Julija letos je Javna agencija Republike Slovenije za varstvo konkurence (AVK) izdala odločbo, po kateri ne nasprotuje združitvi časopisnih hiš Dnevnik in Večer. Hkrati je priglašeno koncentracijo v tem primeru prepoznala kot skladno s pravili konkurence.
Ob tem je resda javnosti ponudila »disclaimer«, da pri presoji koncentracij na področju medijev ne presoja vidikov njihove pluralnosti; za to je namreč pristojno Ministrstvo za kulturo, kot previdno ugotavljajo. Sami so zgolj izmerili ekonomske kriterije vplivov na konkurenco na opredeljenih upoštevnih trgih v okviru pristojnosti, kar opredeljuje Zakon o preprečevanju omejevanja konkurence, dodajajo v svojem komentarju, s čimer so želeli omejiti svojo odgovornost za sprejeto odločitev.
Združitev Dnevnika in Večera
Zaradi majhnosti trga in vse bolj očitnega upada v prodaji tiskanih medijev so postala združevanja medijev pri nas nekakšna prisilna izbira in verjetno v njih vidijo svojo prihodnost. Veliko vprašanje pa je, ali potekajo v skladu s slovensko zakonodajo in interesi široke javnosti po kakovostnih medijih. Na podoben način se odpira vprašanje oglaševalskih monopolov. Po nekaterih podatkih bosta združena Dnevnik in Večer, sicer drugi in tretji največji časnik v državi, imela na oglaševalskem trgu tiskanih medijev 40 odstotni delež.
Štampiljka AVK, na katero se je čakalo kakšno leto, zdaj šteje kot potrditev, da nova skupna družba ljubljanskega in mariborskega časnika ne bo omejevala konkurence in vsebuje tudi presojo, da ne bo zlorabila prevladujočega položaja. Večerova prodana naklada se sicer trenutno vrti okoli 19.000 izvodov, Dnevnik pa jih proda nekaj več, okoli 20.000.
Zadovoljstvo obeh lastnikov, Bojana Petana iz DZS, ki ima v lasti Dnevnik, ter Uroša Hakla in Saše Todorovića iz Večera, je bilo hitro prepoznavno v vseh javnih nastopih. Z veliki nasmeški na obrazu sta pred kamerami nenavadno prešerno in zadovoljno pojasnjevala, da se slovenskim uporabnikom obeta nova kvaliteta, da ne bo odpuščanj in da bosta z racionalizacijo stroškov dela prihranila milijon evrov. Oba sta zavrnila vse bojazni sindikata in potrdila, da bo Dnevnik še bolj ljubljanski in Večer še bolj mariborski, ker skupnega časopisa in s tem ukinjanja dveh ločenih edicij ne bo.
Retorično vprašanje
Združitev Dnevnika in Večera odpira vrsto dilem, kako daleč bodo tovrstna medijska povezovanja še lahko tekla, ne da bi povozila osnovne postulate države oziroma regulatorjev trga po ohranjanju medijskega pluralizma in varovanju konkurence. Po drugi plati se vedno bolj ostri vprašanje, kaj bo štelo za faktor X, ko bo meja zahteve po ustvarjanju zdrave konkurence prestopljena in bi moral državni organ reagirati odklonilno. Na tako majhnem trgu smo zanesljivo že zelo blizu tovrstnega Rubikona.
Poskusimo z naslednjim retoričnim vprašanjem: bi bila meja prestopljena, če bi se na medijskem trgu priglašeno ali nepriglašeno povezali vsi trije največji dnevniki v eno družbo in s tem zlorabili svoj položaj na medijskem trgu? Bi se to zgodilo, bodimo čisto nazorni, če bi se Delo, Dnevnik in Večer, trije najpomembnejši, združili okoli ene družbe?
Zgornje retorično spraševanje je premišljeno zastavljeno ironično. Po nekaterih podatkih se je to namreč že pripetilo, daleč od oči javnosti in še bolj kritičnega novinarstva.
Povezovanje se je že zgodilo!
Nepriglašeno povezovanje bi se najprej pokazalo v obliki obvladovanja skupnih družb na medijskem trgu, kar bi morali zaznati kot jasen signal koncentracije na trgu. In če storimo korak naprej: najbolj evidentno bi se manifestiralo v stoodstotnem skupnem lastniškem obvladovanju katere od družb.
Natančno takšna je nastala situacija v primeru družbe, ki vrši distribucijo. Poglejmo primer. Po podlagi zbranih podatkov na vseh javno dostopnih registrih je lastniška struktura Izberi d.o.o. trenutno takšna: podjetje je v 52 odstotni lasti Delo d.o.o, v 24 odstotni v lasti podjetja Časnik Večer d.o.o. in prav tako v 24 odstotni v lasti Dnevnik d.o.o. Vstop obeh novih podjetij nosi datum 7. junij 2019.
Kdo je Izberi d.o.o.?
Na www.info.delo.si lahko preberemo, da je podjetje Izberi, d.o.o. založništvo in distribucija, ki ga vodi Alojz Slavko Bogataj, hčerinsko podjetje družbe Delo, d.o.o., ki se ukvarja z distribucijo tiskanih edicij na naslove naročnikov. Vendar to očitno več ne drži, saj ni več zgolj v lasti omenjene družbe.
Skupno stoodstotno trojno lastništvo treh največjih tiskanih medijev v državi poraja sum o nepriglašenem povezovanju družb založništev, v tem primeru najbrž v takšno, s pomočjo katere vse skupaj izvajajo distribucijo.
Zelo verjetno je, da nova lastniška struktura, ki kaže na povezanost treh časopisnih hiš, ni bila prijavljena Ministrstvu za kulturo in AVK. S tem lahko Stojan Petrič, Bojan Petan in tanden Uroš Hakl & Sašo Todorović kot triglavi imperij nadzirajo trg dnevnih časopisov, vendar takšen monopol in koncentracijo z vsebinskega vidika prepoveduje Zakon o medijih, kar bi moralo regulirati Ministrstvo za kulturo. Z vidika trga distribucije tiska pa je vzpostavljena še dominacija na tem področju, o čemer bi se moral izreči AVK, ki bdi nad zlorabami prevladujočega položaja podjetij na trgu in ugotavlja skladnosti koncentracij podjetij na trgu.
Ni znano, da bi bil sprožen kakšen postopek za nadzor na Ministrstvu za kulturo in tudi ne na AVK.
Zakaj je to nevarno?
Po Zakonu o preprečevanju omejevanja konkurence so prepovedane koncentracije, ki bistveno omejujejo učinkovito konkurenco in so zlasti posledica ustvarjanja ali krepitve prevladujočega položaja. V tem smislu mora AVK vsakič presojati takšna tveganja glede na tržni položaj v koncentraciji udeleženih podjetij.
Ker je Dnevnik že lastnik največje distribucijske firme za tisk (Delo Prodaja), ima lahko zdaj naveza Petrič – Petan – Hakl & Todorović skoraj popolni nadzor in monopol nad distribucijo tiska v državi. Vprašanje je, kaj se dogaja s preostalo konkurenco. Kjer zasledimo takšen obseg koncentracije, se hitro in same po sebi ponujajo možnosti zlorab, npr. po dosedanji praksi tudi v obliki tega, da kateri od drugih hiš prenehajo plačevati prodane izvode.
Izziv za demokracijo
Vsekakor Ministrstvo za kulturo in AVK čaka še veliko izzivov, povezanih z lastniškimi premiki, k čemur velja prišteti še Media24 in famozni »medijski imperij« Martina Odlazka.
Koncentracije na trgu distribucije tiska in lastniška povezovanja medijev so najprej nesporno izziv za tiste, ki bi morali ustavljati možne zlorabe monopolnega položaja in zdrave konkurence na področju medijev, nič manjši pa za aktualno politiko, ki je dolžna poskrbeti za zakonsko varovano pestrost in pluralizem medijskih praks, če želimo pri življenju ohraniti pravico državljank in državljanov po svobodnem in pluralnem dostopu do informacij. Brez tega pa ne bo, se najbrž strinjamo, polne in razvite demokracije. V majhnih državah z majhnimi trgi lahko hitro pridemo do poraznega rezultata.
Zato so takšni premiki še kako stvar novinarske skupnosti in posledično tudi njenih reprezentativnih društev. Na tej točki nastopi nova zadrega, saj so številni novinarji, ki vodijo cehovske organizacije in bi morali skrbeti za prihodnost domače medijske krajine, poklicno in sicer vpeti v omenjene časopise. Bolj upamo kot kaj drugega lahko, da bodo povzdignili svoj glas, pozabili na svoje pakte z lastniki, zastavili svoj vpliv in se dvignili nad svoje partikularne interese ali zadrege.
You must be logged in to post a comment.