Protest v skladu z evropskimi normativami in standardami: kanglerizmi, solze in antiintelektualizem

V državi se kmalu obeta protest pod naslovom Rešimo Slovenijo (RS) in njegov iniciator Franc Kangler je za Janševo televizijo podal nekaj pojasnil (Nova24TV, 25.09.2019).

Kot vemo, je nekdanji mariborski župan izkoristil koruptivno dogajanje okoli Zorana Jankovića in ga v svojem odmevnem video nagovoru, posnetem v mirujočem parkiranem avtomobilu, vzel za izhodišče svoje kampanje (»Na drugi strani pa nekomu odpišejo 29 milijonov, pa se nihče ne vpraša v tej državi.«)

Kangler Nova protest

Kangler v elementu na Nova24TV

Z voditeljem oddaje sta se predvsem trudila novačiti in na steni v ozadju se je ves čas pogovora prikazoval podatek o protestu. Na fotografiji v vidnem polju izstopa okorno izpisani slogan »Ko je dovolj je dovolj«, seveda z manjkajočo vejico, tem nezgrešljivim znamenjem avtentičnega slovenskega domoljubja.

Gledalec oddaje si je v 40 minutah lahko ustvaril kar dober vtis, kako deluje politični populizem v svoji elementarni ljudski inačici in kako ga servisira propagandizem. Kakor da bi z nekajletno zamudo Kangler spoznal, da lahko socialna omrežja s premišljeno retoriko res aktivirajo množice, bo zdaj, opogumljen ob odzivu na video, ki si ga je ogledalo 400.000 uporabnikov, 7500 delilo naprej, prejel pa je 3000 lajkov in 1500 komentarjev, kar nam je vse iz glave zadovoljno pojasnil pred kamero, organiziral množične proteste.

Vse to je storil nekdo, ki je, zaradi njih in zaradi suma storitve 15 kaznivih dejanj, moral pred nekaj leti odstopiti. In to na podlagi gibanja, sproženega na Facebooku. Se pravi: pravo majhno maščevanje detroniziranega župana.

Tri faze: solzavi populizem

Ni prvič, da je Kangler, sicer zapoznelo, zaslutil mobilizacijsko moč in vpliv medijev, sploh socialnih omrežij (Novi kralji in njihovi osli), če propagandistična trobila in kakšno Rosvito Pesek pustimo ob strani. Enako velja za njegovo domišljeno emocionalno apeliranje, kjer se običajno sprehodi skozi tri faze, demonstrirane tudi v tej oddaji.

Prva faza prinaša nastop še kontroliranih osebnih emocij, ki jih je tokrat tudi neposredno refleksivno ubesedil, ko je opisal motiv za idejo protesta: »Na nek način sem bil čustveno prizadet,« pove v oddaji. In potem nadaljuje s svojo bizarno traktorsko epopejo, neponovljivo v svoji sporočilnosti, s katero nenehno maskira viške denarja, s katerim je kupoval svoje številne nepremičnine (Kako je Kangler pojasnil premoženje):

»Vse te bitke, ki jih vodim za stari traktor.«

Druga faza je izjemno inovativna v politični sferi, vsaj v tej krajih, in dobesedno vključuje solze. Ne nujno za traktorjem. Tudi o tem fenomenu, morda bi ga smeli nominalno povzdigniti v »solzavi populizem«, sem že pisal v Kako misliti solze. Zanj je značilen moment avtoafekcije, s pomočjo katere avtorja počasi s tresočim glasom prileze do hlipanja in skoraj do uporabe robčkov; v želji, da bi bil maksimalno prepričljiv in uspešen, Kangler zastavi svoje telo in njegove izločke kot neposredno jamstvo prizadetosti, da bi se ljudstvu zasmilil.

Tretja faza neposredno sledi orošenim očem in vsebuje povzdignjeni glas, kriljenje z rokami, kričanje in retoriko jeze (»Ker me je mela pač malo jeza«, »Dragi Slovenci, kako dolgo boste prenašali te krivice«, pravi v oddaji). Mobilizacijski zaključek je potem jasen in seveda temu ustrezno patetičen: »Mislim, da je napočil čas, da rešimo Slovenijo«, kajti dogaja se nam/vam, kot ponavlja, velika krivica.

Ne gre brez kanglerizmov

Stvar vsaj na neki ravni deluje, saj je na evropskih volitvah prejel nekaj čez 10.000 glasov. Ob tem mu posebej ne škodi niti jezikovna nespretnost. Obstajata dve časovni dimenziji v recepciji kanglerizmov, s katerimi kolovodja oktobrskega protesta streže tudi v tej oddaji. Prva zadeva njegovo županovanje Mariboru, kjer mu dejansko sploh nikoli niso posebej škodovali. Prej je bil zaradi njih priljubljen.

Zdaj smo, se mi zdi, prešli v novo, kjer na slovenski ravni kanglerizem deluje kot očarljivi osebni dodatek – seveda za ideološke in politične simpatizerje. Ko Kangler vstopi v oddajo z »Dobro večer«, mu tega nihče ne zameri, od njega to skoraj že pričakujejo. Ko v kleni štajerščini pove »moramo naret red«, to vsi nemudoma razumejo, še preveč dobro.

Ko reče »Gliha skup štriha, zato, ker nimajo lastne identitete. Niso načelni, nimajo hrbtenice. In taki ljudje nam vodijo zunanjo politiko,« bo seveda razumevanje preseglo izobrazbene kapacitete ljudi, ki jih naslavlja, ker tudi oni ne bodo sposobni razlikovati med pojmoma »identiteta« in »integriteta«.

In tudi ko s svojimi bolj ali manj duhovitimi dovtipi opravi s Šarcem (»Naj svojo Sovo ima v kletki«), pride na vrsto še izkušnja o zgrešeni prodaji Adrie Airways, kjer se priduša, v neponovljivem štajerskem dialektu, da bomo zdaj mogoče dobili »megla ajrlajns«. Potem sledi še odločitvena kritika na Cerarjev račun: »Aktualna vlada in vlada Mira Cerarja, ki se je za takšno odločitev odločila.«

Toda nič se ne more meriti s povedjo, katere analiza bi res terjala velik skupni napor psihologa, jezikoslovca in nevrolingvista. In še je veliko vprašanje, če bi bili uspešni:

»Mi želimo demokratično v skladu z evropskimi normativami in standardami izkazat nezadovoljstvo s trenutnim stanjem te družbe, in to je družba in Slovenija republika Slovenija.«

Kangler v bran Pahorju

Prav nič presenetljivo je Kangler, podobno kot tradicionalno vsa slovenska politična desnica, vzel v bran Pahorja glede njegove izjave o Turčiji in Ukrajini, o čemer sem pisal v Ukrajina in Turčija: kako uspešno je predsednik Pahor zavrnil očitke? in Populizem v Utripu: o zahtevi po odstopu predsednika republike.

Ekskurz v zunanjo politiko je tako močno značilen zaradi nečesa drugega, namreč demonstracije vedno močnejšega trenda antiintelektualizma v državi (jasno, populizem in intelektualizem se izključujeta). Kanglerjevo utemeljitev kritike intelektualcev se splača prebrati v celoti:

»Kaj pa je Pahor tako slabega izrekel besed, da ta leva struktura angažira neke doktorje znanosti, da ga pozivajo, gospoda Pahorja, da naj odstopi. Pa saj je smešno. Kaj pa so ti doktorji znanosti do sedaj za Republiko Slovenijo naredili? Razen to, da so bili na plečih davkoplačevalcev. Javno jih sprašujem, kaj ste naredili za Republiko Slovenijo? Kje so vaši rezultati? Jaz se strinjam, gospod Pahor je imel prav. Glede Turkov, gospod Pahor je imel prav, kakšna naj bo politika. Ko bodo Turki spoštovali človekove pravice, tudi ženske enakovredne v Turčiji, ko bodo postale, tako kot so pri nam, potem se lahko mi z njimi pogovarjamo o podpori o vstopu v EU. Do tistega trenutka pa, kar se mene tiče, se strinjam z gospodom Pahorjem.«

Doktorji znanosti kot paraziti

Adhominalno sporočilo predsednikovega zagovornika ni ravno asertorična sodba, je pa evidentno: ne samo, da so intelektualci nebodigatrebe, ta država res ne potrebuje doktorjev znanosti. To so paraziti, prisesani na univerzo, nekoristni za družbo, in ker so pretežno humanisti in družboslovci, takih družba že na prvi pogled res ne rabi.

Populistična formula desnice, ki zdaj v prvo vrsto pošilja pogorelega župana iz Dupleka, ima za tarče svojega protesta ob beguncih, zvereh, levici in aktualni vladi lahko potemtakem še enega neposrednega skonstruiranega sovražnika. In seveda tudi zvestega simpatizerja, predsednika republike.

Koketiranje Kanglerja s Pahorjem ni naključje, seveda. Oba sta razvila podobne logike ljudskega in medijskega populizma, o čemer več v Pahor in Kangler, spregledana pionirja: o vplivu kotalk in lubenic na razvoj domače medijske scene. Oba se preizkušata v podobni panogi všečnosti množicam, še več, Kangler svojega zgleda v »kralju instagrama« nikoli ni skrival. Celo napovedal je zgledovanje po njem.

Končno pa sta oba, vsaj na svoj način, v sicer ostri konkurenci prva promotorja antiintelektualizma v državi. Ob tem, da ju druži neverjetna skrb za človekove pravice.

Strankarska uzurpacija ulice

»Mene vlada sponzorira, da sem se postavil na čelo Rešimo Slovenijo,« v oddaji cinično pove Kangler in cilja na to, da ga motivirajo napake oblasti. Toda njegova oktobrska ulična vstaja vsebuje nekaj lepotnih kiksov. Naj jih naštejem.

Prvič, seveda gre za čisto uzurpacijo ulice s strani političnih strank (SLS, SDS, Zeleni Slovenije). Po desetem oktobru bomo lahko ugotovili, da je strankarska politika popolnoma delegitimizirala pravico ljudstva do protestov in jo odvzela ljudem – zdaj ulico organizirajo in zavzemajo politični liderji.

Drugič, protestirala bo skorumpirana elita politikov proti neki drugi eliti, očitno z namenom, da bi prikrila svoje lastne grehe in si prisvojila videz upora »malih ljudi«, kot jim rad pravi Kangler. Toda: ta vrsta populizma v Sloveniji že deluje, ima svoje slepe privržence in je ne smemo podcenjevati.

Tretjič, da bi stvar bila še bolj groteskna, bodo protestirali krogi tistih (Kangler, Janša, itd.), ki so doslej o uličnih protestih govorili z največjim gnusom (seveda, saj so bili protesti obrnjeni proti njim), vstajnike primerjali z zombiji in na ves glas razlagali, da se na ulici ne rešuje noben problem v demokraciji, ker je to globoko nedemokratično. Jasno, quod licet Iovi, non licet bovi.

Četrtič, Kanglerju so pri njegovi »rehabilitaciji« nenehno hote in nehote pomagali množični mediji, če pustimo notorično neučinkovito pravosodje ob strani – brez njih bil bi nič, nič bi bil. Zgolj en zgled, če odštejem vse, o čemer sem doslej že pisal na tej strani: Uroš Slak na POP TV je v svojih oddajah nenehno reklamiral Kanglerja in mu ponujal vse medijske zvočnike, ki so na razpolago, a tudi drugi niso prav veliko zaostajali.

Vaške straže: z rafali proti beguncem

Ministrica za pravosodje, njena državna sekretarka in generalni državni tožilec so se znašli pred nepričakovano dilemo: njihovemu branju 297. člena Kazenskega zakonika, po katerem mora za javno spodbujanje ali razpihovanje sovraštva, nasilja ali nestrpnosti biti izpolnjen pogoj zelo konkretne nevarnosti ogrožanja ali motenja javnega reda in miru, je zdaj morda zadoščeno. Začuda tudi razumevanju, da je ta člen imeniten, zato ga nikakor ne smemo spremeniti.

Če v primeru Erlah ni bilo dovolj pozivanje k streljanju na begunce, ko se približajo meji na 500 metrov, če se ne preganja poslanca, ki sredi parlamenta ponosno pove, da si begunec zasluži šus v glavo, potem najbrž zadostuje, ko ob sovražnih besedah, ki pa, domnevam, zanesljivo niso umanjkale, nekdo pošilja dejanske rafale nabojev iz mitraljeza, da bi jih pregnal proti Hrvaški. Ali pač ne, ga. Andreja Katič, ga. Dominika Švarc Pipan in g. Drago Šketa?

Banana država?

Na tem mestu puščam tak reductio ad absurdum ob strani, na pravniški in »logični« nesmisel ob (ne)pregonu sovražnega govora sem opozarjal v zapisih »Šus v glavo«, premalo konkreten za pregon: zakaj ne preganjamo sovražnega govora, Zadrega generalnega državnega tožilca: kako preganjati sovražni govor, če ni kaznivo dejanje? in Ovadba zoper poslanca Dušana Šiška zaradi suma storitve kaznivega dejanja javnega spodbujanja ali razpihovanja sovraštva, nasilja ali nestrpnosti, če naštejem le nekatere.

Osrednja težava zgodbe se skriva v neki še bolj temeljni grožnji. Ko na Nova24TV, v najbolj resnicoljubnem mediju v državi, kot namigujejo sami, tudi delno sofinanciranem s strani ministrstva za kulturo, poročajo o ustanovljenih vaških stražah proti beguncem in migrantom, bi v primeru, da je podatek resničen in ne fake news, lahko sklepali le na eno: da res živimo v banana državi, saj se je nekdo nekaznovano postavil nad policijo in vojsko. Kar smo sicer, tisto o banana državi, resda slutili.

vaške straže nova

Ustanavljanje vaških straž: rafali za migrante

Ljudstvo razmišlja kot oblast

Težava torej ni le v rafalih z mitraljezom, namenjenih beguncem, tudi ne v identiteti tistih, ki jih prepoznamo na fotografiji, uporabnikih značilnih šilt kap z znanim emblemom, temveč že v samem dejstvu, da se nekdo postavlja nad zakon in ustvarja ali vsaj poskuša ustvariti paramilice in paravojaške enote.

Ni prvič, da se je to zgodilo. Spomnim se tistih v okolici Ambrusa in širom po Sloveniji, ko je kolektivna psihoza zaradi romske družine Strojan doživela svoj vrhunec in se je pripetilo, da so domače vaške straže pregledovale tudi policijska vozila; policisti so tako rekoč dvignjenih rok, kot na kakšnem divjem zahodu, pristajali na to igro. Ampak takrat je bil na oblasti Janez Janša… Del omenjene psihoze je poganjala bojazen, da bodo člane te družine naselili prav v njihov kraj, zato je treba namero policije aktivno preprečiti.

Sicer pa ljudstvo vselej počne tisto, kar mu dopovedujemo. Če mu oblast in pravosodni sistem signalizirata, da lahko nekaznovano pošilja šus v glavo beguncem, potem bo o tem razmišljalo. Če v kabinetu Marjana Šarca sedi ksenofobni državni sekretar za nacionalno varnost, ki bi izgnal slehernega begunca, ker prinašajo garje in ogrožajo krščanske korenine Evrope, potem bo ljudstvo idejo posvojilo. Če na mejo oblast pošilja oklepnike, potem spet sporoča le eno in ni težko uganiti, kaj.

vaše straže nova 2

Zadovoljni domoljubi iz vaške straže ob Karlovačkem

Graničarji, paravojaki in parakmeti

Novo zadolžitev za kmete na meji bi ob policiji, vojski in oklepnikih uvedel tudi Marjan Podobnik, prvak stranke SLS. Namreč tam bi imel mrežo plačanih graničarjev:

»Zato predlagam, da država zainteresiranim kmetom in drugim domačinom ob meji prizna in plača status neke vrste graničarjev, ki bodo opazovali mejo in obveščali policijo o nezakonitih migrantih.«

No, to je ta pot, ko vodi do vaških straž – graničarji so drugo ime za njih. Z dodatkom, da bi jih Podobnik imel »legalno«. Če nam Andrej Šiško na dnevni ravni ponuja recept za rešitev v podobi avtohtonega paravojaka, nam predsednik SLS ponuja parakmeta. Najbrž se prvi z drugim ne bi strinjal, njegova varda bi čisto zadostovala.

vaše straže strojanovi rtv

Vaške straže leta 2006 proti Strojanovim (MMC RTV SLO)

Para(ne)normalnost

V tem smislu je začetna zadrega glede sovražnega govora še hujša. Morda pa postajamo para(ne)normalna država divjega zahoda. Morda smo ves čas takšni bili, dokler se to ni končno razkrilo in so nas naši bolj ali manj populistični politiki, celo nekakšni liberalci, v to prepričali. Ne znamo ali ne želimo rešiti prav nobenega problema, po volji oblastnikov: ne s sovražnim govorom in bojim se, da tudi ne z vaškimi stražami.

Soodgovornost medijev je izjemna: ker so se odločili, da bolj promovirajo nosilce sovraštva in strahu, ne pa tudi tiste, ki pred tem opozarjajo. Spomnim se številnih komunikejev Sveta za odziv na sovražni govor, čigar član sem bil, ki so jih mediji sproti metali v koš. Stara izkušnja, ki je vsa dolga leta tudi moja osebna.

Dvomim, da bo z vaškimi stražami kaj drugače: počasi nam bodo novinarji začeli risati simpatične čudake kot prave in iskrene domoljube, ki skrbijo za našo varnost, ker je država šla v maloro. No, kot vidimo, nekateri mediji, resda strankarski, svoje velike naklonjenosti rafalom proti beguncem že zdaj niti malo ne skrivajo.

Poskus umora mariborske sodnice: ugibanja o motivu in politične manipulacije v obsodbi

Kako bi morali, v skladu s profesionalnimi etičnimi standardi, postopati novinarji ob včerajšnjem brutalnem poskusu umora mariborske sodnice? In kako so se na to odzvali nekateri politiki?

Na POP TV so pohiteli in začeli bivakirati pred hišo omenjene, kjer se je zgodil grozljiv nočni napad, v večernem dnevniku pa so pregledali vse njene zunanje stranice in skrite kotičke okoli nje, na koncu pa preizprašali nekaj sosedov. Glede novinarske spekulacije okoli motiva, ki je najbrž ključen vpričo velike možnosti, da je sodnica Daniela Ružič bila skoraj umorjena zaradi opravljanja svojega poklica, se je spletla in javno percepcijo oblikovala nesrečna dihotomija, povzeta po poudarkih s kratke tiskovne konference, ki jo je mariborski Večer v skladu z izjavo šefa kriminalistov že v naslovu ubesedil takole:

Policija: »Napad bi bil lahko povezan s službo ali zasebnim življenjem sodnice«

Mafijske klike ali ljubimec

Nesrečna zato, ker je odprla prostor domišljiji javnosti v dveh zelo različnih smereh. Pričakovali bi, da se bodo novinarji v tej fazi preiskave, ko javno ugibajo o motivu, vzdržali prenagljenih sklepov in z njimi ne bodo prepričevali nikogar. Težko je zagovarjati kakšno drugačno mnenje. Vendar so se tudi tokrat razdelili na dva tabora: prvi je sledil po njihovem mnenju očitno večji verjetnosti, da za poskusom umora stoji njeno sodniško delo. Iz več sicer smiselnih razlogov: ker se takšen napad na sodnika ni zgodil prvič, ker je preprosto žal tudi bolj pričakovan in ker si s težavo predstavljamo, da bi druga navedena možnost, torej zasebno življenje, bila pogosto povezana z brutalnim obračunom, sploh na pragu domovanja.

A zgodilo se je oboje, vsak je izbral svoj motiv: Večer je v komentarju Matije Stepišnika spregovoril o navezah in klikah, saj v Mariboru deluje »mafijski princip ulice«. Katerih, nismo izvedeli. Interpretacija, ki nesporno favorizira tudi sicer verjetnejšo razlago motiva obračuna s sodnico, čeprav nobene možnosti novinar ne bi smel izključiti. Na drugi strani je Janševa Nova24tv dala popolno prednost motivu o zasebnosti in zapisala nekaj, kar tak scenarij še zoža in konkretno specificira:

Motiv za napad za zdaj uradno še ni znan, smo pa od anonimnega policijskega vira prejeli informacijo, da naj bi bil glavni osumljenec njen mož, saj da naj bi šlo za ljubezensko maščevanje. Sodnica naj bi se namreč domov vračala od svojega ljubimca.

Da bi razumeli diskrepanco v razlagi osnovne dihotomije, moramo upoštevati najmanj dva konteksta. Prvi je nesporno dejstvo, da je Nova24TV politični in strankarski medij. Druga zadeva delovanje politikov, ki stojijo za njim: občutek imamo, da so pri Janševih presodili, da je zanje varneje in manj nelagodno javno zagovarjati tabloidni scenarij o ljubezenskem maščevanju, saj so sami preveč vpeti v dolgoletne verbalne napade proti pravosodju, tožilcem in sodnikom, številna skandiranja proti »krivosodju« in sploh demonizacijo našega sodstva.

Prav včeraj je, na dan poskusa umora, TV Slovenija v intervjuju z Jožetom Možino znova gostila še enega člana »Odbora 2014«, ki je pritiske na sodstvo prakticiral v praksi pred sodišči – to je bil Matevž Tomšič.

sodnica umor policija sumi moža nova

Za Novo24TV je osumljen mož, ki se je maščeval ženi sodnici

Politika, ki spodbuja sovraštvo in nasilje

Na takšno razumevanja okoliščin sta v svoji včerajšnji izjavi opozorila predsednik vrhovnega sodišča Damijan Florjančič in predsednica Okrožnega sodišča v Mariboru Alenka Zadravec, ko sta zapisala, ali ni nasilni izpad tudi posledica dogajanj v zadnjih letih, ko so nespoštovanje sodniške funkcije ter neupravičeni verbalni napadi na sodstvo ter sodnike postali stalnica.

Skratka: tako kot pri sovražnem govoru lahko tudi tokrat strahoma opazujemo, kako se v okoljih, kjer politika pripravi teren sovraštva, verbalno nasilje utegne počasi prelivati v realno, saj opogumlja številne posameznike in ga v tisočerih pojavnih oblikah legitimira. V tem smislu je izrazito pomembno, kako politiki ravnajo in spet je znova precej predvidljivo, kateri med njimi nenehno navijajo za (svojo) svobodo izražanja in politično nekorektnost – le zato, da bi prikrili, da oboje zlorabljajo. O tem najbolj indikativno v moji analizi izjave Žige Turka, ki ga socialni demokrati vabijo, da jim pojasnjuje, zakaj sovražni govor še nikogar ni ubil, kvečjemu ojačal – več o tem v tekstu Socialni demokrati: sovražni govor, ki te ne ubije, temveč naredi močnejšega.

Manipulativna obsodba

Če lahko zaznamo razliko v novinarskem pristopu v sugestijah okoli motiva v fazi predkazenskega postopka, kjer so namigi o službenem udejstvovanju bolj previdni in podani rahlo hipotetično, medtem ko so namigi o sodničinem ljubimcu in scenariju maščevanja brutalno neposredni in s tem sveža rana na njene zlome obeh rok, lobanje in počene kosti na obrazu, si poglejmo še, kako je reagiral del politike. Janez Janša, so poročali mediji, je na tviterju med prvimi obsodil napad. Poglejmo, kako:

Ostro obsojamo brutalen napad na mariborsko sodnico. Po diskreditacijah in šikaniranjih sodnika Radonjića in tožilca Pušnika smo tokrat priča fizičnemu nasilju brez primere.

Po tem so mu številni sledilci na družbenem omrežju pritrdili, nekdo pa je celo dodal morbidno domislico: »Sodnik Radonjić si je rešil življenje, ko je v sodni dvorani spregovoril , kaj se dogaja s strani vrha sodnije in globoke države.«

No, mediji zaenkrat niso bili sposobni problematizirati stališča, prezentirali so ga v paketu z drugimi »obsodbami« na povsem enakovreden način. Zato niso ali niso želeli opaziti, da je Janševa izjava globoko cinična.

Ne samo zato, ker njegova stranka že leta izvaja pritiske na sodnike, tožilce, tudi odvetnike, omenjene tudi javno žali in diskreditira, ampak ker poskus umora sodnice zvito reducira na problematiko domnevnih pritiskov na druge sodnike in tožilce. V celem nizu prispevkov okoli sodnika Radonjića sem pokazal, kako sta primera Radonjić in Pušnik zlorabljena za širjenje konspiracizma o pritiskih, ki jih ni, npr. v zapisih Sodnik Radonjić o popolnih dokazih in popolnih pritiskih, Radonjić o fizičnih likvidacijah s pomočjo oseb v pravosodju: teza o pritiskih skozi teorijo zarote in Sperma na obrazu in zarota v glavi: krivosodje, konspiracizem in hvaležni mediji.

jj sodnica

Janšev tvit: obsodba, ki to ni

Poskus umora kot izraz pomanjkanja spoštovana do sodstva

Janša torej želi konkretni poskus umora »znivelizirati« in primerjati z izmišljenimi primeri, v katerih nenehno nastopa nekakšna udbomafijska spletka. Še huje, v prispevku na njegovi Nova24TV je avtor šel tako daleč, da je ob namigih o ljubezenskem maščevanju dodal še nekakšen »milo za žajfo«:

Pregled kršitev, ki jih je ugotovilo ustavno sodišče v postopkih ustavnih pritožb v obdobju enega leta, pokaže, da je na sodiščih na območju mariborskega višjega sodišča največja verjetnost, da bodo stranki kršene ustavne pravice.

Ob tem se sklicuje na članek Andraža Terška in Jurija Toplaka, ki sta leta 2017 ugotovila, da je verjetnost, da bodo mariborska sodišča kršila ustavo in človekove pravice, v Mariboru kar za 40 odstotkov večja kot v Ljubljani. Iz tega izpelje pričakovan sklep: »Je pa pomanjkanje spoštovanja do sodstva bržkone tudi posledica njegove (ne)odvisnosti in pogoste nepoštenosti«.

Povedano drugače: avtor, podpisan z inicialkama, se je potrudil v kontekstu razlage motiva za poskus umora iz ljubezenskega maščevanja navesti neke druge razloge za manjšo spoštovanje mariborskih sodišč, v smislu: naj bodo bolj pošteni in manj kršijo ustavo. Ali ob tem misli, da bo potem manj napadov in kako se to sklada z njegovo tezo o ljubimcu napadene, ni dodatno pojasnil ničesar.

Je pa ob tem uspel zapisati še en namig: obregnil se je ob zgornjo izjavo Florjančiča in Zadravčeve, kjer, »zanimivo, vrhovno sodišče česa podobnega ni zapisalo v primerih pritiskov na sodnika Zvijezdana Radonjića, ki je sodil v odmevni zadevi dr. Milko Novič.«

Redukcija na konspiracizem in konstrukt

S tem je ponovil osnovno gesto »izenačevanja«, ki smo jo videli pri Janši: redukcijo poskusa umora na čisti konspiracizem v primerih, ki so politično skonstruirani in zlorabljeni za potrebe novih poskusov pritiska na tožilstva in sodišča. Povedano drugače: prvak SDS je obsodil napad na sodnico v isti sapi, ko je ponovil stare obtožbe na račun sodišč, obenem pa sumimo, da so, obtožbe in pritiski namreč, sploh pripeljali do legitimizacije takega nasilja. Pri čemer zaenkrat ni najmanjšega indica, da bi s poskusom umora bila povezana politika in tovrstna defenzivnost niti v psihološkem smislu ni bila potrebna gesta.

Da njegova fabrikacija konstruktov nikakor ni združljiva s tezo njegovega medijskega glasila o maščevanju ženi, bržkone v perspektivi političnih ciljev šteje le za manjši in nepomemben zdrs, ki ga nihče ne bo opazil.

»Znana tovarna laži«, lažne novice in hipokrizija

Se bo danes dr. Milan Brglez udeležil predvolilnega soočenja na Nova24TV, tisti Janševi televiziji, ki se financira tudi s pomočjo madžarskega denarja Viktorju Orbanu zvestih podanikov?

Vprašanje je intrigantno in zelo smiselno iz več razlogov. Prvi je, ker tako prebiramo v napovednikih omenjenega medija, v katerih je njegov nastop najavljen. Drugi zadeva nastop Tanje Fajon dober teden nazaj (10.05.2019) na TV soočenju na isti televiziji skupaj z dr. Milanom Zverom in Zmagom Jelinčičem.

Živi plakati in lažne novice

Nastop socialnih demokratov na Janševi televiziji torej ni nič neobičajnega. Ampak včeraj je prišlo do manjšega incidenta po tistem, ko so v Brglezovi in Fajonovi stranki izpeljali novo predvolilno marketinško kampanjo »živih plakatov« ob ljubljanski vpadnici – na njej so z rdečimi plakati v rokah zjutraj mimoidoče voznike pozdravljali prav Tanja Fajon, Milan Brglez, Matjaž Nemec in drugi s povabilom na volitve.

Na istem Janševem portalu so si nemudoma privoščili čistokrvni »fake news« in s fotomontažo spremenili napise; na plakatih je zdaj pisalo »Dobrodošli migranti, novi volivci« in »Hočemo polno malho«, temu ustrezno pa so potem priredili besedilo prispevka in se pretvarjali, da je sporočilo s fotomontaž resnično.

sd migranti fake news 1

Brglez in dobrodošlica migrantom: fotomontaža na Nova24TV

sd migranti fake news 2

Drugi del kasneje izbrisanega prispevka

Odziv Socialnih demokratov

Sledil je oster odziv Socialnih demokratov, ki jih je dobrodošlica migrantom zmotila:

[ODZIV SD] Medijski portal Nova24TV je znana tovarna laži, ki ogrožajo demokracijo. Za nas bo vedno nesprejemljiv način delovanja, ki z lažmi in sovraštvom ustvarja strah v službi nevarnih političnih ciljev stranke SDS. Zato javno pozivamo evropske poslance iz vrst SDS Milan Zver in Romana Tomc ter Patricija Šulin, da se do takšnih laži in manipulacij kot poglavitnega orodja tega trobila njihove stranke javno opredelijo. Hočete takšno Evropo?

Spletni portal Nova24TV je namreč objavila članek z zlonamernimi fotomontažami iz današnjega dogodka SD v Ljubljani, navidezno povzetega s strani lažnega profila na Facebooku. Po ostri reakciji SD so članek umaknili.

fajon soočenje nova

10. maj: Tanja Fajon nastopi na Nova24TV

Odziv Milana Brgleza

V stranki so se pohvalili, da so ob ostri reakciji dosegli umik prispevka. Na svojem Facebook profilu se je dodatno odzval Brglez in za nekoga, ki je pristal na soočenje na Nova24TV nocoj, zapisal presenetljivo neposredno:

Spoštovane državljanke in državljani,

veste, kako se stopnjuje samostalnik laž? Sam vem. Od danes dalje pa zares. Laž, ogromna laž, Nova24tv. Proti laži pa se borimo lahko le z resnico.

Spodnja slika je fotomontaža Nova24tv, ki je bila na zahtevo SD odstranjena.

Milan

Pri Janševi Novi24TV so, kot rečeno, odstranili svoj »fake news«, ki je razburila SD, podobno tudi na drugih satelitskih portalih, recimo na naslovu: http://moja-dolenjska.si/poglejte-kako-fajonova-in-nemec-vabita-migrante/.

V številnih zapisih na tej strani sem opozarjal, na kakšen način so, ob popolni toleranci ceha in široke strokovne javnosti, v zadnjih desetih letih v državi vzniknili neskrito strankarski mediji ali manjši satelitski portali in kaj pomeni tovrstna politizacija medijske krajine.

Domen Savič, oglaševanje in S.O.S.

Kako je SD uspelo doseči umik objave na »znani tovarni laži«, ne vemo. Morda z napovedano tožbo? Vprašanje ni povsem nesmiselno. Kajti če/ker jim je, se spet poraja zoprna dilema, zakaj živimo v državi, kjer lahko »fake news« preganjajo le »veliki« in tisti, ki imajo denar in moč. Ostali ne. Enigmatično je tudi, kdaj je »znana tovarna laži« postala zanje znana in kdaj je postala tovarna laži.

Ampak ravno zato je pod njihovo objavo v komentarju koalicijsko stranko pričakala še ena zadrega. Domen Savič jih je spomnil na svojo državljansko akcijo glede oglaševanja državnih podjetij, kot je Telekom, in to na istem mediju, ki ga po novem označujejo za »znano tovarno laži«, potem pa z njo nepričakovano nimajo težave, kadar gre za sončenje v času volitev v njihovih studiih:

Od septembra 2018 imate vse črno na belem. Zakaj državne firme še vedno oglašujejo na tem mediju?

Savičeva akcija, o čemer več v zapisu Telekom in njegovo oglaševanje v spornih medijih, se je končala z dramatičnim spoznanjem, ki ga je pobudnik strnil v stavek: »V šestih mesecih na to temo ni bilo niti enega poslanskega vprašanja, niti ene politične razprave, niti enega omembe vrednega dogodka oziroma poziva iz strani predstavnikov ljudstva. Kličemo: SOS. SOS. SOS.«

Udeležbo Fajonove, Brgleza in še koga iz koalicijskih strank na Janševi televiziji moramo motriti tudi v tej luči.

P.S. In ker so v SD ravnokar javili, da so se »zaradi včerajšnje zmanipulirane objave @Nova24TV odločili za bojkot njihovih soočenj in prošenj za sodelovanje«, se znova poraja čudenje, zakaj je njihova reakcija na »znano tovarno laži« tako močno selektivna, pa tudi zakasnela.

Sd brglez fajon nova soočenje

Iz napovednika “znane tovarne laži”: nastopi socialnih demokratov na njihovi TV

 

Imperij vrača udarec ali o fašistični nevarnosti z RTV Slovenija

»Pa čeprav so bili posnetki vojaškega urjenja po zaslugi vidnega funkcionarja podmladka SDS-a, ki je osumljen sodelovanja pri nastanku gozdne čete, najprej predstavljeni prav v medijskem imperiju največje opozicijske stranke.«

Mojca Pašek Šetinc, Utrip, 15. september 2018

Povejmo naravnost: javna razprava o spolitiziranosti slovenskih medijev je pretežno tabuizirana tema. Kdaj smo nazadnje videli kakšen prispevek o tem na javni radioteleviziji? Kdaj smo slišali kakšno fokusirano debato o Janševem »medijskem imperiju« – oznaki iz zadnjega Utripa izpod peresa Mojce Pašek Šetinc, ki je vzbudila nenormalno ogorčenje pri kom? Istem imperiju. Obratno ne velja – tu opazimo načelo asimetrije. Nekoga, kot je Peter Jančič, boste našli kot komentatorja na obeh straneh: v Odmevih TV Slovenija ob Rosviti Pesek, Slavku Bobovniku ali Igorju E. Bergantu, in recimo na Janševi Nova24TV.

O neki asimetriji

V zadnji oddaji dela imenovanega Janševega imperija s pomenljivim naslovom »Kdo vam laže« je skupaj z Mitjo Iršičem moral komentirati naslovno temo, lažno medijsko dogajanje na RTV Slovenija. Simetrija je torej hitro prepoznavna: prva izjemno rada, že obsesivno komentira drugo, vendar javni zavod, med drugimi, ne bo komentiral prvega.

Jančič nova pašek

Nova24TV in pogovorna oddaja o RTV Slovenija

Ker je delavce na Nova24TV izrazito razburil zadnji Utrip, je dejansko skoraj celoten enouren pogovor usmerjen v analizo poročanja javne radiotelevizije. Kjer je v tej sicer kultni sobotni komentatorski oddaji, nekakšen okoli 15 minutnem pregledu tedenskega dogajanja na notranjepolitičnem parketu, padla kakšna ne dovolj naklonjena beseda na račun opozicije in njenega vodje, posledično pa, vedno znova pričakovano, prebudila reakcijo pri naslovniku in njegovih novinarskih brambnih delavcih.

Jančič je, kot komentator RTV Slovenija, navzlic svoji notorični zadržani previdnosti uspel povedati nekaj krepkih. Naj jih navedem: ker je Pašek Šetinc v prispevku pokazala nekaj fotografij Mladine s tako rekoč zasebne strelske zabave s prvakom SDS na čelu, je to označil s tremi opisi: diskreditacijskim »Širi neke fantazme z arhivom Mladine«, pokroviteljskim »Tudi Mojca bi morala sama premisliti« in vrednostnim »Nekorektna politična propaganda«.

Eden od trenutkov Utripa, ki je moral vznemiriti sodelavce Nova24TV, je zagotovo sicer že zapažena okoliščina, da je nekaj narobe z zadnjo konspiracistično pogruntavščino SDS, po kateri medijsko pokritje Šiškove varde služi le zamegljevanju fokusa in bežanju od drugih pomembnejših političnih tem, zaradi česar je Šiško tako rekoč podtaknjenec Murgel, ki so podtaknile Šarca. Zakaj? Ker so člani SDS in avtorji Politikisa, ki sodi v omenjeni imperij, v Tarči kar sami navajali, da so bili povabljeni k Šišku v štajersko gošo in se nato celo hvalili z medijsko ekskluzivo.

Obravnava RTV, ki vodi v koncentracijska taborišča

Še več, Jančič je v delovanju javnega servisa ugledal vzporednice s fašizmom, pri katerem je prišlo do obračunavanja z opozicijo na podoben način, kot so si to zamislili uredniki TV Slovenija:

»Fašizem je to počel… končalo pa se je tako, da so jih strpali v koncentracijska taborišča in pobili.«

Predvidljivo ga je potem fašistična tendenca s Kolodvorske vznemirila do te mere, da je prišel do dveh ugotovitev, v katerih je ugledal politično naklonjenost in klanjanje: »Ko javni zavod ravna na tak način, tu moramo biti zaskrbljeni« in »To je priklanjanje neki oblasti na način, ki je nedopusten.«

In končno je nekdanji odgovorni urednik Dela komentiral še delo odgovorne urednice TV Slovenija Manice Janežič Ambrožič, do katere je sicer poskušal biti nekoliko bolj uvideven, zato ji je očital »le« nekorektnost in ji podelil prijateljski nasvet:

»Imamo novo odgovorno urednico, ki očitno ni poskrbela za to, da bi bila javna radiotelevizija korektna do opozicije in do gledalcev in poslušalcev. Morajo se tudi uredniki zamisliti, kaj počnejo.«

So pa uredniki TV Slovenija vendarle precej tolerantni v svojih komentatorskih izbirah, kar sem že večkrat pokazal. Če odmislimo sezname nezaželenih oseb, jim ni težko šparati s povabili takrat, ko gre za politike, ki pljuvajo po njihovih novinarjih ali ne plačujejo RTV prispevka, o čemer sem pisal npr. v prispevku Kako RTV reklamira tiste, ki hujskajo proti plačevanju prispevka. Včasih vabijo takšne, ki celo pozivajo proti temu, ali gostijo druge urednike in politične komentatorje, ki v službi politikov načrtno sesuvajo avtonomijo hiše ali nesramno žalijo – na kar opozarjam v Koga vabijo v Odmeve: o izgubljenem moralnem in profesionalnem čutu.

Mazohizem nepreprostosti

Mazohizem, ki kaže na notranjo razdvojenost, nenačelnost in odprte rane večnega vračanja istega, politične zakletosti javnega servisa, ki deluje v skladu z Grimsovim Zakonom o RTV Slovenija. Pri čemer so normalne rešitve, umerjene s prakso in blizu vsem normalnim svetovnim medijem s tradicijo, popolnoma na dlani: če bi kakšen politik žalil njihovega novinarja z medijsko prostitutko, se mu prepove vstop v njihove studie vse do trenutka javnega opravičila. Seveda velja tudi za javne servise. Tako preprosto je to.

Telekom in njegovo oglaševanje v spornih medijih

Hvalevredna akcija, ki jo želim podpreti: Domen Savič znova opozarja na nedopustno prakso največjih slovenskih oglaševalcev, ki se zgolj na deklarativni ravni zavzemajo za družbeno odgovornost in etiko besede, v resnici pa se oglašujejo tudi v tistih domačih medijih, ki so že dolgo nazaj opustili vse standarde novinarskega dela. Zanimivo bi bilo raziskati, po kakšnem ključu.

Te dni je Savič objavil javni poziv Telekomu, ki oglašuje npr. na portalu Nova24TV in znotraj televizijskega programa iste medijske hiše, da se do svojega spornega oglaševanja opredeli. Sprva ni prejel javnega odgovora –  in v današnjem Večeru opozarja na to dejstvo.

Savič Telekom Večer

Večer, 13. september 2018: kako Slovenci financiramo fake news

No, v še enem zapisu danes objavlja čisto svež odgovor Telekomove službe za komuniciranje in odnosov z javnostmi, ki je vmes le prispel, in nato še svojo repliko; citiram le ključen odlomek:

Zahvaljujem se vam za odgovor, nad katerim sem globoko razočaran – in ne bom edini. Razočaran zato, ker se izmaknete odgovoru, ponavljate pa prazno floskulo o ločenosti oglaševanja od vsebine medija. Primer: če se nek oglaševalec reklamira v neonacističnem mediju, ki podpira holokavst, to za oglaševalca po vašem stališču ni sporno.

Oglaševanje je eden od virov dohodkov za vse medije in s prihodki iz tega vira medijske hiše financirajo vsebine, novinarje in drugo osebje. Nemogoče je oglaševati na določenem mediju in hkrati odmisliti njegovo vsebino. Implicitna podpora je nujno dejstvo. Ker Telekom Slovenija zaenkrat še vedno oglašuje na spletnem mestu Nova24TV in v televizijskem programu taiste medijske hiše, lahko rečemo, da finančno podpira vsebine tega medija, da lahko izidejo – razen seveda v primeru, da za oglaševanje na tem portalu ne plačujete.

Nato naletimo na prvi večji problem. Družba Telekom ima na svojem spletnem mestu pod oddelkom Družbena odgovornost omenjen projekt Moč besed, za katerega pojasni (poudarki so moji):

»V Telekom Slovenije smo v sodelovanju z Zvezo prijateljev mladine Slovenije (ZPMS) junija 2014 pričeli s pobudo Moč besed, s katero želimo opozoriti na pojav sovražnega govora na spletu med mladimi.«

»Kampanja »Kar poveš, je zares«, ki je primarno namenjena mladim, se osredotoča na vpliv, ki ga lahko imajo žaljive izjave na posameznika in nadgrajuje lanskoletno kampanjo »Ne objavi, kar te lahko gnjavi«, ki je opozarjala na premislek pri objavljanju lastnih vsebin na družbenih omrežjih.«

»Zato tokrat spodbujamo razmislek o negativnih odmevih objav in posledicah, ki jih lahko prinašajo neprimerne, škodljive ali žaljive vsebine na družbenih omrežjih.«

Hkrati v razdelku Družbena odgovornost pojasnjujete, da »posebno pozornost namenjamo mladim, zato smo v želji po čim bolj kakovostni spletni prisotnosti mladih v sodelovanju z Zvezo prijateljev mladine Slovenije poleti 2014 pričeli s pobudo Moč besed. Moč besed se zavzema za spodbujanje strpnosti, ki prinaša trdnejše sožitje, boljšo kakovost življenja, večje možnosti razvoja ustvarjalnega potenciala in krepitev prijateljskih vezi. Spodbujamo sprejemanje drugačnosti in grajenje medvrstniških in medgeneracijskih odnosov na podlagi spoštovanja, tolerance in osebne rasti.«

Celoten Savičev zapis je dostopen na bettermedia.eu.

Savič nova 24 brščič

Nedavni članek, že analiziran na tej strani: na desni strani zasledimo oglas Telekoma

Nicholas Cruz, menda komunistični morilec

Nova24tv, prva v službi desnice, kot se glasi zdaj še ponarodela subverzija slogana Janševega paradnega medija, na trenutke več ne skriva svoje čistokrvne alt-right pripadnosti. Povzemanj in asociacij je preprosto preveč, navedena je ena zadnjih.

Zaradi nje je morilec s Floride, ki je na tamkajšnji šoli pobil 17 ljudi, nenadoma postal »navdušenec nad levičarsko ideologijo« in začel nositi majico s komunističnimi simboli, svojo pest pa je stisnil v »simbol antifa levičarskih skrajnežev«. Po njihovem gre za »19-letnega Nicholasa Cruza, opredeljenega navijača ameriških demokratov, zagretega komunista in antifajevca.«

Cruz pokol Florida nova

Naslov in začetek prispevka na strani Nova24tv

Nič od tega ne drži – pri Janševem mediju so dobesedno povzeli alt-right trole, ki po vsem sodeč koketirajo z neonacistično in neofašistično ideologijo, širijo sovraštvo »alternativne desnice« in se končno spogledujejo tudi z idejo suprematizma.

Objava že v naslovu prispevka na Nova24 operira s krivdo po povezavi: ker je 19-letni demokrat (!) tudi navdušenec nad komunizmom, je povsem jasno, da je s tem okrivljen komunizem. Sporočilo sugerira, da je takšnega množičnega poboja zmožna oseba, ki je po političnih prepričanih antifašist, komunist in levičarski skrajnež.

Za manipulacijo s pomočjo krivde po povezavi je značilno zavajanje po asociacijski mreži: za navedbo kvalitete nečesa ali nekoga to mehanično prenesemo in omenjeno pripišemo tudi za drugo, nepovezano področje. Običajno gre za zmoto, ki operira po principu ad hominem – človeka ali neko prepričanje napademo zaradi povezave z neko drugo osebo ali prepričanjem. Ena najbolj značilnih form je naslednja:

Oseba A je član/pripada skupini B.

Toda oseba A je član/pripada tudi skupini C.

Torej je skupina B podobna/identična skupini C.

V zgornjem primeru bi to pomenilo naslednje: Cruz je množični morilec (B). Toda isti fant je tudi radikalni antifajevec in komunist (C). Torej je biti morilec isto ali podobno kot biti radikalni antifajevec in komunist. Jasno je, da smo s tem obremenili skupino C z asociacijo na B, čeprav oba nista vzročno ali sicer povezana.

Ob tem se Janšev medij sklicuje na fotografijo, ki je prepoznavno lažna – že ameriški mediji so ugotovili, da gre za popolni »fake news«, oseba omenjenemu Cruzu ni niti fiziognomično podobna, a se je ustvarjalec manipulacije domislil, da bi lahko svojo ideološko agendo na ta način uspešno širil – najbrž je pri tem iskal fotografijo, na kateri je oseba, ki daje vtis komunistične provenience in bi vsaj delno spominjala na omenjenega Cruza.

Da gre za produkcijo lažne zgodbe, ni moja ugotovitev. Pomembno pa je opozoriti, da takšna dejanja dobivajo domovinsko pravico tudi pri nas. Prvih v službi alt-right.

Cruz fake not fake

Fauxtografija in primerjalni posnetek iz citiranega ameriškega vira