Kako se Večerovi novinarji z lastnikom pogovarjajo o prihodnosti

V valu žalostnih odpuščanj novinarjev v številnih uredništvih slovenskih medijev se je zadnje zgodilo včeraj – daleč od ustreznih komunikacijskih manir in na način, ki »ni primeren in je v nasprotju z osnovno poslovno in človeško kulturo«, kot so dejali v sindikatu.

Časnik Večer je včeraj odpustil pet novinarjev, od začetka tega leta že skupno 20 ljudi. Bolj kot kaj drugega brezčutnost razkriva kontekstualnost zabavljaških dogajanj: odpovedi so menda vročali ekspresno v času prireditve Pun piskr pred njihovo stavbo in dan pred Večerovim piknikom – kot da bi nekdo želel sugerirati, da je biti na liniji s časopisom vedno sproščujoče in obeta poln želodec. Če ste med odpuščenimi, takšne sprevržene kontekste lahko še bolj čutite na svoji koži.

Po drugi strani zabavljaškost ni naključna, z novimi lastniki je postala del tržnih in piarovskih agend, ko se neka medijska hiša razvija ne v smeri kritičnega raziskovalnega akterja in servisa javnosti, temveč tudi organizatorja in promotorja dogodkov, ki z osnovno dejavnostjo novinarjev na noben način niso več povezani. Kot sem že večkrat napisal, postaja Večer vedno bolj aktiven igralec antiintelektualistične klime v mestu.

Iz članka o odpuščanjih v Večeru samem izvemo, da osnovne človeške kulture ni premogla niti odgovorna urednica Katja Šeruga, kajti odpuščanj za bralce ni želela komentirati.

Intrigantna so pojasnila direktorja in pojasnila Uroša Hakla. Po eni strani močno pomirja, da v prihodnje praktično odpuščanj več ne bo, ne letos ne naslednje leto:

Glede na trende v medijski panogi, nižanje naklad in prihodkov sicer, prihodnje leto ne bodo potrebni novi vali odpuščanj? Hakl: “Prepričan sem, da ne. Trdo delamo na novih, dodatnih prihodkih. Vodstvo ima čez dva tedna klavzuro in po njej bomo zaposlenim detajlno pojasnili, kaj smo že in kaj bomo še naredili. Odpuščanja v takšnem obsegu ne letos ne prihodnje leto niso v načrtu, se bodo pa najbrž nekateri upokojili, nekateri pa so sami izrazili željo, da bi se pogovarjali o prihodnosti.”

Priznati moram, da že dolgo nisem videl tako ciničnega evfemizma za potencialno odpuščanje oziroma odhod z delovnega mesta, kot je skrit v frazi »želja, da bi se pogovarjali o prihodnosti«.

Celo z najbolj razkošnim talentom vizualnega zamišljanja pred mano ne more nastati slika, znotraj katere bi se novinar Večera najavil pri lastniku in mu zaupal, da ga močno zanima pogovor o lastni prihodnosti s poudarkom, ki je impliciran. Kajti če bi to storil, bi ga lahko zanimalo le, ali ga delodajalec še vidi na časopisu in delovnem mestu z namenom, da ga ne bi presenetila odpoved.

A te možnosti Hakl gotovo nima v mislih, ker predpostavi, da posamezniki ne hodijo na pogovor k njemu zgolj iz radovednosti, temveč z nasprotno namero, da bi radi iz Večera odšli – možnost navaja v kategoriji tistih, ki bodo kar sami prispevali k »blagim« oblikam zmanjševanja števila zaposlenih.

Iz točno takšnega razloga je sintagma nekakšen pervertirani evfemizem: ker »želeti si pogovora o prihodnosti« pomeni lahko smiselno zgolj »želeti si sporočiti lastniku, da svojo prihodnost vidi drugje« oziroma »želeti si sporočiti lastniku, da svoje prihodnosti na Večeru več ne vidi«.

Če je ne vidite, pa se verjetno kaj prida pred lastnikom Večera o tem nimate želje hvaliti in biti alibi za njegovo človečnost.