SMC in virtualni državljani

Več kot 40 dni je slovenska javnost potrebovala, da je pokukala na spletno stran stranke SMC in ugotovila, da je v zadnjem zapisu  – ja, zadnjem na vstopni strani tudi danes, 20. avgusta, torej vseh 40 dni! – nekaj sumljivega. Čudni profili ljudi, ki bi jim v stranki radi pomagali, so zbudili pozornost že zaradi nerealističnih, marketinško intoniranih fotografij državljank in državljanov ob predstavitvah njihovih problemov. Vmes so se pripetile volitve in stranka je premočno zmagala.

Samo v Sloveniji se lahko zgodi, da politični fenomen dnevno hektično spremljajo vsi mediji in  javnost, nihče pa ne opazi ničesar nenavadnega tik pred nosom, čeprav so volitve in burna kampanja. Sam sem večkrat opozarjal na Cerarjeve zdrse, med drugim tudi na dejstvo, da ni programa stranke, da je ta bizaren, da je nenadoma izginil s spleta… Nezanimanje ni novost, bolj zanimivo je, kaj medije zmotivira, da nenadoma odkrijejo partikularno dejstvo. Zato me tovrsten »delay« ni presenetil – mediji so sledili šele odkritju nekaterih posameznikov na socialnih omrežjih.

Danes so številni mediji zagrabili odkritje in začeli SMC grajati. Spet drugi, piarovsko in marketinško inspirirani, se čudijo čudenju, češ da v postopanju ni prav ničesar spornega in neobičajnega.

Pokazati želim, da je sporna najmanj ena argumentacija. Najprej k odgovoru SMC:

 Spoštovani,

na spletni strani Stranke Mira Cerarja (SMC) so predstavljene realne življenjske zgodbe, ki jih pozna in s katerimi se lahko poistoveti veliko Slovenk in Slovencev.

Ob vsaki realni življenjski zgodbi so zapisani ukrepi SMC, ki izhajajo iz našega programa in ponujajo odgovor, kako omogočiti boljše in bolj stimulativno okolje za delo in življenje ljudi.

Zaradi varovanja osebnih podatkov so imena spremenjena, slike pa so simbolične. To je jasno zapisano na dnu omenjene spletne strani.

Lep pozdrav,

PR ekipa SMC

 

Drži, pod profile šestih ljudi, očitno izmišljenih po imenu in fotografiji, so v majhnem tisku zapisali ‘Zaradi varovanja osebnih podatkov so fotografije in imena spremenjena.’. Obžalujem, da nihče ni opozoril, da je s tem nekaj hudo narobe. Še več, obstaja bojazen, da je tak izgovor manipulativen.

Sklicevanje na institut varovanja osebnih podatkov je povsem deplasirano. Uporaba tega instituta nastopi s situacijo, ko je varovanje takih podatkov ogroženo in ga velja zaščititi – vendar to ni bila okoliščina z življenjepisnimi zgodbami posameznikov, ki so jih objavili na strani SMC. Šlo je le za to, če naj jim verjamemo, da so želeli njihove prave podatke prikriti, ker očitno niso imeli njihovega soglasja po objavi – in to kar vseh po vrsti. Kar je čudno po sebi – s tem, ko bi nekdo zaupal svojo zasebno zgodbo, se pač še ne bi opredelil za podporo stranki. Sklicevanje na varovanje osebnih podatkov torej ni pravi motiv za neobjavo njihovih fotografij.

Kar bi morali napisati skrbniki in ustvarjalci strani, je kvečjemu nekaj drugega: »da so fotografije simbolične, skupaj z imeni, ker nimajo njihovega soglasja«. S tem pa bi njim in sebi odvzeli verodostojnost.

In smo pri zadregi. Kar je res dilematično pri tem, je potencialna zloraba podobnih vsebin v političnopropagandne namene. Obstaja namreč možnost, da so zgodbe izmišljene, sami pa nimamo vzvodov, da bi njihovo fiktivnost, kjer so po lastnem priznanju izmišljena že imena in fotografije, preverili in verjeli v njihovo realnost. Lahko zgolj verjamemo na besedo, kar bo premalo. Sleherna stranka ali podjetje bi namreč potem lahko uporabilo isti princip. Če karikiram: vodilna stranka v državi, okrepljena z diskurzom o vrednotah in višji morali, s takim pristopom ni nič boljša od tistih časopisnih strani, kjer vam neznane osebe ponujajo čudežne tabletke, s katerimi se boste znebil odvečnih kilogramov ali celulita, zraven pa so fotke mičnih in nemičnih gospodov in gospa, ki vas prepričujejo, kakšni so bili videti ‘prej’ in ‘potem’. Lahko verjamete, lahko pa tudi ne. Politika in vodenje države je preresna reč, da bi jo smeli zdreducirati na tak virtualni pristop s slikcami iz kataloških prodaj.

In drugič, če že ne bo želela predstaviti realnih ljudi, najbolj ključno vprašanje: lahko stranka SMC dokaže, da je uporabljene fotografije tudi korektno plačala tistemu, od katerih si jih je sposodila? Potem bi ji vsaj malce odpustili in se zadovoljili z razlago o diletantizmu.