Miro Cerar in obeti filozofije v politiki

Novi premier Miro Cerar nepričakovano prinaša veliko upanja za filozofe in filozofijo kot takšno. Odnosa, ki smo ga v javnem življenju deležni le redko. Ne omenjam naključno, nekaj upanja je tudi za filozofski koncept upanja, saj je ob nastopu funkcije naznanil, da je slednje»jedro človekove biti. Zanesti se moramo na sočloveka: prijatelja, poslanca, sodnika, učitelja, zdravnika.« Pred tem se je kar nekaj let kot predavatelj in publicist trudil govoriti prav in predvsem o etiki in vrednotah.

Glede ne njihov prezrti status filozofov v družbi, stanje trajne stigmatiziranosti in ponotranjenega popularnega mnenje o njihovi odvečnosti, je to nenavaden razplet. Cerarjevo nenehno poudarjanje pomena morale in etike, dviga vrednote in kulture v narodu nesporno pomeni, da daje veljavo filozofskim ciljem, znanjem in metodi. Na trenutke se zdi, da je to osrednja in edina agenda nove politike. Morala in etika sta nesporno filozofsko disciplinarno področje in spoznamo ju lahko le s pomočjo njima ustrezne metode. Pika. Ko govori pravnik o etiki, lahko vsebinsko le filozofira – v pravem, ne popularnem zaničevalnem smislu. Zaradi tega še ni nič manj pravnik ali dober pravnik. In ko govori sociolog o etiki, takisto. Ko govori o njej teolog, enako. Ko poudarja modro Slovenijo in pomen modrost, se je premier sploh približal filozofiji, saj je ta po definiciji modroslovje.

Cerar etični izziv Primorske

Kako resno pri tem misli, se bo hitro pokazalo, morda že pri zaposlitvah filozofov v njegovi bližnji kadrovski ekipi, četudi zaenkrat zelo slabo kaže – s težavo si predstavljamo, da bi dopuščal iskanje takih odgovorov na zapletena moralna, etična in vrednotna vprašanja, ki nimajo strokovnih podlag. Če je Cerar predavatelj (tudi) filozofije prava, je zdaj država pred resnim izzivom: ker postavlja omenjene vsebine med programske prioritete,  ker želi vrniti tudi zaupanje v pravno državo in celo državo kot takšno, ker si želi vzgoje in izobraževanja za odgovorno državljanstvo, bo svoje iskrene cilje lahko uresničil le na način, da bo pripustil v občestvo politikov tudi filozofsko modrost in da bodo filozofi vsaj redni sogovorniki, svetovalci in udeleženci posvetov, če se nam že ne obeta platonska Res publica. Da ne govorimo o tem, da potrebujemo v državi več dialoga in pretehtano argumentacijo – spet voda na mlin filozofov. Resno govorjenje o etiki in modrosti v politiki pač ne preneseta ignorance filozofov.

Modra Slovenija Cerar

Na tej strani sem bil neštetokrat kritičen in skeptičen do Cerarja, a zgornjih opisov ne podajam cinično zajedljivo: če bo predsednik vlade konsistenten, bo moral ravnati na opisan način. Kot filozof si takšnega razpleta tudi po svoje želim, četudi obenem močno dvomim, da se bo to zgodilo in zaenkrat krogi ljudi, s katerimi se obdaja, ne kažejo na pričakovano naklonjenost in odprtost.

Če imam prav v svoji slutnji, potem bo predsednik vlade enkrat več razočaral. Ne le, ker doslej zgornjih pričakovanj ni izpolnil. Že večkrat sem nakazal, da mislim, da vem, zakaj – ker Cerar s korpusom modrosti, morale in vrednote sploh ne meri na standardno vednost, temveč tisto alternativno – versko in duhovno. Pa še to izrazito eklektično. Glede na to, da je na volitvah julija letos premočno zmagal, bi smeli ugibati, v kakšni meri si več modrosti in etike, s tem pa tudi priznanja filozofije, želijo sami volivci, ki so ga izbrali. Ker če si ne moremo postaviti tega vprašanja le zato, ker so interpretacijsko pravilno državljanke in državljani dejansko volili za Cerarja, ne za etiko in modrost, takšno razumevanje prav v ničemer ne odvezuje predsednika, da zaupanega mandata ne jemlje kot »želijo si mene«, temveč kot »želijo si več etičnosti in modrosti«. Ter temu ustrezno z vsemi implikacijami tudi ravna.

Pridigarstvo in psihofizično zdravje

A sprva razčistimo s sindromom izgubljenih iluzij. Očitno so nekateri resni in spoštovanja vredni ljudje do zadnjega verjeli, da je Cerarjeva kateheza le predvolilna, torej marketinška predstava za javnost. Za razliko od novinarke Tanje Lesničar Pučko pač verjamem, da je Cerar s svojim projektom moralne prenove države mislil resno od začetka, morda ga je kateheza tudi pognala v politiko – da pri tem ni šlo za nobeno retorično predvolilno leporečje:

Ob imenovanju za mandatarja in ob včerajšnjem glasovanju je Miro Cerar po nekaj spodbudnih besedah o bodoči vladi naredil hudo napako: spet je začel govoriti o vrednotah. Še huje: o duhovno in psihofizično zdravi družbi. Zakaj je to izjemno resen spodrsljaj?

Najprej zato, ker nismo več v predvolilnem času, ker je čas vznesenega leporečja minil in smo v času, ko vsi upiramo oči v to, kar se bo zares zgodilo. Dve stvari sta, ki si ju resni politik ne bi smel privoščiti: cinizem in pridiganje. Nespodobno je, da ljudje na oblasti, ki imajo moč, možnost in dolžnost delati v dobro državljanov, prevzemajo naloge farov na prižnicah, razočaranih državljanov in razvnetih kolumnistov; Miro Cerar ni več nič od tega.

Naloga politika ni pridušanje o tem, kako vrednote izginjajo, kako je vse manj poštenosti, solidarnosti, delavnosti, skromnosti…, to delajo le politikanti. Resni politik te vrednote vzpostavlja s svojim delovanjem, sam deluje v skladu z vrednotami v dobrobit državljanov, državo vodi pravično in strateško premišljeno in tako zagotavlja takšne družbene, gospodarske, ekonomske in kulturne razmere, v katerih lahko vrednote – enakost, pravičnost, svoboda, poštenost, solidarnost, domoljubje… – zacvetijo.

Ko kolumnistka Dnevnika vzpostavi svojo kritiko na podlagi (že aristotelske) razlike med vrednoto v praksi in vrednoto v besedah, ima seveda prav. S to razliko, da najbrž o etičnih vrednotah ne bi kar ne smeli govoriti in razpravljati. Bolj gre za to, da so eno Cerarjeve besede in koncepti, drugo pa dejanja, ki morajo tem slediti. S prvimi ni nič narobe, politiki mora nakazati svoj nazor, stališča in program. Težava je le, če jih ne uresničuje – ali celo, da že artikulacija konceptov nakazuje, da jih razume napak in jih morda prav zato ne bo mogla realizirati. Da bi jih lahko brez pomoči tistih, ki vedo, kaj je etika ali celo, kaj je etika v praksi in kaj v besedah, pa je bolj malo verjetno.

Cerar etične vrednote tvit

Pesniški surplus:

Jana Kolarič

CERAR, ETIKA IN OBETI FILOZOFIJE, sonet

Sporoča Cerar s svoje vladne zofe,
da vlada bo igrala nove note
in bolj se spoštovalo bo vrednote;
obstaja upanje za filozofe.

V moralo vnaša njihove metode,
v državi modri več bo dialoga,
ministri (iz njegovega le kroga)
imuni pa na etične nezgode?

Zanesti treba se je na zdravnika,
prijat’lja, sočloveka in kolega,
poslovneža, denarnega stratega,

poslanca in (res čudno!) – na sodnika,
ki duh in halja sta mu dvakrat toga …
Zalivat’ up – za MC glavna vloga!

 

 

 

Je premier odtujeni mesijanski blefer?

Članki Vasja Jagra v Večeru zadnje čase ne želijo nikogar puščati hladnega. So odločni, polni svete jeze na politiko, želijo biti pravičniški, vstajniški in zaskrbljeni.

Zadnji članek o stranki SMC je zgleden primerek povedanega: po eni strani navdušujoče kritičen, zaščitniški do pogleda »od spodaj«, malega človeka, socialno čuteč, vreden aplavza, po drugi drseče zgrajen na nedokazanih trditvah in malce populističen.

Jager Večer SMC

Avtor si je za pisanje vzel dve izhodišči: zadnjo »afero« s SMC s kupljenimi podobami državljanov, nerealnih v sliki in imenu, očitno pa tudi ponavljajoče besede novega mandatarja Mira Cerarja, ki je ob nominaciji s strani predsednika republike znova natresel nekaj puhlic o nujnosti moralne prenove.

Parodičen svet vrednot

Začel bom s tistim, kar mi je všeč: Jager je eden redkih novinarjev, ki si upajo pisati odkrito in brez ovinkarjenja. V danem trenutku jih ni veliko, ki bi Cerarju poočitali, da diskurz o morali ni času primeren, temveč za nameček še, da je parodičen in da prikriva pomanjkanje konkretnih rešitev:

Cerarjevo govoričenje o novih vrednotah ob tako arogantnem ravnanju že sedaj učinkuje parodično. Kajti kot uči dobri zgled Boruta Pahorja, politik, ki toliko govori o vrednotah, s tem zakriva pomanjkanje konkretnih rešitev. Pametnjakovičev pa imamo dovolj; politik ni papež in njegova naloga ni pridiganje o morali. Naše vrednote so namreč stare toliko kot človeštvo in vsi vemo, katere so – potrebujemo pa okvir, da jih uresničujemo. Tu pa velikim retorikom vsem po vrsti spodleti.

Teze so torej številne in skoraj z vsemi se načeloma strinjam, če pustim nekaj niansiranja ob strani: moraliziranje ni prva naloga politika, v času krize in zategovanja pasu deluje smešno, takšen diskurz tudi zakriva pomanjkanje konkretnih rešitev. Z enim pripisom: lahko, kajti Cerar je komaj stopil v škornje, zato se lahko sodba o pomanjkanju veže le na napovedane ukrepe, realnih učinkov pa še nismo mogli izmeriti.

Napoved o dvigu morale vsebuje še nekaj dragocenih presežkov, a o premierjevi ambiciji kdaj drugič:

“Kriza, ki nas je doletela, je v veliki meri proizvod nas samih. Padli smo na vrednostnem izpitu. Četudi se kriza kaže kot ekonomska, socialna in politična, je jedro izvora padec vrednot. Naloga te vlade ni samo, da poskrbi za javnofinančno konsolidacijo, ekonomski razvoj, ampak da se skupaj dvignemo v naših vrednotah,” je po podpisu povedal Miro Cerar.

Izkušnje in manipulacija

Všeč mi je tudi, ko Jager med prvimi izpostavi korelacijo med znanjem in izkušnjami ter odgovornostjo:

Cerarjeva ekipa nikakor ni moštvo naivnih idealistov, ki so s stisnjenimi zobmi šli v politiko, ker drugače pač ne gre več. Nasprotno, SMC sestavljajo tudi preverjeni in politično izkušeni kadri, ki obvladajo metode boja za oblast – in tudi manipulacije. Tako jim pred volitvami v svojem programu in javnih izjavah ni bilo težko spuščati megle in skrivati stališč o nepriljubljenih varčevalnih ukrepih – že takoj po zmagi pa je stranka pokazala pravi obraz in nedvoumno napovedala nadaljevanje zategovanja pasu.

Poanta je presenetljivo redko videna in prebrana: ker v SMC niso popolnoma nevešči politike, kot bi se komu dozdevalo, ne more biti naključje, da v kampanji ni bilo govora o zategovanju pasu, zdaj pa imamo na sporedu prav štetje lukenj v njem. Kdor nam je zavestno zamolčeval našo prihodnost, pa ni mogel ravnati posebej moralno. Zato aluzija v naslovu: vladajo nam idealisti, ki to v resnici niso.

Izmišljene zgodbe

In zdaj k manj všečnim podmenam iz zapisa. Jager v njem večkrat ponovi nekaj, kar preprosto ni dokazano, češ Cerar nam je »prodajal izmišljene življenjske zgodbe«:

Da je stranka Stranka Mira Cerarja v svoji volilni kampanji volivcem in volivkam prodajala izmišljene “življenjske” zgodbe pod fotografijami oseb, kupljenimi kar na spletu, ne bi bilo problematično, če bi bila SMC samo še ena izmed slovenskih političnih strank (ki to redno počnejo). Pa ni.

Objavljanje lažnih zgodb namišljenih ljudi je v tem pogledu precej nedolžen manever, ki pa je obžalovanja vreden predvsem, ker kaže, da je tudi “nova”, kvazivstajniška politika povsem odtujena od ljudi.

Prišli smo namreč tako daleč, da je mali človek politiki tako mrzek, da si raje sama izmišlja njegove zgodbe, kot da bi jih vsaj poskusila pridobiti od svoje baze. V SMC – in v večini drugih strank – pač verjamejo, da smo vsi zgolj v tovarne in gostilne ujeti kužni klišeji o bednih plačah in penzijah. Poznajo nas, ne da bi vedeli, kdo smo in kako smo.

Kot vidimo, trikrat ponovljen motiv o namišljenih ljudeh močno dominira v zapisu in zavzame njegovo večino. S tem pa postane osrednje sporočilo. Bilo bi krasno, resnično novinarsko odkritje, če bi držalo in bilo verificirano – vendar teza o namišljenih ljudeh preprosto ni dokazana.  Iz stranke SMC namreč trdijo nasprotno. Dokazano in tudi priznano so namišljene le fotografije in imena, ne pa tudi življenjske zgodbe. Če bi bile, potem bi Jagrov komentar bil verjetno le eden v vrsti, upravičen, in znašli bi se pred škandalom, ki bi moral kar dobro pretresti vladajočo stranko in morda koalicijo.

Ker teza ni dokazana, ne sledi niti veliko tega, kar je izpeljano iz nje. Bere se dobro: SMC je odtujena od ljudi, ki jih reducira na klišeje, prezira sebi mrzkega malega človeka, avtor uporabi celo prvo osebo množine, da bi evociral revolt negativnih čustev (»oni« proti »nam«), verjetno prav zaradi odtujenosti sploh išče fiktivne like po spletu, ker je resnični ne zanimajo… Vse od naštetega zaenkrat ne velja – če pa si novinarji želijo razodeti takšno resnico o fiktivnih likih, se lahko vedno potrudijo in drezajo v stranko SMC z zahtevami po (posrednih) dokazilih o obstoju navedenih oseb.

Stare prakse in blef

Novinar je manj prepričljiv tudi z naslednjo ugotovitvijo:

Cerarjevi so svojo briljantno volilno zmago zgradili prav na obljubi preloma s starimi praksami in nizkotno politično kulturo. Žal je že sedaj, vsega par tednov po volitvah, jasno, da je bila mesijanska vizija le blef.

Iz konteksta je razvidno, da pri tem meri na dejstvo zamolčevanja in skrivanja nepriljubljenih varčevalnih ukrepov. Res je: omenjeno skrivaštvo ni v skladu z obljubljenim horizontom moralnega delovanja. Vendar lahko Cerar vedno izmuzljivo odvrne, da odsotnost takšnega poudarka (o varčevanju) še ni nujno znamenje posebej manipulativnega uma. Je prej realnost političnega marketinga, zaradi česar on sam še ni blefer, medtem ko s starimi praksami in nizko politično kulturo pač ni meril zgolj ali predvsem na zamolčevanje kakšnega nepriljubljenega ukrepa. Popolnoma jasno nam je vsem: če bi Cerar govoril povsem po pravici, ne bi bil nikoli izvoljen s takšno prevlado, kajti moralna dobrota je v praksi neizbežno sirota. Po drugi plati se zdi, da Jager predpostavlja, da je napoved ukinitve vseh varčevalnih ukrepov realna in možna – kar je po moji vednosti zagovarjala le Združena levica z bolj malo prepričljive podlage. Marsikdo bi lahko torej optiko obrnil in rekel: kaj je moralno bolje in kaj bolj zavržno, zamolčevati varčevalne ukrepe ali obljubljati, da jih sploh ne bo?

Skratka, ko bi kritiziral premierjevo mesijansko bleferstvo, bi si želel boljše evidence. In to kot nekdo, ki je zanesljivo med bolj kritičnimi do njega. Sam celo mislim, da ne gre za klasično bleferstvo, temveč avtoiluzorno dejanje, da protagonist v svoje besede verjame. In res, posledice niso nujno zato nič boljše. Zgodba za drugič.

Verjeti Šoltesu, zaupati Cerarju?

Danes je čas, ko nove stranke ustanavljajo mediji, ne akterji. Kdor meni, da je obratno, si mora ogledati zadnje eksemplarične okoliščine tovrstnega dogajanja, preanalizirati medijska poročila in hitro bo lahko presodil, v kakšni meri je ugotovitev morda pretirana in v kakšni ni. Najmanj drži tole: mediji so nujen, ne pa tudi zadosten pogoj za uspešno ustanovitev. Brez njihove naklonjenosti ne bo šlo. Ampak še nečesa več.

Neskončno perpetuiranje suspenza, kdaj bosta Igor Šoltes in Miro Cerar ustanovila svoji stranki tik pred volitvami, utrujajoča praznost ponovljenih vzorcev intervjujev in spraševanj, medijski ritual, v katerem oba akterja povesta samo to, da nič ne povesta, da skratka še ni novic, da vse bo, ko bo, instrumentalizirano združuje bebavost medijev in njihovo spontano (ali ne) simbiozo s političnimi akterji, ki ponujeno sobivanje enostavno izkoriščajo. Po receptu: dajmo skupaj z mediji ustanoviti stranko. Trenutno so vsaj trije kandidati, ki se jim ta formula mora zdeti nadvse uporabna: ob omenjenih še Alenka Bratušek.

Kadičev hudomušni tvit lepo ilustrira povedano:

Kadič tvit Šoltes Cerar

Če je na delu sodelovanje enih in drugih, akterjev pred kamerami in medijev, pa  ni čisto enakovredno. Ko Šoltes in Cerar perpetuirata statement, da delata stranki, njun diskurz anticipira medijsko zanimanje za njuni stališči. Cerar je tu šel celo korak naprej in v vsakih fazi svojega odloga, ki traja že skoraj eno leto, končni rezultat obogatil s še podvojenim suspenzom: on da še ne ve, kaj bo nastalo, je dejal. Povedano preprosteje: brez neskončnega medijskega prostora, ki ga pridobivata zgolj z naznanjanjem, da bo morda nekaj nastalo, počasi lahko tisto res nastaja. Verzija medijske creatio ex nihilo, ob predpostavki seveda, da je uporabljen dovolj politično vabljiv in dražljiv subjekt. V danih okoliščinah ugleden, z nekakšno integriteto in spodobno avtoriteto, ki bo predvsem ušel vsem pastem slovenske obsesije po politični in še zlasti strankarski stigmatizaciji.

V bistvu sta po svoje celo prisiljena ponavljati svojo mantro »ni še čas, ne vemo še, kaj bo«, saj vsaka repeticija dviguje suspenz, posledično rejtinge in s tem ustvarja pogoje za javno prezentacijo – ob predpostavki, da bo obnašanje medijem temu sledilo. In seveda vedno sledi. Ponavljanje te prazne forme je torej zanju nadvse uspešen manever – čeprav je v sebi videti bebav, tudi je bebav in v osnovni globoko podcenjujoč, nedemokratičen. Saj za oba velja, da stranko delata že 12 mesecev: toda nihče ne pozna ne sodelavcev, ne programa, ne ničesar. Za medijski učinek povsem nepomembno, verjetno celo moteče in nevarno.

Formula »tik pred volitvami« kot preizkušena taktika

Povsem nova politična formula ustanovitve stranke to ni,  je neoriginalno povzeta po Zoranu Jankoviću, katere receptura se je na dolgi rok sicer izkazala za katastrofo, na kratek pa res recept za takojšnji uspeh: počakaj do časa tik pred volitvami, ko se mora tvoja skrb za državo eksponentno povečati. Ustanovitev v času pred tem je huda napaka. Že začetek tri mesece pred volitvami je lahko usoden, ker je prišel prehitro: isti mediji, vendar nasprotne politične opcije, te utegnejo usodno prizadeti. Če je medijsko ustanavljanje strank rezultat neke težko opisljive histerične narave v njih samih, je to drugo izraz njihove patološke, ki predvsem korenini v njihovi ekscesni spolitiziranosti in neprofesionalnosti.

Janković res ni imel zelo veliko časa za ustanovitev (podobno si je tudi on vzel čas za premišljevanje, a se zdi, da je takrat iskreno cincal), tako kot ga res ne bo imela Bratuškova. Pri Cerarju in Šoltesu je ravno nasprotno, obema se je utrnila odločitev že vsaj leto nazaj, nekako v času vstaj. Čeprav se je treba zavedati, da je ustanovitev tik pred volitvami povsem legitimna, lahko tudi logično preračunana in iz nekaterih navedenih razlogov celo najboljša možna izbira, pa je vseeno moralno sporna. V nadaljevanju bom poskušal pokazati, da se je še zlasti Cerarjev projekt znašel pred takšnim očitkom, ker njen glavni akter ves čas stavi na moralno prenovo politike in visoke etične standarde, ki jih osebno zagovarja. S tem si je tudi pridobil zaupanje množic – in s tem si ga tudi želi v prihodnje. Če stavite izrecno na moralno prenovo in obljubljate drugačno politiko, pa morajo za vas veljati bolj rigorozni standardi, tolerance do sumljivih ravnanj pa sme biti manj.

Že na prvi pogled je torej videti, da sta Cerar in Šoltes enostavno čakala na dober timing – če bi imeli redne volitve šele jeseni 2015, bi pač morala še eno leto na vse kriplje vzdrževati suspenz. Zato se jima tudi ni mudilo, a je sledil preobrat po kongresu PS in odstopu predsednice vlade. Takoj opazimo, da je skrb za stanje v državi, ki bi terjala odločno ukrepanje, kolikor je vezana na timing volitev, lahko v dobršni meri le zlagana. Veča se premosorazmerno datumu volitev in obratnosorazmerno pada. Če bi v prenovo res verjela, bi se verjetno oba priključila vstajniškemu gibanju, ki je najbolj množično in eksplicitno ponudilo isto sporočilo že jeseni 2012. Pa se nista – ker bi to omadeževalo njun skrbno negovani etablirani imidž »resnega politika«  ali »državljana«, kakor ga dojema volivec v nekem stereotipnem smislu. Ne bi niti dopuščalo singularitete političnega delovanja, na katero očitno stavita. Ne pozabimo, v zadnjih letih je zgolj protestniško dogajanje slovenskih vstaj bilo tista ključna idejna paradigma s potencialom, da se politične vzorce obnašanj radikalno spremeni; druge točke ne vidim. In še: ob tistem času je Cerar tudi zavrnil, da bi vodil vstajniško stranko.

Zaupati na besedo

Miro Cerar se od obelodanitve svoje namere, da se poda na ustanovitveni kongres (in ki, se ponavljamo, ujema z napovedjo državnozborskih volitev, ki bodo menda v drugi polovici julija) ves čas sklicuje na to, da od državljanov pričakuje zaupanje. Išče, pledira, prosi za zaupanje do sebe in njegove ekipe. Vse lepo in prav, toda kakšno zaupanje, zaupanje do koga?

Ker sta skupaj s Šoltesom doslej ponujala točno in samo sebe, svoj obraz in nič več, s tem zahtevata ravno prazno, apriorno naklonjenost. Vendar prazna gesta »Zaupajte meni«, ki jo implicitno predstavlja vsak politik, zanika sleherno deliberacijo. Pričakoval bi, da kaj takšnega politik stori, ko predstavi svoje ljudi in svoj program. Da prosi utemeljeno. Ne, to se ni zgodilo. Šoltes se venomer sklicuje na svoje društvo Verjamem, za katerega pa vemo le to, da je po septembru 2013, ko je bilo v Kopru ustanovljeno, ekspresno izgubilo svojega podpredsednika, dr. Bešič Loredana, in podpredsednico Polko Boškovič. Oba podpresednika društva Verjamem oz. polovica ustanovnih članov je izstopila enajsti dan po ustanovitvi, 27. septembra 2013. Od takrat naprej nismo slišali, kdo bi še deloval v tem društvu in še manj, kaj točno so praktični proizvodi njegovega civilnodružbenega dela.

Nevidna civilna družba

Tudi Cerar se v zadnjem slabem letu sklicuje na svoje civilno združenje. V enem od TV nastopov je omenjal Zavod Hrast, ki pa je zdaj preteklost – Jože Artnak, ki stoji v ozadju, je zdaj ustanovil »Zavod 14, zavod za sožitje in napredek«, in sicer 21. januarja 2014.

Zavod 14

Pribeležimo nekaj njegovih izjav o tem združenju:

»Naše civilnodružbeno združenje se je včeraj odločilo, da bo ustanovilo novo in neodvisno stranko.« (vir)

»Zagotovo bo del somišljenikov vstopil v stranko, del pa jih bo ostal aktiven v civilni družbi. Za posebno kvaliteto štejemo, če politična stranka ostane v stiku s civilno družbo, ki ima potem tudi kritičen odnos do nje oziroma ji je v podporo.« (vir)

»Dodal je, da je pomembno tako to, da nastane politična stranka, ki bo nove ljudi in nove ideje prinesla v politični prostor, kot da obdržijo aktivno, odgovorno in usposobljeno civilno družbo, ki bo politiko nadzirala, opozarjala in spodbujala.«

Na vprašanje o možnosti povezovanja z drugimi strankami je Cerar odgovoril, da je bilo dozdajšnje civilnodružbeno gibanje ves čas popolnoma neodvisno in samostojno. Takšno po njegovih besedah ostaja do ustanovitve stranke, od tam naprej pa bo morebitno povezovanje stvar politične stranke, njenih organov in članov. (vir)

Takoj opazimo, da Cerar sploh ne uporablja imena svojega združenja (torej Zavod 14), še manj kje nastopajo imena ljudi okoli njega. Da obstaja kaj takšnega, mu pač moramo verjeti na besedo – in mu. Da bi se novinarjem to stanje zdelo čudno in bi nanj opozorili, se seveda tudi ne dogaja.

Cerarjev koncept civilne družbe ponuja tudi največji možni kontrast temu, kar sicer pojmujemo pod tem pojmom – če so bile vstaje rezultat njenega angažmaja in angažmaja državljanov, je Cerarjeva »civilna družba« koncept anonimne, neznane, dobro skrivane skupine ljudi.  Pravzaprav je to nekakšen poštni predal v podobi želenega pravnega subjekta. Je tudi v čistem nasprotju z definicijami. Slovenska na Wikipediji je ohlapna, mestoma nenavadna, ampak pove nekaj pomembnega:

Civilna družba je skupni naziv za nevladne organizacije, ki v nasprotju z oblastjo zastopajo svoje interese in s tem skrbijo za izvrševanje javnega interesa. V slabši luči se civilni družbi reče tudi protestniki.

Kriterij za uvrstitev med civilno-družbene organizacije je, da njen namen ni pridobivanje materialnih sredstev oziroma ustvarjanje dobička ali vstop v območje oblasti, kar je značilno za politične stranke. Pravno so zato opredeljene tudi kot neprofitne organizacije.

Tudi če pojmujemo pod civilnodružbeno skupino le eno »celico« takšne organizacije, bi ta morala delovati v smeri proč od politike. Kar je storil Cerarjev anonimni civilnodružbeni zavod, pa je nekaj drugega: ne samo, da doslej ni pokazal ničesar, zaradi česar bi si zaslužil to ime, ne samo, da ne obstaja nobena spletna stran, nobena singularna akcija, dejanje ali izjava tega zavoda, temveč se upravičeno bojimo, da je njegov zavod, ki ga razume kot »gibanje«, zgolj zlorabil za ustanovitev svoje stranke. Če je edini otrok, edino dejanje tega zavoda pomoč pri ustanovitvi politične stranke, potem deluje točno v nasprotju z definicijo civilne družbe. In se nujno pretvarja, ko po enoletnih dejavnostih naznani nekakšno odločitev. Kajti odločitev je padla pred civilnodružbeno institucijo, ni prišla šele zdaj, kot namiguje že tale naslov v Dnevniku:

Cerar Dnevnik stranka odločitev je padla

Kam je šla morala?

Nekaj podobnega vidimo pri Šoltesu: nobenega partikularnega civilnega dejanja, skoraj anonimnost, nobene spletne strani z opisi dejanj, le trasiranje poti etablirani politiki: Loredan in Boškovičeva sta celo javno povedala, da sta odšla, ker želi Šoltes delati le na stranki. S tega vidika ne more biti dvoma, da sta Cerar in Šoltes zlorabila institut civilnodružbenega gibanja in institut civilne družbe sploh. Če smo se doslej večkrat naslajali nad dejstvom, da številne politične stranke ustanavljajo sebi lojalne paralelne forume, društva in zavode, običajno zaradi finančnih vzgibov, sta omenjena stvar celo poglobila v napačno smer in sprva ustanovila prazno lupino, verjetno iz potrebe po formalni ustanovitvi stranke, in se pri tem sploh nista trudila, da bi jo vsaj malce s čim napolnila, ponudila ideje in konkretna civilna dejanja. Pozor, in to že eno leto. Morda se je to že zgodilo, vendar akterji niso pompozno govorili o civilni družbi. Vedela sta, da invalidni mediji tega pač ne bodo opazili in posledično zamerili. Ne vem, morda sta verjela celo v nasprotje od tega, da je napaka karkoli ponuditi, se s tem determinirati in za nameček vreči komu med zobe, da te, upravičeno ali ne, razgali.

Imperativ, na katerega se je doslej,  ko to pišem, prevladujoče stavilo, sta po vsem videnem zgolj fizična prezenca in osebnost kot pogoj zaupanja. Po opreproščenem receptu »Verjemite, zaupajte, volite za nas«. Bo takšna videti nova, etično odlična in boljša politika, kakor nam jo obljubljajo?

Moraliziranje in bahavost: primer oddaje Danes na Planet TV

Novinarka Dela Anuška Delić je s svojim bridkim peresom odlično analizirala začetno dnevnoinformativno oddajo Danes, ki so jo včeraj ob 18:40 zagnali na long-awaited televiziji PLANET TV.

Konceptualno in vsebinsko jo je umestila med »nacionalkin« in »komercialkin« pristop, med osrednji dnevnik TVS in oddajo Svet na Kanalu A. Med »zadržanost« in »bahavost«, kot pravi. Slednji izraz bo pomembna prvina v še enem postopku, ki se ga želim dotakniti v nadaljevanju. Ključen je tale pasus v njenem zapisu, kjer detektira navzoče »moraliziranje«:

Populizem in moraliziranje najlepše ponazori kar prispevek o domnevnem ponarejanju poslanskih podpisov pod referendumski zahtevi v Pozitivni Sloveniji. »Peter Vilfan laže, in to pred kamero,« v offu pove novinar. Poslanec pove, kako je podpisal obe referendumski zahtevi. »Verjel mu ni niti predsednik državnega zbora.« Izjavo Gregorja Viranta razumemo, kot da ne bo delal vnaprejšnjih zaključkov, da pa najbrž ni vse ok. »Na laž ga postavijo njegovi kolegi.« Vodja poslanske skupine PS Jani Möderndorfer na novinarski konferenci razlaga o praksi podpisovanja s skeniranimi podpisi. Sklep prispevka je kakopak logičen in edini možen: skrbeti nas mora za demokracijo v hramu predstavnikov ljudstva. (Ne pa tudi za korektnost in celovitost novinarskih prispevkov državne televizije.)

»Peter Vilfan laže« in novinarska zaskrbljenost

Recimo torej, za prvo silo, da je moraliziranje instrumentalizirana raba moralnih principov in izkazovanje privrženosti morali za neke posebne potrebe, katerih osnovni namen ni zanimanje za moralo kot takšno. Lahko je obarvano psihološko, versko, ideološko, kot rečeno socialno ali politično. Velikokrat je podobno ponašanju, razkazovanju ali bahanju z njo, ki pa ostaja implicitno – v smislu, da z moraliziranjem posredno slikamo sebe in svoj vrednostni okvir kot večvreden in boljši od tistega pri »njih«. Denimo pri »vaših«. Mi smo pošteni, vi niste. Mi govorimo resnico, vi ne. Mi smo na strani dobrega, vi na strani slabega. V trenutkih psihopolitike ideološkega razdvajanja ljudstva silno uporaben in priročen koncept.

A prav v tej implicitnosti tiči težava. Kajti moraliziranja od morale ni vedno tako preprosto razločiti – kdaj je morala instrumentalizirana, običajno ni samoumevno vpisano v sam diskurz, v zgornjem primeru npr. skozi novinarske postopke, temveč je podano šele skozi druge kontekstualne momente. Izjava »Peter Vilfan laže, in to pred kamero«, je zelo pogojno moralizacijska in sploh ni in ne more biti takšna, če Peter Vilfan v dani situaciji res laže. Kar jo naredi za moralizacijsko, je vse kaj drugega. Bi laganje nekega politika, če ga v novinarskem prispevku nesporno dokažemo, res smeli šteti za tabuizirano vsebino, besedo »laž« prikrivati s številnimi evfemizmi (»neresnica« ipd.), zelo neposrednim obtožbam pa se izmikati v imenu ne-ve-se-kakšne skrbi za novinarstvo, ki ne sme zaiti v senzacionalistične vode in se ob tem še sklicevati na dosedanjo »dobro prakso«? Po moje ne.

Zgornji prispevek pa vendarle naredijo za moralizacijski vsi drugi konteksti, predvsem novinarjevi prehitri sklepi, na katere novinarka Dela utemeljeno opozarja: pretirana ocena, da je predsednik državnega zbora potrdil diagnozo »Peter Vilfan laže«, ki jo lahko izpeljemo iz v to smer intendiranega opisa »Ni mu verjel«, in seveda tudi iz citirane končne »zaskrbljenosti«, tega trade-marka generičnega pojma generalizacije: »Skrbeti nas mora za demokracijo v hramu predstavnikov ljudstva«. Šele z njimi nastane vtis, da začetna delovna teza prispevka o tem, kako poslanec neke stranke laže in kako ga bo novinar Planet TV poskušal ujeti pri tem (zdi se, da mu je v hipu, ko ga to sprašuje, že nastavil mrežo), ni namenjena temu razkritju, temveč kompromitaciji.

In s tem smo pri ključnem momentu moralizacije: če bi se izkazalo, da so tarče novinarjev Planeta TV vedno iste, da se naprimer laži ugotavljalo in razgaljajo le pri neki politični opciji in pri drugi nikoli ali bistveno manj, bomo imeli zelo dobre razloge za začetno že itak dobro dokumentirano domnevo, da je nova televizija pač še en brezplačni medij te oblasti. Da je morala instrumentalizirala za potrebe diskvalifikacije političnih nasprotnikov in da je torej prekratka sicer točna generalna ocena, da nek medijski prispevek zgolj moralizira. Ker tega ne počne »na splošno«.V danem prispevku, čeprav si je celotna dnevnoinformativna oddaja »sposodila« nekaj značilnih poudarkov iz ti. Janševih medijev te dni, si verjetno tega še ne bi upali trditi. Toda ko utegne postati otipljiv tudi tak kontekst, bo fenomen moralizacije medijsko zanimiv prav zaradi te dvojne hlinjene narave: po eni strani skrbi za moralo, resnico in demokracijo, po drugi strani specifično konotirane instrumentalizacije, ki nosi prepoznavno politično ali ideološko obeležje. Če bo do tega prišlo, bo potrebno moraliziranje in bahavost opisati bolj določno in natakniti najmanj ustreznejši predikat – tudi za nazaj.

V to smer razlage nas nedvomno potiska »komplementarna« obravnava prispevkov v oddaji Danes, ki se bodo, kot vse kaže, podvajali na portalu Planet Siol in kjer se zgoraj opisane poante »moralizacije« ponovijo.