Srečna neženskost Roka Čeferina in novinarska verodostojnost

Dr. Rok Čeferin je postal novi ustavni sodnik. Po pričakovanjih ob tem slovenska desnica zaradi njegovih stališč okoli sovražnega govora ni pokazala največjega zadovoljstva, nekolikanj pa je razočaral tudi sam, ko je, verjetno v pehanju za podporo poslancev vseh barv v parlamentu, moral komentirati svojo izjavo o tem, da sta tednik Demokracija in Nova24TV »tovarni sovražnega govora«.

No, na vprašanje predstavnice te tovarne, ali pri nekje resda bolj mimogrede navrženem stališču še vztraja, je zelo prijazno pojasnil, da ga je izrekel »pod vplivom jeze«, zato tega »morda ne bi smel« reči, kajti »morda sem užalil vas in druge«.

Tehtanje med reakcijo užaljenosti in govorjenjem po resnici ni dobra popotnica, ki bi jo smel manifestirati ustavni sodnik – čeprav sploh ne dvomim, da bo večino najbolj prepričal argument o dostojnosti v komunikaciji. Skrajno rezerviranost do njegovega imenovanja je še pred izvolitvijo pokazal tudi nek drugi bivši ustavni sodnik in najbrž bil razkurjen, ker je svoj že itak radikalni apel opremil s tremi klicaji:

 »Če bo Čeferin izvoljen, je to še ena degradacija ustavnega sodišča. To je treba preprečiti … !!!«

Poznavajoč retoriko te vrste bi pričakovali, da bi jo uporabil kakšen od vehementnih in ognjevitih poslancev stranke SDS. Pa je bila le še ena od številnih šokantnih trditev nesojenega politika, profesorja in bivšega sodnika na Evropskem sodišču za človekove pravice, ki so jo v Večeru pospremili z dodanim opažanjem (Večer, 15.6.2019, str. 3):

Boštjan M. Zupančič ima seveda pravico do svojega pogleda na kandidaturo Roka Čeferina za ustavnega sodnika, kljub temu pa ugotavljamo, da ima Rok kljub napadu nekoč uglednega sodnika veliko – srečo. Je namreč moški in samo predstavljamo si lahko, kaj bi Zupančič kot avtor številnih seksističnih izjav tvitnil, če bi bila kandidirala ženska.

bmz čeferin

Večerov komentar o Boštjanu M. Zupančiču

Zelo lepo, duhovit in ravno prav zbadljiv komentar, ki si ga omenjeni seksist tudi zasluži. O medijski promociji nevzdržnih stališč omenjenega sodnika in pravnika sem doslej pisal v vrsti pribeležk in v njih obravnaval sporne sodnikove trditve, povezane z mizoginijo in sovraštvom do žensk, včasih razvitih v bolj kompleksne teze o pretirani feminizaciji politike, šole, sodstva in pravosodja pri nas in po svetu, pa o kemičnih konspiracizmih in ideji o demaskulinizaciji možganov ter sploh strahovitem razrastu tako imenovanih prededipalcev, kar nas vse pelje v čisto pogubo.

Večerov komentar o srečni neženskosti Roka Čeferina, prvi te vrste, smemo jemati za izrazito dobro novico, kajti najbrž pomeni končno slovo tega časopisa od dosedanje prakse: namreč v preteklih letih so tam nekritično polnili svoj prostor s antifeminističnimi in mizoginimi idejami istega avtorja, prikazanega kot brezpogojna avtoriteta – in ki so si ga zdaj drznili cinično zbosti.

Tudi o takšni promociji avtoritet sem že nekajkrat pisal, nazadnje v prispevku BMZ: groza pred žensko in polmoški prededipalci, kjer analiziram njihov intervju z omenjenim in ga začnem s stavkom:

Večer se je z Vanesso Čokl odločil malce promovirati avtorja starih seksizmov, dr. Boštjana M. Zupančiča, najbrž iz čiste fascinacije nad njimi.

Vzpodbudno je spoznanje prišlo, sicer zelo pozno. Če bodo pri Večeru še kdaj tako ali drugače širili Zupančičeve seksizme in konspiracizme, bodo po tistem, ko so ga rade volje objavljali in zdaj zaradi tega sarkastično pokarali, še drugič izgubili svojo verodostojnost.

Več:

BMZ: groza pred žensko in polmoški prededipalci

O neizvirnosti ‘regrutiranih’ pravnic

Vladavina kmetov v kravatah

Zupančičevi plebejci in slovenska nerazgledana raja

Toksikologija in poslanstvo sodnika ESČP

Spontana ideologija seksizma in njeni častilci

Seksizem Boštjana M. Zupančiča in njegove sledi na RTV Slovenija

Prededipalci, pesticidna nadloga Slovenije

Alfa samci, jang princip in Pahorjevo pokroviteljstvo

Ni obhajila za lažnivce: zakaj bi Šarec v ihanski cerkvi ostal brez

Lahko predsednik vlade, ki rad pove, da zahaja v cerkev, prejme Sveto obhajilo? Najbrž lahko, vendar ne v župniji Svetega Jurija v Ihanu.

Naj pojasnim.

Bakreni novčiči in greh hvalisanja

Tamkajšnji župnik dr. Andrej Marko Poznič je širše zaslovel nedavno, ko je ugotavljal, da se verniki na pogrebih smešijo z bakrenimi novčiči, s čimer je svetoval, naj posežejo po večvrednem denarju in si ob velikonočnih darovih ne delajo sramote.

Kot je odmevalo v javnosti, je s svojim obvestilom Poznič plenil pozornost tudi zaradi »pravičniške matematike«: tisti, ki redko hodijo v Cerkev, naj ob veliki noči darujejo 50 evrov, je zapisal. Njegova matematika je briljantna: pravično je, da dajo toliko, ker redno špricajo svoje darove, s tem pa so v slabšem položaju tisti, ki redno darujejo. Ker je povprečen »ofer« nedeljnika 80 centov na osebo, zato na letni ravni Bogu dolgujejo 50 evrov.

poznič baker dnevnik

Sramotni baker: zapis Dnevnika o priporočilih ihanskega župnika

Grešni novinarji

Kasneje se je odzval na pisanje POP TV in ta je objavila njegov odgovor, v katerem je grajal njene novinarje ter jih med drugim neposredno napadel, da so premalo kritični do vlade predsednika Šarca:

Hvalisanje je seveda greh, to delate npr. novinarji POP TV, ko nekritično poročate o sedanji vladi. To, kar delate, je hvalisanje in je greh, pa tudi zavajanje državljanov, ki smo prikrajšani za pomembne novice.

Njegova ostra reakcija, ki novinarjem očita grehe, ne bi smela presenetiti. Poznič, sicer z doktoratom iz moralne teologije iz Rima, je javno zelo angažiran v nekateri revijah in na portalih, kot je casnik.si, kjer se redno oglaša glede družbenih in predvsem političnih tem. V dopis vernikom, kjer zahteva pri darovih od redko darujočih vernikov, da skompenzirajo svoje dolgove za nazaj, je vključil še več iskrivih misli, ki so medijem ušle.

Med drugim tudi o tem, kdo lahko prejme Sveto obhajilo, za katerega morata, kot ponovi, biti izpolnjena dva pogoja: (a) vera v resnično navzočnost Jezusa Kristusa in (b) vernik mora biti v stanju posvečujoče milosti.

Nato našteje tiste, ki niso v takšnem stanju milosti; kot primer našteje »lažnivca, ki zavaja npr. volivca, kupca ali nevesto z lažnimi  obljubami«.

Sveto obhajilo Poznič

Pozničeva navodila lažnivcem, ki zavajajo volivce

Kdo zavaja volivce?

V svojih številnih javnih kritikah Poznič daje konkretne primere takšnih lažnivcev. Ker goji izrazito desna politična prepričanja, nikogar ne bi smelo posebej presenetiti, da je med politične lažnivce uvrščen tudi Šarec. V intervjuju za tednik Reporter je isti župnik močno ograjal sedanjega predsednika vlade, ki splošno znano in po lastnih navedbah redno zahaja v cerkev. Obtožil ga je politične zlorabe vere, razglasil ga je za lažnega vernika.

Zato ne more biti dvoma, da v skladu z župnikovimi navodili v župniji Svetega Jurija v Ihanu predsednik ne bi mogel prejeti Svetega obhajila.

Poznič Šarec

Poznič v intervjuju za Reporter: predsednik politično zlorablja vero in s tem zavaja volivce

Feminacizem na pohodu

Na portalu casnik.si si naletimo na stališča istega avtorja, ki so na las podobna temu, kar sem na več mestih obravnaval pod naslovom pri nas v nekaterih krogih in medijih izrazito popularnega seksizma in antifeminizma. Še zlasti dr. Boštjana M. Zupančiča, ki rad opleta z apokalipso glede prevelikih ženskih »kvot« v družbi in kvarnim vplivom feministk. No, Poznič sledi takemu zgledu in pove:

Jaz bi zahteval npr. moške kvote v sodstvu, v šolstvu, v pisarnah, med medicinskimi sestrami in seveda na fakultetah, ki jih obvladujejo feministke. Zato lahko ta pojav imenujemo »feminacizem«. A njihova podoba ženske je redukcija stvarnosti. One hočejo bolj pomožačeno žensko kakor resnično žensko.

Imamo kar dobre razloge verjeti, da bi bile v isti župniji deležne Šarčeve usode tudi omenjene feministke – če bi si obhajila sploh želele.

Več:

Seksizem Boštjana M. Zupančiča in njegove sledi na RTV Slovenija

Moški kot ogrožena vrsta: seksizmi in zarota na nacionalki

BMZ in njegovi ekscesi: o naši neobčutljivosti za razprave »ad feminam«

O neznosnosti stališča »Za RTV Slovenija ni prepovedanih tem in gostov«

Kakšno stališče so zavzeli odgovorni na TV Slovenija po intervjuju Jožeta Možine s psihologom Andrejem Perkom? Dokazoval bom, da neznosno! Naj spomnim, o tem čudaškem enournem zvarku mizoginije, seksizma, mačizma, homofobije, antifeminizma in ksenofobije v laboratorijih psevdoznanosti sem pisal v prispevku z naslovom Moški kot ogrožena vrsta: seksizmi in zarota na nacionalki.

Poudariti velja, da so Perkovi pogledi splošno znani, že leta jih reklamira vrsta branih medijev, npr. časopisna hiša Delo, zato sta voditelj in vodstvo RTV Slovenija že vnaprej dobro vedela, kaj lahko pričakujeta. Še več, omenjeni poudarki so bili razberljivi že iz objavljene najave oddaje.

perko intervju

Perko in Možina v seksističnem elementu

Varuhinja pravic gledalcev in poslušalcev Ilinka Todorovski je zdaj javno objavila svojo presojo in v njej povzela tudi mnenje odgovorne urednice TV Slovenija, Manice J. Ambrožič. Oddaji Intervju sicer urednikuje Lidija Hren. Odziv odgovorne urednice na pogovor s Perkom povzemam v celoti, saj ga bom podrobneje razčlenil:

»Po oddaji Intervju, v kateri je kolega Jože Možina gostil psihologa in psihoterapevta Andreja Perka, sem od gledalcev prejela kritike in pohvale. Voditelj in gost sta govorila o temah, o katerih sicer ob spoštovanju njihove občutljivosti, večplastnosti in zahtevnosti poročamo v različnih oddajah in jih tudi širše kontekstualiziramo ali analiziramo. V prvi polovici oddaje sta voditelj in gost denimo govorila o eni najbolj perečih in tudi občutljivih tem slovenske družbe – o alkoholizmu in zdravljenju alkoholikov. Oddaja Intervju je oddaja z močnim avtorskim pečatom, vodijo jo trije izjemno izkušeni in že dolga leta prepoznavni ustvarjalci programa TV Slovenija. V oddaji naši gostje govorijo o svojem delu, predstavljajo svoja mnenja in poglede na teme, ki pomembno krojijo našo družbo. V Informativnem programu TVS redno in odločno opozarjamo na položaj žensk in na kratenje pravic ženskam v številnih družbah sodobnega sveta, na diskriminacijo homoseksualcev in napade nanje, obširno smo poročali o gibanju #metoo. Predstavljamo različna mnenja in stališča in kot sem že večkrat zapisala ob podobnih odzivih, menim, da ni prepovedanih tem ali gostov.«

Za RTV Slovenija ni prepovedanih tem in gostov

Zaenkrat je mnenje odgovorne urednice pritegnilo medijsko pozornost zgolj Mladine. Veliko več od tega v domači medijski gošči ni pričakovati, končno je Manica J. Ambrožič članica Upravnega odbora Društva novinarjev Slovenije in je zato malo verjetno, da jo bodo, tako dosedanja empirija, cehovski kolegice in kolegi javno opozorili na njene zdrse.

Ključen poudarek iz odziva je en sam, skorajda vodilo, da za javni servis ne obstajajo prepovedane teme ali gostje. Trdim, da je z njim nekaj strahovito narobe in da v končni fazi predstavlja zanikanje smiselnosti uredniške presoje: kaj je potem sploh še vloga odgovornega urednika, če je dovoljena vsaka tema in vsak gost? Da v vročo razpravo o smiselnosti holokavsta ali uvedbi apartheida doda nekaj »etične dimenzije«?

Ne gre spregledati, da fraza »Pri nas ni prepovedanih tem in gostov« apelira na nekakšno liberalnost, hvali se tem, da je odprta, da ne cenzurira. Toda karikiranje s pomočjo ideje o »prepovedi« ima funkcijo zanikanja tega, kar uredniki in novinarji sicer morajo početi: procesov odbirateljstva (gatekeeping), prednostnega tematiziranja (agenda setting), uokvirjanja (framing) in podobno. Del tega je tudi odločanje, komu dati besedo in o čem govoriti. Seveda lahko tudi vsi navedeni postopki hitro postanejo uredniška karikatura.

Hkrati je argument »Pri nas ni prepovedanih tem in gostov« očitno postal že ponotranjena presoja več urednikov javne radiotelevizije, tudi sedanje varuhinje Ilinke Todorovski. V primeru sporne oddaje Tarča o splavu, kjer je bila razprava iniciirana po načelu »za in proti«, je takrat še kot urednica povedala naslednje:

Moje uredniško načelo sicer je, da v novinarstvu ni prepovedanih tem. To velja tudi za splav. Smo res tako zelo prepričani, da se nam ne more zgoditi Poljska?

Na podoben način se je takrat odzvala urednica dnevno-informativnih oddaj Mojca Pašek Šetinc in tudi ona je ob razpravi o splavu izrecno zavzela afirmativno pozicijo: za RTV Slovenija ne obstajajo prepovedane teme. O oddaji sem sicer pisal v prispevku Tarča proti ustavi: kako je RTV hiša proizvedla množični odpor.

Kaj pomeni omenjeno stališče v absolutnem smislu

Ker je ponovljeno,  ima stališče že tako rekoč status splošne maksime, kar pomeni, da ga moramo jemati zelo resno: če ni prepovedanih tem in gostov, potem lahko na javnem servisu pričakujemo marsikaj, najbrž ne samo nastope šarlatanov, konspiracistov in psevdoznanstvenikov, seksistov, mačistov in homofobov, antisemitov in ksenofobov, zanikovalcev holokavsta, iluminatov, prostozidarjev in članov tajnih lož vseh vrst in prepričanj, temveč tudi zadrtih neonacistov, fašistov ali kukluksklanovcev.

Podobno so glede izbire tem na stežaj odprta vrata domišljiji slehernika in recimo zanikovalcem človekovih pravic za vsakokratno razpravo. Ne le o tem, ali bi prepovedali splav in zmanjšali enakopravnost spolov, ženskam odvzeli volilno pravico, uvedli otroško suženjstvo, prisilno sterilizacijo za invalidne ženske ali evtanazijo za duševno zaostale, legalizirali trgovino z ljudmi ali znova uvedli koncentracijska taborišča za begunce, ampak morda tudi o tem, ali bi morali uvesti obvezni izpit iz etičnega novinarstva za tiste, ki ga nujno potrebujejo, pa o navidezni liberalnosti ali zlomu profesionalnih standardov v medijih. Vse teme so dovoljene, vsi avtorji potencialno vabljeni.

Kaj pomeni omenjeno stališče v primeru intervjuja s Perkom

Varuhinja sicer ob Perku ustrezno opozarja na kršena načela iz »Poklicnih meril in načel novinarske etike«, ki jih odgovorna urednica zanemari, npr. da ko sogovornik izrazi polemična stališča, jih je treba med pogovorom razjasniti, ali da so uredniki dolžni, kadar odločijo, da v posameznih oddajah intervjuvajo osebo ali osebe, ki izražajo skrajna stališča o določenih vprašanjih, v naslednjo enako oddajo povabiti tistega, ki izraža nasprotna stališča. Seveda se to drugo najbrž ne bo zgodilo, za prvo načelo pa vemo, da je Možina svojemu gostu ves čas vneto prikimaval. Obenem Todorovski opozarja na zaveze iz istih meril, ki izrecno prepovedujejo gojenje ali podžiganje predsodkov ter poudarjanje stereotipnih delitev na moške in ženske vloge, v ničemer pa se posebej ne naveže na stališče urednice.

Na drugi strani je Manica J. Ambrožič pohvalila Možino, saj da oddajo vodijo »izjemno izkušeni in že dolga leta prepoznavni ustvarjalci programa TV Slovenija«. Da bi se ubranila, nato navaja svoja dokazila o veliki skrbi javnega servisa za položaj žensk:

V Informativnem programu TVS redno in odločno opozarjamo na položaj žensk in na kratenje pravic ženskam v številnih družbah sodobnega sveta, na diskriminacijo homoseksualcev in napade nanje.

Ne oporekam, a s tem je najbrž povedala več, kot je želela neposredno priznati. Nekaj takega: v naših programih opozarjamo na kratenje pravic ženskam, zato lahko kdaj gostimo tudi koga z nasprotnim mnenjem, ki mu pravice žensk ali obtožbe o diskriminaciji homoseksualcev gredo na živce in jim oporeka. Drugače res ni mogoče razumeti reference njenega iz te povedi izhajajočega pojasnila, da na televiziji »predstavljamo različna mnenja in stališča«.

Kaj so ta »različna mnenja in stališča«?

No, gledalci so omenjena mnenja iz oddaje tudi našteli. Naj jih na kratko povzamem iz dokumenta varuhinje, a seveda niso edina. V sporni oddaji smo slišali, da moški in ženske nimajo enake zmožnosti moralne presoje in čuta pravičnosti, da enakost med spoloma ne obstaja, da feministke postajajo nepotešene in so zato do moških napadalne, da se moški spolni nagon demonizira in kriminalizira, da so teorije spolov protinaravne in jih širijo gejevski in feministični lobiji, da nas bodo preplavili migranti, ki nimajo težav s spolno identiteto, da so ženske v kriznih razmerah nezanesljive oz. da krizne situacije lahko rešujejo le moški. Odgovorna urednica jim je podelila status relevantnih mnenj.

Ni dvoma, v programski shemi RTV Slovenija se je našel prostor tudi za seksiste in mizogine in njihovo »različno« stališče. Sklicevanje na »kritike in pohvale«, torej na to, da gledalci »uravnoteženo« odobravajo izbiro gosta, zveni zelo votlo. Ker jih je varuhinja objavila, takoj vidimo, da so pohvalna stališča do intervjuja s Perkom povsem vsebinsko in argumentacijsko prazne lavdacije, kritična pa, ravno nasprotno, navajajo racionalne pomisleke. Seveda drži, da bo odgovorni urednik tudi po oddaji »Holokavst – pro et contra« prejel odzive hvaležnih in kritičnih, zato takšno prazno uravnoteževalno sklicevanje ad populum ni vredno resnega urednika in pomeni zgolj permanentni, že stokrat doživeti alibi za bežanje od odgovornosti.

O menda neustreznem žanru in poljskih zgledih

Ne morem se strinjati niti z oceno varuhinje, da je bil pri oddaji sporen zgolj »žanr intervjuja«, češ da ni ustrezen »za izrekanje mnenj zoper dosežene človekove pravice«. Ne, noben novinarski žanr ni primeren za kaj takega!

Izrazito me je strah tudi njene legitimacije razprave o splavu z že citiranim argumentom tipa »Smo res tako zelo prepričani, da se nam ne more zgoditi Poljska?« Todorovski je želela povedati: poglejte, prepoved splava ali vsaj strožja zakonodaja s tega področja je ponekod že realnost, zato sme tema možne prepovedi splava biti dopuščena v razpravo tudi pri nas. Znova smo priča varianti argumentacije ad populum: ker je prepoved splava ponekod že splošna praksa in stvar prepričanja mnogih, se o njej sme razpravljati na ravni »za in proti«. Če je seksistični in mačistični diskurz splošna realnost prvaka Bele hiše, se lahko ob ženske obregnemo tudi v Sloveniji? Če je Jemen država z največjo spolno neenakostjo na svetu, bi se smeli pogovarjati tudi o preveč pravicah žensk?

Logika odgovornih na RTV Slovenija se je približala naslednjemu: ker opozarjamo tudi na pravice žensk, lahko kdaj gostimo tudi koga, ki jim te pravice odreka, in ker smo uravnoteženi, lahko glede pravice ženske do splava gostimo tudi tiste, ki menijo, da je bila Simone Veil največja morilka na svetu. V oddaji Tarča in podobnih pa kar prve in druge skupaj.

Ko nacionalka spodbuja k spolni neenakopravnosti

Odgovorna urednica Ambrožič se, kot vidimo, ne priključuje borbi proti spolnim stereotipom in seksizmom, povezanim z ženskami, ampak jih legitimira kot možne artikulirane teme v programskih shemi javnega servisa, ki ne smejo biti prepovedane. S pohvalo »izjemno izkušenemu novinarju«, ki je to izpeljal.

Imajo torej seksizmi svoj prostor na TV Slovenija? Imajo ga, četudi 8. člen Zakona o medijih prepoveduje njihovo spodbujanje k neenakopravnosti in nestrpnosti:

Prepovedano je z razširjanjem programskih vsebin spodbujati k narodni, rasni, verski, spolni ali drugi neenakopravnosti, k nasilju in vojni, ter izzivati narodno, rasno, versko, spolno ali drugo sovraštvo in nestrpnost.

No, seksizem po definiciji neizpodbitno je ravno to, spodbujanje k neenakopravni obravnavi zaradi spola. Ne more biti dvoma, da nacionalka krši omenjeni zakon vsakič, ko takšna stališča razširja skozi programske vsebine. Odgovor Manice J. Ambrožič je v tem smislu škandalozen, prav takšen pa je tudi ultimativni suspenz odgovornosti – če v programih ni »prepovedanih« tem in avtorjev, potem je najbrž v njih dovoljeno vse.

Moški kot ogrožena vrsta: seksizmi in zarota na nacionalki

No, pa smo preživeli še en čudaški enourni zvarek mizoginije, seksizma, mačizma, homofobije, antifeminizma, ksenofobije v laboratorijih psevdoznanosti, kot sta nam ga servirala dr. Andrej Perko in dr. Jože Možina. Bilo je nepozabno in prejkone simptom nekega političnega in ideološkega trenutka, ki ga živimo v Sloveniji, paralelno pa ga intenzivno diha tudi nacionalka.  Še zdaleč ne prvič, o javnem servisu v primežu gurujev spolnega konspiracizma sem, med drugim, pisal v Seksizem Boštjana M. Zupančiča in njegove sledi na RTV Slovenija in Spontana ideologija seksizma in njeni častilci.

perko možina 1

Psevdoznanstveni diskurz na nacionalki: Perko in Možina o pomanjkanju pravih dedcev

Pretežno je šlo mimo odziva slovenske akademske skupnosti, feminističnih združenj in civilne družbe, kar pač pomeni, da smo vredni različnih Perkov, kakršne nam servirajo množični (nacionalni) mediji.

O dragocenem uvidu v seksizme

O tem, kako postajamo neobčutljivi na znanstveno resnico, kako nas na vseh koncih dohitevata politična in novinarska nekorektnost, tokrat ne bom. Festival homofobije, seksizma, antifeminizma, ksenofobije in sovraštva, katere osnovni motiv je bila katastrofična ogroženost moškega spola v sodobni družbi, so z vsemi slovničnimi napakami vred na javni radioteleviziji oglaševali takole:

V pogovoru, ki ga vodi Jože Možina bo priznani psiholog in psihoterapevt Andrej Perko spregovoril o svojem zgledu boja z alkoholno zasvojenostjo. Ob metodi dr. Ruglja se ni le fizično ozdravil odvisnosti, vzpostavil se je kot njegov naslednik, ki že več kot 20 let rešuje ljudi v stiski. Gre za najtežjo a tudi najuspešnejšo metodo, kot pravi. Njen končni rezultat je vsesplošni intelektualni in duhovni dvig človeka in višja raven zavedanja. K njemu ne prihajajo le alkoholiki, teh je le 15 odstotkov, ampak ljudje, ki bi radi izboljšali kakovost svojega življenja. Posebej izpostavlja primer uspešnih samskih ženski, ki si težko dobijo moškega partnerja. Ob tem se naveže na sodobno zahodno družbo, ki, kot pravi, moške potiska iz družbenega in celo družinskega življenja. Gre za »kulturno kastracijo moških« o čemer je pisala že dr. Vesna Vuk Godina. Dr. Perko meni, da je šla feminizacija družbe predaleč in da vsi, posebej ženske, pogrešajo »prave moške«. Ti pa izginjajo, dodaja dr. Perko, ker ob izločanju moških ni več vertikalne avtoritete, ki je nujno potrebna za vzgojo: »Fante je treba vzgajat, pripravit na realno življenje. Mama je vedno ljubeča, oče pa ne, mora pripravit svoje otroke, zlasti fante, da bodo lahko v tem življenju, ki je kruto, napredovali«. Dr. Perko meni, da gre po njegovem pri »kriminalizaciji moških« za zaroto kapitala, ki v družbi brez avtoritete lažje uveljavlja svoje interese. Ustvarja se »množica, ki je pripravljena molčati«, kar ustreza tudi politiki. Za razliko od drugih kultur po svetu, ki imajo naboj in energijo je zahodna družba po njegovem v upadu ali celo zapisna na »kulturi smrti«. Ena od stran poti, ki je po njegovem je sedaj pogosto favorizirana teorija spolov, ki je za dr. Perka v nasprotju z naravnimi zakoni.  Dr. Andrej Perko je po lastni izkušnji in izkušnjah svojih skupin prepričan, da je predpogoj za uspešno soočanje s težavami disciplina in pripravljenost za napor tako fizični kot tudi intelektualni in duhovni. Pogovor s priznanim in uspešnim psihologom in psihoterapevtom nam ponuja drugačen pogled na številne aktualne pojave. Njegov uvid je pogosto nasproten z »glavnim tokom« ter zato še toliko bolj zanimiv in dragocen.

Komični odtenki konspiracizma

V oddaji izrečena nepozabna domislica o slepem črevesu feminizma, ker da feministke same sebi pljuvajo v skledo, saj ostajajo nepotešene in so posledično do moških napadalne, ni bila vredna le RTV, saj je v naboru stalnih ubesedovalcev mizoginih domislic o kriminalizaciji moškega v celi seriji slovenskih medijev od Večera (povedati antifeministični bob?!) do Dela že stalna praksa, edino presenečenje enournega pogovora se, vsaj zame, skriva drugje.

Namreč v komičnih odtenkih učinka konspiracizma, v katerega se ulovita dva relativno heterogena motiva navedene kvaziteorije, tako kompatibilne z desničarskimi agendami – kajti misel, ko jo zagovarja Perko s svojim intelektualnimi avtoritetami, je dejansko takšna. Kako združljivi sta namreč obe naraciji prva, povsem mizogina, o prevladi žensk, tudi z elementi homofobije, ter tista druga, ksenofobna, o ogrožujočem prihodu migrantov?

Goran Klemenčič je dec

Iz teze, da je zahodna družba pomehkužena in do kraja feminizirana, da moški niso več moški, da smo sredi dekadence, kjer moških ni več in zato ne odigrajo svoje vloge, kot sta se močno strinjala voditelj in gost, zdaj nenadoma preti še nova nevarnost: k nam v Slovenijo in Evropo prihajajo milijoni »pravih moških«. No, ni čisto res, da ni več »pravih dedcev«, kot je večkrat dejal Perkova referenca, dr. Boštjan M. Zupančič, saj se vendar, sicer izjemno redko, še najdejo. Pri tem je imel v mislih, zelo dobesedno, na primer svojega začasnega delodajalca, o čemer piše v članku Seksizem in mizoginija skozi psevdoznanstveni diskurz: medijski konteksti obravnave »napačnega spola«:

 »Goran Klemenčič je dec. Problem je to, da takih, kot je on, ni več. Če bi bili, potem bi bilo vzpostavljeno drugačno razmerje med jinom in jangom, ravnotežje. Prestavljajte si, kakšna bi bila Slovenija, če ne bi bila tukaj en Goran Klemenčič, ampak bi jih bilo tisoč, bila bi res pravna država.«

Z maternico osvajajo Evropo

»Vse dam,  tudi svojo kariero, za korektnega dedca,« je odobravajoče navedel eno možnih rešitev iz ust svoje pacientke. Perko, ki nenehno citira Zupančiča, govori tudi o migrantih, ki »nas bodo preplavili« in je nekje celo slišal turškega predsednika Erdogana reči tole: »Pojdite v Evropo, plodite se in z maternico bomo osvojili Evropo«.

Povedano drugače, migrantski moški včasih celo po zaukazanem diktatu domnevno neusmiljeno ogroža avtohtonega »našega« moškega. Močan moški šibkega. Begunci se sicer nikoli ne bodo »asimilirali v našo družbo«, ker je to »nemogoče«, pravi psiholog, a poglavitna težava je v tem, da ima prihajajoče trume moških ravno tisto, kar Perko in Možina pri domačih pogrešata.

Komični učinek je torej tale: register psevdoznanstvenega diskurza o moških in ženskah se z registrom ksenofobije ne ujame, postane nekoherenten in nesmiseln, kajti po njem bi zahodna dekadentnost kulture smrti bila rešena zanesljivega propada, če bi vrata odprli vzhodu, ki je menda poln energije, prekipeva od življenja in prinaša pravo maskulinost. Ali kot je zapisala Ranka Ivelja v svojem komentarju:

Zahodna družba je zato na robu prepada, preplavili nas bodo migranti, med katerimi je še dovolj pravilno vzgojenih »pravih moških«, ki seksajo, ne pa prijateljujejo z ženskami. Sveta Marija pomagavka, reši nas!

Edina točka, na kateri se ti registri ujamejo, je občutek ogroženosti. Po Perku je naša poglavitna težava pač protimoška zahodna družba, kajti »jaz pravim, da gre za zaroto, kako moškega izložiti iz družbenega življenja. Ne samo družbenega, družinskega.« In potem je tukaj še neuničljivi feministični in gejevski lobi, ki »nam vsak dan nosita na pladnju, kako moramo razmišljati«, nakar si neupravičeno homofob, sta se potožila sogovorca, če v to ne verjameš. Ali kot je prikimavajoče povedal Možina: »To je popolnoma nesprejemljivo!«

Trije nasprotniki moškega in dve urednici

Ko se dve zaroti, sovraštva do žensk, ki itak v svoji inferiornosti »mislijo z zadnjico« (Zupančič), in potem še sovraštva do migrantov, na koncu srečata, postaneta v sferi racionalnega nekompatibilni. Iz druge bi morala slediti nekakšna ksenofilija, vsaj v primeru beguncev z Vzhoda, a dejansko sledi nova bojazen z vsemi pretnjami, da si bodo prilastili naša dekleta, naše žene. Neutemeljeni blodnjavi strah, ki stoji v njenem ozadju, zdaj nenadoma podvoji izvorni občutek moške ogroženosti, s čimer je osnovna teza dobila kar tri nevarne nasprotnike: žensko, ki se manifestira v seksizmu in mizoginiji ter napihuje v mačizmu, istospolno usmerjenega moškega ali žensko, ki se kaže v homofobiji, in končno begunca, ki se potem prelije v ksenofobna in islamofobna prepričanja.

Najbrž mora biti kar posebne vrste spolni mazohizem, da nam nacionalka takšne oddaje omogoča po zaslugi dveh žensk, urednice oddaje Lidije Hren in odgovorne urednice Manice Janežič Ambrožič.

Več:

Spontana ideologija seksizma in njeni častilci

Novinarske legitimacije seksizmov: Zupančič vs. Rugelj

BMZ: groza pred žensko in polmoški prededipalci

BMZ in njegovi ekscesi: o naši neobčutljivosti za razprave »ad feminam«

Panegirik v naglici

Sobotna priloga Dela predstavlja, le nekaj tednov po dvodelni epopeji dr. Boštjana M. Zupančiča o nesmislu pisanja o smislu življenja, no, natančneje avtorjem nesmiselnem poskusu, liriko ob dr. Janezu Ruglju, ki je označen za »najbolj znanega slovenskega psihiatra«.

Smiselno sicer, sami občudovalci eden drugega na kupu. In očitno njihovi uredniški. Najbolj intrigantno je bilo kajpak anticipativno vprašanje, kako se bo novinarka Vesna Žarkovič lotila dominantne presoje, da je Rugelj na veliko širil mačistične, seksistične in druge vulgarne domislice, ob hvaležni podpori domačih medijskih matadorjev.

Ker se priklanja spominu pokojnika in piše tako rekoč spominsko literaturo, smo lahko seveda z veliko dozo verjetnosti pričakovali bajne količine prijaznosti, naklonjenosti in evfemizmov. Dilema je zdaj bila: bo novinarka v Delu poskušala s preverjenim opuščanjem problema, bo zavila svoje ocene v kliše o »kontroverznosti« psihiatra, bo poštena in iskrena ali pač ravno to ne?

Zadrego očitkov o Rugljevem večnem patriarhalizmu, seksizmu, homofobiji in mačizmu je potem reševala s takole oceno:

Številni so mu očitali preveč drastične in konfliktne poglede na družbo. Odgovarjal jim je, da so bili ti namenjeni provokaciji oziroma prebuditvi ljudi iz apatije. Javne nastope je rad jemal kot provokacijo, s katero je želel prebuditi ljudi. Prepričan je bil, da jih je treba tudi kdaj prizadeti, užaliti, če sami ne uvidijo resnice. Sicer ni napredka. Javnosti je znan tudi po izjavah o ženskah, ki da v vlogi žena in mater »delajo« alkoholike na način, da jih prenašajo brez ponosa in dostojanstva. Trdil je, da brez krepitve ženskega ponosa ne moremo pričakovati spremembe družbenih odnosov. »Če bi žene premogle dovolj samospoštovanja, ne bi bilo niti enega poročenega moškega alkoholika,« je poudarjal. »S histeroidnim sitnarjenjem žene spremljajo alkoholični razkroj svojih mož, uničevanje svojih otrok in lastno usihanje, čeprav bi z odhodom in razvezo lahko že zdavnaj prekinile vzajemno uničevalni proces.«

Rugelj priloga Dela

Seksizem in provokacija v sobotni prilogi Dela

Dlje od tega ni želela. Nobene iskrene označbe, zgolj olajševalna redukcija na nekakšno pedagoško in terapevtsko metodično provokativnost, s katero si bojda zagotovimo napredek. Zatrjevati kaj takega temelji na odpovedi resnicoljubnosti – res ni nobenega indica, da svojih spornih stališč Rugelj tudi dejansko ne bi zagovarjal in vanje verjel.

Pred dvema meseca sem že načel isti fenomen, saj je predsednik republike Borut Pahor sprejel častno pokroviteljstvo dogodka, posvečenega omenjenemu. Vprašal sem se, kako daleč bo šel pri zastavitvi svoje časti:

Se bo predsednik poklonil misli, da so »homoseksualci marginalci, zato ne morejo imeti pravice do uveljavitve s svojo neproduktivnostjo, pa tudi ne s svojo spolno nagnusnostjo!« Ali ideji, da je ženska, ki med seksom ne doživi vsaj 5 orgazmov, aseksualna, nepotešena, histerična in sadistična nesrečnica, moški pa da so kilavi, lenobe, pijanci, impotentni, pedrasti…?

Glede na analizo medijskih poročil še danes nesporno izhaja, da Rugelj ne nekoč ne v tem trenutku nikakor ni prepoznan za seksista in mačista: po zaslugi časopisov Delo, Večer in vseh drugih. Po zaslugi njihovih urednikov. K temu prištejmo še politiko in mera je polna. Samo da vemo, kje smo. In kako hinavski so novinarji in uredniki, ko o teh družbenih fenomenih govorijo.

Angleški kulturni kritik Matthew Arnold je nekoč dejal, da je novinarstvo literatura v naglici. Tole zgoraj v prilogi Dela je videti kot panegirik v naglici.

Več:

Rugelj, seksizmi in njihovo častno pokroviteljstvo

Novinarske legitimacije seksizmov: Zupančič vs. Rugelj

Post scriptum:

In seveda ni konec: očitno je Delo specializirano za Ruglja, zato so 10. marca v njem pribeležili še nov panegirik v naglici, razčlenjen zgoraj, kot se za osrednji medij (ne) spodobi. Simona Bandur je uporabila že videni argument, češ Rugelj je marsikaj izrekal v »na pol v šali, na pol zares«, zaradi česar menda ne more biti kontroverzen psihiater. Neskončno velik napor, da bi mediji rehabilitirali ne samo Ruglja, temveč vse njegove mačizme, seksizme in homofobijo.

Rugelj Delo Bandur

Novi obrambni poskusi Dela ali o pokojniku vse najlepše

 

Rugelj, seksizmi in njihovo častno pokroviteljstvo

Je bil psihiater dr. Janez Rugelj genialec ali nastopač? Ta lažna dilema se je dobesedno pojavila v naslovu prispevka Večera, ki ga podpisuje Bojan Tomažič.

Za kaj točno gre? Jutri se bo odvilo prvo srečanje v spomin tega leta 2008 preminulega psihiatra; na spletni strani, posvečeni omenjenemu dogodku, pravijo, da bo odprtega tipa, za izhodišče so vzeli izid njegove menda kultne knjige Dolga pot, ki je izšla pred štiridesetimi leti.

tomažič rugelj genialec

Večerov članek z indikativnim naslovom

V utemeljitvi piše, da je zaradi njegovega dela »še za časa njegovega življenja in po smrti, nastala kopica socialno-varstvenih in programov na področju krepitve zdravja, ki neposredno ali posredno delujejo na temeljnih izhodiščih dr. Ruglja in njegove socialno-andragoške metode.«

In ne le to, omenjeni borec proti alkoholizmu si je zaslužil častno pokroviteljstvo dogodka – nad njim bo bdel nihče drug kot predsednik republike Borut Pahor.

Obsoditi homofobijo in seksizem

O Rugljevem delu je nehvaležno soditi: zdi se, da ga del stroke zavrača, nek drugi del, tesneje povezan z njegovo osebo, pa očitno sprejema. Kateri od njih je večji in ima večjo težo, je najbrž ključno vprašanje, a nihče nima tehtnice. O čemer ne bi smelo biti dvoma, pa je temačna plat Rugljevega delovanja. Če kaj, bi si morali biti enotni v tem, da je njegov jezik, tudi v knjigah, vključeval številne ocene družinskih in družbenih dinamik, ki so nesporno seksistične, mačistične in homofobne. Še več, tovrstne presoje so bile velikokrat osnova njegove diagnostike, ne le družbene – vsaj v nekem delu njegovega strokovnega delovanja.

Moralna zadrega je s tem očitna: v kolikšni meri se v tem, ko se poklanjamo takšnemu avtorju, želeli ali ne priklonimo tudi njegovi menda genialni homofobiji in seksizmu? Do katere mere je slednja sploh mogoče obravnavati izolirano od njegovih strokovnih prizadevanj, še zlasti, če je videti, da so prva in druga stkana med sabo? V kolikšnem obsegu je, upoštevajoč vse naštete dileme, nedostojno in neokusno, da svoje ime za Ruglja kot častni pokrovitelj zastavi predsednik republike, ne da bi pri tem skozi tezo o dveh Rugljih, problematičnem in manj problematičnem, tako ali drugače minimizirali en del njegove podobe? Edina stična točka je najbrž, da sta tako Rugelj kot Pahor kdaj postregla s svojimi seksističnimi miškami.

Nekaj je gotovo: v javnem in medijskem diskurzu imamo velike težave, da bi bobu rekli bob. Tudi pri Večeru. Ko jih neposredno zaznamo in identificiramo, nikakor ne gre z jezika, da bi seksizmu in homofobiji dejali to, kar sta.

Moški pezdeteki in matere, slovenskih fantov grob

V samostojnem prispevku sem že primerjal seksistično javno govorico, v katero sta se zatekla dr. Boštjan M. Zupančič, ki v Ruglju, glede na citiranje, očitno vidi enega svojih vzornikov. Novinar Večera v prispevku, ki napoveduje sobotni dogodek, ponovi nekatere njegove radikalno sovražne, seksistične in homofobne misli. O tem, da je tolkel po »pijančkih, kilavcih, zafuranih in zaležanih Slovencih, ki so jih vzgojile matere, ki niso izbrale pravega oplojevalca«, o »kvarnem feminizmu, ki je privedel do razpada patriarhalnih družin z očeti, ki so še znali udariti po mizi«, da matere »kopljejo slovenskim fantom grob, ko jih delajo kilave«, pa o tem, da so ženske, ki se z njimi poročijo, »nepotešene in širijo svojo prizadetost na otroke in na okolje, v katerem živijo. Možje bežijo zdoma v gostilno, v omamo, v kajenje, zabušavanje, skratka, postanejo zarukanci.« Ali v krajšem navedku iz članka, vehementni kritiki moških pezdetekov:

Svet vodijo moški, in ko povzdignejo glas, udarijo po mizi, vsi utihnejo, jim prisluhnejo in jih razumejo. Če pa to ženska naredi, ljudje rečejo, da razgraja zato, ker je že dolgo ni nihče v postelji dobro obdelal. Spolnost je imel za zapoved, bolj kot se moški razdaja, bolj se obnavlja, ženska pa mora imeti pet orgazmov, če ne je z njo nekaj narobe. Če moški ni razmišljujoč, je pezdetek. Držati mora vajeti v rokah pri vzgoji otrok, se posvečati poklicu, osebnostno rasti z branjem, s telovadbo ali s tekom in se izkazovati v ljubezni. Takih je malo, je vedel, a so elita, otok pameti, ki svet pelje naprej.

Genij ali nastopač – lažna izbira

Čemu od tega ali tistega, kar morda ostaja zunaj provokativnega diskurza, se bodo priklonili na posvetu in koga bo pozdravil Pahor? Je res možno vzpostaviti razliko med dvema Rugljema in od enega abstrahirati? Se bo predsednik poklonil misli, da so »homoseksualci marginalci, zato ne morejo imeti pravice do uveljavitve s svojo neproduktivnostjo, pa tudi ne s svojo spolno nagnusnostjo!« Ali ideji, da je ženska, ki med seksom ne doživi vsaj 5 orgazmov, aseksualna, nepotešena, histerična in sadistična nesrečnica, moški pa da so kilavi, lenobe, pijanci, impotentni, pedrasti…?

Bizarna je legitimacija Večerovega novinarja, ki uspeva ves seksizem, mačizem in homofobijo prekvalificirati v lažno izbiro med nič manj kot Rugljevo genialnostjo (!) in morda le njegovim nastopaštvom:

Eni so rekli, da je bil njegov pristop zgolj nastopaštvo, da je bil preveč, surov, direkten in žaljiv, za primitivnega so ga šteli. Drugi so ga imeli za genialca, ki ni hodil kot mačka okoli vrele kaše.

Obe evfemistični (?) možnosti sta močno zgrešeni in v končni fazi tam, kjer bi pričakovali jasno besedo ali obsodbo, hote ali nehote olepšujeta dejansko stanje.

Nov obraz generalnega pokrovitelja

Kot rečeno, je tu še generalni, no, častni pokrovitelj. Česa že?

Pahor Rugelj častni pokrovitelj

Pahor kot častni pokrovitelj: s spletne strani dogodka

Borut Pahor ob začetku svojega novega mandata opazno spreminja svoj kurz koketiranja z ljudstvom. Kakor da bi v prvih tednih želel držati svojo obljubo sledenja nekaterim kritikam, ki so ga ob slabem rezultatu pred nekaj dnevi streznile. In res, s pravniško latovščino se je oglasil v primeru sirskega begunca, pohitel je s svojimi konkretnimi predlogi glede zdravstvene reforme, sprejel je ženo priprtega Milka Noviča, končno je menda pripravljen preklicati tudi svojo večkrat dano »obljubo«, da se v politiko ne bo vmešaval. Včeraj je recimo, po poročanju Radia Slovenija, glede Zakona o obrambi skorajda napovedal nič manj kot lobiranje med poslanci:

Ja pa zanimivo, da zakon, kljub pripombam državnozborsko zakonodajno-pravne službe, podpira predsednik Pahor, ki celo napoveduje, da bo obrambni ministrici, če bo treba, celo aktivno pomagal poiskati tistih najmanj 60 glasov poslancev. V ta namen naj bi celo sklical razpravo o nacionalni varnosti. Nekateri se zato že sprašujejo, ali je predsednik prestopil med lobiste oziroma ali tovrstna napoved ne pomeni celo vmešavanje v zakonodajno vejo oblasti.

Dvojni caveat

Nekatera od naštetih dejanj nakazujejo nov vzorec njegovega ravnanja, ki bi ga načeloma veljalo pohvaliti in pozdraviti. Pred prehitrim navdušenjem bi vseeno morali pomisliti na dvoje. Prvič, da so nekatera od ravnanj očitno sporna in precej propagandne narave, česar smo sicer pri njem že navajeni. In, drugič, ker res ne verjamem v iskrenost njegovih dejanj, je tu še en caveat: seveda smemo računati, da bo v svojem zadnjem mandatu Pahor bistveno manj kalkulativen, omleden, sredinski in mlačen, ker se za vse vrste volivcev več ne rabi truditi: čez pet let bo zanj vsega konec. Kar pomeni, da si lahko zdaj res privošči več odkritosti in poštenosti, s tem pa tudi zamere dela državljanov. Do kakšne mere in pri katerih vrstah dejanj, bo zanimivo spremljati.

Več:

Novinarske legitimacije seksizmov: Zupančič vs. Rugelj

BMZ in njegovi ekscesi: o naši neobčutljivosti za razprave »ad feminam«

Pustiti ženske pri miru: o mizandriji in mizoginiji

Če prav razumem, odgovorna urednica revije Ona, edicije Dela, prezira moške takrat, ko jemljejo v bran ženske. No, morda jih Sabina Obolnar ne sovraži neposredno, čeprav je res blizu temu, vsekakor jim oporeka. Kako misliti stališča iz njenega uvodnika, v katerem jo je posebej razjezilo, kako so se moški spravili na dr. Boštjana M. Zupančiča?

Obolnar Ona BMZ

Uvodnik v Ono: pustite že ženske pri miru!

Iz kolumne bolj ali manj sledijo njene naslednje ugotovitve:

Prvič

Moški pišejo o šovinizmih BMZ-ja, v resnici pa sami niso nič boljši. (Žal tega ni niti poskušala dokazati.)

Drugič

Moški pišejo o šovinizmih BMZ-ja, pri tem pa ga opisujejo kot intelektualno avtoriteto. Torej je to njihova težava. (V čem le njihova in v čem je relevanca, ni razvidno.)

Tretjič

Moški pišejo o šovinizmih BMZ-ja, nato pa se čudijo, zakaj so ženske ob tem tiho. Toda kdo pa so, da si drznejo sugerirati, kaj moramo početi ženske? Takšno žuganje nam je nedopustno.

Četrtič

Moški se ukvarjajo z BMZ-jem, toda naokoli je toliko drugih tem, a so zanje slepi in gluhi. (Apel k menjavi teme.)

Petič, končno

Moškim bi predlagala, da se ukvarjajo z moškimi.

No, končna sugestija rezultira v neke vrste ultimativni androfobiji ali mizandriji, najbrž hrbtni plati mizoginije. Ženske bodo že same opravile z moškimi prasci, v to se naj drugi moški ne vtikajo. Pojem feminista je contradictio in adiecto. Me znamo poskrbeti zase. Najbrž bi moralo isto veljati tudi za vsa področja sklicevanja na enakopravnost in enakost spolov. Če ju omenja moški in se zanju zavzema, je nujno sumljiv. Če bi stališče feminizma bilo podobno čemu od zgoraj naštetega, potem bi nas, ne zgolj moške, res moralo biti kronično strah.

Po branju uvodnika One nam hitro postane jasno, zakaj je lahko naša družba v boju proti seksizmu in šovinizmu obsojena na neuspeh. Po eni strani zaradi nenavadne stereotipizacije: moški diskurz o ženskah je apriori sumljiv. Še zlasti mora biti čudno, če ob moškem seksizmu ženske jemljejo v bran drugi moški. Torej je diskurz sumljiv že zaradi spola izvajalca.

Urednica sicer ne zapiše, da je s seksizmi kakšnega BMZ-ja vse v redu in prav, njen fokus je usmerjen v tiste kolumniste (če prav razumem, Dragana Petrovca in Vlada Miheljaka), ki bi radi temu oporekali. Ti so problematični skoraj enako kot prvi. Prvega pa je verjetno preprosto treba ignorirati, je manjši del problema.

Odgovor na dilemo, kako bodo ženske, da ne rečem novinarke in urednice, ki so po spolni pripadnosti pripuščene k razpravi, izbojevale svoje boje, se zdi deplasiran, ker bo problematizirajoči takoj označen za nekoga, ki se postavlja v pokroviteljsko moško pozicijo. Moška pozicija pa je, precej stvari kaže na to, vselej napačna.

Logično, ni treba posebej razlagati, da so mizandrija, ne nujno osebna, ali vsaj njene sledi, neizbežno hrbtna plat mizoginije. V kakšni meri so inkorporirane v mentalno logiko ženskih revij, ki so najbrž ženske predvsem zato, ker moški ne smejo imeti vstopa vanjo (v logiko in revijo), je posebej izzivalno vprašanje.

Pesniški surplus

Jana Kolarič

MOŠKI, PUSTITE ŽENSKE PRI MIRU!, sonet

»Če moški branijo nas, so sumljivi,«
objavljen bil odgovor je Sabine,
ki izmotava se na vse načine,
jezi jo, če tacaš po NJENI* njivi,

učiš jo, kaj naj bil bi feminizem.
A sporne ni pojasnila vsebine,
zakaj objavlja tipe mizogine,
ki glavni credo jim je grd seksizem.

Sabina uporabi nizko lego
in brani intervjuvanca, odločna,
pomoč zavrača, ker je ženska močna.

Odrine v kot Petrovca, Miheljaka …
Če se upreta BMZ, bedaka,
imata zanesljivo kaj za bregom!

*mišljeno po ONE njivi