Nova stoična pravila za slovenske politike: potrpežljivo v čakalni vrsti

Zadnji intervju s predsednikom vlade v Mladini je eden zanimivejših in bolj pikantnih, kar jih poznam. Čeprav bi terjal komentar na več mestih, se mi zdi potreben reakcije na točki, ko Marjan Šarec komentira famozni poslančev sendvič.

V nizu prispevkov, nazadnje v »There is no free sandwich« ali zakaj je Krajčič moral oditi, sem komentiral piškave razloge za odpoklic poslanca Darija Krajčiča in opozari, da pri tem ni šlo za prostovoljen odstop, temveč zahtevo nadrejenih v (pretirani) bojazni pred nižanje javne podpore pred evropskimi volitvami, obenem pa še, da smo priča novim standardom političnega in moralnega čistunstva. Zdaj je premier, očitno v stiski in zavedajoč se, da hodi po tenki črti, še razširil svoja pričakovanja do članov svoje stranke in najbrž tudi ministrske ekipe, ki ji načeluje. Na ironično vprašanje novinarja Boruta Mekine, zakaj je potrebnega več poguma, da odstaviš poslanca, ki je ukradel sendvič, ali da uvedeš nepremičninski davek, je svoj nabor očitkov o nemoralnosti poslančevega ravnanja še poglobil:

Poslanec Darij Krajčič je odstopil sam in v njegovem primeru ni šlo zgolj za krajo sendviča. Odstopil je zato, ker se je postavil nad sistem, ker je sendvič odnesel iz trgovine, ker se mu je zdelo odveč čakati tri minute, s čimer je v neprijeten položaj postavil tudi našo stranko. Tudi meni se je nedavno zgodilo, da sem moral v banki čakati 15 minut, ker me niso zmogli vnesti v računalnik kot politično izpostavljeno osebo, da bi mi odprli račun, pa zaradi tega nisem storil nič nenavadnega.

Mladina intervju Šarec

Šarec v intervjuju za Mladino

O tem, da Krajčič ni odstopil prostovoljno, je dovolj povedal že sam, končno pa posredno tudi Šarec, ki mu je zagrozil z izključitvijo iz stranke, če si bo premislil. Zato ne drži, kar pravi. Njegova širitev poslančevega greha v območje nedopustne nestrpnosti, ko stojiš v vrsti, pa predstavlja še en precedens v moraliziranju. Vendar tudi na tej točki premier vara. Naj pojasnim.

Prvič, Krajčič je po novem kriv ne samo kraje, temveč še nestrpnosti. Kar pripisuje poslancu, je ošabnost ravnanja in ponuja nekakšen psihogram poslanca, zanj očitno žaljiv  – da se je postavil na pozicijo nekoga, ki mu je politika stopila v glavo in se v trgovini obnaša, kot da mora biti nemudoma postrežen. Nova navodila, ki jih zdaj daje predsednik vlade, so še bolj groteskna od doslej slišanega, od politikov v njegovi bližini zahtevajo popoln psihološki samonadzor tudi na javnih krajih.

Drugič, pri tem Šarec manipulira: nimamo razloga pritrditi njegovi razlagi dogajanja kaj bolj kot  Krajčičevi, podani v parlamentarni samoprijavi na točki, ko sploh ni slutil, da bo njegov »družbeni eksperiment« zanj usoden. In tudi nimamo razloga, da bi mu ne verjeli. Namreč opisu dogajanja, da poslanec ni bil kar enostavno preveč nestrpen in bi posledično moral prakticirati več potrpežljivosti, ampak se zanj v trgovini pač nihče ni zmenil, ker je bil za tam zaposlene »luft«. Iz tega še ne sledi, da je lahko upravičeno s sabo odnesel sendvič, tudi ne, da je njegova nepotrpežljivost bistveno bolj opravičljiva, toda ne sledi niti, da ga je v »družbeni eksperiment« popeljala njegova domišljavost, pogojena s politično funkcijo. Tega Šarec, podobno kot kraje sendviča, ni prepričljivo dokazal.

Tretjič, in resda najmanj pomembno: mojster metafor in analogij ne daje najboljše primerjave. Med njegovim menda zglednim primerom čakanja na banki in Krajčičevim je pomembna razlika: sam je bil postrežen in je moral preprosto biti »strpen« zaradi daljše procedure, medtem ko njegov bivši poslanec še ni bil postrežen. Popolnejša bi bila, ko bi se spomnil, da je kje dolgo čakal, da bo sploh prišel na vrsto, bil ob tem »luft«, a je vse to stoično in šarčevsko prenesel, dokler ga nekdo ni opazil.

Seveda lahko uganemo, da vse to Šarec počne v zadregi postracionalizacije svoje zahteve po poslančevem odstopu, za katero ve, da je bila pretirana in iz drugega razloga, ki ga navaja. Racionalizacijo je spretno skombiniral z agendo vrnitve več morale v politiko, jo naskočil populistično in skrenil v njeno nasprotje, v moralizacijo, ki so jo podprli številni množični mediji. Cena bo neizogibno visoka in poslej bo zanimivo spremljati, kakšna neznatna dejanja bodo glede na nove moralistične smernice dovolj, da bo predsednik obračunal z neubogljivimi, a tudi obratno: s kakšnimi »argumenti« bo popuščal tistim, ki se jih iz katerega koli razloga ne želi znebiti in jim zato daje nove in nove priložnosti.

Potrpežljivost je postala mati modrosti političnega preživetja v Šarčevi bližini.

Nekateri mislijo resno: s strankarsko nezvestobo na evropske volitve

Je racionalizacija zgolj obrambni mehanizem ali morda tudi logična zmota? Oboje. Ko storimo kakšno dejanje, ki ga težko sprejmemo, navajamo bolj ali manj prepričljive razloge, da bi »resnico« dogajanja prikrili sebi in obenem morda prepričali druge. Včasih racionaliziramo tudi kaj, kar nam povzroča nelagodje neodvisno od naše volje ali v imenu oseb, ki so nam blizu, toda največkrat so to dejanja in nekaj, kar smo storili sami, kadar smo v stiski in bi radi učvrstili naša prepričanja, vrednote in verodostojnost.

Dr. Žiga Turk je poskrbel za klasičen primer. Profesor, informatik in nekdanji minister SDS se zdaj na listi Nove Slovenije poteguje za evropskega poslanca, ker se je odločil podpreti EPP in NSi, ki v slovenski politični prostor prinaša stabilnost, zmernost in racionalnost, smo prebrali v Delu. K sreči se je končno vsaj en novinar opogumil – ja, saj res ne vem, ali gre za vprašanje poguma ali načrtno kultivirane indiference – in ga pobaral, zakaj to počne kot član druge stranke. Odgovoril je bil:

»Sem član SDS in tudi povabljen sem bil kot član, mislim, da za NSi to ni bila težava.«

No, najbrž na listo druge stranke ni bil povabljen kot član SDS, to je že prvi racionalizacijski lapsus. A potem presenečenje šele sledi, kajti on ne bo izstopil:

»Na nek način bi bilo tudi neetično, da bi zdaj izstopil iz SDS in bi izpadlo, da si z izstopom kupujem položaj na listi NSi«.

Turk nsi volitve

Žiga Turk misli resno: v Delu o lastni (ne)etičnosti

Izključitev kot reklama

Še več, kot so zapisali v Delu, ima stranka po njegovih besedah možnost, da ga v skladu s statutom izključi, a dvomi, da bodo to storili, saj bi mu s tem namenili še dodatno reklamo! Skratka, računa s tem, da niti izključen ne bo.

Čeprav se racionalizacija kot obrambni mehanizem lahko razlikuje od racionalizacije kot logične zmote ne zgolj v perspektivi področja analize, torej v psihološki ali logični sferi, se v veliki meri tudi ujame. V slednji bomo običajno našli poudarjenost tehnike prepričevanja drugih in končno sebe, zakaj je neko ravnanje smiselno in razumno: Turku se zato zdi, da je zelo smiselno, da je član SDS in v tem, da kandidira za drugo stranko, sploh ne vidi težave.

Celo več, svojo neetičnost želi nadgraditi z zamenjavo za domnevno etičnost: če bi zdaj odstopil, bi bil neetičen, kar pomeni, da svoje nadaljnje članstvo v SDS posredno prikazuje kot etično izbiro. Najbrž je ena izmed bistvenih razlik obeh analiz ravno v tem: v logični analizi nas bolj zanima, zakaj in kako prepričujemo druge, v psihološki pa, zakaj in kako sebe.

Zanikanja antecedensa

Če bi Turk izrecno sklepal, da je s tem ravnal etično, bi dobili lep zgled zmote »zanikanja antecedensa«, saj bi potem trdil naslednje:

  1. Če bi iz stranke SDS izstopil zdaj, bi ravnal iz osebnih koristi in s tem neetično.
  2. Sam iz stranke nisem izstopil.
  3. Torej nisem ravnal neetično.

S tem bi sledil argumentacijski shemi:

  1. Če je A resničen, potem je tudi B resničen.
  2. A ni resničen.
  3. Tudi B ne more biti resničen.

Sklepanje ne drži: če sem v Mariboru, potem se nahajam v Sloveniji; nisem v Mariboru, torej nisem v Sloveniji? Seveda sem lahko kje drugje in sem vendarle v državi. V tem smislu bi tudi Turk pozabil povedati, da iz tega, da ni izstopil iz stranke SDS in s tem ni ravnal neetično, pač še ne sledi, da je zaradi tega njegovo dejanje res etično – splošna politična moralna uzanca govori o tem, da ne moreš sedeti na dveh političnih stolih, vmes pa se pretvarjati, da si vsem zvest. No, to je običajni argument rogonoscev: da so visoko etični in imajo radi obe, ženo in ljubico.

Izgovor za stanje lastne strankarske nezvestobe

Zato je natančneje reči, da je bivši superminister zgolj racionaliziral, po moje, in iskal izgovor – tako značilen za racionalizacijo. Z logičnimi napakami ali zmotami, odvisno od tega, ali to počnemo hoteno ali nehoteno – no, na tem mestu se v naše prepričevanje drugih velikokrat prikrade freudovsko nezavedno – se je zgolj ustrašil svoje lastne neetičnosti kot očitka na svoj račun in poskrbel, da bi našel opravičilo za stanje svoje strankarske nezvestobe, v katero se je pahnil.

Najbrž je težko Janši reči »ne« po vsem, kar je zanj storil in mu omogočil, končno tudi ministrski stolček. Ja, to bi bilo spet neetično…

Zanimivo je opazovati tudi, na kakšen način tolikšno nezvestobo racionalizirajo ne samo njen izvajalec, temveč tudi mediji – saj je ni pripravljen zabeležiti skoraj noben novinar. Ker Turk že skoraj redno nastopa v Odmevih, tam in ne samo tam ne bomo našli tovrstnega vprašanja gostu, čeprav je kandidatura bila napovedovana in oglaševana že nekaj tednov. Zakaj? Ne vem, najbrž bi bilo s strani Manice J. Ambrožič in Igorja E. Berganta dojeto kot tako rekoč preveč intimno. No, toliko o novih medijskih časih in novi novinarski etiki.

Sendvič morala in politično čistunstvo

Človek v življenju greši in poslanec dr. Darij Krajčič, dolgoletni Direktor Zavoda za varstvo narave, ga je polomil. Njegov greh je, da je iz štacune med odmorom v parlamentu brez plačila odnesel sendvič in to ponosno, dobro zavedajoč se prisotnosti kamere, razlagal kolegom v parlamentu in obenem razglasil samoprijavo. Vse s poanto precej ohlapne narave: varnostni sistemi menda nujno ne delujejo, zato je izpeljal, kot pravi sam, družbeni eksperiment in to preveril. Trapasto dejanje je obžaloval, prevzel je politično odgovornost in odstopil. Bolje rečeno: to so od njega zahtevali.

V tej zgodbi je precej bizarnosti. Kdor krade, stori dejanje namenoma, se z njim okoristi, ga običajno taji in ne poravna računa. Tako piše tudi v Kazenskem zakoniku: »kdor vzame komu tujo premično stvar z namenom, da si jo protipravno prilasti«. Krajčič se je po 20 minutah vrnil v trgovino, razložil situacijo in plačal sendvič. Ni ga odnesel, ker bi se želel okoristiti in tudi povedal je, da je to storil iz jeze, ker so ga v trgovini ignorirali, ko je želel plačati:

»Zdaj bom naredil eno samoprijavo,« je, kot je razvidno iz magnetograma seje, napovedal. »Čakam tam pri pultu, kjer so se trije ljudje pogovarjali med seboj. Zagotovo sem čakal tri minute,« je pojasnil in dodal, da ga niso videli oziroma upoštevali.

V parlamentu je v nadaljevanju svojega nastopa še izzival gledalce pred kamerami, češ da pričakuje prihod varnostnika iz trgovine v hram demokracije in bo lahko dolg poplačal. Kasneje se je odpravil v trgovino sam. Poslanec je torej dejanje izpeljal z nekim drugim, čeprav zelo spontano nastalim namenom.

Krajčič odstop dnevnik

Toksični sendvič in samoovajeni Krajčič: današnji Dnevnik

Zato se lahko legitimno vprašamo, kako velik je dejansko njegov kakšna 2 evra težek greh? Kako okvalificirati dejanje, je res kradel in ga sme javnost obsojati kot tatu? Ne vodi sankcioniranje na opisani ravni v zlovešče politično čistunstvo? Zaradi takih nespametnih dejanj odpoklica bi parlament moral biti že izpraznjen poslancev. In če bo nekdo konsekventen, kmalu bo.

Lepo je, da poslanci za svoja početja odgovarjajo in tudi odstopajo, če je treba, kajti takšno kulturo pri nas v resnici pogrešamo. Vendar pa je ta primer res drugačen. Predsednik vlade je, v strahu pred padcem rejtingov in evropskimi volitvami, v svojem čistunstvu naredil korak predaleč. Ko je šlo za njegovega sekretarja v kabinetu, dr. Damirja Črnčeca, mu je dal še eno priložnost ob vseh njegovih umazanih ksenofobnih in homofobnih izlivih. In dal mu jo je poslanski klub LMŠ, o čemer sem pisal tudi v Druga priložnost kot lažni humanizem: zakaj je pismo Šarčevih poslancev groteskno.  Požvižgal se je na javne proteste in peticije. No, Krajčičevi kolegi v stranki so se odločili, da njemu take priložnosti ne podelijo.

Ne gre za to, da bi jo poslanec moral dobiti, ampak za Šarčevo zgrešeno priložnost, da bi svojo pripadnost političnemu bontonu gradil na čem bolj tehtnem, kot je Krajčičeva hvalisava samoprijava. Toda zgodilo se je, da je zaradi pritiska nekaj strankarskih imperialnih medijev klonil, kar je najbrž veličastno zmagoslavje zanje. Vprašajmo se za trenutek, kam to vodi. Prepričan sem, da delovanje pod pezo medijskega linča za vsako bagatelno dejanje in hvalisanje pred kamerami lahko hitro postane neznosno. In še zdaleč ne usodno le za kakšnega poslanca.

Bolj smo priča triumfu psihopolitičnega stanja diskreditacij in medijskih napihovanj, v katerega smo se prostovoljno spravili. Trezna in racionalna presoja sta se uklonili hipnemu zadovoljstvu privoščljivosti v politični igri s strani enih, denimo Janševih, in nato navidezne moralnosti drugih, Šarčevih. Ob tem se pač ne rabimo slepiti, da postajamo bolj etični.  Zadnji bo lahko vedno ponosno rekel, da pod njegovim vodenjem vlade preganjamo kurje tatove, pardon: tatove s sendviči. Nevarna igra zanj, kajti če bo sankcioniral takšne in podobne pogojne grehe in samoprijave, lahko verjetno kmalu ostane brez številnih poslancev. Tudi se moti, če misli, da poslej, navzlic odstopu, v Janševih medijih ne bo obveljal za predsednika »stranke kradljivcev«.

Krajčič je kradel, a le če njegovo dejanje osvobodimo vseh možnih kontekstov. Danes množični mediji že v naslovu popolnoma neproblematizirano poročajo le o »kraji«. Verjetno z novinarskim nemišljenjem ne bomo zmogli koraka v resnejšo refleksijo, zato ostane le še nabijanje, ki ruši dvome pred sabo – le kdo si bo zdaj upal reči, da to ni bila kraja v polnem pomenu, da je šlo za samoovadbo z neko neposrečeno pedagoško idejo? Saj bo vendar takoj razglašen za sostorilca, za nekoga, ki zanika moralno ravnanje! Domnevam, da takšno »branje« čaka tudi avtorja teh vrstic. In pri javnosti bodo, itak, zmagali zabavljaštvo, privoščljivost in krohot – na katere novokomponirana medijsko konstruirana morala tudi stavi.

V stranki LMŠ so ob njegovem odstopu dejali, da je storil »nedopustno dejanje« in da »če želimo slediti vrednotam in načelom, mora prevzeti odgovornost«. Skratka, njihov poslanec je storil strahovit delikt. No, zdaj lahko res čakamo, kako daleč bodo pri tem pripravljeni zaiti v prihodnje. Vsekakor je to verjetno najdražji sendvič, ki ga je Krajčič kupil in plačal v življenju. Račun zanj, ki sem ga opisal zgoraj, pa za našo prihodnjo politično in medijsko kulturo še ni povsem izstavljen.

Kobalova huda osebna stiska in “ad misericordiam”

Igralec in komik Boris Kobal se je po dolgem čakanju le pisno opravičil za svoje plagiiranje, v isti sapi pa nas v svojem prvem in »ekskluzivnem« nastopu na Planet TV prijazno povabil v Špas Teater, kjer bo te dni znova nastopal v svoji stari komediji v številnih mestih.

kobalsiol

Citirani prispevek Planeta TV in Siola: Kobalov ekskluzivni prvi nastop

V minulih mesecih smo bili deležni zanimive moralne »dihotomije« v dveh odmevnih primerih javnih razprav: ob Kobalovem še smrti zaposlenega na ministrstvu in prsta zaposlenih, usmerjenega v ministra za kulturo Dejana Prešička.

Presoje javnih reakcij so bile izrazito deljene: nekateri so zavzeli nekakšno »legalistično« držo in menili, da je o krivdi enega in drugega mogoče govoriti zgolj, kolikor je zakonsko dokazljiva in prepričljivo formulirana ter so se zato, ali mimo tega, zgražali nad medijskim linčem v enem ali drugem primeru, »brcanjem mrtvega konja« in sploh iskali načine, kako grajati nepotrebno »moraliziranje« ali zgražanje. Še več, nekateri so posredno upravičevali dejanje prvega in drugega, pisali pisma podpre, uporabljali argument »Le kdo ni krvav pod kožo?« in podobno.

Spet drugim se je zazdelo, da ne moremo ubežati moralnim presojam, ne nujno moraliziranju, celo tedaj ne, ko nekomu ni mogoče očitati kaznivega dejanja. Storimo kaj narobe res le tedaj, ko smo ravnali protizakonito?

Na lovu za sočutjem

A kaj reči na Kobalovo pismo, na katerega smo res dolgo čakali, po tistem, ko se je zavil v molk? V njem je poskušal pojasniti svojo nespametno dejanje plagiata, ki ga je poslal na natečaj za izvirno slovensko komedijo leta 2017, a je le prevod dela La prova generale (Generalka) italijanskega avtorja Alda Nicolaja:

Razlog je huda osebna stiska, v kateri sem se znašel. Gledališče kot tako mi je dalo nekaj zadoščenja, a ko se ozrem nazaj, vidim, da mi je povsem pobralo zasebnost. V imenu ‘boga teatra’ sem zanemaril velik del svojega življenja in pristal v osamljenost in zagrenjenost. Pred leti sem padel v težko depresivno stanje, moral sem si poiskati pomoč.

Ni dvoma, da se igralec močno sklicuje na naše sočutje, da igra na argument iz usmiljenja, argumentum ad misericordiam. Takšen argument pa, gledano tehnično, ni nujno zmoten: kadar je, gre za zmoto nerelevance ali sklicevanje ne določene motive. Poskušam bom pokazati, da v Kobalovem primeru takšno postopanje res ni zmotno, a je še vedno intenzivno usmerjeno v apeliranje na čustva. Kako že je ta pojasnil Aristotel v svoji Retoriki (1378a 20-22)? »Čustva so vse tisto, zaradi česar se ljudje s tem, da se spreminjajo, razlikujejo v svojih sodbah, spremljata pa jih bolečina in užitek, na primer jeza (ὀργὴ), sočutje (ἔλεος), strah (φόβος) in vsa druga tovrstna čustva, ter njihova nasprotja.«

Kaj je zmota sklicevanja na sočutje

Zmota sklicevanja na sočutje nastopi, kadar neupravičeno sprejmemo neko stališče, ker je uspel naš sogovornik vzbuditi usmiljenje in sočutje; včasih, ne tako redko, gre bolj za to, da je nekdo določeno pravilo že prekršil, sedaj pa naj bi mu to oprostili zaradi olajševalnih okoliščin.

Tehnika je uspešno uporabljana tudi pri različnih dobrodelnih organizacijah, seveda ne vseh, ko recimo pod pretvezo zbiranja denarja za pomoč prizadetim med apeliranjem in pomočjo ni ustrezne relevantne povezave; posebej uspešne so npr. slike lačnih otrok, ki naj bi vas spodbudile, da nakažete denar, v primerih, ko ga lačni nikoli ne bodo videli, v skrajnem primeru pa, če so nakazila redna, celo »posvojite otroka«.

Argumentacijska shema zmote bi bila:

(1) Oseba x trdi A.

(2) Oseba x zasluži sočutje zaradi okoliščin B.

(3) Trditev A je resnična.

Poglejmo si naslednji ilustrativni primer, povzet po Logic: A Philosophical Introduction (Kaminsky in Kaminsky, 1974):

(1) Henry Jones si zasluži položaj inženirja v našem podjetju.

(2) Saj mora, nenazadnje, nahraniti in obleči šest otrok.

V zgornjem opisu trditev predlagatelja v celoti sledi nerelevantnemu sklicevanju na osebne okoliščine predlaganega inženirja. Nekdo ne bo dober inženir v podjetju le zato, ker mora nahraniti svojo družino.

Ko “ad misericordiam” ni zmoten

A hkrati, kot vidimo, bi argument iz sočutja bil zmoten le, če bi nekdo A definiral na način, ki bi Kobalovo dejanje plagiatorstva navajal kot smiselno iz nekega sočutnega razloga in ga neposredno opravičeval. Kot vemo, tega sam ni storil, a ni jih malo, ki so njemu v obrambo storili prav to.

Na sodišču zagovorniki obtoženega pogosto apelirajo na sočutje porote, npr. kadar kot enega izmed razlogov za prekršek navajajo obtoženčeve slabe socialne razmere ali njegovo težko otroštvo. Kljub temu da to, ali je obtoženec kriv ali nedolžen, ni odvisno od tega, ali mu je porota naklonjena ali ne, gre običajno za uspešno obrambno strategijo. Če ne kaj drugega, lahko s sklicevanjem na sočutje vplivamo, da bo sodnik pri izrekanju kazni obtoženemu, ko je bil ta spoznan za krivega, prizanesljivejši.

A tovrstni argumenti niso zmotni takrat, ko so olajševalne okoliščine, ki jih navajamo kot razloge za nedolžnost ali milejšo kazen oziroma – na splošno – za sprejetje ali zavrnitev sklepa, resnično relevantne za predmet razprave. No, Kobal je ponudil opravičilo in res ni ravno prepričljivo trditi, da je vsakič, ko je sklicevanje na sočutje formulirano v obliki opravičila, v njem navzoče zmotno sklepanje.

Nečesa pa pri tem le ne gre razumeti. Igralec v svojem pismu trdi, da je vrnil honorar in sedaj tudi pridobil avtorske pravice za omenjeno igro. Ob tem pa potoži in išče sočutje za svojo ugotovitev, da ga danes gledališča – še pred odkritjem plagiata – ignorirajo in da mu je v življenju bilo težko, zaradi česar se je znašel v depresiji:

Težko je razumeti, kako je, ko si star 63 let in želiš ustvarjati, vendar te gledališča enostavno ignorirajo. Občutek imaš, da si izbrisan. Vse življenje sem posvetil temu poklicu, tudi za ceno najbližjih. A vse to naenkrat nič več ne šteje.

Ni povsem jasno, zakaj potem že v naslednjih dnevih vabi k ogledu svoje komedije v enem izmed njih. O njegovega kesanja najbrž ne bo veliko ostalo.

Sokratova zavrnitev

Zato se velja spomniti največjega, ki je s svoji obrambi ponosno zavrnil ravno argumentacijo ad misericordiam – namreč da bi pred porotniki spuščal solze ali pred njih pripeljal svoje otroke, da bi se jim močno zasmilil:

Bržkone se bo kdo med vami razjezil, če se bo spomnil nase, kako se je bojeval v kakšni pravdi, mnogo manjši od te, kako je s potokom solz moledoval sodnike in je svoje otroke – in tudi druge svojce in številne prijatelje – privedel na sodišče, da bi zbujal čim večje usmiljenje (ὅτι μάλιστα ἐλεηθείη). Jaz pa ne bom storil nič od tega, čeprav sem, kot se mi zdi, v skrajni nevarnosti. (Apologija, 34c)

No, Platonov Sokrat je, čeprav prepričan v svojo nedolžnost, raje izbral spoštovanje atenskih zakonov in volje porote.

Dve politični zadregi Milana Brgleza: populizem in človekove pravice

V silvestrskem pogovoru za Dnevnik je predsednik Državnega zbora moral odgovarjati tudi na vprašanja o nenadni vrnitvi 2. januarja med dela proste praznike. Ukrep, ki ga je dr. Milan Brglez pred tem zagovarjal kot nepopulistično poravnavo stare krivice – leto nazaj jo je zagrešila njegova SMC – je tokrat razlagal nekoliko drugače:

Vrnitev prostega dne ste sprejeli na vrat na nos. Več kot očitno je, da je želela največja vladna stranka zaradi težav pri pogajanjih s sindikatom zdravnikov Fides in z drugimi sindikati javnega sektorja ter zaradi problemov z zdravstveno reformo… ljudem ponuditi nekaj, s čimer bi se jim vsaj nekoliko prikupila.

Na neki način ste opisali razpoloženje poslancev SMC pred mesecem dni. Tudi zaradi tega jim je bil predlog o 2. januarju kot dela prostem dnevu zelo všeč.

Torej je bil ta predlog podan zato, da…

… da popravimo katero od napak, ki jih je v svojih odnosih z drugimi naredila druga veja oblasti.

Katero napako vlade imate v mislih? Podpis sporazuma s sindikatom Fides?

Glede na tip vlade zaporedje dogovarjanja s sindikati ni bilo ustrezno. Zdaj se je vse uredilo, kar je čudovito. Tedaj pa ni kazalo tako.

Ko je poslancem zelo všeč

Očitno se opis vrnitve 2. januarja med praznike, kar se zdi Brglezu obenem »poprava napake« in hkrati legitimno, »nenapačno« dejanje še leto nazaj, ko je njegova stranka prazniku nasprotovala, odkrito interpretira na način, ko jo razumemo, vrnitev namreč, za volivcem všečno dejanje. Prvič sem lahko prebral, da predsednik parlamenta prikima novinarki Meti Roglič v opisu, da se je želela vlada »nekoliko prikupiti« državljankam in državljanom. Še več, predlog je bil »zelo všeč« poslancem SMC ravno iz navedenega razloga. Všečnost je s tem pogojena, politikom je všeč, da bodo všečni.

S tem je dokončno padel scenarij bežanja pred očitki o populističnem dejanju, ki se jih je Brglez doslej vehementno otepal: dejansko je zgoraj populizmu pritrdil. Ravnanje, v katerem ravnaš politično iz potrebe po všečnosti z upanjem, da ti bodo tvoje geste prinesle dvig popularnosti, ustreza njegovi običajni razširjeni neideološki definiciji.

»Prikupiti se« in »biti všečen« sta dimenziji političnega delovanja, v katerih se dnevno mojstri predsednik Borut Pahor. Tisti, za katerega Brglez neposrečeno afektirano pravi, da bi se letos sicer rad spopadel z njim v predsedniški tekmi, toda kaj, ko ima druge skrbe: »Se vam zdim šleva oziroma človek, ki beži pred izzivi? Prej obratno. Rad se spopadam z njimi.«

brglez-sleva-ce-ne-bo-kandidiral-za-predsednika-republike

Citirani intervju za Dnevnik: Brglez pravi, da ni šleva, ker ne bo kandidiral za predsednika republike

Zatajeni bonbončki populizma

Naj spomnim, glede populizma ob uvedbi praznika je podpredsednik SMC in SMC sredi decembra v parlamentu zagovarjal nekaj čisto drugega:

Kot je v imenu predlagateljev, poslancev SMC-ja, uvodoma poudaril Milan Brglez, je bila odločitev za to, da se 2. januar ponovno razglasi za dela prost dan, sprejeta, “da se ljudem vrne tisto, kar jim je bilo krivično odvzeto”. Kritike o populizmu in bombončkih za volivce je zavrnil z besedami: “Če delaš v korist ljudi, je težko govoriti o populizmu.”

Takoj prepoznamo, da je sicer ostal lojalen svojemu mimikretičnemu argumentu o popravi krivice, o vrnitvi krivično odvzetega: mimikriji zato, ker še danes v isti sapi zagovarja, da v takratnih političnih in gospodarskih razmerah menda ni bilo druge izbire. In če je ni bilo, krivice v pravem pomenu ni.

Demanti populizma zveni skrajno neprepričljivo vpričo manipulativnega opisa ravnanja, v skladu s katerim naj bi veljala trditev »Če delaš v korist ljudi, je težko govoriti o populizmu«. Ravno to ne drži: v njegovi definiciji pač ne obstaja element, ki bi opisal ravnanje v prid ljudem; kar ga ustvarja, je nasprotno ravno primarna koristnost v prid politiki ali stranki.

Logični kvadrati in manipuliranje

Če bi kombinirali oba navzoča elementa – »primarno koristnost v prid politiki« in »primarno koristnost v prid ljudem«, bi lahko dobili klasičen »logični kvadrat« možnosti: (a) dejanja, ki so enako v prid obojim, ljudem in politikom, (b) dejanja, ki so primarno v prid ljudem, a ne politikom, (c) dejanja, ki niso primarno v prid ljudem, ampak politikom, in (d) dejanja, ki niso v prid nikomur, ljudem in politikom. Če menimo, da so populistične geste nujno primarno v prid politikom, potem ostaneta le dve možnosti: (a) in (c).

Brglez bi torej še vedno lahko zagovarjal, da je vrnitev 2. januarja med praznike in dela proste dni nekaj, kar ustreza (a) in je enako v prid obojim, kajti (c) je kot možnost izločena, saj je po njegovem praznik nesporno primarno v prid ljudem. Je to tista elegantna rešitev, iz katere se lahko izvije pred pomisleki, da ravna nekonsistentno in sčasoma menjuje alibije?

Moj odgovor je znova: ta možnost ni dana, možnost (a) je prirejena. Apolitičnemu in neideološkemu populizmu (z njima merim na vse definicije, ki ne uvajajo diade »elita vs. ljudstvo«) tak element ni lasten: všečnost populizma enostavno izključuje element enake oziroma enakovrstne koristi za oboje: meniti, da je nek politični ukrep nekakšna win-win situacija, enako dober za ljudi kot zate kot politika, že po sebi zveni kot sumljivo varanje. Korist za politika je tukaj še vedno opisana kot korist v obliki ratingov, nič drugega ali več od tega.

Zato je edina avtentična pozicija populizma tista pod (c), Brglezovo stališče »Če delaš v korist ljudi, je težko govoriti o populizmu« pa je, kot pokazano, bolj lahkotno manipuliranje s koncepti: je način, kako »prikupiti se« in »biti všeč« opišeš kot istorodno korist, ki si jo prinesel ljudstvu. Točno po tej prirejeni definiciji vzajemne koristi, znotraj katere pozabiš omeniti, da je populistično ravnanje koristno zate le zaradi všečnosti, populist največkrat ravno deluje.

brglez-populizem

Iz citiranega članka na MMC: če delaš v podporo ljudi, nisi populist

Človekove pravice in akademski sram

Naslednji zanimiv Brglezov obrat zadeva njegovo nasprotovanje notranji ministrici in zastavek, ki ga pri tem ponuja. Slednji je intriganten in dokaj neobičajen, vezan na njegovo akademsko digniteto in dejstvo, da bi ga omejevanje človekovih pravic, ki ga prinašajo zakoni, pripravljeni v režiji njegove kolegice, delegitimiralo pri izvajanju predmetov, pri katerih pravzaprav na fakulteti predava o človekovih pravicah.

V Dnevnikovem članku je bistvo povzeto že v podnaslovu in prvem stavku:

Ko je želela notranja ministrica Vesna Györkös Žnidar skozi parlamentarno proceduro spraviti zakon o mednarodni zaščiti, ki bi bil v nasprotju z mednarodnimi konvencijami in slovensko ustavo, se ji je predsednik državnega zbora Milan Brglez odločno postavil po robu. Če ne bi naredil vsega, da je bil zakon usklajen z mednarodnim pravom, ne bi več mogel predavati o evropskem varstvu človekovih pravic, pravi.

Leto dni kasneje je pred vladno obravnavo spet predlog, s katerim bi Slovenija zaprla meje pred begunci, tokrat s spremembo zakona o tujcih. Pred nami so skrajni ukrepi, kot pravi sama ministrica – v razen STA s strani medijev povsem cenzurirani izjavi Alternativne akademije preberemo, da je zadrega radikalizacije pripravljenih ukrepov protislovna še zlasti v luči nasprotnega stališča predsednika Boruta Pahorja, ki po drugi strani zagovarja odstranitev žične ograje na južni meji, češ da begunskega vala ni pričakovati. Kaj torej: potrebujemo še bolj skrajne ukrepe ali morda začnemo odstranjevati žico? V Dnevniku zapišejo:

Brglez napoveduje, da tudi tokrat ne bo mižal: če bo v parlament prišel zakon, ki ne bo skladen z ustavo in mednarodnim pravnim redom, bo storil vse, da bo tak postal. Če mu to ne bo uspelo, bo pritisnil tipko proti, še prej pa bo javno pojasnil svoj glas. Ko gre za človekove pravice, se ne smemo spraševati, ali je nekaj popularno ali ne, poudarja.

Pred nami torej stoji mož visokega moralnega profila: še dobro, da predava človekove pravice in je na takšni politični poziciji, kajti sicer bi vladajoča stranka, katere podpredsednik je, sprejemala zakone v nasprotju z njimi.

Pustimo ob strani pikantno vprašanje, kaj točno počne v takšni stranki, kjer se ima zgolj svojemu akademskemu interesu, skupaj z nami, zahvaliti za oponiranje nečloveškim zakonom, kje se, kot pravi, ne smemo spraševati o všečnosti, »popularnosti« – za razliko od vrnitve 2. januarja ljudstvu.

Še bolj bi bralce Dnevnika zanimala hipotetična dilema, ali bi morda za takšne zakone glasoval, če bi v življenju pred vstopom v politiko opravljal kakšno drugo delo. In ne samo to, Brglez ne želi ubežati vtisu, da je svoje politično delo vezal na akademsko. Celo sam navaja kot zgled takšnega moralnega imperativa svoja prihodnja predavanja, že omenjena v podnaslovu:

Vsekakor poskušam narediti vse, da bom lahko še naprej predaval o evropskem varstvu človekovih pravic. Naj ponazorim. Prvo predavanje v lanskem študijskem letu sem imel dan po tem, ko smo v državnem zboru sprejemali zakon o mednarodni zaščiti. Ker je bilo besedilo, ki smo ga sprejeli, skladno z ustavo in mednarodnim pravom, sem lahko še naprej predaval ta predmet. V nasprotnem primeru me ne bi bilo v predavalnico.

Naša in njegova sreča

Novinarka ga zatem izzove z moralnim zastavkom – ceno, ki jo je pripravljen plačati, ko tehta, ali naj nek zakon podpre ali ne. Na vztrajanje, ali bi se potemtakem po sprejemu besedila zakona njegove strankarske kolegice, notranje ministrice, v skladu s katerim begunci v Sloveniji praktično ne bi več mogli vlagati prošenj za azil, odrekel svojim predavanjem o evropskem varstvu človekovih pravic, je bil decidiran:

Če ne bi naredil vsega, da je bil sprejeti zakon o mednarodni zaščiti usklajen z mednarodnim pravom, tega predmeta ne bi več mogel predavati. Na vso srečo je bila takrat ta uskladitev uspešna.

Sreča ga je torej obdržala v akademskih vodah. A potem sledi razočaranje. Če je podpredsednik SMC v prvem zakonu še vztrajal pri odpovedi akademski karieri zaradi moralnega čuta, zaradi katerega mu politično delovanje postavlja nepremostljivo oviro pri univerzitetnem zagovoru človekovih pravic, je ob novinarkinem vrtanju klonil. O novem predlogu drugega zakona o tujcih se je zastavek v napovedi že čez nekaj vrstic drastično zmanjšal. Namesto »Če bo sprejet zakon X, ne bom več mogel v predavalnico«, je zastavek postal le še »Če bo glasoval za zakon X, ne bom več mogel v predalnico«:

V kratkem naj bi prišel v proceduro predlog zakona o tujcih, ki prav tako ni v skladu z ustavo in mednarodnim pravnim redom.

Če ne bo skladen z njima, bom storil vse, da bo tak postal. Če mi to ne bo uspelo, bom glasoval proti zakonu.

In če bo ta vendarle sprejet, ne boste šli v predavalnico?

V predavalnico ne bi smel iti, če bi glasoval za sporen zakon.

Dva etična zastavka: od ostrejšega k blažjemu

Brglez bi nam torej zdaj moral pojasniti svoje nihanje. Že res, da je tudi v primeru prvega zakona na dva različna načina opisal moralno konsekvenco zase: od ostrejše stave »Ker je bilo besedilo sprejetega zakona skladno z ustavo in mednarodnim pravom, bom še naprej predaval ta predmet« in z milejšo verzijo »Če ne bi naredil vsega, da je sprejeti zakon usklajen z mednarodnim pravom, tega predmeta ne bi več mogel predavati«, od katerih je slednja podobna tisti glede zakona o tujcih.

A če upoštevamo prvo, je razlika v stavi pač očitna: v novejši in bolj blagi se sklicuje le še na svoje osebno glasovanje in dokaj neotipljivi pogoj »Če ne bi storil vsega«. Presenetljivo pa Brglez pri tem pritrdi Rogličevi, ko ga sprašuje, ali res drži, da besedilo novega predloga zakona o tujcih prinaša najbolj radikalne protibegunske ukrepe, kakršnih ne pozna nobena druga država Evropske unije. Njegov odgovor je: »Osnutki, ki sem jih videl doslej, so zelo blizu tem navedbam.«

Odkritost, s katero streže, je tudi v tem primeru na bolj trhlih nogah. Če se je v primeru današnjega 2. januarja kot praznika izkazalo, da pojasnila, kako ne gre za populistično dejanje, niso prepričljiva, se tudi njegove akademske stave odvijajo bolj mimogrede. Po svoje so znamenje hude razdvojenosti podpredsednika stranke, po drugi pa stališče »Ne bo mogel predavati o človekovih pravicah, če bom glasoval za sporen zakon« prinašajo tako minimalno etično zavezo, da od začetne praktično ni ostalo popolnoma nič.

Holokavst kot izguba moralnega kompasa

Ko so se svetovni voditelji in preživeli podali na prizorišče nekdanjega koncentracijskega taborišča Auschwitz-Birkenau, da bi se spomnili njegove osvoboditve izpred 70 let, so največji del pietetno molčali. Slovenski predsednik je ob tej priložnosti povedal:

“Samo v tem taborišču so zavestno pobili več kot polovico prebivalstva naše države. To se je lahko zgodilo zaradi popolne moralne katastrofe, zaradi izgube slehernega moralnega kompasa. In to se je zgodilo vsega 20 let po koncu prve svetovne vojne,” je spomnil Pahor.

Morda imam preveč izostreno uho za pomenske odtenke pojmov, kot so »morala« in »etika«, toda še zmerom se mi zdi ponujena vzročna razlaga zgrešena. Poskušal bom pokazati, da gre za nekaj, kar spominja na understatement, zmanjševanje pomena, bržčas zaradi slabega razumevanja.

Če so koncentracijska taborišča bila tovarne smrti, največja pokopališča v zgodovini človeštva, če so tudi v Auschwitzu ljudje bili zverinsko pobijani, mučeni in stradani, je identificirati odsotno moralnost nekoga kot poglavitni vzrok za nastanek tovarn smrti pač bistveno premalo, nezadostno in strogo vzeto tudi zgrešeno.

Klasični primeri kakega vsakodnevnega understatement kot namernega literarnega prijema bi bili:

Hitler was not a nice person.

It was windy in New Orleans during hurricane Katrina.

Bill Gates is financially secure.

Pahor najbrž ob obisku Auschwitza ni imel v mislih nobene retorične figure. Če bi ob ogledu mesta grozot dejal »Hitler pa ni bil prijazen fant«, bi ga zgroženo imeli za prvovrstnega cinika.

In vendar si za hip predstavljajmo, da je ob ogledu dejal zgolj »Kakšna katastrofa!« Občutek, da je opis še vedno neprimeren, da mu toliko tega manjka, da je brezčuten, je seveda bistveno manjši, toda vztraja.

Pahor uradna stran Auschwitz

Ko k temu dodamo izraz »moralen«, se kaj prida nič ne spremeni. Stavek »Kakšna moralna katastrofa!« ali »Nekdo je izgubil moralni kompas!« še zmerom zvenita kot understatement, ob njih zaznavamo in čutimo izrazni manko. Zakaj?

Ker je bil holokavst bistveno več od tega in ker holokavst v polnem pomenu besede nima bistveno opraviti z moralo; pri njem pač ni šlo za Mo­ra­li­tät ali Sittlichkeit, zato posledično tudi ne za etično krizo ali kakšno krizo vrednot. Holokavst po svojem bistvu ni bil moralna katastrofa, tako kot ne moremo reči, da je posledica tega, da Hitler ni bil prijazen fant, saj je nekaj bistveno večjega in širšega: je neskončna tragedija človeka, njegovo razčlovečenje.  Ni bil rezultat zgrešene morale, če že odmislim razlike med pojmoma morale in etike, ker bi moralno ravnanje bilo konstitutivno za človeškost in bi se ta izgubila. Takšno razmišljanje bi predpostavljalo, da se je nekdo pri izbiri med dobrim in slabim tako rekoč zmotil in izbral zlo. Holokavst je v svojem bistvu zanikanje človeka, ultimativni konec morale, kjer o slednji ni mogoče niti govoriti.

Hitler je po svoje res izbral zlo, seveda. Ampak šlo je za nekaj bistveno več od tega – svojo izbiro je tudi krvavo udejanjal. Za šest ali več milijonov duš, v grozi preminulih, zato pač ne bomo mogli nikoli zadostno opisati z besedami, da so le posledica izgube nekega moralnega kompasa. Sploh ne po 70. letih nenehne refleksije in spomina na morijo.

MMC Pahor Auschwitz moralna katastrofa

Po izteku druge svetovne vojne je menda nemški filozof Theodor Adorno koncizno ugotavljal, da po Auschwitzu poezija več ni mogoča. S tem je verjetno hotel reči, da zaradi grozot holokavsta spregovoriti o človeku v jeziku nečesa, kar je dovršeni izraz lepote in harmonije, neizogibno postane čista nemožnost.

Na podoben način gre pri holokavstu za izničenje »moraliziranja«: po Auschwitzu ugotavljanje izgube moralnih kompasov več ni ugotovitev, ki bi bila ustrezna, morda tudi možna.

Umetnost kot higienična pralnica denarja

Flisar:

Evald Flisar, urednik revije Sodobnost, dodaja: »Vsak umetnik ima moralno pravico zavrniti nagrado (tudi v celoti, ne samo njen denarni del). To je pač (in mora ostati) stvar osebne odločitve, ne glede na razloge, ki so lahko razumni ali pa tudi ne. A tudi če razlogi po splošnem mnenju niso razumni, ne moremo umetniku, ki se je odločil za takšno potezo, ničesar očitati, saj je vsak od nas upravičen do lastnega pogleda na svet in umetnik se s takšno potezo etično opredeli.

Se pa kljub temu ne moremo izogniti vprašanju doslednosti. Ali naj se prejemniki Nobelove nagrade odpovejo denarnemu delu nagrade, ker prihaja denar (vsaj posredno) iz zaslužkov za dinamit, ki je pobil na milijone ljudi? Ali naj bi Michelangelo zavrnil radodarno pomoč članov družine Medici, ki so s sponzoriranjem umetnosti ‘čistili’ denar, ki so ga posojali za umazano visoke obresti?

Ali niso, navsezadnje, tudi Prešernove nagrade finančno vprašljive, saj država pobira davke tudi od večjih ali manjših lopovov? Ali se umazano pridobljeni denar pri selitvi iz zasebnega žepa v državno blagajno očisti? Takole bi rekel: denar sam po sebi ni umazan; takšen je lahko le način, kako do njega pridemo. In celo umazano pridobljeni denar se očisti, če ga lastnik v kakršni koli obliki nameni umetnosti.

Zgodovina mecenstva je stara tri tisoč let. Še več: predlagal bi, da se vsaj polovica premoženja, zaseženega pravnomočno obsojenim lopovom, preusmeri na transakcijski račun Javne agencije za knjigo. Lepše oblike pranja denarja si ne bi mogel zamisliti.«

Eden bolj zanimivih moralnih disputov v zadnjem času, vsaj njegov potencialni zametek, vse po načelu Vespazijanovega »pecunia non olet«. Smrdi denar ali ne, ter čigav? Sprožila ga je Jenkova nagrajenka Anja Golob, ker ni želela sprejeti denarnega dela nagrade iz načelnih razlogov higiene, na katere se je sklicevala. Sledil je moral(istič)ni pogrom, na vagi sta se znašla dva moralna principa, oba zgrožena eden nad drugim.

Po Flisarju noben denar ne smrdi, nikoli in nikdar, če le pride v roke umetniku, po Bratožu je plaha ptica in nič drugega kot oblika zaupanja, po Golobovi definitivno vedno smrdi, čeprav dopušča mejo. In ta meja ni Jenkova nagrada. Ja, vse so praktično citati, ne parafraza. Njih komentiram.

Dopuščanje etičnosti se je nekje izgubilo, pesnica pa, obtožena lepodušništva in krivde za izgubo mecenskega denarja za prihodnje nagrajence, na tnalu javnega linča, skoraj povsem osamljena. Njen greh? Umetniki so v finančni stiski, njeno dejanje preponosno lepodušniško, velik trud iskanja mecenov se bo moral začeti znova. Zato je zavračanje denarne nagrade tako zelo neodgovorno, pravijo.

In res je vse odvisno od začetnega moralnega principa: smrdi denar ali ne, tako zelo, da ga niti kriminalni izvor ne more umazati?

Flisarjev primer o zaplembi denarja je deplasiran na dveh točkah in ne ustreza dilemi Jenkove nagrajenke: zlahka si predstavljamo, da bi s strani države zaplenjeni denar kriminalcev za umetniške duše, za katere pač predpostavljamo, da sledijo visoki pesmi morale, ne bil več sporen in bi ga z lahkoto sprejele. Ker ga je nekako očistila sama država. Vendar to ni ta primer – nagrajenka omenja, da ne sprejema denarja zasebnega izvora, ne državnega. Razen tega je v začetni praznini namiga bilo mogoče tudi razbrati, da ne zaupa v čistost konkretnega mecena, bodisi glede izvora denarja bodi njegovih povezav z ruskimi oligarhi. (Mimogrede, tudi Barbara Korun je v nedavnem pismu zanikala, da bi v javnem pismu DSP leto nazaj spregovorila o takšni insinuaciji, tako da se res zdi, da sta nagrajenka in Korunova svoja trda stališča vmes umaknili; s to razliko, da je Korunova bila takrat precej eksplicitna, Golobova pa je previdno omenjala le zelo abstraktne »razloge osebne higiene« kot razlog zavrnitve denarne nagrade, iz česar res ne moremo sklepati veliko, če sploh kaj.)

Isti primer je deplasiran tudi z vidika moralnih kontekstov zaplenjenega denarja: predstavljajmo si, da so denar zaplenili pedofilu ali trgovcu z ljudmi ter za pridobitvijo tega denarja stojijo grozljive osebne zgodbe. Zlahka si predstavljamo, da bi lahko kdo preprosto imel velike moralne težave sprejeti denar tovrstnega izvora, če bi poznal okoliščine, zato bi njegov ugovor vendarle morali sprejeti in upoštevati. Denar bi torej le lahko obveljal za umazanega v tem posredovanem, ne nujno le psihološko občutenem smislu, četudi državni, dotik sterilizirano čistega umetniškega prsta bi ga ne naredil za brezmadežnega.

Moje simpatije gredo vsekakor pesnici. Zato ker sem na strani njene pravice, da zavrne (denarno) nagrado iz kateregakoli razloga. Vendar njeno ravnanje vendarle ni bilo perfektno, čeprav je perfektno razgalilo licemerje lepega dela umetnikov in njihovih stanovskih krogov, njihovo plehkost in lahkotnost stigmatiziranja. Preveč in predolgo je ostala v coni namiga o »higieni«, ne da bi ga dodatno pojasnila, s čimer je dopustila insinuacije na račun mecena. (Kaj je z njim, do katere mere je njegovo mecensko ravnanje problematično, sem tu pustil ob strani, ker mi manjka podatkov za presojo. Po njegovi užaljeni zavrnitvi doniranja pa ga v argumentaciji nihče več niti ne omenja, izpadel je iz vseh presoj.)

Tudi vse očitke o blokadi stanovskega reševanja težkega materialnega življenja slovenskih umetnikov, ki jih je morala poznati, bi lahko elegantno in pravično preprečila, če bi ob zavrnitvi nagrade denimo naznanila, da jo prepušča prihodnjim nagrajencem ali donira komu tretjemu, kar bi najbrž razumel tudi mecen. Iz istih moralnih razlogov, ki jih navaja na koncu – ker je (zasebni) denar zanjo vselej umazan.

Bratož:

Ob zadnjih turbulencah v Društvu slovenskih pisateljev, ki jih je sprožila nepodelitev stanovske Jenkove nagrade za najboljšo pesniško zbirko zadnjih dveh let, se mi zdi tako rekoč neizogibno, naravno prišla na misel znana sentenca bankirja, direktorja Združenja bank Slovenije in nekdanjega guvernerja Banke Slovenije Franceta Arharja o tem, da je denar plaha ptica in da ta papir pravzaprav ni nič drugega kot ena od oblik zaupanja.

Povedano v enem stavku: javnosti je bila postrežena novica, da letošnja nagrajenka Jenkovo nagrado sicer sprejema in se je veseli, celo v čast ji je, iz nerazloženih načelnih razlogov in občutka nekakšne osnovne higiene pa zavrača pripadajoče denarce, ki jih je pisateljskemu društvu priskrbel uspešen slovenski poslovnež. In že v naslednjem hipu je ptica, kot smo lahko prebrali v poslovneževem pismu, jadrno odplahutala drugam. Klasična podalpska, šentflorjanska zgodba. Pa še o velikih denarjih ne govorimo.

Stvar se je kuhala od lanskega leta, ko je predsednik pisateljskega društva ob standardni zagati z denarci za nagrado naletel na poslovneža, ki ima poleg tega, da je našel odlično tržno nišo, tiskanje ekskluzivnih knjig, med katerimi je tudi v Guinnessovo knjigo rekordov uvrščena največja in najdražja knjiga na svetu, tudi izrazit občutek za nekatere neposlovne zadeve. Za tri leta je bil pripravljen, kot je prostodušno elegantno povedal, preprosto podpreti kulturni projekt, brez želje po promociji (ki je s svojimi izdelki tu tako ali tako ne potrebuje, slovenskih kupcev njegovih knjig pač ni videti), brez zasebnih interesov, najprej je celo razmišljal, da njegovega imena ob nagradi sploh ne bi razkrili.

In takemu človeku gredo očitati poslovanje s Putinom, Medvedjevom in ruskimi oligarhi? Gospodu, ki je pripravljen razlagati o fascinaciji nad meceni iz časa da Vincija, Mozarta, Michelangela? Poslovnežu, ki je govoril o tem, kako bi lahko tlakoval pot slovenskim avtorjem na tujem? Se dame, občutljivejše kot najbolj natančen seizmometer, zavedajo, kaj in komu sploh očitajo, ko govorijo o nekakšni osnovni higieni in blebetajo o gnezdu podpornikov globalizacijskega neoliberalističnega kapitala in vrednotah, ki da so v diametralnem nasprotju z vrednotami avtonomnega umetniškega polja? Imajo za to, da je po njihovem mnenju nekaj narobe s poslovneževim denarjem, zasluženim s fascinantnimi, umetelno narejenimi knjigami, kak dokaz? Ni ga bilo videti. Brati je bilo mogoče le visokoletečo načelnost in bistroumna svarila pred uklanjanjem tujim oligarhom. Frenetična čuječnost takih kritikov je selektivna, ko gre za subvencije, štipendije in podobno, morda niti ne pomislijo, da je proračunski denar, davkoplačevalski denar, s katerim so običajno plačane te zadeve, morda res in čisto drugače smrdljiv kot poslovnežev. Nateče se iz žepov tako kaznovanih in nekaznovanih tajkunov kot socialno ogroženih in tistih, ki jih je čas potisnil pod črto revščine. Kje je tu osnovno spoštovanje drugega? Občutek za dostojnost? In kako poimenovati nagrajenkino idejo, da se ji listina o nagradi pošlje po pošti? Neotesanost?

Golob:

Po mojem prepričanju stanovske nagrade za dosežke na področju kulture ne morejo biti financirane iz zasebnih sredstev. Ni denarja? Čast mi je dovolj. Gre za širši problem koncepta kulture kot nečesa, kar je prepuščeno benevolenci privatnih sponzorjev.

Seveda je umazan ves denar. Je pa treba nekje potegniti mejo. Moja se tiče mojega vrednostnega sistema in je moja stvar, govora je namreč o nagradi, podeljeni moji knjigi. To sem mislila z »razlogi po mojem mnenju osnovne higiene«.

Za epizodo predloga pošiljanja plakete po pošti stoji očitek o moji nespoštljivosti do nagrade. To ni res, iztrgano je iz konteksta in je ob nespoštljivosti do mene kot nagrajenke tudi popolnoma deplasirano. Izjavila sem, da sem nagrade vesela in da mi je v čast.

Po povratku v Ljubljano se nameravam z DSP kakopak dogovoriti o prevzemu plakete. Nagrajena je bila knjiga pesmi. O njej se sploh ne govori, poezija sama ne zanima nikogar. Zasenčil jo je »škandal«, kot kaže, pomembnejši od vsega.

Kot posameznico se me z lahkoto blati in se dela iz mene dežurnega krivca. Kaže, da se pričakuje, da mora umetnik ne glede na vir in kontekst denar vselej vzeti – če ga ne, je označen za etično spornega, za čistunsko lepo dušo. Ta logika je napačna, kratkovidna in po mojem pogubna.

Če pustimo svoje misli in sebe zreducirati predvsem na premislek o denarju, umetnost kot taka ne bo več obstajala. Nočem živeti v svetu, kjer celo umetniki sami pristajajo na to redukcijo in jo podžigajo.

Jenkove nagrade kot take nisem zavrnila, ker spoštujem njeno simbolno vrednost. Moj svet je svet, kjer je poezija edino, kar zares šteje. Edino, kar je dejansko vredno jemati zares, zares.

Anja Golob

Bratož lepa duša Golob Delo