Izbrali so Izberi d.o.o.: kako so se povezali Delo, Dnevnik in Večer

Julija letos je Javna agencija Republike Slovenije za varstvo konkurence (AVK) izdala odločbo, po kateri ne nasprotuje združitvi časopisnih hiš Dnevnik in Večer. Hkrati je priglašeno koncentracijo v tem primeru prepoznala kot skladno s pravili konkurence.

Ob tem je resda javnosti ponudila »disclaimer«, da pri presoji koncentracij na področju medijev ne presoja vidikov njihove pluralnosti; za to je namreč pristojno Ministrstvo za kulturo, kot previdno ugotavljajo. Sami so zgolj izmerili ekonomske kriterije vplivov na konkurenco na opredeljenih upoštevnih trgih v okviru pristojnosti, kar opredeljuje Zakon o preprečevanju omejevanja konkurence, dodajajo v svojem komentarju, s čimer so želeli omejiti svojo odgovornost za sprejeto odločitev.

Združitev Dnevnika in Večera

Zaradi majhnosti trga in vse bolj očitnega upada v prodaji tiskanih medijev so postala združevanja medijev pri nas nekakšna prisilna izbira in verjetno v njih vidijo svojo prihodnost. Veliko vprašanje pa je, ali potekajo v skladu s slovensko zakonodajo in interesi široke javnosti po kakovostnih medijih. Na podoben način se odpira vprašanje oglaševalskih monopolov. Po nekaterih podatkih bosta združena Dnevnik in Večer, sicer drugi in tretji največji časnik v državi, imela na oglaševalskem trgu tiskanih medijev 40 odstotni delež.

Štampiljka AVK, na katero se je čakalo kakšno leto, zdaj šteje kot potrditev, da nova skupna družba ljubljanskega in mariborskega časnika ne bo omejevala konkurence in vsebuje tudi presojo, da ne bo zlorabila prevladujočega položaja. Večerova prodana naklada se sicer trenutno vrti okoli 19.000 izvodov, Dnevnik pa jih proda nekaj več, okoli 20.000.

Zadovoljstvo obeh lastnikov, Bojana Petana iz DZS, ki ima v lasti Dnevnik, ter Uroša Hakla in Saše Todorovića iz Večera, je bilo hitro prepoznavno v vseh javnih nastopih. Z veliki nasmeški na obrazu sta pred kamerami nenavadno prešerno in zadovoljno pojasnjevala, da se slovenskim uporabnikom obeta nova kvaliteta, da ne bo odpuščanj in da bosta z racionalizacijo stroškov dela prihranila milijon evrov. Oba sta zavrnila vse bojazni sindikata in potrdila, da bo Dnevnik še bolj ljubljanski in Večer še bolj mariborski, ker skupnega časopisa in s tem ukinjanja dveh ločenih edicij ne bo.

Retorično vprašanje

Združitev Dnevnika in Večera odpira vrsto dilem, kako daleč bodo tovrstna medijska povezovanja še lahko tekla, ne da bi povozila osnovne postulate države oziroma regulatorjev trga po ohranjanju medijskega pluralizma in varovanju konkurence. Po drugi plati se vedno bolj ostri vprašanje, kaj bo štelo za faktor X, ko bo meja zahteve po ustvarjanju zdrave konkurence prestopljena in bi moral državni organ reagirati odklonilno. Na tako majhnem trgu smo zanesljivo že zelo blizu tovrstnega Rubikona.

Poskusimo z naslednjim retoričnim vprašanjem: bi bila meja prestopljena, če bi se na medijskem trgu priglašeno ali nepriglašeno povezali vsi trije največji dnevniki v eno družbo in s tem zlorabili svoj položaj na medijskem trgu? Bi se to zgodilo, bodimo čisto nazorni, če bi se Delo, Dnevnik in Večer, trije najpomembnejši, združili okoli ene družbe?

Zgornje retorično spraševanje je premišljeno zastavljeno ironično. Po nekaterih podatkih se je to namreč že pripetilo, daleč od oči javnosti in še bolj kritičnega novinarstva.

Povezovanje se je že zgodilo!

Nepriglašeno povezovanje bi se najprej pokazalo v obliki obvladovanja skupnih družb na medijskem trgu, kar bi morali zaznati kot jasen signal koncentracije na trgu. In če storimo korak naprej: najbolj evidentno bi se manifestiralo v stoodstotnem skupnem lastniškem obvladovanju katere od družb.

Natančno takšna je nastala situacija v primeru družbe, ki vrši distribucijo. Poglejmo primer. Po podlagi zbranih podatkov na vseh javno dostopnih registrih je lastniška struktura Izberi d.o.o. trenutno takšna: podjetje je v 52 odstotni lasti Delo d.o.o, v 24 odstotni v lasti podjetja Časnik Večer d.o.o. in prav tako v 24 odstotni v lasti Dnevnik d.o.o. Vstop obeh novih podjetij nosi datum 7. junij 2019.

Izberi poslovni register

Podatki iz Poslovnega registra Slovenije: lastniška struktura podjetja Izberi d.o.o.

Kdo je Izberi d.o.o.?

Na www.info.delo.si lahko preberemo, da je podjetje Izberi, d.o.o. založništvo in distribucija, ki ga vodi Alojz Slavko Bogataj, hčerinsko podjetje družbe Delo, d.o.o., ki se ukvarja z distribucijo tiskanih edicij na naslove naročnikov. Vendar to očitno več ne drži, saj ni več zgolj v lasti omenjene družbe.

Skupno stoodstotno trojno lastništvo treh največjih tiskanih medijev v državi poraja sum o nepriglašenem povezovanju družb založništev, v tem primeru najbrž v takšno, s pomočjo katere vse skupaj izvajajo distribucijo.

Zelo verjetno je, da nova lastniška struktura, ki kaže na povezanost treh časopisnih hiš, ni bila prijavljena Ministrstvu za kulturo in AVK. S tem lahko Stojan Petrič, Bojan Petan in tanden Uroš Hakl & Sašo Todorović kot triglavi imperij nadzirajo trg dnevnih časopisov, vendar takšen monopol in koncentracijo z vsebinskega vidika prepoveduje Zakon o medijih, kar bi moralo regulirati Ministrstvo za kulturo. Z vidika trga distribucije tiska pa je vzpostavljena še dominacija na tem področju, o čemer bi se moral izreči AVK, ki bdi nad zlorabami prevladujočega položaja podjetij na trgu in ugotavlja skladnosti koncentracij podjetij na trgu.

Ni znano, da bi bil sprožen kakšen postopek za nadzor na Ministrstvu za kulturo in tudi ne na AVK.

izberi lastništvo

Lastniške povezave treh velikih (podatki povzeti po http://www.ebonitete.si)

Zakaj je to nevarno?

Po Zakonu o preprečevanju omejevanja konkurence so prepovedane koncentracije, ki bistveno omejujejo učinkovito konkurenco in so zlasti posledica ustvarjanja ali krepitve prevladujočega položaja. V tem smislu mora AVK vsakič presojati takšna tveganja glede na tržni položaj v koncentraciji udeleženih podjetij.

Ker je Dnevnik že lastnik največje distribucijske firme za tisk (Delo Prodaja), ima lahko zdaj naveza Petrič – Petan – Hakl & Todorović skoraj popolni nadzor in monopol nad distribucijo tiska v državi. Vprašanje je, kaj se dogaja s preostalo konkurenco. Kjer zasledimo takšen obseg koncentracije, se hitro in same po sebi ponujajo možnosti zlorab, npr. po dosedanji praksi tudi v obliki tega, da kateri od drugih hiš prenehajo plačevati prodane izvode.

Izziv za demokracijo

Vsekakor Ministrstvo za kulturo in AVK čaka še veliko izzivov, povezanih z lastniškimi premiki, k čemur velja prišteti še Media24 in famozni »medijski imperij« Martina Odlazka.

Koncentracije na trgu distribucije tiska in lastniška povezovanja medijev so najprej nesporno izziv za tiste, ki bi morali ustavljati možne zlorabe monopolnega položaja in zdrave konkurence na področju medijev, nič manjši pa za aktualno politiko, ki je dolžna poskrbeti za zakonsko varovano pestrost in pluralizem medijskih praks, če želimo pri življenju ohraniti pravico državljank in državljanov po svobodnem in pluralnem dostopu do informacij. Brez tega pa ne bo, se najbrž strinjamo, polne in razvite demokracije. V majhnih državah z majhnimi trgi lahko hitro pridemo do poraznega rezultata.

Zato so takšni premiki še kako stvar novinarske skupnosti in posledično tudi njenih reprezentativnih društev. Na tej točki nastopi nova zadrega, saj so številni novinarji, ki vodijo cehovske organizacije in bi morali skrbeti za prihodnost domače medijske krajine, poklicno in sicer vpeti v omenjene časopise. Bolj upamo kot kaj drugega lahko, da bodo povzdignili svoj glas, pozabili na svoje pakte z lastniki, zastavili svoj vpliv in se dvignili nad svoje partikularne interese ali zadrege.

 

Recipročno selektivno novinarstvo: Delo in Dnevnik raje ne o svojih lastnikih

Pričakovali bi, da so novinarji v službi javnosti, ne lastnikov. Vsaj kodeks in profesionalna drža jim nalagata, kaj je njihova naloga in zaveza. Dolgoročno je to tudi drža, ki se jim najbolj splača. Oziroma obratno: nikoli se jim ne splača in tudi ne izplača zatajiti svojega poslanstva. Pri nas so se lastniki Dela in Dnevnika zapletli v finančne okoliščine, ki vedno pogosteje zbujajo zanimanje kriminalistov in nacionalnih preiskovalnih uradov.

Pred časom sem že opozoril, kako so se v Slovenskih novicah odločili braniti svojega lastnika Stojana Petriča, ko se je znašel v pod plazom očitkov, da se je kot predsednik uprave Kolektorja odločil Vegradu Gradnje odpisal dolg in je nato v zameno prejel (ali kupil) stanovanje v Savudriji.

Zgodba se je nato nadaljevala. Namesto da bi se te dni pri Delu posvetili vprašanju o Petričevi vlogi pri Kolektorjevem prevzemu družbe Etra 22, kasneje torej Kolektor Etra, jih akcije Nacionalnega preiskovalnega urada (NPU) niso preveč pritegnile. V tem primeru je šlo za zbiranje dokazov suma zlorabe položaja, s katero naj bi posamezniki pridobili za 3,2 milijona evrov premoženjske koristi.

Delo je novico o preiskavi sramežljivo potisnilo na osmo stran, po sili razmer, v črno kroniko. Razlika je očitna, pri Dnevniku so jo dali na prvo stran, o njej so na veliko poročali na RTV, POP TV, Planetu TV, Svetu24, Večeru, Siolu…

Kolektor Dnevnik naslovnica Petrič

Delo Etra kronika

Tej nasprotna je včerajšnja sobotna zgodba v Delu, ki je pokazalo zelo veliko zanimanja za Dnevnikovega lastnika. Tistega, ki ga sicer njegovi novinarji radi zanemarjajo.

V Družbi za upravljanje terjatev bank (DUTB) so se namreč po treh letih lastništva terjatev DZS, ki ga vodi Bojan Petan, odločili začeti prodajati terjatve in menda tudi sprožiti postopek prisilne poravnave. Le krovno, torej založniško podjetje DZS, naj bi bilo upnikom dolžno več kot 100 milijonov evrov. Banke so DZS menda popuščale, vendar pri DUTB že kar nekaj časa poskušajo najti metodo, po kateri bi iztisnili vračilo dolgov z razglasitvijo insolventnosti, četudi po sodni poti.

Pri Delu so Petanovim težavam namenili prispevek na prvi in še četrti strani, z grafiko vred, pri Dnevniku so jih zamolčali. Novinarska poročila so objavili še RTV SLO, Svet24, Siol, Finance in še nekateri. Kot rečeno, smo priča skorajda nekakšni lažni novinarski in uredniški recipročnosti: mi se bomo ukvarjali z vašim lastnikom, vi pa se ukvarjajte z našim.

Delo Petan poravnava naslovnica

Seveda je rezultat zgolj naključno tak: bržkone je zanimanje za tujo kobilo le stranski proizvod konkurenčnega obnašanja, ki terja povečano zanimanje za težave drugih namesto svoje, v kombinaciji z novinarskim ali uredniškim upogibanjem hrbtenice pred svojimi šefi.

V tem smislu je selektivna cenzura žalostno nadaljevanje novinarskega molka ob odpuščanju novinarjev – po eni strani bi lahko rekli, da v nenehni grožnji po izgubi službe novinarji vsaj z vidika sebičnosti navidez delujejo racionalno, če že niso na stopnji cehovskih zahtev. Čemu bi tvegali zamero pred svojimi lastniki, se verjetno glasi njihov kredo. Žal se nato naslednji korak sprevrne v svoje nasprotje: takrat, ko se taisti lastniki, ki jim po nepotrebnem ščitijo hrbet, razglasijo za njihove pogrebce in jih brez milosti odpuščajo.

Zato bi posledično pričakovali podobno novinarsko recipročnost, ko gre za njihove stiske in odpuščanja, če je racionalizacija sebičnosti dopuščena: zakaj potem novinarji Dnevnika intenzivneje ne pišejo o odpuščanjih na Delu in obratno?

Skoraj edini, vsekakor pa centralni vir informacij o dogajanju na Delu je postal Marijan Zlobec na svojem blogu s svojim neutrudnim popisovanjem vseh etap razpadanja Delovega imperija in s podrobnimi opisi odpuščanj novinarjev.

Dejansko je obstoj Zlobčevega bloga inverzna plat tistega, kar bi novinarji morali početi, pa ne počnejo: rešuje njihovo čast molčeče ignorance do lastnega ceha.

Več:

https://vezjak.com/2016/03/15/slovenske-novice-branijo-svojega-lastnika/

Delo Petan 1

Delo Petan 2

Imajo slovenski mediji dober razlog, da zamolčujejo RSF?

Svetovna organizacija Novinarji brez meja (RSF) je v posebnem zapisu o Sloveniji zavzela stališče do pregona slovenskih novinarjev. K zapisu je dodala še povezavo na lestvico medijske svobode v svetu za leto 2015 (Slovenija zavzema 35. mesto  med 180 državami), na koncu pa so dodali še screenshot tvita Janeza Janše, namenjenega »potencialnemu teroristu«, novinarju Eriku Valenčiču:

RSF Janša tvit

Kako so se odzvali slovenski mediji? Skromno in previdno. STA je informacijo povzela s tem opisom:

Novinarji brez meja kritično do postopkov proti novinarjem v Sloveniji

Pariz, 19. februarja (STA) – V organizaciji Novinarji brez meja so se danes kritično odzvali na postopke, ki v Sloveniji potekajo proti novinarjem zaradi izdaje tajnih podatkov. Kot so zapisali v sporočilu za javnost, je vlada pod vodstvom SDS leta 2008 naredila korak nazaj s spremembo kazenskega zakonika, ki da je poprej dovoljeval objavo tajnih podatkov v javnem interesu.

Novinarska organizacija v sporočilu, objavljenem na njihovi spletni strani, omenja “tri podobne primere”, zaradi katerih so sedaj pod drobnogledom pravosodja štirje novinarji – Anuška Delić, Erik Valenčič, Meta Roglič in Peter Lovšin.

Delićeva je pisala o domnevnih povezavah med SDS in neonacistično skupino Blood & Honour in tudi Valenčič je v filmu Koalicija sovraštva raziskoval povezave stranke z neonacisti. Rogličeva in Lovšin sta medtem pisala o dogajanju v Slovenski obveščevalno-varnostni agenciji (Sova).

Kazensko ovadbo proti vsem je vložila Sova, ki jim očita objavo tajnih podatkov. Proti Delićevi že poteka sojenje, Valenčič je bil konec januarja zaslišan na državnem tožilstvu, že lani sta bila zaslišana tudi Rogličeva in Lovšin.

Novinarji brez meja so kritični do trenutno veljavnega kazenskega zakonika, ki ga je sprejel parlament v času vlade pod vodstvom SDS leta 2008, češ da vsebuje določila, ki ogrožajo svobodo informacij.

Kot veliko oviro za slovensko preiskovalno novinarstvo navajajo tudi povezave med medijskimi tajkuni in obveščevalnimi službami. Omenjajo povezave med nekdanjim šefom Sove Sebastjanom Selanom, Bojanom Petanom in Francijem Zavrlom.

Vestičko STA sta povzela Dnevnik.si in Planet Siol, v posebnem okvirčku pa so novico dodali še pod članek o varuhinji človekovih pravic v Delu.

Zelo slab medijski izkupiček je prvo, kar bode v oči glede na težo in pomen organizacije RSF. Preseneča, ali pa tudi ne, molk RTV Slovenija, POP TV, Večera in drugih, ki se niso potrudili nisi s pripravljeni povzetkom STA, kaj šele čim več od tega.

Drugič, preseneča dovolj indikativna omemba povezav med obveščevalnimi službami (Sovo) in medijskimi tajkuni v Sloveniji. V RSF ne podajajo le ugotovitve, da so prav takšne povezave resnična ovira za preiskovalno novinarstvo – očitno zaradi medijskega lastništva omenjenih tajkunov -, temveč omenjajo tudi oligarhičnega poslovneža Bojana Petana, kakor pravijo, in njegovo nastavitev bivšega direktorja Sove za direktorja Marine Portorož, medtem ko je isti Sebastjan Selan postal direktor Term Čatež – in obe podjetji obvladuje omenjeni. Danes je predsednik nadzornega sveta Marine Portorož omenjeni Petan, namestnik predsednika pa Franci Zavrl.

Tako Zavrl kot Petan sta po hišnih preiskavah nekaj mesecev nazaj kazensko ovadena skupaj s tremi drugimi, ker naj bi se družbe, ki sta jih vodila ali jih vodita, z njuno pomočjo okoristile za več kot 26 milijonov evrov. A to še ni vse, poročilo RSF omenja tudi cenzurno neporočanje Dnevnika o tem primeru:

Connections between media tycoons and the intelligence services is a real obstacle to Slovenian investigative journalism. In 2012, former Sova chief Sebastjan Selan became chief executive of Marina Portorož and director of Terme Čatež in 2013, both company owned by oligarch businessman Bojan Petan. The latter is being prosecuted for alleged abuse of his position and abuse of trust in business activities. Along with businessman and lobbyist Franci Zavrl, Petan allegedly embezzled 26 million euros and caused 54 million euros in damages to the Marina Portorož and Terme Čatež companies in 2009 and 2010, which Selan also runs. Petan also owns the Dnevnik newspaper. He is being investigated by Bosnian authorities for alleged organized crime activities and money laundering. Dnevnik has covered investigations of its owner and did not mentioned the police investigations of organized crime activities and money laundering against Petan. Even after Zavrl’s and Petan’s homes were searched, only Zavrl’s name initially appeared on Dnevnik’s website and its news pages, when all other medias reported about Petan. It took several hours for the newspaper to finally mention him.

RSF poročilo SLO sshot

Nagradno vprašanje je, ali imajo slovenski mediji dobre razloge, da o poročilu RSF raje molčijo kot ne? Še stališče v celoti:

SLOVENIAN JUSTICE SYSTEM SANCTIONS JOURNALISTS IN CLIMATE OF POLITICAL HOSTILITY TO MEDIA

The Slovenian democratic party – SDS – took a regressive step in 2008 by pushing through a new penal code that eliminated previous authorization to publish classified information deemed to be in the public interest. Now, four journalists are being prosecuted for bringing secret documents to light.

In three similar cases, journalists reported on classified documents. These had been leaked by a political group trying to weaken its opponents. The journalists were then hit with legal actions spurred by the targets of the leaked information.

Journalists manipulated in political conflicts

Two journalists from the daily Dnevnik, Meta Roglič and Peter Lovšin, are being investigated for having published a March 2013 article on a crisis within Sova, the Slovenian intelligence and security agency. Their report was clearly in the public interest.

The intelligence agency then launched a criminal investigation of the journalists, who underwent police interrogation. The information that the journalists obtained had clearly been made available by sources within the spy service. That agency was torn by a political conflict between two factions – one on the right headed by former prime minister Janez Janša, the other on the left supported by businessman Bojan Petan.

During the 2011 parliamentary elections, Anuška Delić, a journalist for the daily Delo, revealed the existence of links between the SDS, headed by Janša, and the extreme right-wing “Blood and Honour” group.

Delić is charged with having illegally obtained and disseminated classified information. The prosecutor has claimed that after the documents were published, the intelligence and security service lost its ability to continue gathering information on the Slovenian extreme right, and had to stop wiretapping some telephone conversations. In addition, the article alerted some intelligence agency targets that they were under surveillance.

Delić asserts that the criminal investigation is politically motivated. The case was opened two weeks after the appointment of a new Sova director, Damir Črnčec. “This is a revenge as I published article about SDS party connections to extreme rights just before parliamentary elections”, Delić said. “This is politization of this case and attack on journalists and media.”

The SDS entered the government in 2012, immediately naming Črnčec as spy chief. He is known for having organized courthouse demonstrations after Jansa was convicted of corruption charges.

On same trial against Anuška Delić, former director of Sova Sebastjan Selan is indicted by the prosecutor, as he didn’t request investigation and prosecution of a leak in Sova.

A journalist targeted by the former prime minister

Erik Valenčič, a journalist for Slovenian public television, was summoned to a hearing by a prosecutor on 28 January 2015. He refused to answer questions. In a January 2014 TV documentary, he had made public a Sova report on the Slovenian extreme right. The journalist is charged with disseminating classified information.

The journalist contends that the document, which a parliamentary committee requested from Sova in September 2012, did not contain genuinely sensitive information. And Valenčič in any case left out or concealed information that he did consider legitimately confidential.

Janša, who was prime minister until 2012, posted a tweet about Valenčič on 27 January 2015, accusing him of being a “potential terorist” (sic). The tweet was addressed to the Israeli foreign ministry and the CIA, and included the hashtag “#airportsecurity.” The tweet included three photos of the journalist, taken from his personal files. One image shows him with a Kalashnikov in 2006, in a hotel room in Iraq, where he was serving as a war correspondent. The tweet clearly aims to damage the journalist and his credibility, and to create problems for him when traveling abroad.

Obstacles to press freedom

In 2008, Janša’s SDS pushed Slovenian politics to the right, especially where press freedom is concerned. The current Slovenian penal code, which passed parliament that year, introduced provisions that endanger freedom of information. Journalistes have already been used by Sova and political figures before the adoption of the new penal code, but it happened without such dire consequences.

The pre-2008 penal code included a provision on divulging classified information, authorizing publication when the intention was to bring irregularities to light. That provision provided a degree of protection to journalists, but was eliminated from the present code. It seems clear that that the measure should be restored. In addition, a new provision should be adopted to decriminalize defamation, which remains a crime under Slovenian law.

Connections between media tycoons and the intelligence services is a real obstacle to Slovenian investigative journalism. In 2012, former Sova chief Sebastjan Selan became chief executive of Marina Portorož and director of Terme Čatež in 2013, both company owned by oligarch businessman Bojan Petan. The latter is being prosecuted for alleged abuse of his position and abuse of trust in business activities. Along with businessman and lobbyist Franci Zavrl, Petan allegedly embezzled 26 million euros and caused 54 million euros in damages to the Marina Portorož and Terme Čatež companies in 2009 and 2010, which Selan also runs. Petan also owns the Dnevnik newspaper. He is being investigated by Bosnian authorities for alleged organized crime activities and money laundering. Dnevnik has covered investigations of its owner and did not mentioned the police investigations of organized crime activities and money laundering against Petan. Even after Zavrl’s and Petan’s homes were searched, only Zavrl’s name initially appeared on Dnevnik’s website and its news pages, when all other medias reported about Petan. It took several hours for the newspaper to finally mention him.

Slovenia ranks 35th of 180 countries in the Reporters Without Borders 2015 world press freedom index.