POP TV je že v tretje objavil novo razširitev posnetka pogovora v aferi »glupi davki« in prav nič ne kaže, da bi ta odpihnila ministra Andreja Vizjaka. Medtem ko sta se koalicijska partnerja SMC in Nova Slovenija zavila v molk in s tem pokazala vso svojo siceršnjo amoralnost, na kateri gradita svojo participacijo na oblasti in s čimer Zdravko Počivalšek in Matej Tonin že stotič dokazujeta, da jima v politiki gre zgolj za osebni pohlep ali koristi in prav nobeno načelnost, se je v blato laganja mimogrede pogreznil notranji minister Aleš Hojs.
Pred dnevi se je arogantno pohvalil, da mu je star prisluh ministra Vizjaka bil predstavljen že pred časom, celo z opozorilom, da bo predvajan v pravem trenutku z namenom škodovanja. K temu je dodal, da so mu zaupali in »zadevo vodijo iz Odlazkovih logov«. »Tega posnetka nisem videl. Ta posnetek sem slišal,« je pred kamerami predrzno pojasnil. Še več, v svoji žaljivosti se ni brzdal, ko ga je novinarka spraševala, kdo mu je pokazal posnetek: »Seveda vam ne bom povedal. Gospa, ste na glavo padla?« jo je zavrnil in se pri tem skrajno cinično smejal.
Minister Hojs je 19. oktobra letos potemtakem nedvoumno priznal, da je posnetek pogovora med Vizjakom in Petanom slišal še pred razkritjem novinarjev. Toda v minuli Tarči je 4. novembra v studiu javne radiotelevizije, ki ji sicer ne plačuje RTV prispevka, saj jo iz dna srca prezira, povedal nekaj čisto nasprotnega: »Posnetka pa nisem videl in ne slišal«. Še več, ob tem je Eriko Žnidaršič pospremil z ugotovitvijo, da je to spet »manipulacija« proti njemu.
Nikakršna kontekstualna popačitev obeh izjav ni možna, popolnoma jasno se je prostaški minister v zadregi ujel v laganje. Nekdo, ki pravi »posnetek sem slišal« in se celo posmehuje novinarjem, ko ga sprašujejo po pojasnilih, kje in kako se je z njim srečal, češ kaj ste padli na glavo, nato pa gladko pove, da posnetka »nisem videl in ne slišal«, se bridko norčuje iz medijev, javnosti in državljanov.
Hojs je v prvi ali v drugi izjavi lagal in s tem kar sam priznal, da je. Laži seveda niso nič novega v politiki. Pred davnimi leti je Branko Grims na podoben način zagrešil samorazkritje: po tistem, ko nas je leta 2005 dolge mesece vlekel za nos in trdil, da ni napisal Zakona o RTV Slovenija, ker da so ga strokovnjaki, je novembra 2006 sredi parlamenta celo nečimrno očital drugim nevednost: zakaj vendar mislijo, da ga je spisal kdo drug, če pa ga je on:
»Avtor ni Klemen Jaklič. Sem edini avtor zakona od prvega do zadnjega stavka, vključno s tiskovnimi napakami.«
Takrat novinarji in javnost tega niso želeli prepoznati ali narediti za moralni prekršek. Še danes, čeprav je zakon prestal dva referenduma, leta 2005 in 2010, zaradi česar je še vedno v veljavi, skoraj ni javno znano, da RTV Slovenija deluje po Grimsovem zakonu. Eno je potemtakem, da politiki lažejo, nekaj drugega pa, če avtokastrirano novinarstvo ne presodi, da bi moralo v korist državljanov in javnega interesa tudi javno povedati, da laže. Preprosto se mu največkrat ne zdi vredno, da bi na to opozorilo in ugibamo lahko, zakaj. Zaradi nekompetence, lenobe ali preprosto prestrašenosti? Novinar Žiga Bonča se je zato v prispevku Dnevnika TV Slovenija enostavno zadovoljil, da obe izjavi, med vsemi drugimi o tej aferi, zavrti v eter, toda za nasprotni in še manj za lažno eno od njih jih ni označil.
Aprila 2020 je New York Times v svoji kolumni objavil članek o umetnosti laganja v politiki. Kot enega od temnih zgledov je navedel Janeza Janšo, slovenskega predsednika vlade. O tem, kako slabi so domači novinarji v razkrivanju laganja in tudi njegovem poimenovanju, sem pisal velikokrat, recimo v primeru ministrov Zdravka Počivalška in Mateja Tonina. V še vedno aktualni aferi »glupi davki« smo skoraj lahko prepričani, da mediji Hojsovega početja ne bodo prepoznali za laganje, saj je od obeh izjav minilo že nekaj dni. Morda je kdo v njegovih stališčih res zaznal neskladje, ampak v tem primeru je takšna zaznava bistveno več od tega, da se ne ujemata, saj ena razgalja drugo kot neresnično. Lahko se potolažimo, da ne gre za res skrajno bistven dogodek, čeprav ga je spremljal nebrzdan porog, uperjen proti novinarjem, ampak v seštevku vseh enakovrednih indiferentnih medijskih ravnanj v preteklosti smo ravno zato bližje sklepu, da ob takšni četrti veji oblasti ni nič čudnega, če nam vladajo lažnivci.
Več:
Brezgrešni Vizjak bi sodnike za jajca, na grešnike pa kamen
Smetarska mafija reže glavo Vizjaku: kako učinkovita je ministrova obramba?
In Media Res #34: Ponižna stroka na vrvici oblasti
New York Times o Janezu Janši in laganju v politikiHorvatov vohunski spektakel, ki ga ni bilo: novinarske zadrege z razkrivanjem laži
Hojsova naročnina in RTV mazohizem
Kako RTV reklamira tiste, ki hujskajo proti plačevanju prispevka