Horvatov vohunski spektakel, ki ga ni bilo: novinarske zadrege z razkrivanjem laži

Kako se slovenski mediji odrežejo pri razkrivanju političnih laži, manipulacij, zlorab, za kar velikokrat niti ni potreben res velik preiskovalni napor? Če pustimo ob strani različne vloge novinarstva, od informiranja do družbenega nadzora, še zlasti v politični domeni, bi morala njihova naloga biti tudi oblikovanje in ohranjanje občih moralnih načel skozi presojo, ocene in vrednotenje dogajanja, ljudi in družbenih pojavov. A se ne dogaja prav pogosto.

Politikova laž in novinarsko vrednotenje

Vzemimo klasični začetni zgled: politika novinarji dobijo na laži, morda pri manipulaciji ali zgolj zgrešeni tendenciozni trditvi s pomembnimi posledicami. Seveda bi v prvi fazi pričakovali, da o tem javnost, glede na težo omenjenega dejanja, tudi ustrezno obvestijo. Že tu se zatakne, če do obveščanja pride, toda njihova naloga je obsežnejša: od lažnivega politika bi smeli vendar pričakovati, da je ustrezno prezentiran v medijih in da je njegova laž umeščena v prepoznaven register nedopustnega in družbeno nesprejemljivega.

Mediji bi torej morali jasno nakazovati, da lažniv politik pač ne more ostati verodostojen, da mora za svoja ravnanja odgovarjati, za takšen korak pa morajo v svojo naracijo nujno vnesti tudi elemente vrednotenja. Pri nas pa se dogaja, da novinarji mislijo prav nasprotno: z razkritjem laži, če do njega že pride, so menda svoj posel že končali.

Ko laži izzvenijo v prazno

Laganje je lahko, glede na svoje posledice, bolj ali manj pomembno ali celo usodno. V nekaterih primerih sem dokazoval, da je zelo, ko je npr. poslanec SDS Branko Grims zanikal, da je avtor še vedno veljavnega Zakona o RTV Slovenija, kasneje pa priznal njegovo avtorstvo. Ker sem o tem pisal ekskluzivno, lahko suvereno trdim, da celih 15 let ob celo dveh izpeljanih referendumih (!) omenjeno dejstvo novinarjev ni pritegnilo (Grims – lažnivec leta!, Grimsov paradoks lažnivca). Podobno se je dogajalo nedavno, recimo pri Toninovem laganju glede varde (Ministra Tonina slab začetek: takoj ujet na laži) in bolj usodnem vprašanju, kdo nam laže glede nabave zaščitne opreme (Maske padajo: kateri minister nam laže, Tonin ali Počivalšek?).

Če včasih ni zaznati volje že pri prvi stopnički, se zdi še bolj oddaljena druga, tudi zato, ker marsikateri novinar preprosto misli, da je z razkritje laži svojo nalogo opravil – pa je ni. Poglejmo si svež primer, ki ima morda čisto vse nastavke za svojo eksemplaričnost. Poslanec Nove Slovenije se je po vsem sodeč nedavno silovito zaletel v svoj presoji in v parlamentu dramatično nastopil z izpiski policijskih vpogledov, kar naj bi kazalo na to, da so mu v času prejšnje vlade Marjana Šarca sledili. Nekaj, kar bi dokazovalo grandiozne teze o policijski državi in močno obremenilo prejšnjo vlado.

Horvatova kompromitacija

No, Jožef Horvat se je pri tem skliceval na dopis državnega sekretarja Žana Mahniča, ki je neposredno insinuiral, da so na policiji pod Marjanom Šarcem nepooblaščeno vpogledovali v osebne podatke poslancev in ministrov ter celo predlagal, da poslanci preverijo, ali jih je policija nadzorovala.

Horvat mu je res prisluhnil in potem zgroženo ugotavljal, da so ga nadzirali celo na božični večer, vmes tezo o sledenju malce popravil v tezo o policijskih vpogledih, pri tem pa nesporno prst usmeril v tedanjega predsednika vlade in pri tem mahal z velikimi plahtami izpiskov, ki ne dokazujejo ničesar:

Policijsko državo je vzpostavljal, po tem sodeč, izgleda, gospod Marjan Šarec in njegovi pomagači.

Zdaj, ko ga je informacijska pooblaščenka Mojca Prelesnik podučila, da je policijska pozornost ni bila namenjena njemu in da je v državi 180 Jožefov Horvatov, med katerimi so pač policiji bili bolj zanimivi drugi in ne on, bi za njegovo dramatično konspirativno zgodbo z nastavki vohunske spletke ostala lahko le osebna sramota in nekaj kesanja – tega bi od poslanca s krščanskim političnim pedigrejem res pričakovali. A smo se zmotili in zmotil se je Šarec, ko je od njega zahteval opravičilo:

Najmanj, kar pričakujem od krščanskega demokrata Jožefa Horvata, je, da se javno opraviči za besede, ki jih je izrekel o ‘Šarcu in pomagačih’. Izkazalo se je, da je poskus ustvarjanja afere klavrno propadel. Policija je strokovna in je taki poslanci pač ne morejo oblatiti.

Namesto kesanja raje blefiral

Ker so medijske uzance pri nas drugačne in soustvarjajo politično nekulturo, smo se kajpak bridko zmotili, poslanec Nove Slovenije ni bil dovolj moža, da bi se pokesal ali opravičil bivšemu predsedniku vlade in tudi ne policiji. Sprva je nekaj napletal, da »ga veseli razlaga pooblaščenke« – ker če te kdo postavi na laž, si običajno res vesel – ob demantiranosti pa ni zmogel več od takšnega izmotavanja:

Ne pravim, da je kriv Marjan Šarec in njegovi sodelavci. Ugotavljam pa, da je bila v obdobju vlade Marjana Šarca, prav v obdobju, ko smo se pogajali za novo koalicijo, gostota vpogledov največja.

Njegovo manipuliranje in spreminjanje svoje začetne trditve v nekaj, kar je bistveno drugačnega značaja od začetne, bi terjalo novinarsko ovrednotenje, ki sem ga omenil, prepoznavno sodbo, da Horvat manipulira – absolutno drži, da je Šarcu pripisal vzpostavljanje policijske države in da ta povsem upravičeno pričakuje opravičilo, dočakati bi ga morala tudi policija. A močno dvomim, da se bo zgodilo – vsaj doslej se ni.

Prej bo ostalo pri tem, kar je citiral novinar Anže Božič v prispevku za POP TV: »Meni, da se s svojimi izjavami ni prenaglil. Poudaril je, da sam nikoli ni govoril o tem, da je šlo za nezakonito vpoglede.« Se pravi, da Horvat vztraja pri neposrednem laganju: kajpak se je očitno prenaglil in seveda je namigoval na nezakonitosti.

Ne gre za politično nepristranost

Novinar ne potrebuje le razvitih sposobnosti kritičnega mišljenja, več argumentacijskih kompetenc in veščin, povezanih z ocenjevanjem in prednostnim izbiranjem, ki bo vodilo k boljših prepoznavi in odbiranju verodostojnih informacij, njegovo vrednotenje in kritičnost se morata nanašati tudi na vrednostno komentiranje ravnanj. Če je Horvat manipuliral in se ne želi opravičiti tistim, ki jim je škodoval, odsotnost vrednotenja ni stvar nekakšne politične nevtralnosti in nepristranosti, kot bi se lahko bal kakšen novinar in se zato odrekel tovrstnemu koraku, ampak vztrajanja pri tem, česar žal novinarji velikokrat ne dojemajo kot opis svojih poklicnih ravnanj in dolžnosti. Kar dokazujejo včerajšnji in današnji naslovni in drugi poudarki.

Politik Horvat bo verjetno, glede na dosedanjo medijsko prakso, zlahka preživel brez skrivljenega lasu, preživela bo njegova manipulacija brez opravičila, njegov »fake news« se bo prijel in ostal, četudi demantiran, vsaj tako nas učijo psihologi, v glavah državljanov še naprej. V praktičnem smislu bi torej v tem in seveda vseh drugih primerih od novinarjev pričakovali naslednje: da izpostavljajo politikovo laganje in manipuliranje, da ga analizirajo in ustrezno vrednotijo, da nanj ne pozabijo in da vztrajajo pri nesprejemljivosti tovrstnega ravnanja. Če gre za politično stranko, ki se sklicuje na visoke moralne standarde, toliko bolj.