Slovenski politiki lažejo javnosti, o tem najbrž nihče ne dvomi. Njihovo ravnanje ni kakšna posebnost domačih razmer, tega ne počnejo le pri nas. Ampak ker živimo v političnem miljeju, kjer se intenzivnost in obseg laganja širita in postaja laž vse pomembnejša tehnika oblastniških manir, bi res morali sprožiti širši premislek, kakšne okoliščine jim dovoljujejo in kaj omogoča njihovo nečedno početje. Bom povedal enostavneje: so njihove laži razkrite kot laži, so na koncu za objestno laganje politiki kaznovani ali morda celo nagrajeni?
Ravnokar končane državnozborske volitve so kar pravšnji trenutek, da v kratkem problematiziramo njihovo »učinkovitost« pri tem. Sploh zato, ker smo v mandatu Janeza Janše po marcu 2020 doživeli nesluteni razmah nesramne propagande, obložene z nešteto lažmi in z zanikanjem sleherne politične kulture, vključno z zavračanjem odstopa s funkcij. Že večkrat sem tovrstno porazno stanje označil z izrazom »moralni bankrot«. Spomnimo se, kako so skozi objektive kamer v nas nesramno zrli Janševi ministri, eden bolj skorumpiran od drugega, in hiteli razlagati, da nimajo namena zapustiti svojih funkcij. In jih res niso: zgodilo se ni nič, zadrži so stolčke, mi smo obupavali, toda karavana je šla dalje, odgovorni pa niso niti zalajali!
Izgubljena moralnost
Avtoritarni režim ni poskrbel le za rušenje demokracije, pravnega reda in razmah korupcije, v politiki in družbi je popolnoma znižal tudi vse klasične moralne in etične standarde in principe, ki preprosto več niso veljali. Kakor da jih ni! Če jih je kdo po naključju omenil, so se izzvani zgolj cinično smejali. Minister Zdravko Počivalšek je ob pravnomočnih ugotovitvah KPK hihitajoče pojasnil, da ne bo odstopil, ampak naj odstopijo člani protikorupcijske komisije! Dve leti, pa ne le zdaj, nas ni dušilo in ubijalo le avtokratsko obnašanje oblastnikov, temveč najmanj enako nereflektiran obup, ker so se ob vsem posmehu pravnim normam iz nas norčevali še v sferi etičnih pričakovanj.
Analiza suspenza moralnega je sicer v refleksiji zdrsa v avtokratski model popolnoma umanjkala, česa takšnega več kot jasno nismo sposobni storiti. A moramo vedeti, da ima civilna družba relativno redko priložnost, da bi sama sankcionirala laganje politikov, razen ob volitvah. Večkrat nima niti možnosti, da bi ga sploh lahko odkrila, pri čemer jemljem laganje zgolj za enega od mnogih elementov fenomena moralnega bankrota. Največ pričakovanj državljani gotovo gojimo do psov čuvajev, torej četrte veje oblasti – kako dobri so novinarji v svoji tovrstni nadzorstveni funkciji in kako učinkoviti v razkrinkavanju političnih laži?
Se v tej panogi obnesejo, imajo kompetence in znanja dobre presoje, morda opuščajo pričakovane naloge in ali se jim preprosto zdi, da ne rabijo suvereno soditi o laganju? Ne prvič bom navedel svoje ugotovitve, ki se mi zdijo za domače novinarstvo porazne: celo v primerih, ko je več kot očitno politik lagal, tega največkrat sploh niso pripravljeni poimenovati za laž, kaj šele obsoditi!
Fact-checking
V zadnjih letih smo tudi pri nas dočakali nekaj več praktičnega izvajanja preverjanja dejstev (fact-checking), ki so jih v svojih nastopih omenili politiki. Še zlasti tovrstno prakso razvijata POP TV in npr. portal Oštro, slednji zelo sistematično. Vendar ko novinarji preverjajo dejstva, na koncu preprosto ugotovijo zgolj, ali jih je nek politik navajal pravilno ali ne. Širše ambicije presoje postopek nima, fact-checking izključuje vrednostne ocene. Res je, da takrat, ko politik ni navedel točnih dejstev, ni nujno tudi lagal: morda se je zmotil ali bil na kakšne druge načine zaveden v navedbo netočnega podatka ali trditve.
Če nas primarno zanima fenomen laganja, potem bomo morali govoriti o drugačnem tipu moralnega zdrsa. Včasih se zgodi celo, da postane fact-checking nekakšna ovira za novinarje, ker si preprosto ne bodo drznili ugotavljati laganja, ocena se jim bo zdela preveč subjektivna in težje dokazljiva. Morda jim takšne rabe jezika ne bodo dovolili uredniki. Z navajanjem zgolj dejstev, ki so nasprotna politikovi trditvi, ne bodo imeli težav, toda v moderni dobi neustavljivega laganja, kjer se zdi, da trumpovske manire uspešno osvajajo politične populiste širom sveta, se bo ljudstvu očitek o napačnih navedbah zdel preveč benigen in nepomemben. Zato politikom takšnih »zmot« ljudje ne bodo zelo zamerili. Je tovrsten pristop sploh smiseln, mar ni po svoje preveč zadržan?
Sam mislim, da je celo popolnoma zgrešen, ker naloga medijev ni in ne more biti zgolj obveščanje in informiranje, temveč tudi podajanje vrednostnih sodb in komentarjev. Drugačno ravnanje jemljem bolj kot način bežanja od novinarske odgovornosti. Težava je skrajno resna, kajti veljalo bo naslednje: moralni bankrot slovenske politike sploh velikokrat ne bo mogel biti zares razkrinkan kot nemoralen, če ga mediji nočejo ali ne znajo opisati in označiti za takšnega, za nemoralnega. Naj povem, da so v opisani smeri novinarji največkrat doslej tudi delovali. Navedel bom splošno znan ilustrativen zgled in skozi primerjavo nakazal, zakaj je s tem nekaj močno narobe.
Trump kot super lažnivec
Preverjevalci dejstev iz časopisa The Washington Post, Toronto Star in CNN so pred leti zbrali podatke o »napačnih ali zavajajočih trditvah« oziroma »lažnih trditvah«, ki jih je natresel ameriški predsednik Donald Trump. Prvi od teh je v štirih letih njegovega mandata poročal o nič manj kot 30,573 lažnih ali zavajajočih Trumpovih trditvah, kar v povprečju znese, da jih je izrekel več kot 20,9 na dan!
Ameriško časopisje ni imelo težav zapisati, da je njihov predsednik lažnivi sociopat. Niti ni dvoma, da so New York Times, Washington Post, CNN in številni drugi njegove laži preprosto tudi poimenovali za laži, kadar so to bile. Še več, dejansko so jih od začetka sistematično dokumentirali, jih že po enem letu našteli 2000 in napovedali, da jih bo v takem norem tempu do konca njegovega mandata vsaj 8000. Zmotili so se, številka je bila premajhna!
Sam sem že pojasnil, kako so delovale Trumpove laži in ob Hitlerjevem konceptu »velike laži« ponudil inačico, ki še najbolj spominja nanjo: ameriški predsednik je tako rekoč razvil paralelni koncept »velikega števila laži« z enako psihološko zasnovo učinkovanja. Kajti podobno kot bo pri Hitlerjevi »veliki laži« ljudstvo tej verjelo, saj ne bo pomislilo, da bi lahko nekdo res tako neverjetno debelo lagal in zato ne bo dopustilo nasprotnega, je tudi pri Trumpu percepcija ljudi podobna: le kako bi nam lahko nekdo tako obsežno lagal kar 21 krat na dan? Neveljaven sklep je potem hitro izsiljen: nihče toliko ne laže, torej nam tega ne počne niti Trump!
Novinar CNN Daniel Dane je v članku o petnajstih najbolj znanih Trumpovih lažeh januarja 2021 zapisal: »Poskušati izbrati najbolj znane laži v času predsedovanja Donalda Trumpa je podobno, kot če bi skušali izbrati najbolj opazne odpadke na mestnem smetišču.« Ameriški novinarji torej zmorejo lažem politika reči laž, jih prepoznati, razgaliti, jih prešteti in arhivirati. So se česa podobnega lotili slovenski in v kakšnem obsegu jim je uspelo? Naj navedem enega izmed svežih primerov.
Podgorškov korpus laži
Primer laganja ministra za kmetijstvo Jožeta Podgorška, na zahtevo predsednika Mateja Tonina je moral odstopiti, čeprav ga je njegov šef sicer sprva branil, lahko vzamemo za možno paradigmo novinarskega odzivanja na politične laži v Sloveniji. Ni dvoma, da je primer ministrove podkupovalne afere zelo dober, ker je šlo za eklatantno in hitro razvidno laž: podrobneje sem ga opisal, definiral ob tem, kaj je laž v definicijskem smislu in zakaj je nesporno minister večkrat lagal.
Toda potem je sledilo silovito presenečenje, v kar se lahko prepriča čisto vsak uporabnik spleta: množični mediji njegovega ravnanja praktično sploh niso označili za laganje! Edina svetla izjema, pri čemer dopuščam, da sem kje spregledal kakšno neznatno omembo, sta bila portal Necenzurirano in časopis Dnevnik, ki je v spletni verziji napisal, da je minister »debelo lagal«. V tiskani verziji po izbiri urednikov več ne, za povrh pa je nova verzija članka prekrila spletno in se je začetna omemba, verjetno nehote, izbrisala. Oba medija sta dejansko prva pisala o aferi in bi se težko ne opredelila do Podgorškovih dejanj na ekspliciten način, zato bom štel, da predstavljata Tatjana Pihlar (Dnevnik) in Necenzurirano skoraj edina primera, v katerih so novinarji uspeli laž poimenovati s pravim imenom.
Če pustimo ob strani obe izjemi, je največ, do česar so se novinarji prebili v svojih opisih ministrovega dopustovanja v hotelu Bohinj, kjer je »pozabil« plačati račun, uporabljena fraza »KŽK zdaj ministra postavlja na laž«. Naj spomnim, Podgoršek je poskušal svojo izvorno trditev, češ da je hotelski račun enostavno pozabil plačati, takoj prekriti z naknadnim plačilom na dan, ko je prejel novinarsko vprašanje. Na koncu ga je grdo demantiralo podjetje KŽK z objavo dokaza, da so ga poravnali sami, vmes pa se je razkrilo, da je minister lagal tako glede pozabljivosti kot drugih okoliščin. Še več, klical je v hotel in zahteval, da se prvotni račun stornira, da bi zabrisal sledi!
»Biti postavljen na laž« je nenavadno blaga jezikovna formulacija, uporabljena bolj mimogrede. Za nameček so medijski naslovi ob aferi poudarjali Toninovo in Podgorškovo razlago o nekakšni spletki izsiljevanja: tisti, ki so mu plačevali hotelske in druge storitve, naj bi ministra s tem izsiljevali? Ker laganje ni zadevalo česa nepomembnega, ampak se je nanašalo na korupcijsko dejanje, bi pričakovali, da bo po nujnosti še bolj izpostavljeno. Kakšna zmota!
Kot piše Tatjana Pihlar, je zgodovina odnosa med ministrom in podjetje KŽK zapletena in možno bi bilo, da res vsebuje elementa izsiljevanja. Vendar najbrž le po tistem in s tem, ko je prvi pristal na nekatere ugodnosti, kakršna je bila ponudba s plačilom hotela. Teza o izsiljevanju zato na noben način ne more izničiti dejanja laganja ali ga relativizirati.
Razlika je očitna
Sam sem kasneje dokazoval tudi, da je Podgoršek znova lagal celo ob svojem odstopu, žal sem bil edini. Na podoben način se mediji niso kaj prida razpisali o najverjetnejšem podkupovanju oziroma ministrovem prejemu darila, ampak so raje v svojih novicah uporabili zgolj zelo nevtralne deskripcije. Da gre za sum nezakonitega ravnanja, so v jezikovnem smislu na podoben način pretežno spregledali, in to nekaj dni pred volitvami, ko bi legitimno pričakovali njihovo večjo motiviranost, da javnosti predstavijo, kaj počno kandidati na državnih volitvah!
Podgoršek je navzlic korupcijski aferi in laganju v Ljubljani Šiška prejel 1518 glasov, kar veliko pove o moralnem bankrotu ne samo politikov, ampak tudi volivcev Nove Slovenije. Mimogrede, predstavnica stranke SD je v tem okraju prejela 900 glasov, LMŠ 766 in Levice 742. Bi lahko rekli, da se lagati celo splača ali vsaj politiku ni škodovalo? Očitno res!
Že omemba ene laži je težava
Pomislimo zdaj na primerjavo med ameriško in slovensko prakso. Zakaj ameriški mediji govorijo o lažeh in zakaj slovenski čutijo ob tem tolikšno zadrego? Zakaj celo takrat, ko je politik očitno lagal, laži ne želijo označiti za laži? Ameriški jih preštevajo v višini 30,573, jih poprej tudi razkrijejo, slovenskim pa je težava že ena sama, če nekoliko poenostavim in posplošim? Zakaj o Janševem laganju beremo v New York Timesu, ne pa v Delu? Večjega in bolj intenzivnega kontrasta si res ni mogoče predstavljati!
Končno pa se posvetimo še posledicam tovrstne brezvoljne novinarske obravnave. Zakaj se potem gromozansko čudimo, ker je Nova Slovenija doživela menda odličen tretji rezultat na volitvah tik po izbruhu afere s Podgorškom, če pa množični mediji ravnajo na način, kot sem ga predstavil? Mar ne obstaja korelacija med moralnim bankrotom naše politike in odsotnostjo moralne obsodbe, ki jo goji domače avtokastrirano novinarstvo? Manj graja politične grehe ali jih niti ne zna ali želi poimenovati za takšne, več prostora daje bankrotu.
Seveda drži tudi, da je v strankarskem medijskem aparatu Janeza Janše, pa še kje, manipulativen pripis laganja tudi del diskreditacije in propagandistične zlorabe. Na propagandni Nova24TV se kot skoraj kultna promovira pogovorna oddaja z naslovom »Kdo vam laže«, v kateri poskušajo političnim oponentom naprtiti neskončno slo po laganju, vse v stilu proslule fraze, ki jo ponavlja njihov šef: »Laž je nesmrtna duša komunizma«.
Drži, da se morajo novinarji, če se predstavljajo kot razsodniki resnice, držati tistega, za kar vedo, da je resnično. Kar pomeni, da če ni dokazljive gotovosti, ta pa je pri laganju gotovo v začetnem namenu zavajanja akterja, določenega početja ne morejo označiti za laž. Toda Podgorškov primer lahko vzamemo za kristalno čist, najmanj enkrat je bil dobesedno ujet na laži, vključno z namenom, da bi pretental novinarje in javnost v zadevi, ki bi jo morala preiskati najmanj protikorupcijska komisija.
Velik uspeh Nove Slovenije, ki ga je razglasil Tonin na volilno nedeljo, ko je stranki uspel tretji najboljši rezultat, je potemtakem vsaj malo tudi uspeh slovenskega novinarstva, vključno s Podgorškovim rezultatom v Šiški. Morda so zanj krivi tudi učinki Medijske noči in uživanja gina Tonina. Bilo bi pravično in zveličavno, če bi nekaj flaš svojih alkoholnih pijač dostavili medijskim hišam.
Da javnost ni dovolj zaznala moralnega bankrota politikov, morda ni naključje. Ker ni volje medijev, da bi se ga opazilo. In če je ni, to res še ne pomeni, da bankrot ne obstaja!
Več:
Moralni bankrot in politična prostitucija: kakšni so trenutni ceniki?
Konkreten moralni bankrot: Počivalšek ne bo odstopil, Koritnik se ponuja za osemenjevalca žensk
Počivalšek je za vsebino, vsebina pa pravi, da je koruptiven!
Ministra Podgorška skrajno sumljiva pozabljivost: ni plačal hotelskega računa
Laganje in korupcija: minister Podgoršek mora nujno odstopiti
Vse v slogu: Podgoršek je nesramno lagal celo ob svojem odstopu
Minister Hojs se je zlagal: zakaj tega ne želimo opaziti?
New York Times o Janezu Janši in laganju v politiki
Trumpovih 7600 laži v dveh letih: o konceptu »velikega števila laži«
You must be logged in to post a comment.