::: IN MEDIA RES :::

Quis custodiet ipsos custodes?

Je premier odtujeni mesijanski blefer?

Članki Vasja Jagra v Večeru zadnje čase ne želijo nikogar puščati hladnega. So odločni, polni svete jeze na politiko, želijo biti pravičniški, vstajniški in zaskrbljeni.

Zadnji članek o stranki SMC je zgleden primerek povedanega: po eni strani navdušujoče kritičen, zaščitniški do pogleda »od spodaj«, malega človeka, socialno čuteč, vreden aplavza, po drugi drseče zgrajen na nedokazanih trditvah in malce populističen.

Jager Večer SMC

Avtor si je za pisanje vzel dve izhodišči: zadnjo »afero« s SMC s kupljenimi podobami državljanov, nerealnih v sliki in imenu, očitno pa tudi ponavljajoče besede novega mandatarja Mira Cerarja, ki je ob nominaciji s strani predsednika republike znova natresel nekaj puhlic o nujnosti moralne prenove.

Parodičen svet vrednot

Začel bom s tistim, kar mi je všeč: Jager je eden redkih novinarjev, ki si upajo pisati odkrito in brez ovinkarjenja. V danem trenutku jih ni veliko, ki bi Cerarju poočitali, da diskurz o morali ni času primeren, temveč za nameček še, da je parodičen in da prikriva pomanjkanje konkretnih rešitev:

Cerarjevo govoričenje o novih vrednotah ob tako arogantnem ravnanju že sedaj učinkuje parodično. Kajti kot uči dobri zgled Boruta Pahorja, politik, ki toliko govori o vrednotah, s tem zakriva pomanjkanje konkretnih rešitev. Pametnjakovičev pa imamo dovolj; politik ni papež in njegova naloga ni pridiganje o morali. Naše vrednote so namreč stare toliko kot človeštvo in vsi vemo, katere so – potrebujemo pa okvir, da jih uresničujemo. Tu pa velikim retorikom vsem po vrsti spodleti.

Teze so torej številne in skoraj z vsemi se načeloma strinjam, če pustim nekaj niansiranja ob strani: moraliziranje ni prva naloga politika, v času krize in zategovanja pasu deluje smešno, takšen diskurz tudi zakriva pomanjkanje konkretnih rešitev. Z enim pripisom: lahko, kajti Cerar je komaj stopil v škornje, zato se lahko sodba o pomanjkanju veže le na napovedane ukrepe, realnih učinkov pa še nismo mogli izmeriti.

Napoved o dvigu morale vsebuje še nekaj dragocenih presežkov, a o premierjevi ambiciji kdaj drugič:

“Kriza, ki nas je doletela, je v veliki meri proizvod nas samih. Padli smo na vrednostnem izpitu. Četudi se kriza kaže kot ekonomska, socialna in politična, je jedro izvora padec vrednot. Naloga te vlade ni samo, da poskrbi za javnofinančno konsolidacijo, ekonomski razvoj, ampak da se skupaj dvignemo v naših vrednotah,” je po podpisu povedal Miro Cerar.

Izkušnje in manipulacija

Všeč mi je tudi, ko Jager med prvimi izpostavi korelacijo med znanjem in izkušnjami ter odgovornostjo:

Cerarjeva ekipa nikakor ni moštvo naivnih idealistov, ki so s stisnjenimi zobmi šli v politiko, ker drugače pač ne gre več. Nasprotno, SMC sestavljajo tudi preverjeni in politično izkušeni kadri, ki obvladajo metode boja za oblast – in tudi manipulacije. Tako jim pred volitvami v svojem programu in javnih izjavah ni bilo težko spuščati megle in skrivati stališč o nepriljubljenih varčevalnih ukrepih – že takoj po zmagi pa je stranka pokazala pravi obraz in nedvoumno napovedala nadaljevanje zategovanja pasu.

Poanta je presenetljivo redko videna in prebrana: ker v SMC niso popolnoma nevešči politike, kot bi se komu dozdevalo, ne more biti naključje, da v kampanji ni bilo govora o zategovanju pasu, zdaj pa imamo na sporedu prav štetje lukenj v njem. Kdor nam je zavestno zamolčeval našo prihodnost, pa ni mogel ravnati posebej moralno. Zato aluzija v naslovu: vladajo nam idealisti, ki to v resnici niso.

Izmišljene zgodbe

In zdaj k manj všečnim podmenam iz zapisa. Jager v njem večkrat ponovi nekaj, kar preprosto ni dokazano, češ Cerar nam je »prodajal izmišljene življenjske zgodbe«:

Da je stranka Stranka Mira Cerarja v svoji volilni kampanji volivcem in volivkam prodajala izmišljene “življenjske” zgodbe pod fotografijami oseb, kupljenimi kar na spletu, ne bi bilo problematično, če bi bila SMC samo še ena izmed slovenskih političnih strank (ki to redno počnejo). Pa ni.

Objavljanje lažnih zgodb namišljenih ljudi je v tem pogledu precej nedolžen manever, ki pa je obžalovanja vreden predvsem, ker kaže, da je tudi “nova”, kvazivstajniška politika povsem odtujena od ljudi.

Prišli smo namreč tako daleč, da je mali človek politiki tako mrzek, da si raje sama izmišlja njegove zgodbe, kot da bi jih vsaj poskusila pridobiti od svoje baze. V SMC – in v večini drugih strank – pač verjamejo, da smo vsi zgolj v tovarne in gostilne ujeti kužni klišeji o bednih plačah in penzijah. Poznajo nas, ne da bi vedeli, kdo smo in kako smo.

Kot vidimo, trikrat ponovljen motiv o namišljenih ljudeh močno dominira v zapisu in zavzame njegovo večino. S tem pa postane osrednje sporočilo. Bilo bi krasno, resnično novinarsko odkritje, če bi držalo in bilo verificirano – vendar teza o namišljenih ljudeh preprosto ni dokazana.  Iz stranke SMC namreč trdijo nasprotno. Dokazano in tudi priznano so namišljene le fotografije in imena, ne pa tudi življenjske zgodbe. Če bi bile, potem bi Jagrov komentar bil verjetno le eden v vrsti, upravičen, in znašli bi se pred škandalom, ki bi moral kar dobro pretresti vladajočo stranko in morda koalicijo.

Ker teza ni dokazana, ne sledi niti veliko tega, kar je izpeljano iz nje. Bere se dobro: SMC je odtujena od ljudi, ki jih reducira na klišeje, prezira sebi mrzkega malega človeka, avtor uporabi celo prvo osebo množine, da bi evociral revolt negativnih čustev (»oni« proti »nam«), verjetno prav zaradi odtujenosti sploh išče fiktivne like po spletu, ker je resnični ne zanimajo… Vse od naštetega zaenkrat ne velja – če pa si novinarji želijo razodeti takšno resnico o fiktivnih likih, se lahko vedno potrudijo in drezajo v stranko SMC z zahtevami po (posrednih) dokazilih o obstoju navedenih oseb.

Stare prakse in blef

Novinar je manj prepričljiv tudi z naslednjo ugotovitvijo:

Cerarjevi so svojo briljantno volilno zmago zgradili prav na obljubi preloma s starimi praksami in nizkotno politično kulturo. Žal je že sedaj, vsega par tednov po volitvah, jasno, da je bila mesijanska vizija le blef.

Iz konteksta je razvidno, da pri tem meri na dejstvo zamolčevanja in skrivanja nepriljubljenih varčevalnih ukrepov. Res je: omenjeno skrivaštvo ni v skladu z obljubljenim horizontom moralnega delovanja. Vendar lahko Cerar vedno izmuzljivo odvrne, da odsotnost takšnega poudarka (o varčevanju) še ni nujno znamenje posebej manipulativnega uma. Je prej realnost političnega marketinga, zaradi česar on sam še ni blefer, medtem ko s starimi praksami in nizko politično kulturo pač ni meril zgolj ali predvsem na zamolčevanje kakšnega nepriljubljenega ukrepa. Popolnoma jasno nam je vsem: če bi Cerar govoril povsem po pravici, ne bi bil nikoli izvoljen s takšno prevlado, kajti moralna dobrota je v praksi neizbežno sirota. Po drugi plati se zdi, da Jager predpostavlja, da je napoved ukinitve vseh varčevalnih ukrepov realna in možna – kar je po moji vednosti zagovarjala le Združena levica z bolj malo prepričljive podlage. Marsikdo bi lahko torej optiko obrnil in rekel: kaj je moralno bolje in kaj bolj zavržno, zamolčevati varčevalne ukrepe ali obljubljati, da jih sploh ne bo?

Skratka, ko bi kritiziral premierjevo mesijansko bleferstvo, bi si želel boljše evidence. In to kot nekdo, ki je zanesljivo med bolj kritičnimi do njega. Sam celo mislim, da ne gre za klasično bleferstvo, temveč avtoiluzorno dejanje, da protagonist v svoje besede verjame. In res, posledice niso nujno zato nič boljše. Zgodba za drugič.

Information

This entry was posted on 21/08/2014 by in aktualno, mediji, politika, časopisi and tagged , , .
%d bloggers like this: