Izbrali so Izberi d.o.o.: kako so se povezali Delo, Dnevnik in Večer

Julija letos je Javna agencija Republike Slovenije za varstvo konkurence (AVK) izdala odločbo, po kateri ne nasprotuje združitvi časopisnih hiš Dnevnik in Večer. Hkrati je priglašeno koncentracijo v tem primeru prepoznala kot skladno s pravili konkurence.

Ob tem je resda javnosti ponudila »disclaimer«, da pri presoji koncentracij na področju medijev ne presoja vidikov njihove pluralnosti; za to je namreč pristojno Ministrstvo za kulturo, kot previdno ugotavljajo. Sami so zgolj izmerili ekonomske kriterije vplivov na konkurenco na opredeljenih upoštevnih trgih v okviru pristojnosti, kar opredeljuje Zakon o preprečevanju omejevanja konkurence, dodajajo v svojem komentarju, s čimer so želeli omejiti svojo odgovornost za sprejeto odločitev.

Združitev Dnevnika in Večera

Zaradi majhnosti trga in vse bolj očitnega upada v prodaji tiskanih medijev so postala združevanja medijev pri nas nekakšna prisilna izbira in verjetno v njih vidijo svojo prihodnost. Veliko vprašanje pa je, ali potekajo v skladu s slovensko zakonodajo in interesi široke javnosti po kakovostnih medijih. Na podoben način se odpira vprašanje oglaševalskih monopolov. Po nekaterih podatkih bosta združena Dnevnik in Večer, sicer drugi in tretji največji časnik v državi, imela na oglaševalskem trgu tiskanih medijev 40 odstotni delež.

Štampiljka AVK, na katero se je čakalo kakšno leto, zdaj šteje kot potrditev, da nova skupna družba ljubljanskega in mariborskega časnika ne bo omejevala konkurence in vsebuje tudi presojo, da ne bo zlorabila prevladujočega položaja. Večerova prodana naklada se sicer trenutno vrti okoli 19.000 izvodov, Dnevnik pa jih proda nekaj več, okoli 20.000.

Zadovoljstvo obeh lastnikov, Bojana Petana iz DZS, ki ima v lasti Dnevnik, ter Uroša Hakla in Saše Todorovića iz Večera, je bilo hitro prepoznavno v vseh javnih nastopih. Z veliki nasmeški na obrazu sta pred kamerami nenavadno prešerno in zadovoljno pojasnjevala, da se slovenskim uporabnikom obeta nova kvaliteta, da ne bo odpuščanj in da bosta z racionalizacijo stroškov dela prihranila milijon evrov. Oba sta zavrnila vse bojazni sindikata in potrdila, da bo Dnevnik še bolj ljubljanski in Večer še bolj mariborski, ker skupnega časopisa in s tem ukinjanja dveh ločenih edicij ne bo.

Retorično vprašanje

Združitev Dnevnika in Večera odpira vrsto dilem, kako daleč bodo tovrstna medijska povezovanja še lahko tekla, ne da bi povozila osnovne postulate države oziroma regulatorjev trga po ohranjanju medijskega pluralizma in varovanju konkurence. Po drugi plati se vedno bolj ostri vprašanje, kaj bo štelo za faktor X, ko bo meja zahteve po ustvarjanju zdrave konkurence prestopljena in bi moral državni organ reagirati odklonilno. Na tako majhnem trgu smo zanesljivo že zelo blizu tovrstnega Rubikona.

Poskusimo z naslednjim retoričnim vprašanjem: bi bila meja prestopljena, če bi se na medijskem trgu priglašeno ali nepriglašeno povezali vsi trije največji dnevniki v eno družbo in s tem zlorabili svoj položaj na medijskem trgu? Bi se to zgodilo, bodimo čisto nazorni, če bi se Delo, Dnevnik in Večer, trije najpomembnejši, združili okoli ene družbe?

Zgornje retorično spraševanje je premišljeno zastavljeno ironično. Po nekaterih podatkih se je to namreč že pripetilo, daleč od oči javnosti in še bolj kritičnega novinarstva.

Povezovanje se je že zgodilo!

Nepriglašeno povezovanje bi se najprej pokazalo v obliki obvladovanja skupnih družb na medijskem trgu, kar bi morali zaznati kot jasen signal koncentracije na trgu. In če storimo korak naprej: najbolj evidentno bi se manifestiralo v stoodstotnem skupnem lastniškem obvladovanju katere od družb.

Natančno takšna je nastala situacija v primeru družbe, ki vrši distribucijo. Poglejmo primer. Po podlagi zbranih podatkov na vseh javno dostopnih registrih je lastniška struktura Izberi d.o.o. trenutno takšna: podjetje je v 52 odstotni lasti Delo d.o.o, v 24 odstotni v lasti podjetja Časnik Večer d.o.o. in prav tako v 24 odstotni v lasti Dnevnik d.o.o. Vstop obeh novih podjetij nosi datum 7. junij 2019.

Izberi poslovni register

Podatki iz Poslovnega registra Slovenije: lastniška struktura podjetja Izberi d.o.o.

Kdo je Izberi d.o.o.?

Na www.info.delo.si lahko preberemo, da je podjetje Izberi, d.o.o. založništvo in distribucija, ki ga vodi Alojz Slavko Bogataj, hčerinsko podjetje družbe Delo, d.o.o., ki se ukvarja z distribucijo tiskanih edicij na naslove naročnikov. Vendar to očitno več ne drži, saj ni več zgolj v lasti omenjene družbe.

Skupno stoodstotno trojno lastništvo treh največjih tiskanih medijev v državi poraja sum o nepriglašenem povezovanju družb založništev, v tem primeru najbrž v takšno, s pomočjo katere vse skupaj izvajajo distribucijo.

Zelo verjetno je, da nova lastniška struktura, ki kaže na povezanost treh časopisnih hiš, ni bila prijavljena Ministrstvu za kulturo in AVK. S tem lahko Stojan Petrič, Bojan Petan in tanden Uroš Hakl & Sašo Todorović kot triglavi imperij nadzirajo trg dnevnih časopisov, vendar takšen monopol in koncentracijo z vsebinskega vidika prepoveduje Zakon o medijih, kar bi moralo regulirati Ministrstvo za kulturo. Z vidika trga distribucije tiska pa je vzpostavljena še dominacija na tem področju, o čemer bi se moral izreči AVK, ki bdi nad zlorabami prevladujočega položaja podjetij na trgu in ugotavlja skladnosti koncentracij podjetij na trgu.

Ni znano, da bi bil sprožen kakšen postopek za nadzor na Ministrstvu za kulturo in tudi ne na AVK.

izberi lastništvo

Lastniške povezave treh velikih (podatki povzeti po http://www.ebonitete.si)

Zakaj je to nevarno?

Po Zakonu o preprečevanju omejevanja konkurence so prepovedane koncentracije, ki bistveno omejujejo učinkovito konkurenco in so zlasti posledica ustvarjanja ali krepitve prevladujočega položaja. V tem smislu mora AVK vsakič presojati takšna tveganja glede na tržni položaj v koncentraciji udeleženih podjetij.

Ker je Dnevnik že lastnik največje distribucijske firme za tisk (Delo Prodaja), ima lahko zdaj naveza Petrič – Petan – Hakl & Todorović skoraj popolni nadzor in monopol nad distribucijo tiska v državi. Vprašanje je, kaj se dogaja s preostalo konkurenco. Kjer zasledimo takšen obseg koncentracije, se hitro in same po sebi ponujajo možnosti zlorab, npr. po dosedanji praksi tudi v obliki tega, da kateri od drugih hiš prenehajo plačevati prodane izvode.

Izziv za demokracijo

Vsekakor Ministrstvo za kulturo in AVK čaka še veliko izzivov, povezanih z lastniškimi premiki, k čemur velja prišteti še Media24 in famozni »medijski imperij« Martina Odlazka.

Koncentracije na trgu distribucije tiska in lastniška povezovanja medijev so najprej nesporno izziv za tiste, ki bi morali ustavljati možne zlorabe monopolnega položaja in zdrave konkurence na področju medijev, nič manjši pa za aktualno politiko, ki je dolžna poskrbeti za zakonsko varovano pestrost in pluralizem medijskih praks, če želimo pri življenju ohraniti pravico državljank in državljanov po svobodnem in pluralnem dostopu do informacij. Brez tega pa ne bo, se najbrž strinjamo, polne in razvite demokracije. V majhnih državah z majhnimi trgi lahko hitro pridemo do poraznega rezultata.

Zato so takšni premiki še kako stvar novinarske skupnosti in posledično tudi njenih reprezentativnih društev. Na tej točki nastopi nova zadrega, saj so številni novinarji, ki vodijo cehovske organizacije in bi morali skrbeti za prihodnost domače medijske krajine, poklicno in sicer vpeti v omenjene časopise. Bolj upamo kot kaj drugega lahko, da bodo povzdignili svoj glas, pozabili na svoje pakte z lastniki, zastavili svoj vpliv in se dvignili nad svoje partikularne interese ali zadrege.

 

Večer Revije: o nekem družbeno odgovornem nakupu

Po tistem, ko je jeseni 2014 družba Dober Večer na čelu z Urošem Haklom in Sašom Todorovićem kupila Večer, se je zdaj njena hčerinska družba Večer Revije, verjetno ustanovljena prav za ta namen, po maratonskem prodajnem postopku odločila podpisati pogodbo o nakupu 44 blagovnih znamk, včasih znanih blagovnih znamk Dela Revij.

Govorimo o revijah, kot so Jana, Lady, Obrazi, Stop, Smrklja, Naša žena, Kih, Radar, Eva, Rože in vrt.

Večer kupil Delo revije

Ob vseh peripetijah, menda že dogovorjenem nakupu z Bojanom Požarjem in njegovo Lanaka Media, ki pa je padel v vodo lani, ko se je od novinarja odvrnil njegov pridobljeni finančni partner v projektu, Joc Pečečnik, kasneje pa denar preusmeril v lastništvo Janševega medijskega upa, Nova24tv, se poraja več dilem okoli Večerovega manevra. Hakl je odločitev neotipljivo komentiral:

“Vrnitev palete tako priznanih revij bralcem je naravna in družbenoodgovorna odločitev za Večer kot založnika najstarejšega dnevnika v Sloveniji. Prepričani smo, da je možno vsaj najpomembnejše znamke ponovno oživiti, bralci teh revij si zaslužijo, da jim jih vrnemo v obliki, kot so je bili navajeni leta in leta. To bomo storili v najkrajšem možnem času, pri čemer bo strategija postavitve teh znamk na trg dvojna: bodisi z lastnim založniškim programom bodisi s podeljevanjem licenc za izdajanje teh znamk drugim založnikom. Konkretni načrt imamo, ko ga bomo začeli izvajati, bo javnost o tem obveščena,” pravi ob tem direktor in solastnik Večera Uroš Hakl.

Kaj si lahko o nakupu blagovnih znamk mislimo po tistem, ko so že nakup Večera nekateri pospremili s polno sumničenji. Jože P. Damijan je npr. julija 2014  zanimanje Hakla in Todorovića do medijev opisal kot »ljubezen pedofilov do njihovih žrtev«:

Zgodba okrog prodaje Večera je smrdela že ves čas. Tisti, ki so bližje zakulisju te zgodbe, so že precej časa vedeli, da bo Večer na koncu pristal v rokah lobista in odslovljenega direktorja oglaševalske agencije Pristop Uroša Hakla in nekdanjega predsednika uprave nasedle družbe T-2 Saše Todorovića. Treba je le bilo v igro privleči še dva ponudnika, da bi prodaja navzven izgledala transparentno in da bi na koncu lahko zmagal ponudnik z “boljšo” ponudbo. Čeprav je ponudil polovico manj denarja od neizbranega ponudnika.

O “lažirani igri” veliko povesta dva zadnja detajla. Prvič, po pisanju portala MMC Rtv SLO, neizbran ponudnik, agencija Odmev, za katero naj bi stal tudi kitajski kapital družbe Poly Real Estate Group, ki naj bi bila pripravljena v Večer vložiti dva milijona evrov, je “želel vsaj 24 ur, da dobi zagotovilo, da ta denar bo, kar pa je bilo po informacijah Večera za Delo preveliko tveganje“. Mar bi se Hakl in Todorović, ki sta ponujala polovico manj, splašila, če bi morala čakati še en dan dlje?

In drugič, regulator medijskega trga, ministrstvo za kulturo, se je na novega kupca Večera odzvalo nenavadno pozitivno in njemu ter podjetju Astraea 2. julija izdalo soglasje: “Ministrstvo je na podlagi pridobljenih podatkov pri Agenciji za trg vrednostnih papirjev RS in vpogleda v javno dostopne podatke ugotovilo, da ne obstajajo razlogi za zavrnitev izdaje soglasja, zato ga je obema družbama 2. julija tudi izdalo.” In dodalo, da v postopku izdaje soglasja ne smejo presojati, ali je potencialni vlagatelj tudi sposoben vodenja, upravljanja ter strateškega razvoja medijske hiše. “Ne glede na to pa ministrstvo pričakuje, da se novi lastnik družbe Večer, še zlasti v zaostrenih razmerah na domačem medijskem trgu, dobro zaveda svoje velike odgovornosti za prihodnost časnika” (Vir: MMC Rtv SLO). Zanimivo je, da isto ministrstvo ni bilo tako liberalnega mnenja nekaj let pred tem, ko ni hotelo izdati soglasja takratnemu kupcu Večera 3Lan iz Murske sobote.

Višina kupnine ni znana, ugibalo se je o enem milijonu evrov, a najbrž je bila manjša. Približno toliko, nekaj manj kot milijon, je stal tudi Večer. Dejstvo je, da sta nova lastnika v zadnjih dveh letih v svoji hiši tudi odpuščala: novinarje, dopisnike, fotografe in druge. Če želita resnično družbenoodgovorno, kot obljubljata, zagnati nekatere revije s starim imenom, bosta naletela na dve težavi: prva je nesporno, da so nekatere, menda kar 13, začele izhajati pod drugim imenom, za njih so izumili izraz klonirane revije, dozdajšnji izdajatelj, družba Salomon, se ni odločila za nakup. Slovenski trg pa je nedvomno zelo majhen po kupni moči.

Naslednji težavi sta investicijski in kadrovski. Če je bil Večer kupljen na kredit, je skoraj nemogoče verjeti, da se podobno ni zgodilo pri nakupu blagovnih znamk. To lahko pomeni še več racionalizacije v delovanju obstoječe družbe in morda tudi odpuščanj – ni posebej verjetno, da bi se Haklova napoved o podeljevanju licenc za izdajanje znamk drugim založnikom uresničila, bila uspešna oziroma da je bil nakup izpeljan s tem namenom.

Zanimivo bo spremljati, katere od njih se bosta lastnika odločila zagnati najprej in še bolj, kje bosta našla novinarje. Popolnoma možno je, da se bo Večerov novinarski in uredniški kader moral preusmeriti še v popoldansko pisanje v lahkotnejše revije in si s tem zaslužiti plačo.

Več:

https://vezjak.com/2015/02/28/izcrpavanje-vecera-in-njegovi-opazovalci/

https://vezjak.com/2015/05/13/jager-o-lobisticnem-lastniku-vecera-in-obcutkih-prostitutke/

https://vezjak.com/2015/05/17/pronet-ali-o-tem-kdo-kupuje-nase-paradne-casopise/

https://vezjak.com/2015/08/29/kako-se-vecerovi-novinarji-z-lastnikom-pogovarjajo-o-prihodnosti/

Odstop urednikov Večera, ki ga ni bilo

Po nenadni odpustitvi petih Večerovih novinarjev in pred tem vseh honorarnih avtorjev so uredniki resno razmišljali, da bi sami protestno ponudili odstop. Informacija se je prebila do javnosti. Ni se zgodilo.

Večer uredniki odstopi Delo Rak

Lepa solidarnostna gesta je splavala po vodi. Presenetljivo jo je komentiral sam lastnik, Uroš Hakl, in kasneje še v imenu sindikata Večera Dejan Pušenjak:

»Mislim, da so uredniki spoznali, da bi z morebitnim odstopom najbolj škodovali sebi in časopisu. Uredniki Večera so odgovorni ljudje, ki se zavedajo, da bi lahko na takšen način ogrozili poslovanje dnevnika,« je danes dejal Hakl. Sicer pa po njegovem mnenju tako in tako ni več vzroka za zaskrbljenost, saj so s petkovo vročitvijo odpovedi petim novinarjem sklenili finančno konsolidacijo časopisa, tako da nadaljnjih odpuščanj ne bo. Vse postopke bodo novinarjem oziroma članom aktiva danes podrobno pojasnili in po Haklovih besedah bi morala ta pojasnila zadostovati, da se razmere umirijo.

Odgovorne urednice Večera Katje Šeruga za komentar danes ni bilo mogoče priklicati, sicer pa so Aktiv novinarjev in Zastopstvo uredništva Večera, Sindikat novinarjev Večera ter upravni odbor Društva novinarjev Slovenije in Sindikat novinarjev Slovenije izrazili oster protest proti odpustitvi petih novinarjev. Kot so zapisali, bi se z upoštevanjem krize medijskega trga in težkega finančnega položaja Večera kadrovska prestrukturiranja morala začeti v dogovoru s socialnimi partnerji in uredništvom. »Način odpuščanja, v katerem so ljudje nepričakovano obveščeni o odpovedi delovnega razmerja, je neprimeren in v nasprotju z osnovno poslovno in človeško kulturo.«

Uredniki se za odstop niso odločili, zato ker, tako Dejan Pušenjak v imenu sindikata novinarjev, »bi to prispevalo k destabilizaciji hiše, vendarle pa nam je v interesu, da se hiša čim prej stabilizira, notranje poenoti, da se ljudi motivira.« Ali kot je ocenil lastnik: ker so uvideli, da morajo ravnati odgovorno.

Nenadoma je torej videti, da je bila gesta z odstopom urednikov povsem nepremišljena poteza ali pa morda celo premišljen piar, kako izpasti solidarno, ne da bi jo res nameravali uresničiti.

Kar imata skupnega Haklova in Pušenjakova reakcija, je komentiranje neustreznih in škodljivih posledic odstopa urednikov za njih same in hišo, ne da bi se pri tem odprlo ali poudarilo vidik samega odpuščanja in stisko odpuščenih novinarjev: v ospredju je torej skrb za stabilizacijo ustanove, s čimer se lahko zdaj nenadoma sindikalna in lastniška stran v celoti strinjata, kot da bi bila brata dvojčka. Zdaj vemo da naslednjič te vrste protesta pač ne moremo pričakovati.

Več:

https://vezjak.com/2015/08/29/kako-se-vecerovi-novinarji-z-lastnikom-pogovarjajo-o-prihodnosti/

Kako se Večerovi novinarji z lastnikom pogovarjajo o prihodnosti

V valu žalostnih odpuščanj novinarjev v številnih uredništvih slovenskih medijev se je zadnje zgodilo včeraj – daleč od ustreznih komunikacijskih manir in na način, ki »ni primeren in je v nasprotju z osnovno poslovno in človeško kulturo«, kot so dejali v sindikatu.

Časnik Večer je včeraj odpustil pet novinarjev, od začetka tega leta že skupno 20 ljudi. Bolj kot kaj drugega brezčutnost razkriva kontekstualnost zabavljaških dogajanj: odpovedi so menda vročali ekspresno v času prireditve Pun piskr pred njihovo stavbo in dan pred Večerovim piknikom – kot da bi nekdo želel sugerirati, da je biti na liniji s časopisom vedno sproščujoče in obeta poln želodec. Če ste med odpuščenimi, takšne sprevržene kontekste lahko še bolj čutite na svoji koži.

Po drugi strani zabavljaškost ni naključna, z novimi lastniki je postala del tržnih in piarovskih agend, ko se neka medijska hiša razvija ne v smeri kritičnega raziskovalnega akterja in servisa javnosti, temveč tudi organizatorja in promotorja dogodkov, ki z osnovno dejavnostjo novinarjev na noben način niso več povezani. Kot sem že večkrat napisal, postaja Večer vedno bolj aktiven igralec antiintelektualistične klime v mestu.

Iz članka o odpuščanjih v Večeru samem izvemo, da osnovne človeške kulture ni premogla niti odgovorna urednica Katja Šeruga, kajti odpuščanj za bralce ni želela komentirati.

večer odpuščanja izsek Hakl evfemizem

Intrigantna so pojasnila direktorja in pojasnila Uroša Hakla. Po eni strani močno pomirja, da v prihodnje praktično odpuščanj več ne bo, ne letos ne naslednje leto:

Glede na trende v medijski panogi, nižanje naklad in prihodkov sicer, prihodnje leto ne bodo potrebni novi vali odpuščanj? Hakl: “Prepričan sem, da ne. Trdo delamo na novih, dodatnih prihodkih. Vodstvo ima čez dva tedna klavzuro in po njej bomo zaposlenim detajlno pojasnili, kaj smo že in kaj bomo še naredili. Odpuščanja v takšnem obsegu ne letos ne prihodnje leto niso v načrtu, se bodo pa najbrž nekateri upokojili, nekateri pa so sami izrazili željo, da bi se pogovarjali o prihodnosti.”

Priznati moram, da že dolgo nisem videl tako ciničnega evfemizma za potencialno odpuščanje oziroma odhod z delovnega mesta, kot je skrit v frazi »želja, da bi se pogovarjali o prihodnosti«.

Celo z najbolj razkošnim talentom vizualnega zamišljanja pred mano ne more nastati slika, znotraj katere bi se novinar Večera najavil pri lastniku in mu zaupal, da ga močno zanima pogovor o lastni prihodnosti s poudarkom, ki je impliciran. Kajti če bi to storil, bi ga lahko zanimalo le, ali ga delodajalec še vidi na časopisu in delovnem mestu z namenom, da ga ne bi presenetila odpoved.

A te možnosti Hakl gotovo nima v mislih, ker predpostavi, da posamezniki ne hodijo na pogovor k njemu zgolj iz radovednosti, temveč z nasprotno namero, da bi radi iz Večera odšli – možnost navaja v kategoriji tistih, ki bodo kar sami prispevali k »blagim« oblikam zmanjševanja števila zaposlenih.

Iz točno takšnega razloga je sintagma nekakšen pervertirani evfemizem: ker »želeti si pogovora o prihodnosti« pomeni lahko smiselno zgolj »želeti si sporočiti lastniku, da svojo prihodnost vidi drugje« oziroma »želeti si sporočiti lastniku, da svoje prihodnosti na Večeru več ne vidi«.

Če je ne vidite, pa se verjetno kaj prida pred lastnikom Večera o tem nimate želje hvaliti in biti alibi za njegovo človečnost.

Odpuščanja Večer SN

Pronet ali o tem, kdo kupuje naše paradne časopise

Med glavne nakupovalce osrednjih slovenskih medijskih hiš se je prebil Miha Mahorič, lastnik mariborskega podjetja Pronet. Oseba, o kateri bomo zaman iskali podrobnejše podatke. Po tistem, ko je denar posodil podjetju Dober Večer za nakup mariborskega Večera, se je zdaj odločil, da poskuša kupiti še Delo.

Primož Cirman v Dnevniku:

Čeprav je Pronet lani ustvaril le še slabih 1,4 milijona evrov prihodkov, kar je milijon evrov manj kot v letu 2012, ima podjetje v zadnjih dveh letih pomembno vlogo pri lastniških premikih v slovenski medijski krajini. Lani je tako nekdanjemu direktorju T2 Sašu Todoroviću, ki je skupaj z lobistom Urošem Haklom kupil Večer, posodilo 200.000 evrov. Terjatev je zavarovalo s hipoteko na prostorih Večerovih dopisništev v Celju in na Ptuju ter s plombo na Todorovićevem deležu v podjetju Dober Večer, uradnem lastniku Večera. Podjetje je očitno našlo denar tudi za nakup Dela. Na razpisu za prodajo je namreč oddalo zavezujočo ponudbo in tako ob družbi FMR, ki lastniško obvladuje Kolektor, ostalo v igri za prevzem časopisne hiše.

Kako bo Pronet financiral posel, ocenjen na najmanj šest milijonov evrov, ostaja skrivnost. Podjetje je v zadnjih treh letih skupaj ustvarilo 300.000 evrov dobička, pri čemer je imelo na zadnji dan lanskega leta za 750.000 evrov kratkoročnih finančnih obveznosti. Iz bilance stanja pa je razvidno, da ima največ sredstev v denarju (lani 1,3 milijona evrov) in posojilih, ki jih odobrava različnih osebam (skupaj okrog 400.000 evrov).

PRONET, sicer podjetje za »informacijski in komunikacijski sistemi, inženiring, storitve d.o.o.« ima spletno stran http://www.pronet.si, ki seveda sploh ne deluje, kot se za komunacijsko-informacijsko firmo, ki kupuje največje nacionalne medije, očitno (ne) spodobi. Pričakovali bi, da bi se slovenski mediji in cehovska društva odločneje vrgli v preiskavo tega, kdo jih kupuje. Tako kot se je po ovadbi NPU specializirano državno tožilstvo odločilo na mariborsko sodišče vložiti zahtevo za sodno preiskavo spornih nakupov NKBM-ja prek hčerinske družbe na Hrvaškem, ker je v poslu s projekti z zemljišči, ki so vsi po vrsti propadli, v 60 milijonov evrov vrednem poslu poniknilo 28 milijonov evrov.

Ne samo, da je do medijev pljusknila korespondenca med preiskovanim nekdanjim direktorjem uprave banke Matjaža Kovačiča, ker naj bi zlorabil položaj, ter tedanjim predsednikom Janezom Janšo, zdi se celo, da obstaja dolga zgodovina Kovačičevih povezav s podjetjem Pronet in Mahoričem. Nazadnje naj bi Kovačič pri tem podjetju najel 100 tisoč evrov posojila in to v času, piše Cirman, ko naj bi podjetju svetoval (!) pri nakupu Dela.

Pronet Dnevnik Cirman

Paradoks, da medijsko izpostavljeni preiskovanci in ovadeni dejansko svetujejo ali so vpleteni v nakup najpomembnejših medijskih hiš (Delo, Večer), kaže na svojevrstno grotesknost  položaja medijev pri nas. Če Miha Mahorič in Pronet kupujeta Dela in dajeta denar za nakup Večera, to počneta bodisi zato, ker se jima zdi nakup poslovna priložnost in se poraja vprašanje, čemu te priložnosti ne vidijo tudi drugi podobni podjetniki. Ali pa dejstvo, da je bil Mahorič tesen sodelovalec pri Kovačiču (glavni informatik NKBM pod njim) napeljuje na misel, da so vpleteni igralci pokazali interes za medije iz nekega drugega razloga in da razgovori med Janšo in Kovačičem o vojni za Večer niso bili naključen dogodek. Da, skratka, nekatere zanimive kapitalske in politične strukture nakupovanje medijev z idejo po njihovem obvladovanju še dalje močno zanima.

Pronet plomba Večer

Jager o lobističnem lastniku Večera in občutkih prostitutke

Novinar Večera Vasja Jager zmore v teh krajih redko videno odkritost, najbolj opazno in pogumno takrat, ko gre za njegove presoje dogajanj v mediju, kjer je zaposlen. Te dni je o novem lastniku Večera, Urošu Haklu (drugi je Sašo Todorović, oba sta za te namene ustanovila podjetje Dober Večer) napisal, kaj si o njem in njegovih aferah misli. In da se zraven počuti kot prostitutka:

Vesel sem, da sem (bodimo pošteni: do neke mere) presekal z vsiljenim mesijanstvom. Sicer bi danes visel s križa. Povsem po pravici. Par mesecev po zgodbi s (protikorupcijsko) komisijo je moj časnik kupil nekdanji Pristopov lobist, vpleten v še nerazjasnjeno (korupcijsko) afero, ki sem jo razkril par let prej. Nič, res nič nimam proti človeku; težave ima moja družbena vloga – vloga novinarja – z njegovo. Mora jih imeti, vsaj dokler se zadeve ne razčistijo. Do takrat se po svoje še zmeraj počutim kot prostitutka. Tele vrstice pišem njemu – in sebi – v zaslužek; kako drugače bi se lahko počutil? Kar me na neki način veseli; ne dejstvo, da so korenine sramote resnične, temveč, da jih ne želim spodrezati. Želim živeti tudi s svojimi prepadi, želim zreti vanje. Dovolj bežanja. Življenje te zmeraj ulovi, in ko te, bo izterjalo svoje z obrestmi.

Vasja Jager Večer lastnik Pristop

Jager je približno enako neposreden bil že leta 2012 do takratnega direktorja Večera:

“Nič več me ne more presenetiti… Novi direktor Večera je postal dosedanji piarovec Pivovarne Laško Jure Struc, človek brez vsakih izkušenj na tako odgovornih funkcijah, katerega poznavanje medijev je omejeno na kratko honorarno službovanje pri časniku, ki ga sedaj vodi in na skrivanje umazanih skrivnosti Pivovarne Laško pred novinarji. Gre za potezo, ki jasno začrtuje propad slovenskih tiskanih medijev, ki obstajajo samo še kod pešajoči bolniki, s katerih si mrhovinarji trgajo kose, še preden jih je dokončno pobralo. Vodilna mesta v institucijah, ki bi morale predstavljati četrto vejo demokracije, so postala nagrade za poslušne povzpetnike v dragih oblekah in s prepihom v glavi – tako zelo slovenske elite sovražijo naše medije in tako zelo so odločene, da jih bodo uničile. Jok, brate, ne bo šlo!Še ena zaušnica našemu časniku, ki je včasih nekaj pomenil v slovenskem medijskem prostoru, danes pa ga posiljuje vsak aparatčik, ki ima pet minut časa. V sedanjem položaju na tako odgovorno mesto imenovati človeka, ki nima absolutno nobenih vodstvenih izkušenj in se na medije spozna le kot zapiralec vrat novinarjem, je popolna katastrofa in dokaz, kako slovenske elite prezirajo medije.”

Večerovi novi posojilodajalci ali le posredniki?

Večerovi novi lastniki in njih težave. Obet mazohističnega vračanja istega?

Da morda gre za slednje je mogoče sklepati po razvejanih koreninah oziroma razpredenem lastništvu v številnih, vendar »votlih« družbah. Hčerinski družbi Proneta, Pronavis in Navispro lani nista prijavili prihodkov. Prazne vreče imajo tudi njihovi ustanovitelji, na primer Calm, Lotos Em in Kombo. Za zadnji dve družbi bi lahko rekli, da sta »valilnici« novih družb. Zadnja jih je ustanovila 29 ter tista pred njo 26.

Večer Pronet nakup plomka

Pronet plomba Večer