::: IN MEDIA RES :::

Quis custodiet ipsos custodes?

Rugelj, seksizmi in njihovo častno pokroviteljstvo

Je bil psihiater dr. Janez Rugelj genialec ali nastopač? Ta lažna dilema se je dobesedno pojavila v naslovu prispevka Večera, ki ga podpisuje Bojan Tomažič.

Za kaj točno gre? Jutri se bo odvilo prvo srečanje v spomin tega leta 2008 preminulega psihiatra; na spletni strani, posvečeni omenjenemu dogodku, pravijo, da bo odprtega tipa, za izhodišče so vzeli izid njegove menda kultne knjige Dolga pot, ki je izšla pred štiridesetimi leti.

tomažič rugelj genialec

Večerov članek z indikativnim naslovom

V utemeljitvi piše, da je zaradi njegovega dela »še za časa njegovega življenja in po smrti, nastala kopica socialno-varstvenih in programov na področju krepitve zdravja, ki neposredno ali posredno delujejo na temeljnih izhodiščih dr. Ruglja in njegove socialno-andragoške metode.«

In ne le to, omenjeni borec proti alkoholizmu si je zaslužil častno pokroviteljstvo dogodka – nad njim bo bdel nihče drug kot predsednik republike Borut Pahor.

Obsoditi homofobijo in seksizem

O Rugljevem delu je nehvaležno soditi: zdi se, da ga del stroke zavrača, nek drugi del, tesneje povezan z njegovo osebo, pa očitno sprejema. Kateri od njih je večji in ima večjo težo, je najbrž ključno vprašanje, a nihče nima tehtnice. O čemer ne bi smelo biti dvoma, pa je temačna plat Rugljevega delovanja. Če kaj, bi si morali biti enotni v tem, da je njegov jezik, tudi v knjigah, vključeval številne ocene družinskih in družbenih dinamik, ki so nesporno seksistične, mačistične in homofobne. Še več, tovrstne presoje so bile velikokrat osnova njegove diagnostike, ne le družbene – vsaj v nekem delu njegovega strokovnega delovanja.

Moralna zadrega je s tem očitna: v kolikšni meri se v tem, ko se poklanjamo takšnemu avtorju, želeli ali ne priklonimo tudi njegovi menda genialni homofobiji in seksizmu? Do katere mere je slednja sploh mogoče obravnavati izolirano od njegovih strokovnih prizadevanj, še zlasti, če je videti, da so prva in druga stkana med sabo? V kolikšnem obsegu je, upoštevajoč vse naštete dileme, nedostojno in neokusno, da svoje ime za Ruglja kot častni pokrovitelj zastavi predsednik republike, ne da bi pri tem skozi tezo o dveh Rugljih, problematičnem in manj problematičnem, tako ali drugače minimizirali en del njegove podobe? Edina stična točka je najbrž, da sta tako Rugelj kot Pahor kdaj postregla s svojimi seksističnimi miškami.

Nekaj je gotovo: v javnem in medijskem diskurzu imamo velike težave, da bi bobu rekli bob. Tudi pri Večeru. Ko jih neposredno zaznamo in identificiramo, nikakor ne gre z jezika, da bi seksizmu in homofobiji dejali to, kar sta.

Moški pezdeteki in matere, slovenskih fantov grob

V samostojnem prispevku sem že primerjal seksistično javno govorico, v katero sta se zatekla dr. Boštjan M. Zupančič, ki v Ruglju, glede na citiranje, očitno vidi enega svojih vzornikov. Novinar Večera v prispevku, ki napoveduje sobotni dogodek, ponovi nekatere njegove radikalno sovražne, seksistične in homofobne misli. O tem, da je tolkel po »pijančkih, kilavcih, zafuranih in zaležanih Slovencih, ki so jih vzgojile matere, ki niso izbrale pravega oplojevalca«, o »kvarnem feminizmu, ki je privedel do razpada patriarhalnih družin z očeti, ki so še znali udariti po mizi«, da matere »kopljejo slovenskim fantom grob, ko jih delajo kilave«, pa o tem, da so ženske, ki se z njimi poročijo, »nepotešene in širijo svojo prizadetost na otroke in na okolje, v katerem živijo. Možje bežijo zdoma v gostilno, v omamo, v kajenje, zabušavanje, skratka, postanejo zarukanci.« Ali v krajšem navedku iz članka, vehementni kritiki moških pezdetekov:

Svet vodijo moški, in ko povzdignejo glas, udarijo po mizi, vsi utihnejo, jim prisluhnejo in jih razumejo. Če pa to ženska naredi, ljudje rečejo, da razgraja zato, ker je že dolgo ni nihče v postelji dobro obdelal. Spolnost je imel za zapoved, bolj kot se moški razdaja, bolj se obnavlja, ženska pa mora imeti pet orgazmov, če ne je z njo nekaj narobe. Če moški ni razmišljujoč, je pezdetek. Držati mora vajeti v rokah pri vzgoji otrok, se posvečati poklicu, osebnostno rasti z branjem, s telovadbo ali s tekom in se izkazovati v ljubezni. Takih je malo, je vedel, a so elita, otok pameti, ki svet pelje naprej.

Genij ali nastopač – lažna izbira

Čemu od tega ali tistega, kar morda ostaja zunaj provokativnega diskurza, se bodo priklonili na posvetu in koga bo pozdravil Pahor? Je res možno vzpostaviti razliko med dvema Rugljema in od enega abstrahirati? Se bo predsednik poklonil misli, da so »homoseksualci marginalci, zato ne morejo imeti pravice do uveljavitve s svojo neproduktivnostjo, pa tudi ne s svojo spolno nagnusnostjo!« Ali ideji, da je ženska, ki med seksom ne doživi vsaj 5 orgazmov, aseksualna, nepotešena, histerična in sadistična nesrečnica, moški pa da so kilavi, lenobe, pijanci, impotentni, pedrasti…?

Bizarna je legitimacija Večerovega novinarja, ki uspeva ves seksizem, mačizem in homofobijo prekvalificirati v lažno izbiro med nič manj kot Rugljevo genialnostjo (!) in morda le njegovim nastopaštvom:

Eni so rekli, da je bil njegov pristop zgolj nastopaštvo, da je bil preveč, surov, direkten in žaljiv, za primitivnega so ga šteli. Drugi so ga imeli za genialca, ki ni hodil kot mačka okoli vrele kaše.

Obe evfemistični (?) možnosti sta močno zgrešeni in v končni fazi tam, kjer bi pričakovali jasno besedo ali obsodbo, hote ali nehote olepšujeta dejansko stanje.

Nov obraz generalnega pokrovitelja

Kot rečeno, je tu še generalni, no, častni pokrovitelj. Česa že?

Pahor Rugelj častni pokrovitelj

Pahor kot častni pokrovitelj: s spletne strani dogodka

Borut Pahor ob začetku svojega novega mandata opazno spreminja svoj kurz koketiranja z ljudstvom. Kakor da bi v prvih tednih želel držati svojo obljubo sledenja nekaterim kritikam, ki so ga ob slabem rezultatu pred nekaj dnevi streznile. In res, s pravniško latovščino se je oglasil v primeru sirskega begunca, pohitel je s svojimi konkretnimi predlogi glede zdravstvene reforme, sprejel je ženo priprtega Milka Noviča, končno je menda pripravljen preklicati tudi svojo večkrat dano »obljubo«, da se v politiko ne bo vmešaval. Včeraj je recimo, po poročanju Radia Slovenija, glede Zakona o obrambi skorajda napovedal nič manj kot lobiranje med poslanci:

Ja pa zanimivo, da zakon, kljub pripombam državnozborsko zakonodajno-pravne službe, podpira predsednik Pahor, ki celo napoveduje, da bo obrambni ministrici, če bo treba, celo aktivno pomagal poiskati tistih najmanj 60 glasov poslancev. V ta namen naj bi celo sklical razpravo o nacionalni varnosti. Nekateri se zato že sprašujejo, ali je predsednik prestopil med lobiste oziroma ali tovrstna napoved ne pomeni celo vmešavanje v zakonodajno vejo oblasti.

Dvojni caveat

Nekatera od naštetih dejanj nakazujejo nov vzorec njegovega ravnanja, ki bi ga načeloma veljalo pohvaliti in pozdraviti. Pred prehitrim navdušenjem bi vseeno morali pomisliti na dvoje. Prvič, da so nekatera od ravnanj očitno sporna in precej propagandne narave, česar smo sicer pri njem že navajeni. In, drugič, ker res ne verjamem v iskrenost njegovih dejanj, je tu še en caveat: seveda smemo računati, da bo v svojem zadnjem mandatu Pahor bistveno manj kalkulativen, omleden, sredinski in mlačen, ker se za vse vrste volivcev več ne rabi truditi: čez pet let bo zanj vsega konec. Kar pomeni, da si lahko zdaj res privošči več odkritosti in poštenosti, s tem pa tudi zamere dela državljanov. Do kakšne mere in pri katerih vrstah dejanj, bo zanimivo spremljati.

Več:

Novinarske legitimacije seksizmov: Zupančič vs. Rugelj

BMZ in njegovi ekscesi: o naši neobčutljivosti za razprave »ad feminam«

Information

This entry was posted on 24/11/2017 by in mediji and tagged , , , , , , .
%d bloggers like this: