Občutek državljanske in vsesplošne družbene nemoči, da vsaka posamična laž zmaguje nad resnico in da je korupcija močnejša od integritete, se z vzpostavitvijo avtoritarne oblasti krepi. In seveda ni nepričakovan: večina tega ali morda celo karkoli nezakonitega ali spornega stori Janševa vlada, ostane nekaznovano in kot državljani lahko v obupu zgolj vijemo roke. Ne samo, da ni več politične higiene, politika je postala brezsramen poligon za odkrito plenjenje. Zelo blizu smo stanju entropije, degeneraciji sistema v smeri družbenega kaosa, ko ne veljajo več nobene zakonitosti, ko ni več zakonskega reda in z njim povezanega občutka varnosti, ko ostaja le še načelo »anything goes«: karkoli že bo oblast storila, bo nesankcionirano sprejeto z ravnodušnostjo in bo žal obveljalo.
Toda ob tem kritičnega dela državljanov ne jezi zgolj razkroj demokracije in vladavine prava, ki sta očitno zelo uspešna projekta Janeza Janša, Mateja Tonina, Zdravka Počivalška, Simone Kustec in vseh drugih avtokratov. Še bolj smo lahko zaskrbljeni zaradi dejstva, da načelo »anything goes« deluje pri volilnem telesu in ga to preprosto posvoji. Karkoli bo že vlada storila ali sprejela, bo obveljalo.
S tem se znova vračamo k temeljnemu izzivu analize avtoritarnih sistemov znotraj politoloških študij: zakaj diktature in avtokracije delujejo, čemu ljudstvo navidezno iracionalno vzljubi svojega voditelja in se nanj mimogrede navadi, zakaj ga zaslepijo sirene populističnih obljub in je pripravljeno zatajiti ali pozabiti na demokratičen ustroj družbe, ob tem pa celo spremlja vse grozote, ki jih tak sistem ustvarja? Tako imenovani levi populizem, ki bi rad pariral desnemu, se običajno v tem krepko moti, v istem bi tekmoval z njim. Posledice so, kot lahko slutimo, na koncu zelo podobne.
Lahko bi nekoga ustrelil
Donald Trump, velik in neprekosljiv zgled Janši, je leta 2016 sredi kampanje dejal: »Lahko bi stal sredi Pete avenije in nekoga ustrelil, pa ne bi izgubil volivcev.« Njegova ugotovitev je najbrž emblematična za pozicijo, o kateri govorimo: ko je ljudstvo slepo zaljubljeno v svojega vodjo ali vsaj indiferentno ob njem, lahko ta stori karkoli, pa mu v očeh volivcev nobeno dejanje ne bo škodovalo. Lahko v svoji kleti posili pet nedolžnih žensk, pa ne bo posebne težave: s konspiracizmi, propagandizmi in lažnimi spini se bo že ubranil, češ da so mu to podtaknili politični nasprotniki. Če organi pregona razkrijejo, da je ukradel na milijone evrov ali da se druži z največjimi zdravstveni lobisti v državi, se bo zgodilo isto. Lahko začne vojno z drugo državo, ampak večini se bo zdela upravičena. Bivši ameriški predsednik se je torej še kako zavedal, celo pred zmago in začetkom prvega mandata, kakšen vpliv ima množična psihologija in kako deluje na večino ljudi: preprosto jim lahko nakvasite vse vrste neumnosti in lažete vsak dan sproti, pa vam tega ne bodo zamerili.
Trump je imel prav. Svojo kampanjo je notorično gradil na vojni proti lažnim novicam, proti »fake news«, kar je bilo njegovo retorično orodje, s katerim je jemal verodostojnost profesionalnim medijem. Ironično smo se v stroki in medijskih študijah po letu 2016 pogovarjali o fenomenu laži v medijih ravno zaradi njega, glavnega in najbolj nesramnega diseminatorja laži. Ameriško ljudstvo mu v veliki meri ni zamerilo skoraj ničesar.
New York Times je čekiral in beležil vse laži Trumpove administracije in jih v seznamu tudi objavil. Po slabem letu jih je bilo 2000, po dveh letih že 7600. Na koncu mandata več nihče ni vedel koliko, kakšno je njihovo število, vsekakor več kot 10.000. Žal slovenski novinarji laži te vlade ne štejejo in jih zelo verjetno niso sposobni prešteti. Ampak poanta je zelo enostavna: so Slovenci vse laži in propagandizme oblasti sploh zamerili? Zakaj lahko avtokratska oblast laže in vara še kar naprej? Kaj bi se moralo zgoditi, da bi ji ljudstvo prenehalo verjeti? Bi lahko tudi Janša nekoga ustrelil na Dunajski sredi Ljubljane, pa ne bi izgubil nobenega volivca? Končno je v njegovih očeh najboljši slovenski zet tolikšen idol, da je zanj tudi dejanski zmagovalec zadnjih volitev, ki jih najšibkejši ameriški predsednik vseh časov Joe Biden že ni dobil!
Koncept velike laži
Adolf Hitler je svojem delu »Moj boj« zapisal znamenite besede, ki jih analitiki propagande radi navajajo kot bistvene za razumevanje koncepta tako imenovane »velike laži«:
»Dojemljivost množic je zelo omejena in njihov razum je šibek. Obenem pa ljudje tudi hitro pozabljajo. Ker je tako, se mora vsaka zares učinkovita propaganda omejiti na peščico najnujnejših zadev, ki jih mora izražati z jedrnatimi, stereotipnimi formulami. Široke ljudske množice se dajo lažje spriditi v globljih plasteh svoje čustvene narave kakor pa zavestno ali hote, zato v primitivni preproščini svojega duha laže nasedajo debelim lažem kakor majhnim, saj sami v drobnih rečeh pogosto lažejo, a bilo bi jih sram lagati in slepariti na veliko. Njim samim nikoli ne bi prišlo na misel, da bi skovali kakšne kolosalne laži, zato tudi ne verjamejo, da bi lahko drugi nesramno pačili resnico. Od debele, nesramne laži vedno nekaj ostane, celo tedaj, če ji pridejo na sled.«
Hitlerjeva navodila za laganje iz leta 1925 so delovala. Njegov pojem velike laži govori o tem, da je laž šele takrat, ko se zdi neverjetna, tudi uspešna, takšna pa je, če je res velika in nihče ne bo posumil, da je laž. Razlika med koncepcijo velike laži in Trumpovo »koncepcijo« laži v obsegu 10.000 ali več nam pove, da je slednji bolj stavil na klasično, recimo ji »majhno«.
Trumpov koncept »velikega števila laži«
Naj spomnim na svojo razlago: Trumpovih 10.000 laži v seštevku na volivce deluje kot velika laž, zato bodo številni dvomili, da jih je res toliko. V praksi to pomeni, da lahko nek politik ne samo izreče eno samcato veliko laž, temveč niz morda manjših, enostavnih laži, pa bodo državljanke in državljani še vedno verjeli, da jim govori resnico. Nadomestimo pojem »velike laži« z novim in ga poimenujmo za pojem »velikega števila laži«, pa bomo dobili isti učinek: nihče ne bo verjel, da Trump na tako veliko laže.
Nekaj podobnega se najbrž dogaja v slovenski politiki: laži in manipulacije preprosto delujejo. Deluje pa tudi psihopropaganda, kot sem večkrat pokazal, in ta se zna hitro prilagoditi, si prisvojiti vojno v Ukrajini za potrebe volitev, se prezentirati kot svetovna reševalka krize, identificirati z Ukrajinci in Zelenskim…
Primož Cirman se v svoji novi kolumni sprašuje, zakaj je na Madžarskem zmagal Viktor Orban in zakaj smo vsi tako (zmotno) prepričani, da njegov posnemovalec v Sloveniji tega ni zmožen. Avtor se upravičeno čudi, zakaj podcenjujemo vpliv avtoritarcev in ali je naše upanje, da bo zmagala slovenska opozicija, res dovolj tehtno utemeljeno na trenutnih javnomnenjskih raziskavah. Ki utegnejo za nameček uspavati levo sredino, da bo namesto na volitve 24. aprila raje odšla na podaljšane počitnice.
Si ljudje res želijo resnice?
Ves čas se ob nakazanem problemu pogovarjamo le o enem: o izrazitem podcenjevanju psihopropagande in vpliva nove kulture laži. Orban je res premočno zmagal na volitvah, avtor pa opozarja, da sta njegova in Janševa kampanja precej podobni. Volivci vladajočim na koncu ničesar zares ne zamerijo: ne samo kopice manipulacij in laži, v SDS si neupravičeno prisvajajo zasluge za projekte, ki jih sploh niso financirali, za svojo volilno kampanjo porabljajo davkoplačevalski denar. Janševa stranka si je, če pustimo podreditev vseh družbenih sistemov, podredila Planet TV, Siol in deloma RTV Slovenija, prisvojila si je vladne spletne domene za kampanjo, nesramno si pripisuje dosežke posamičnih občin, operira z več kot 40 spletnimi propagandnimi stranmi, ki jih financira z madžarskim denarjem, na iskalniku Google je zakupila imena opozicijskih strank, da bi bralci brali njene propagandne medije, in tako dalje.
Seznami njenih ravnanj so neskončni, toda propaganda in manipulacije pač delujejo, ljudje so naivni in na neki točki niso samo slepi za resnico, ampak jim je tudi vseeno ali v laži pač verjamejo. V takih okoliščinah postane odgovornost medijev nepredstavljivo velika in kot že leta dokazujem, je vzpon avtokracije v državi tudi njihova sokrivda.
Slovenija ima za sabo dve debeli leti avtokracije, Madžarska že celih 12. Kdo na teh volitvah stavi na to, da so ljudje racionalni in znajo ločevati resnico od laži, se moti. Kdor misli, da ju želijo ločevati, še bolj.
Več:
Trumpovih 7600 laži v dveh letih: o konceptu »velikega števila laži«
New York Times o Janezu Janši in laganju v politiki
Janša je Trumpa že predčasno razglasil za zmagovalca
Učinki psihopropagande: ali bo Janša zaradi vojne dobil volitve?