::: IN MEDIA RES :::

Quis custodiet ipsos custodes?

Toksikologija in poslanstvo sodnika ESČP

Današnje Delo prinaša na svoji na drugi strani majhen panegirični delirij v opisu profila poslavljajočega se sodnika Evropskega sodišča za človekove pravice (ESČP) zdaj, ko ga bo moral iz naše države nadomestiti novi:

Žerdin Delo BMZ predstavitev toksikologija

Dr. Boštjan M. Zupančič je opisan kot človek širokega eruditskega profila, kot pravnik z obilnim družbenim znanjem, kot nekdo, ki se spozna na filozofijo, psihoanalizo in celo toksikologijo, kar mu menda daje intelektualno širino za razumevanje razmerij med pravom in družbeno močjo. Posebej izpostavljena vprašanja, na katera zna dobro odgovarjati, naj ne bi zajemala le teorije kazenskega, procesnega in ustavnega prava, temveč tudi intrigantna področja raziskave toksičnih pesticidov, pa tudi npr. problem definicije psihopatov, predvsem na čelu držav. Skratka, univerzalna znanja, ki so »prav gotovo« zvezana »s poslanstvom sodnika ESČP«, ugotavlja pisec predstavitve Ali Žerdin. Vprašajmo se, če jih bo njegov naslednik zmogel…

Sam sem že nekajkrat podvomil v relevantnost in kompetence omenjenih raziskav, npr. o Zupančičevem raziskovanju pesticidnih nadlog, ki iz Slovencev menda ustvarjajo nekakšne alpske prededipalce.

Nič bolje se ne zgodi s res neskritim mizoginičnim in seksističnim diskurzom, opazno sestavino vseh zgoraj omenjenih presežkov po Žerdinu, za novinarje in javnost očitno ne preveč motečih, vpletenih v omenjene filozofske in psihoanalitične pisarije.

Še bolj zanimivo pa je novinarju ljubo socialno mreženje (iz katerega je tudi doktoriral), ki nakaže, da je med tistimi avtorji, ki nastopajo skupaj z Zupančičem, kar pomeni le, da vodijo igro javne recepcije in nas zato tudi zgornji zapis ne more presenetiti. Ali  kot sem zapisal:

Zupančič svojo tezo razvija v kar treh knjigah, ki so nekakšna nadaljevanja: Prva od suhih krav, Tembatsu (Druga od suhih krav) in Tretja od suhih krav. Slednja je nekakšen zbornik istomislečih avtorjev, od katerih mnogi nastopijo tudi v omenjenem dokumentarcu, npr. okoljevarstvenik Anton Komat, antropologinja Vesna V. Godina, urednik Dela Ali Žerdin in mikrobiolog  Gorazd Pretnar.

Teorija, o kateri govorimo in služi kot zaslomba za seksistični diskurz, je torej socialno, znanstveno in medijsko dobro navzoča in relativno uspešna. Takšna je tudi recepcija v množičnih medijih: neproblemska, nekritična, afirmativna in prikimavajoča.

%d bloggers like this: