Zdi se, da imamo Slovenci izrazito dobro priložnost v razprave o statusu argumentacije ad hominem vnesti majhen popravek. Predvsem po zaslugi dr. Boštjana M. Zupančiča, ki je v slovenski intelektualni prostor prispeval veliko hitro prepoznavne energije, s katero skrbi za legitimacijo seksističnega diskurza.
»Napad na človeka« kot način, ko se želimo v pogovoru odreči vsebinskemu premisleku o stvari (ad rem) in svoje izpeljave hote ali nehote usmerimo v neko karakterno ali etično značilnost tistega, ki trditve izreka, je tradicionalno v latinski frazi opisan kot »napad na moža« – homo je oseba moškega spola, mož, tudi človek, a nekaterim se postavlja vprašanje, ali je beseda dovolj spolno nevtralna.
Kar bi v praksi pomenilo, da imamo težavo z netočnostjo: ker je v razpravah večkrat napadena tudi ženska, bi ob poimenovanju razprav ad hominem potrebovali še pendant, ki zadeva ženske. Torej nekaj takšnega kot ad feminam. Nekateri pisci knjig o zmotah v argumentaciji so sledili taki zahtevi.
In res, tudi nekateri slovarji, kot je The American Heritage Guide to Contemporary Usage and Style, navajajo tovrstno možnost: ad feminam je, kot lapidarno povedo avtorji, »napad na ženske kot ženske zato, ker so ženske«. V Merriam-Webster je ista fraza opisana kot »napad na ženski značaj, namesto ponujanje odgovora na trditve, ki so bile izrečene«.
Spletni slovar pod isto sintagmo navaja definicijo »sklicevanja na osebne premisleke in občutke o ženskah, še zlasti takrat, ko temeljijo ne predsodkih do njih«.
BMZ in njegove razprave »ad feminam«
Da bi bilo jasno, o čem govorimo, si je bržkone treba ogledati nekaj knjig znamenitega profesorja prava, ki se je po vseh teh letih končno znašel pod obsežnejšo kritiko javnosti – no, vsaj nekega njenega dela.
Na tej strani že nekaj let opozarjam na neznosen seksizem, ki ga Boštjan M. Zupančič širi v svojih knjigah. Stvar se je poslabšala s prihodom na Facebook in Twitter po njegovi vrnitvi v Slovenijo, družbena omrežja pa niso ravno prijazen prostor za vse, ki svojega sovraštva do žensk ne znajo dobro nadzirati.
Izpeljav ad feminam pri BMZ-ju mrgoli: zdi se celo, da je njegovo celotno zanimanje za freudovsko in jungovsko psihoanalizo, sociologijo in celo ekologijo z vsemi pesticidnimi zgodbami vred utemeljeno na podmeni, ki vodi do končnih ugotovitev, naštetih spodaj:
»V vsej zgodovini človeške rase ni bilo ene resnično velike znanstvenice, pisateljice, komponistke, slikarke, kiparke, izumiteljice.«
»Če je prej grobi slovenski pregovor navajal, da ženske mislijo z zadnjico, potem to ni bilo iz trte izvito.«
»Če mene kdo vpraša, ali bi šel k ženski zobozdravnici, potem je moj odgovor, da bi šel, ampak samo za rutinska dela.«
»Ko je konec leta 1999 v Franciji prišlo do hudega neurja, je glavna meteorologinja javno priznala, da jim je ameriški računalniški program nakazal, da bi do hudih vetrov lahko prišlo. Da pa temu ni verjela. Ker gospa temu ni verjela, je bilo v Franciji skoraj sto mrtvih. O njeni značilni jin napaki pa nihče ni črhnil niti besede. Seveda odkrito trdim, da ta življenja ne bi bila zapravljena, če bi meteorologiji načeloval odgovoren moški.«
»Moški so tisti, ki imajo pravno domišljijo, pravno razsodnost, ideje, ki v pravni diskurz vnašajo nekaj novega. Prispevek žensk je v tem pogledu ne le minimalen, ampak pogosto, zlasti če imajo ambicijo preseči svoj okvir, izrazito moteč.«
»Prislovični »pravi dec« je bil v Sloveniji zvečine velika redkost. Zdaj pa ga praktično ni več.«
Za večji nabor citatov bralca napotujem na njegove knjige ali druge moje zapise o tem. Skratka, ženske so inferiornejši, zaničevanja vreden spol. Cinizem in prezir do njih sta v njegovem primeru že skoraj ultimativna maksima, podobno kot sta vodilo večine njegovih refleksij v beležkah z nekakšno znanstveno ambicijo: karkoli bo že trdila ali storila ženska, ne bo imelo veljave le zato, ker pripada napačnemu spolu.
Verjetno je že skoraj na ravni nedoumljivega, zakaj se v zadnjih dvajsetih letih ali več s fenomenom njegovega seksizma v Sloveniji nihče ni ukvarjal – še zlasti ne bralci njegovih knjig. Razlagi sta najbrž dve: zaradi prazne vere v njegovo strokovno avtoriteto, morda prikritega seksizma vseh, ki se mu klanjajo, deloma pa tudi zaradi močne novinarske in medijske podpore, o čemer sem najbrž v preteklosti povedal že dovolj.
Če ne bi bilo Komisije za ženske v znanosti, ki je ob bojkotu medijev protestirala ob podelitvi častnega doktorata omenjenemu, bi bil »izkupiček« blizu čisti nuli.
Ad hominem vs. ad feminam
Toda vrnimo se za trenutek k argumentacijski teoriji. Če smo dovolj natančni, bomo morali ugledati neko dvojnost v obravnavi koncepta ad feminam, kakor smo jo opisali zgoraj. Kot rečeno, po prvi verziji je ta zgolj izrazno politično korekten pendant klasični zmoti ad hominem. Se pravi: opisuje nam »napad na človeka« takrat, ko je ta oseba po naključju ženskega spola. Po drugi verziji ne gre za to: ad feminam je dejansko prej blizu inačici zmote ad naturam, kjer zmotnost izvira iz pripisa dejstva, da je nekdo po naravi ženskega spola.
Na ravni argumentacijske sheme je razlika neznatna, a naslednja. Po prvi inačici se argument glasi:
»Oseba A trdi X.«
»Toda oseba A je kreten«.
»Torej ne drži X.«
Po drug inačici je argument tale:
»Oseba A trdi X.«
»Toda oseba A je ženskega spola«.
»Torej ne drži X.«
Razlaga, po kateri je ad feminam zgolj spolno »uravnotežena« oblika zmote ad hominem, se s tem izkaže za prehitro. Kvečjemu bi lahko dejali, da je ad feminam ena izmed njenih vrst. Kar pa resnično drži, je stališče trdovratnega mizogina: ta bo vselej verjel, da nam dejstvo, da je neka oseba ženskega spola, tako rekoč jamči, da je kognitivno nezrela in vredna zaničevanja.
V praksi se torej obe inačici največkrat povežeta: nujni pogoj, da ženske mislijo z zadnjico, kot meni BMZ, je seveda ta, da so pripadnice ženskega spola. Nujni pogoj, da bo nekdo prejel Nobelovo nagrado, je zopet ta, da bo moškega spola. Zato ne preseneča, da se pisec v svojih knjigah neskončno bori proti transseksualnosti, ki bi njegove spolne determinacije nevarno porušila. Končno pa je ad feminam ravno tista razpravljalna strategija, ki bo najbolj pristno opisala klasične seksistične in antifeministične svetovne nazore.
Mladina, ki tvori »fake news«
Zadnji meseci so za BMZ-ja morda eni bolj napornih. Vsaj z vidika problematizacije njegovih prej omenjenih lahkotnih stališč. Letošnjega 19. maja se je tednik Mladina pod naslovno temo o akademskih mačistih razpisal tudi o dogajanju na slovenskih univerzah in uvodoma bolj mimogrede omenil njegove seksizme – novinar jih je povzel po moji predstavitvi. No, kot vemo, je na podlagi svojega tudi znanstvenega dela postal častni doktor primorske univerze.
Dolgoletni sodnik Evropskega sodišča za človekove pravice v Strasbourgu se je na »nekega Vizjaka s Ptuja«, ker sem pač bil omenjen, nato na kratko odzval na svojem Facebook profilu in polemiziral z zapisom v Mladini, svoje lastne globoke misli o naravi ženske, ki mu niso v ponos, pa razglasil za citate, ki so iztrgani iz konteksta in vzeti iz knjige Emme Jung z naslovom »Animus in anima«. Zgodbo Mladine je nato končno razglasil za »fake news«. Knjigo imam in lahko rečem, da Emma Jung prav na nobenem mestu nima nobenih mizoginičnih izpadov, še manj pa navaja slovenske pregovore. Vsi citati so natančno povzeti in njegovi – avtorski. Eklatantna laž nekoga, ki ne vidi izhoda, torej.
Še bolj je poveden BMZ-jev dodatni komentar, v katerem ne more razumeti, zakaj je isti novinar (Borut Mekina) z njim opravil pred leti intervju, zdaj pa ga menda razglaša za lunatika. Hkrati se pohvali, da je Mladino pred leti branil na Evropskem sodišču, zdaj pa mu takole vrača. Skratka: človek pričakuje lojalnost in hvaležnost!
Debele birokratke in kdo je koga spravil na Harvard
Drugič, novinarka Meta Roglič je pred tednom dni spisala prispevek, v katerem je v Dnevniku problematizirala njegov gostilniški izpad, ko se je ta na Facebooku spravil na šalabajzerske in debilne birokrate po požaru v Kemisu, s čimer naj bi prestopil »mejo dostojne komunikacije«. BMZ se je nato javno branil, da gre za njegov prispevek k boju za človekove pravice.
Rogličevi in hkrati javnosti je ušel pomemben in tako značilen poudarek: BMZ znova ni govoril o birokratih kar tako, temveč o »debelih in debilnih birokratkah«. Kakor da so v birokraciji zaposlene le ženske, pa še to z omenjenimi atributi. Enkrat več se je pokazalo, da množični mediji ne obravnavajo odkritih seksizmov in da jih bistveno bolj zmoti kaj drugega.
Za Svet na Kanalu A je nato moral avtor domislic odgovarjati na vprašanje, ali utegne res izgubiti službo na ministrstvu za pravosodje. Njegov odgovor je bil v slogu: on da je ustvaril pravosodnega ministra Klemenčiča, kajti on ga je spravil na Harvard, on mu je dal asistenturo in vse ostalo. Njegov implicitni zaključek je torej bil: čudno bi bilo, če bi mu nehal vračati uslugo. Vsekakor je to TV prispevek, ki nadvse odkrito pojasni, zakaj ga je minister v zameno zaposlil, ne pa tudi, kaj točno na ministrstvu počne.
Simone Veil in kolumna Svetlane Slapšak
V svoji redni kolumni je Svetlana Slapšak odprla še eno zgodbo: v nedavnem Facebook zapisu je uspel BMZ označiti Simone Veil za »največjo morilko vseh časov«. Greh francoske političarke in pravnice naj bi bila dekriminalizacija splava, za takšno agendo takratne ministrice za zdravje pa je uvidel nič manj kot travmo, ki da jo je spremljala od prihoda iz koncentracijskega taborišča. Povedano drugače: z amatersko psihoanalitično interpretacijo je BMZ uspel povezati dva nepovezljiva momenta, ki ju je imputiral: domnevno travmatiziranost in nekakšno željo po ubijanju.
Kot sarkastično ugotavlja Slapšakova, je po izpeljavi BMZ-ja pravzaprav škoda, da je Veilova preživela nacistične grozote. Če jih ne bi, ne bi povzročila smrti na milijone še nerojenih otrok.
Podobno kot v primeru debelih in debilnih birokratk je tudi v tem primeru odločilno vlogo odigral »ženski faktor«. BMZ je znova mizogino predpostavil žensko travmo. Povedano drugače, če bi Simone bila Simon, bi morda po njegovem milijoni otrok preživeli, saj je travmatična obsedenost s splavom zanj očitno značilno ženska želja. Toda ne, kot pravi Slapšakova, ki anticipira njegov seksistični in ne le za Jude in vse žrtve holokavsta žaljiv izvor takšne izpeljave:
Tisti, ki so jih zapirali, mučili in ubijali po taboriščih, očitno niso imeli travm, pa niso zločinci. Morda so bili res, po mizogini logiki, moški manj travmatizirani.
Se pravi: ker le ali predvsem ženske razvijejo travme, lahko na ta način, če sledimo našemu avtorju, pred nami nepričakovano vznikne »največja morilka vseh časov«. S tem se pokaže, da je v temelju večine nevzdržnih mnenj tako ali drugače navzoča mizoginija, če o ženskih pravicah in še zlasti o pravici do splava niti ne govorimo.
Kandidatura za slovenskega predstavnika v Odboru OZN za človekove pravice
Ob zgoraj naštetih ekscesnih stališčih, ki so vendarle naletela na nekaj odpora pri državljanih, se je v zadnjih dveh dneh po socialnih omrežjih in širše razširila vest, da vlada RS predlaga za slovenskega predstavnika za človekove pravice v Odboru OZN prav Boštjana M. Zupančiča. Čeprav se veliki in množični mediji, če odštejemo Dnevnik in Mladino, še niso zganili v nobeni od naštetih zgodb, se zdi, da se je na podlagi nekaj osamljenih zapisov v javni recepciji le nekaj malega premaknilo. Po nekaterih poročanjih naj bi vlada, izključno zaradi spornega stališča o Simone Veil, razmišljala o umiku kandidature.
Če bo do tega prišlo, bo to na neki ravni učvrstilo pomen socialnih omrežij – kajti res ni videti, da bi k spremembi stališča vlade množični mediji posebej prispevali. Nasprotno, precej smiselno je, da ti ne želijo kaj prida poročati o tistem, ki so ga vselej radi eksploatirali. Še več, v nekaterih novinarjih in urednikih, kot so Vanessa Čokl, Dragica Korade, Ali Žerdin in drugih, je doslej vedno užival zaslombo. Po drugi strani se je, kot je to v navadi v domači medijski mlakuži, k obrambi BMZ-ja hitro priglasila vrsta Janševih medijev in njegovih satelitov s svojo zimzeleno obrambno konspiratologijo.
Za konec
Čisto na koncu velja ponoviti dvoje: strahovito se motijo tisti, ki pri BMZ-ju odkrivajo nenadno duhovno preobrazbo in poskušajo njegovo figuro ločevati na nostalgični čas »prej« in sedanji bolj grozljivi »potem«. Obratno je res, hiter pregled njegovih zapisov pokaže, da je v svojih stališčih konstanten že vsaj 30 let in da jih nikoli ni spreminjal. S svojo tezo o mentalni spremembi nas ne bodo prepričali.
Druga točka zadeva javno recepcijo in dopuščanje tovrstnega diskurza. Že Slapšakova se, podobno kot sam, sprašuje in čudi, čemu molčijo ženske – in še zlasti feministke. Tudi če odštejemo večino, ki ji preprosto ni mar. Nekaj podobnega o molku ugotavlja tudi Vlado Miheljak v današnjem Mladininem zapisu. Enako bi se lahko vprašali tudi glede pravniškega ali sodniškega ceha. Sam bi rekel: saj ne molčijo vsi, nekateri BMZ-ja krčevito branijo, tudi pripadnice ženskega spola. Ravno danes sem ugledal celo apel nekoga, ki gospoda roti, da kandidira za predsednika republike in je zanj začel zbirati podpise. Kajti ljudstvo menda potrebuje ravno takšno avtoriteto. Daleč od tega, skratka, da bo naš prezir do seksizma kmalu postal konsenzualen.
Več:
BMZ: groza pred žensko in polmoški prededipalci
O neizvirnosti ‘regrutiranih’ pravnic
Zupančičevi plebejci in slovenska nerazgledana raja
Toksikologija in poslanstvo sodnika ESČP
Spontana ideologija seksizma in njeni častilci
Seksizem Boštjana M. Zupančiča in njegove sledi na RTV Slovenija
You must be logged in to post a comment.