Svetovni mediji so poročali o več kot kontroverznem osnutku načrta, ki ga naj bi predložil ameriški predsednik Donald Trump. Ime zanj je ambiciozno in pri njem je vse »great«. Veliko. Tokrat je njegov surrealističen projekt spet poimenovan z »GREAT« (Gaza Reconstitution, Economic Acceleration and Transformation). Oziroma z »Great Trust«. Z njim naj bi spodbudil prebivalce Gaze, da se prostovoljno izselijo iz območja, v zameno pa jim obljubljajo 5.000 prejetih dolarjev, štiri leta brezplačnega najema in eno leto hrane.
Trumpova perverzna ideja je stara in se ujema z njegovo začetno turistično, ki zveni kot slaba šala: kako Gazo preurediti v riviero Bližnjega vzhoda, kjer bodo letovišča, mondeni hoteli, umetni otoki in sončni parki. Če smo v prvih dnevih njegovega mandata še mislili, da se Trump morda ne zaveda dovolj strašnih dimenzij krvavega genocida, ki ga na prizorišču njegovih prihodnjih hotelskih kompleksov izvaja njegov prijatelj Benjamin Netanjahu, moramo danes, osem mesecev kasneje, takšno možnost radikalno izključiti.
Preostane nam le ena samcata možna razlaga, če odštejemo tisto, po kateri je ameriški predsednik duševno zbolel. In ta je naslednja: pri njem je vsaka politična misel, kaj šele dejavnost, pregnetena z mentaliteto grabežljivega kapitalista do takšne groteskne mere, da mu predstava bagerjev, ki z zemljo ravnajo preostanke porušenih stavb s trupli vred, ne zbudi niti najmanjšega moralnega zadržka.
Dobro za cement
Omenjeno misel je slikovito, hkrati pa tudi brutalno grozljivo, upodobil karikaturist Franco Juri. Njegov komentar, kjer v umetnost odseva strahotnost realnega dogajanja, je vizualno neposredna in prikazuje Netanjahuja in Trumpa, kako hodita po kupu lobanj in okostij skozi ruševine, ob katerih je napis »Gaza«. Dialog, ki se ob tem odvija med njima, je groteskno ciničen. Prvi med njima sprašuje: »Kaj pa s tem?« in drugi mu odgovarja: »Če zmelješ, je dobro za cement.«
Ni dvoma, da takšna vizualna intervencija ob ogledu karikature sili v nelagodje in odpor. Ampak mar ni ravno to bistvo angažirane umetnosti, še posebej politične satire, prenesene tudi v karikaturo? Da ni namenjena zabavi, temveč nas prisili v soočenje z realnostjo, ki je sama po sebi ultimativno grozljiva in v tem primeru zelo natančno orisana!
Nelagodje, ki se pojavi ob Jurijevi karikaturi, je ključno in tudi ključen kriterij: vzdrami nas kot kruto resnična, toda žal na dva različna načina. Najdejo se takšni, ki jo zavračajo z argumentom, da prikazuje mrtve in cinično trivializira smrt. Nikakor, takšna umetniška intervencija je nujna, saj ne ustvarja groze sama, ampak jo zgolj reproducira, artikulira in posreduje v javni prostor v širši premislek. Grozljivost karikature je sekundarna, primarna je grozljivost resničnosti! Povedano drugače: tisti, ki jih moti karikatura, dejansko od nje bežijo, zanikajo resničnost in s tem tudi genocid vseh na očeh!
Mletje lobanj
V sodobnih študijah vizualne kulture se karikatura ne razume več zgolj kot oblika humorja, ampak je vedno tudi specifičen način politične komunikacije. Chantal Mouffe v delu »Agonistika. Misliti svet politično«, tudi v slovenskem prevodu, opozarja na naloge umetnosti – ustvarjati agonistični prostor, v katerem se razkrijejo antagonizmi družbe. Jurijeva karikatura ne poskuša biti nevtralna, temveč zelo brutalno pokaže antagonistično razmerje med močjo in nemočjo, med tistimi, ki odločajo in tistimi, ki umirajo. Med tistimi, ki cementirajo in meljejo lobanje, ter drugimi, ki se jim to zdi zanikanje humanosti nec plus ultra. Če kaj karikira, je to hkrati Trumpova neskončna želja po profitu, ki se ne bi ustavila niti pred mletjem Palestincev pri cementni izgradnji hotelskih kompleksov, in obenem polno brezčutnost subjekta te želje.
V Trumpovem kapitalističnem imaginariju je človeško življenje postalo navaden materialni odpadek. Če je znameniti filozof G. W. F. Hegel malce abstraktno razmišljal o tem, da je duh isto kot kost, je za ameriškega predsednika kost konkretno postala cement. No, njegova sestavina. Podpora ubijanju in genocidu je postala orodje za to, da bo prej na cilju – pri finančnem izplenu izgradnje mondenega letovišča.
Grozljivo v umetnosti
Očitki, da je karikatura preveč groba, nonšalantno prezrejo dejstvo, da umetnost ni zavezana lepoti, temveč resnici. Francoski filozof Georges Didi-Huberman se v knjigi »Images in Spite of All« (2008) dotika vprašanja prikazovanja nepredstavljivega, zlasti v kontekstu holokavsta in Auschwitza. Pojasnilo je zanj tako rekoč odveč: podobe so nujne, četudi so podrobne, fragmentarne in četudi ranijo. Brez njih bi se tisto nepredstavljivo popolnoma izbrisalo iz spomina, kar bi bilo nedopustno.
Jurijeva karikatura je nekaj, kar je nastalo znotraj podobne logike: šokantna, ampak gledalca želi predramiti in iztrgati iz otopelosti. Susan Sontag je v »Regarding the Pain of Others« (2003) opozorila, da lahko podobe trpljenja v vojni, predvsem je sama analizirala fotografijo, prinesejo banalizacijo in nas naredijo otopele, kar se dogaja tudi ob genocidu v Gazi. Nevarnosti senzacionalizacije in desenzibilizacije sta veliki, a na drugi strani mora ostati naloga karikature in umetnosti vobče, da se gledalec ne bo zatekel oziroma padel v zono udobja in ignorance. Če karikatura šokira, to pomeni, da je dosegla svoj etični cilj – prebudila je njegovo občutljivost.
Karikatura z lobanjami, po katerih hodita brezčutna eksekutorja, ne govori o posameznih mrtvih, temveč o nepojmljivi množici smrti – o kolektivnem uničenju, ki ga je težko ubesediti in ki smo mu neme priče, ne da bi lahko politično odločitev o njem uspešno ustavili. Grotesknost je tukaj drugo ime za resnico, ne za poskus šokiranja, in v tem smislu je nosilec etičnega sporočila: prav zato, ker je smrt nedolžnih Palestincev v realnosti neskončno pretresljiva, je grotesknost upravičeno postala format umetniškega jezika, ki to resnico sploh lahko izrazi.
Družbe, pa tudi politiki, se pogosto izogibajo soočenju s travmo tako, da napadejo njene reprezentacije. Iz dveh razlogov, psihopropagandnega in politikantskega, ki želi kriviti karikaturista, da bi zvijačno zakril realnost. Ali pa zato, ker je z njo in v njej preveč boleče živeti. Podobno velja za obravnavano karikaturo: ne razumeti je ali grajati jo pomeni, da se želimo psihološko izogniti soočenju z genocidom v Gazi.
Več:
Mondena letovišča v Gazi: predsednik Trump kot nepremičninski agent
Osem političnih strategij molka: relativizacija genocida v Gazi
