominu pokojnika in piše tako rekoč spominsko literaturo, smo lahko seveda z veliko dozo verjetnosti pričakovali bajne količine prijaznosti, naklonjenosti in evfemizmov. Dilema je zdaj bila: bo novinarka v Delu poskušala s preverjenim opuščanjem problema, bo zavila svoje ocene v kliše o »kontroverznosti« psihiatra, bo poštena in iskrena ali pač ravno to ne?

Zadrego očitkov o Rugljevem večnem patriarhalizmu, seksizmu, homofobiji in mačizmu je potem reševala s takole oceno:

Številni so mu očitali preveč drastične in konfliktne poglede na družbo. Odgovarjal jim je, da so bili ti namenjeni provokaciji oziroma prebuditvi ljudi iz apatije. Javne nastope je rad jemal kot provokacijo, s katero je želel prebuditi ljudi. Prepričan je bil, da jih je treba tudi kdaj prizadeti, užaliti, če sami ne uvidijo resnice. Sicer ni napredka. Javnosti je znan tudi po izjavah o ženskah, ki da v vlogi žena in mater »delajo« alkoholike na način, da jih prenašajo brez ponosa in dostojanstva. Trdil je, da brez krepitve ženskega ponosa ne moremo pričakovati spremembe družbenih odnosov. »Če bi žene premogle dovolj samospoštovanja, ne bi bilo niti enega poročenega moškega alkoholika,« je poudarjal. »S histeroidnim sitnarjenjem žene spremljajo alkoholični razkroj svojih mož, uničevanje svojih otrok in lastno usihanje, čeprav bi z odhodom in razvezo lahko že zdavnaj prekinile vzajemno uničevalni proces.«

Dlje od tega ni želela. Nobene iskrene označbe, zgolj olajševalna redukcija na nekakšno pedagoško in terapevtsko metodično provokativnost, s katero si bojda zagotovimo napredek. Zatrjevati kaj takega temelji na odpovedi resnicoljubnosti – res ni nobenega indica, da svojih spornih stališč Rugelj tudi dejansko ne bi zagovarjal in vanje verjel.

Pred dvema meseca sem že načel isti fenomen, saj je predsednik republike Borut Pahor sprejel častno pokroviteljstvo dogodka, posvečenega omenjenemu. Vprašal sem se, kako daleč bo šel pri zastavitvi svoje časti:

Se bo predsednik poklonil misli, da so »homoseksualci marginalci, zato ne morejo imeti pravice do uveljavitve s svojo neproduktivnostjo, pa tudi ne s svojo spolno nagnusnostjo!« Ali ideji, da je ženska, ki med seksom ne doživi vsaj 5 orgazmov, aseksualna, nepotešena, histerična in sadistična nesrečnica, moški pa da so kilavi, lenobe, pijanci, impotentni, pedrasti…?

Glede na analizo medijskih poročil še danes nesporno izhaja, da Rugelj ne nekoč ne v tem trenutku nikakor ni prepoznan za seksista in mačista: po zaslugi časopisov Delo, Večer in vseh drugih. Po zaslugi njihovih urednikov. K temu prištejmo še politiko in mera je polna. Samo da vemo, kje smo. In kako hinavski so novinarji in uredniki, ko o teh družbenih fenomenih govorijo.

Angleški kulturni kritik Matthew Arnold je nekoč dejal, da je novinarstvo literatura v naglici. Tole zgoraj v prilogi Dela je videti kot panegirik v naglici.

Več:

Rugelj, seksizmi in njihovo častno pokroviteljstvo

Novinarske legitimacije seksizmov: Zupančič vs. Rugelj

Post scriptum:

In seveda ni konec: očitno je Delo specializirano za Ruglja, zato so 10. marca v njem pribeležili še nov panegirik v naglici, razčlenjen zgoraj, kot se za osrednji medij (ne) spodobi. Simona Bandur je uporabila že videni argument, češ Rugelj je marsikaj izrekal v »na pol v šali, na pol zares«, zaradi česar menda ne more biti kontroverzen psihiater. Neskončno velik napor, da bi mediji rehabilitirali ne samo Ruglja, temveč vse njegove mačizme, seksizme in homofobijo.