Delova skrb za Greto: o psevdoreligioznih imaginarijih apokalipse

Je Greta Thunberg res postala le še ena modna antijunakinja v svetu sodobnih ikon, nepotreben malik širokih množic po svetu, uspešen v mobiliziranju mladih in starih s svojo nenavadno, prav nič instagramsko nekonvencionalno »podobo«, ali pa je morda resnična herojinja tega trenutka, srčna in predana naslavljalka najbolj dramatičnih podnebnih dilem na našem planetu?

Lisjak Greta Delo

Delov kolumnist in skrb za Gretine apokaliptične vizije

Zanikovalci podnebnih sprememb

Razdeljena javnost velikokrat sledi predvsem političnim preferencam, čeprav katastrofalne napovedi znanstvenikov ne dopuščajo nobenega dvoma: nezadržne klimatske spremembe bodo v naslednjih letih in desetletjih, če ničesar ne storimo, prizadele prav vse ljudi, skeptike in podpornike, ne glede na politično pripadnost, barvo kože ali verska prepričanja.

Dvomljivcev ne prepriča niti skoraj popoln znanstveni konsenz o skorajda zakockanosti prihodnosti našega planeta, proti Greti lahko predvsem v zadnjega pol leta spremljamo organizirane napade zanikovalcev podnebnih sprememb, še bolj pripadnikov skrajne desnice, populističnih voditeljev ali tistih predsednikov držav, od katerih se na področju podnebnih politik pričakuje največ.

Sovražna propaganda sploh ne pojenja, nenadoma številne moti, da je predana aktivistka ženskega spola, zaletavajo se v njeno avtistično motnjo in na njenem obrazu odkrivajo moteče poteze; ko jim zmanjka materiala in skrbi za zdravje, v svoji toksičnosti žalijo in obrekujejo njeno družino.

Novi maliki in kulturni marksizem

Tudi pri nas je Janez Janša zavzel prepoznavno stališče: Greta je menda postala del politične agende »leve scene«, ki je »prežeta s kulturnim marksizmom«, k čemur so »hitro dodali še katastrofične napovedi, ki bi jih naj povzročile podnebne spremembe.«

K temu dodana razlaga, da po nepotrebnem pridigamo o tem, kako spremembe izključno povzroča človek, se potem sklicuje na usodno dogajanje na Soncu in na vse, kjer je človekov vpliv na podnebje izključen. Finalna misel prvaka SDS potem enoznačna razglaša diagnozo: celotno dogajanje smemo jemati za ideologijo in famo »novih malikov, kot je Greta«.

Linija domačih zanikovalcev podnebnih sprememb se odlično ujame s široko zastavljeno psihopolitiko konspiracizma in s propagandizmi, da so nam dogajanje podtaknili »ekosocialisti«. Povedano drugače: nismo izjema, Greta je postala predmet neekskluzivne politične folklore na Slovenskem.

Promotorka apokaliptičnih vizij

Tudi v časopisu Delo so se odločili, da dajo prostor skeptikom. Njihov stalni kolumnist Luka Lisjak Gabrijelčič je danes zapisal, da »Greta s svojo karizmo dosega le, da apokaliptične vizije postajajo sprejemljiv način razprave o podnebnih spremembah. Če smo se kaj naučili iz zgodovine 20. stoletja, se iz njih ne rodi nič dobrega«.

Povedano drugače, težava se skriva najprej v njeni karizmi, potem v njeni promociji apokaliptičnih vizij in nato še v tem, da se je tovrstni diskurz, apokaliptičnosti torej, normaliziral.

Stališče na argumentacijski ravni v ničemer ne dopolnjuje klasične agende zanikovalcev podnebnih sprememb, če odmislimo zgodovinski moralni poduk o negativnih posledicah tovrstnih vizij. V podporo svojim dvomom avtor ne navaja nobene utemeljitve.

Moteča znanstvena resnica

Kaj natančno pomeni trditev, da postajajo apokaliptične vizije sprejemljiv način širokih razprav? Najprej predvsem, da so Gretine vizije zmotne. Da vse, na čemer gradi svoje gibanje, bodisi ne drži bodisi je pretirano.

Za pozicijo Delovega kolumnista ni nič bolj ironičnega od splošno znanega dejstva, da švedska najstniška aktivistka nikoli ne pojasnjuje ničesar drugega od tega, kar razlagajo klimatologi. V njenih zahtevah in javnih pogledih ni niti enega odstotka ideologije. Zgolj suhoparni scientizem, če se izrazim zoprno: Greta zahteva zgolj, da znanstvene statistike, preračune in svarila enkrat za vselej vzamemo zares. V tem je edini smisel njenih apelov: nemogoče ji je očitati kričaštvo ali kakršnokoli zlorabo, ne da bi taisto očitali klimatologom.

Potemtakem je njena apokaliptična vizija, ki je menda zdaj neudobno servirana kot »sprejemljiva«, po svojem bistvu le moteča znanstvena resnica. Brutalno takšna, da se moramo pred njo zaščititi, sicer bo menda rodila nekaj zgodovinsko slabega!

Ena najslabših podnebnih strategij

Ko je Greta letošnjega marca organizirala svetovni protest proti podnebnim spremembam pod naslovom »Skolstrejk för klimatet« (Šolska stavka za podnebje), jo je zgolj v Nemčiji, Švici in Avstriji podprlo 25.000 znanstvenikov. Še bistveno več po celem svetu, v ZDA, Veliki Britaniji, Belgiji, Finskem, Avstraliji in Novi Zelandiji.

V Sloveniji smo pred slabim mesecem lahko prebrali zahtevo slovenskih raziskovalcev za sprejetje takojšnjih ukrepov za blaženje podnebnih sprememb in prilagajanje nanje. V njej so se naslovili na predsednike republike, vlade, DZ in državnega sveta in opozorili na grožnjo katastrofalnih podnebnih sprememb v imenu »profesionalne in etične dolžnosti«.

Ob tem so dodali, da ima Slovenija med državami Evropske unije eno najslabših podnebnih strategij (Nacionalni energetski in podnebni načrt) in da ta nikakor ni v skladu z zastavljenimi cilji Pariškega podnebnega sporazuma.

O čem se sploh pogovarjamo, ko v javnem prostoru Gretine napore lahkotno reduciramo na škodljive in nesmiselne apokaliptične fantazme? Morda o čem drugem kot priročnem gradivu za priložnostne zanikovalce in ideološke nasprotnike?

Psevdoreligiozni imaginarij

Lisjak Gabrijelčič gradi  svojo zavračanje Grete tudi na zelo nenavadni primerjavi z Devico Orleansko. Ta da je bila s svojimi vizijami uspešna, Ivana je angleško vojsko dejansko premagala, vendar švedski okoljevarstvenici menda to ni dano: ker ne razume politične realnosti, ker ne pozna vzvodov, ker ima zgolj prazno karizmo, ker njena retorika ni racionalna (!), ne more biti uspešna:

»Vendar je tudi očitno apokaliptična, nabita s čustvenimi izlivi, svojo privlačnost pa črpa iz imaginarija, ki me bolj kot na klasični civilnodružbeni aktivizem, kakršnega poznamo iz 20. stoletja, spominja na psevdoreligiozna gibanja.«

Očitki ne bi mogli biti postavljeni v bolj absurdno nasprotje: resna znanstvena opozorila so brez posebne utemeljitve zreducirana na bizarna milenijska verska prepričanja.

Racionalizacija odpuščanj novinarjev

Ni prvič, da Delov komentator ubira svojo misel v nekakšno politično sredinskost, legitimacijo desnih idej in recimo mazaške napade na ljubljanske spomenike označuje za artistična dejanja, o čemer sem podrobno pisal v besedilu Ko mazaške akcije v Delu postanejo nenamerna umetniška provokacija.

Toda na preizkušnji je nekaj več, tudi verodostojnost. Isti časopis je nedavno v podnaslovu prispevka Maje Grgič spravil v vzročni odnos odpuščanja novinarjev in naročanje medijskih vsebin. Zdi se, kakor da bi želel uporabiti posebno motivacijo, ko je novinarka zapisala:

»Spomladi je ugasnilo samostojno izhajanje nekaterih revij, na Delu pripravljajo program presežnih novinarjev, odpuščanja ali zniževanje plač napovedujejo tudi na Dnevniku, javni RTV servis ima po besedah njegovega direktorja le še leto dni zlatih rezerv.«

delo brezplačna odpuščanja

Delo o nepotrebnem zgražanju nad odpuščanji novinarjev

Zavito sporočilo po svojem bistvu zveni kot racionalizacija: ker nas ne berete, ker izginjajo kakovostne in kritične medijske vsebine, ker jih nihče ne zna ceniti ali želi podpreti, ne bodite presenečeni, če bomo pač odpuščali novinarje; ne zgražajte se, če se bo to zgodilo, če niste naročniki nobenih tiskanih ali spletnih medijskih vsebin.

Dostop do sobotne edicije Dela sem pošteno plačal. Toda sprašujem se, zanesljivo ne edini, zakaj bi morali bralci plačevati za informacije o tem, da so opozorila pred podnebno katastrofo stvar psevdoreligioznih občutkov o tem svetu. Zveni kot norčevanje; zato bi bil čas, da si nalijemo čistega vina.

Razkriti svet in Delov boljši jutri

»Delo, vse najboljše za 60 let!« S tem naslovom so pri Slovenskih novicah prijateljsko pozdravili svojo sestrsko Delo. Časopis, ki letos maja praznuje 60 let svojega izhajanja.

Odkar ga je kupil Stojan Petrič, seveda jih je počastil z uvodnim govorom, sami pa so se mu oddolžili z objavo njegovih fotografij, Delo že dolgo ni več to, kar bi moralo biti ali tudi je bilo: osrednji slovenski dnevnik. Naklada pada, uredniške odločitve so včasih nenavadne, kadrovske tudi, sledila so številna odpuščanja novinarjev in drugih sodelavcev, velikih novinarskih zgodb ni. Vse to sem komentiral v nizu zapisov, katerih krajši izbor objavljam spodaj.

sn obletnica dela petrič

Iz članka v Slovenskih novicah: Stojan Petrič na slovesnosti

Vodilni se sicer nenehno trudijo z nekakšno damage control, nadziranjem povzročene škode v javnosti, ki občasno sliši za resnico. In imajo vedno znova nesrečno roko pri svojem reklamiranju, o čemer več v 1,2 milijona Delovih bralcev: v čem je manipulacija: kakor da artikla, v katerega ne verjameš niti sam, ne moreš dovolj prepričljivo in dostojanstveno zagovarjati.

No, tudi zadnja reklama je en velik fail. Od patetičnega, sicer benignega celostranskega oglasa »Pomagajte pri soustvarjanju boljšega jutri in podprite neodvisno novinarstvo. Za velikimi zgodbami stojijo ljudje«, s katerim malce obupano apelirajo na kupce in naročnike, pa do uličnih plakatov, še najbolj indikativnih za Delovo dezorientacijo in dobesedno »filozofijo« nove usmeritve časopisa.

Na enem izmed njih nam grafična podoba pokaže dve fotografiji: na levi žensko v modri burki, na desni lepotico v seksi kopalkah, pod njima pa napis »SVET NI SAMO ZAKRIT ALI RAZKRIT«. Še nižje je dopisano »Vedeti več pomeni moč«, kar je verzija znamenitega reka angleškega filozofa Francisa Bacona scientia est potentia ali »Znanje je moč«; moto najdemo tudi v Hobbesovem Leviathanu iz leta 1668, njegov avtor je bil nekaj časa Baconov osebni tajnik. Pod tema dvema osrednjima mislima je zapisano še »DELO 60 LET«.

delo reklama 60 let

Ulični oglas, kot ga je objavil Anže Boštic na Facebooku

Reklamni ulični plakat nesporno stavi na učinek provokacije in značilno stopa čisto po meji dobrega in sprejemljivega okusa, v čemer je popolnoma drugačen od decentnosti citiranega oglasa v časopisu. Ne verjamem, da krši katero od sicer ohlapnih določil Slovenskega oglaševalskega kodeksa, a je brž prepoznaven v svoji uporabi lascivnosti: burko asociativno poveže z »zakritim svetom«, atraktivno dekle v kopalkah z »odkritim svetom«, sam pa se želi, v tem je poanta, distancirati od obeh »skrajnosti«, s čimer namiguje, da časopis Delo zanima bolj tisto, kar je med obema.

Najbrž tega ne misli čisto dobesedno: tudi Delo je pisalo o fenomenu burk, o ženski modi piše ves čas v svojih prilogah, končno pa je že kaj objavilo tudi o uporabi seksa v oglaševanju. Kajpak nam pričujoči oglas ne sporoča le tega, kar nam izrecno kaže, zvito se je umaknil v mimikretičnost: burka in kopalke so zgolj izgovor za deklarativno distanciranje ravno z namenom, da sta lahko ženski telesi objektificirano predstavljeni na kontrastni način, ki bo deležen maksimalne vizualne pozornosti.

V tem smislu oglas ni nemoralen ali žaljiv na pričakovano neposreden način, je pa takšen posredno skozi približanje stari »klasiki«. Če navedem kar primer iz istega Dela v članku iz leta 2012, ki spregovori o uporabi ženskih teles v oglaševanju v reklami za pnevmatike, kjer se pojavi skoraj gola ženska z nogami v špagi s sloganom »Prilagodljiva vsaki podlagi«, čemur sledi sugestivni pripis: »Bi kupili pnevmatike Kumho?«

No, Delo je našlo čarobno formulo, kako s pomočjo seksualizacije ženskega telesa opozoriti na »soustvarjanje boljšega jutri« in požeti »podporo neodvisnemu novinarstvu«. Najbrž nam je z njo nehote povedalo več o stanju v časopisni hiši kot vsi predčasni in neprostovoljni odhodi novinarjev iz nje. Sicer pa res velja: vse najboljše in na dolga leta! Ampak ker je še čas novoletnih zaobljub – nekaj bo treba spremeniti, kajne?

Več:

Še en intervju s Petričem, tokrat v Pjongčangu: »Kako vam je všeč?«

Stojan Petrič zgolj išče nove, sveže obraze, on ne odpušča

1,2 milijona Delovih bralcev: v čem je manipulacija

Sindikati, ki blatijo Delo: kako se ubraniti pred slabo medijsko podobo

O Kolektorju pa raje nič

Urednik Dela, davčne oaze in moralna zadrega

Recipročno selektivno novinarstvo: Delo in Dnevnik raje ne o svojih lastnikih

Slovenske novice branijo svojega lastnika

Janševi pribeležili: nova odpuščanja na Delu

Maja Megla in pismo o sodni kalvariji odpuščenih z Dela

O pritiskih na Delu in strahu pred zlorabo

Mikimiška in Jožetovi rožički: kako rešiti Delov kviz?

Kako odtaliti hladilnik: pri Delu stojijo za svojimi besedami

Zatajiti samega sebe: nova odpuščanja na Delu, ki se niso zgodila

Kako in zakaj sporazumno oditi z Dela

Urednik Dela, davčne oaze in moralna zadrega

Delov novi odgovorni urednik in pozitivna kultura odpuščanj

Bog na Delu in novinarska tišina

Zgodovina odpuščanj na Delu se ponavlja

delo nov oglas nova

Oglas v časopisu Delo: soustvarjanje boljšega sveta

Stojan Petrič zgolj išče nove, sveže obraze, on ne odpušča

Nenavaden intervju v Delu, avtorja sta Jan Bratanič in Nejc Gole, s Stojanom Petričem, ki menda z Delom načeloma nima nič, razen da je sedaj predsednik sosveta medijske hiše Delo.

Najzanimivejši del: Petrič tudi z odpuščanji novinarjev na Delu nima nič, on zgolj išče nove, bolj sveže novinarske obraze. Zdaj pa razumi.

Petrič intervju Delo

Izsek iz navedenega intervjuja za Delo

Zanj nakup Dela osebno ni bil dobra naložba, »a za lastnika, družbo FMR, je drugače.« Ker tole je huda razlika.

Vodenje medijske hiše bodo »peljali naprej«, prilagajali se bodo »novim trendom na področju medijev, tako z nadaljnjimi investicijami kot tudi s kadrovanjem« – kajti novi trendi narekujejo nova kadrovanja.

In potem celo o odpuščanjih, s katerimi menda nimajo nič:

Kot lastniki imamo sicer res vpliv na upravo in glavnega urednika. Z odhodom določenih novinarjev pa nimam nič, vse odločitve je sprejela uprava, ostalo je stvar interpretacije novinarjev v hiši in tudi izven nje. Imamo pa seveda možnost, da zamenjamo odgovornega urednika, če z njim nismo zadovoljni.

Sicer pa: o Kolektorju na ta način raje nič, v tem intervjuju pa bolj prijazno.

Več:

Urednik Dela, davčne oaze in moralna zadrega

Delov novi odgovorni urednik in pozitivna kultura odpuščanj

Bog na Delu in novinarska tišina

Zatajiti samega sebe: nova odpuščanja na Delu, ki se niso zgodila

Kako in zakaj sporazumno oditi z Dela

Janševi pribeležili: nova odpuščanja na Delu

Dogajanje na Delu med odpuščanji in sporazumnimi razhodi

Zgodovina odpuščanj na Delu se ponavlja

Sindikati, ki blatijo Delo: kako se ubraniti pred slabo medijsko podobo

O Kolektorju pa raje nič

O pritiskih na Delu in strahu pred zlorabo

Petrič intervju naslovna

Intervju s Petričem v Delu

O pritiskih na Delu in strahu pred zlorabo

Metin čaj je te dni gostil bivšo novinarko Dela, Tino Kristan. Eno najboljših, kar jih imamo. Podkast o »medijih, dobrih in slabih praksah, novih tehnologijah in trendih prihodnosti«, ki ga vodita Nataša Briški in Aljaž Pengov Bitenc, je skoraj enourni intervju uvedel z napovednikom:

Iskrena izpoved Tine Kristan, ki prvič spregovori o pritiskih, ki jih je doživljala, o namigih, da se dotika nedotakljivih, o (ne)podpori, ki jo je bila deležna na Delu, in o tem, zakaj je vredno vztrajati.

Zanimalo me je torej, kaj bo Kristanova povedala o razmerah na Delu. Nenazadnje so oddajo s takšnim »teaserjem« tudi napovedali.

O razmerah tam sem nekajkrat poskušal pisati, v glavnem sem moral povzemati blog Marijana Zlobca, kajti informacije o dogajanju so bile in so še neverjetno hermetično zaprte. Vse ostale so njegovim opisom dogajanj precej pritrjevale. Bivši kulturni novinar te hiše je imel ves čas dovolj dostopa do internih informacij in jih je, kot kakšen novinarski žvižgač, redno objavljal.

Tina Kristan Metina

Podkast s pogovorom: Tina Kristan na portalu Metin čaj

Molk kot izvor čudenja

Molk novinarjev samih o njihovi usodi je bolj kot kdaj prej ali kje drugje postal predmet splošnega čudenja celo znotraj ceha. Vsaj eno stališče se je zato oblikovalo glede razmer med lastniki in novinarji na Delu: da novinarji po vsem sodeč ne zberejo dovolj poguma in medsebojne empatije. Da so ob rednih odpuščanjih svojih sodelavk in sodelavcev tiho. Zdi se mi, da so nekaj takega pripravljeni celo sami priznati v trenutkih poštenosti.

Zlobec je v enem svojih zapisov citiral Kristanovo in njeno Facebook objavo, ki se glasi:

Zadnje mesece, ko ste me spraševali, kakšen je moj status na Delu, sem bila redkobesedna. Zato zdaj, da bo prvič in zadnjič. Danes pospravila mizo. Po 9 letih in 8 mesecih. Glede na to, da sem v zadnjih sedmih mesecih dobivala po 500 evrov bruto (!) honorarja – tudi tisti mesec, ko sem noro vesela prevzela nagrado DNS za izjemno delo v letu 2016 – , je slovo od Dela odrešitev.

Razumljivo je pričakovanje, da bi v tem pogovoru zvedeli marsikaj o ozadjih – dobro, ne le zato, ker je bila novinarka zadnjih šest let del ekipe Delovih Ozadij. Kot beremo, je za zgodbo o izplačevanju dodatkov za stalno pripravljenost, ki jo je začela preiskovati septembra 2015, leto kasneje prejela nagrado čuvaj/watchdog za izjemen novinarski dosežek. In potem se je njeno skoraj desetletno sodelovanjem z Delom se je zaključilo konec aprila. Nedavno, junija 2017, so objavili njen prvi televizijski prispevek na POP TV – 24UR Fokus. V intervjuju je povedala, da bo pri isti medijski hiši zaposlena od oktobra tega leta.

Strah pred zlorabo?

Priznam, da sem od pogovora pričakoval kaj več. Na koncu se je bolj iztekel v dvoje: v izkazovanje hvaležnosti do Dela in večkrat ponovljeno bojazen, da bo njen nastop zlorabljen, ter z njo povezano previdnostjo. No, to zadnje se mi zdi precej pomenljivo.

Ne vem točno, na katere kroge je ciljala s svojimi anticipaciji prihodnjih zlorab. Nekako se je oblikoval občutek, da bo sleherna odkrita beseda o stanju na Delu deležna manipulacij, zato je bolje o vsem še dalje molčati. In četudi je hvaležnost medijski hiši razumljiva gesta, je v razpravi o dogajanju v njem preprosto nerelevantna. Potem je sledil poziv k upiranju pritiskom:

A lahko jaz samo še eno stvar rečem… jaz bi samo želela vse tiste, ki so v tem pogovoru našli kar veliko idej, kako zlorabiti moje ideje za obračunavanje z Delom, bi si jaz želela, da ko bodo to počeli, bodo še tri stavke napisali zraven, kaj so pa oni naredili za to, da bi Sloveniji imeli boljše in bolj kakovostno novinarstvo, mogoče bolj močno v tem smislu, da bi se znali upreti vsem pritiskom in kaj so oni naredili, da bi bilo mladim v novinarstvu danes lažje. Jaz sem želela samo predstaviti, kaj se je meni zgodilo, da mogoče bomo tudi novinarji skupaj počasi začeli razmišljati o tem, da se bomo tudi sami morali mogoče malo pogosteje upirati. Ker če ne, bo tej generaciji, ki prihaja v novinarstvo danes ali je prišla par let nazaj, izjemno težko.

Na tej točki pogovora je voditelj Pengov Bitenc pedagoško, v imenu poslušalcev, terjal nekaj več pojasnil. Tako rekoč prevod. Kot rečeno, prva točka je vprašanje zlorab. Da bi res lahko pretehtali, koliko je vredna takšna previdnost, bi morali poznati kontekste. Kdo so osebe, ki napadajo Delo in kako bi bilo mogoče preprečiti te napade, ne da bi hkrati prikrili resnico dogajanja? Kako izključiti možnost, da molk pri kom ali celo večini ne bi postal zgolj priročen izgovor, da bi se govorilo o zoprnih dogajanjih v hiši?

S tem ne merim na Kristanovo. Nanjo pa merim z naslednjim pomislekom: argumentacijsko vzeto ni mogoče zahtevati, da je tisti, ki piše o novinarskih dogajanjih, dolžan kar sam ponuditi rešitve, kako izboljšati domačo situacijo v novinarstvu. To je približno tako, kot če bi od novinarja, ki pokriva gospodarstvo in kritizira vlado, zahtevali še nekaj stavkov o tem, kako bi ga on rešil, če želi biti prepričljiv. In tako naprej za vsako resorno področje, ki ga kak novinar pokriva. Rečeno tehnično: ponujanje rešitev ni argumentacijsko relevantno kot oblika pogojevanja za to, da bi smeli biti kritični do nekega poljubnega vprašanja.

Kdo so skriti sovražniki

Kristanova je na vprašanje voditelja poskušala dodatno pojasniti svojo intenco:

To je kritika tistih, ki poskušajo vsako kritiko na račun Dela izrabiti za to, da oni lahko potem…

Na tej točki je vskočila voditeljica Briški in jo kar sama v celoti dopolnila: »Aha, da zlivajo gnojnico in si operejo roke in se ne vprašajo, kaj pa oni naredijo, da bi bilo drugače«. In gostja je nadaljevala:

Predvsem zlivajo gnojnico na celotno Delo, na vse urednike, na vse novinarske kolege in ne vem, kaj še vse. Tega si niti Delo ne zasluži in še enkrat, kot rečeno, je moj namen današnjega pogovora ni bil, tako kot sem prej rekla, no, jaz se moram samo zahvaliti Delu za vse priložnosti, ki sem jih imela.

Taka zahvala, ki sumljivo vstopa na mestu nekega nelagodja, žal v veliki meri zanika smisel razprave o odpuščanjih na Delu in pritiskih vodstva; čeprav je smiselna, z zadnjimi preprosto ni povezana. Prvič, to mora biti bržkone jasno povedano: nobena resna kritika na račun novih lastnikov hiše ne more zadevati profesionalnega početja novinarjev. Kritizirati lastnike in njihove epigone je eno. Novinarje pa nekaj povsem drugega. Če se ne odraža v pisanju novinarjev, je kritika novinarjev kajpak nelegitimna. Oziroma ni povezljiva s prvim. Razen kakšnih strankarskih in političnih sesuvanj Dela kot medijske hiše v celoti, vključno z novinarji, si ne znam predstavljati okoliščin, v katerih bi se to dogajalo. Zato mi evociranje skritih sovražnikov Dela ne zveni kot močno prepričljiv pomislek. Prej mi zveni kot način opravičevanja, zakaj je vredno o vsem čim manj govoriti. In ja, spet smo pri tem: na Delu je zmagoval molk. Še več, solidarnost v njem.

Predstavljajte si, da ste zaposleni v podjetju s častitljivo tradicijo. Z odličnim renomejem, kvalitetnimi izdelki, uspešnim in spoštovanim imenom v družbi. Skratka, zgodba o uspehu. In potem se zgodi, da lastniki začnejo nepremišljeno odpuščati najboljše delavce in s tem uničevati podjetje. Do tega imajo vso pravico, a početje je prepoznavno nespametno. Na koncu se vzdržite sleherne javne kritike s pojasnilom, da z razgrinjanjem internim dogajanj ugledu raje ne boste škodovali, saj vas bo konkurenca hitro dohitela. Zelo pogosta in že slišana zgodba, ki vsaj v mojih očeh pove, da je dilema največkrat lažna.

Še več, če pristanemo na tezo o škodljivih posledicah, zaradi katerih se moramo vzdržati sleherne geste, smo spet v protislovju z začetno intenco. Ali kot je dejala Kristanova sama: »Mogoče bomo tudi novinarji skupaj počasi začeli razmišljati o tem, da se bomo tudi sami morali mogoče malo pogosteje upirati«.

Res je! Vendar si ne znam predstavljati, da bi se takšen revolt lahko odvijal v čisti tišini in daleč od oči javnosti. Obratno, običajno se nujno dogajajo pred njo, vsaj v demokratičnih sredinah.

Več:

Zatajiti samega sebe: nova odpuščanja na Delu, ki se niso zgodila

Bog na Delu in novinarska tišina

Janševi pribeležili: nova odpuščanja na Delu

Zatajiti samega sebe: nova odpuščanja na Delu, ki se niso zgodila

Pse čuvaje prepoznaš kvalitetneje po trenutkih, ko ne lajajo in ne takrat, ko to počnejo. Povedano že večkrat na tej strani, toda zmerom aktualno – zadnja ilustracija te misli je nastopila nedavno, v podvojeni obliki in hkrati postregla s protislovjem. Društvo novinarjev Slovenije je 1. februarja podalo javno izjavo svojega upravnega odbora, posvečeno neustreznosti imenovanja odgovornega urednika Gregorja Knafelca, ki je po enem letu, v katerem se je novinarje na veliko odpuščalo, s strani uprave Dela prejel podaljšano vedejevstvo.

Naključje, ki v resnici to ni več, je pripeljalo do tega, da je dan ali dva po tej izjavi Delo odpustilo nove novinarje v sicer dolgo trajajočem nizu, tokrat Petra Jančiča in Sonjo Merljak Zdovc. Vsaj tako lahko sodimo po nekaterih zapisih na socialnih omrežjih. Psi čuvaji niso zalajali.

Ko se opozorila selijo na družbena omrežja in bloge

Nemogoče je, da za odpuščanja zadnje leto ne bi bil tako ali drugače soodgovoren ravno Knafelc. Skupaj s svojim pomočnikom Jernejem Verbičem, ki, kakšen paradoks, sedi v Upravnem odboru DNS, ki podpisuje zgornjo izjavo.

O novem odgovornem uredniku in odpuščanjih sem poročal večkrat – običajno sem povzemal enega redkih virov informacij o tem, bivšega novinarja iste časopisne hiše Marijana Zlobca. Če se ponovim: Zlobčevo blogerstvo o novinarstvu me spominja na moja lastna ignorirana naprezanja deset let nazaj. In ves ta čas. Le da je takrat po domačih medijih haral Janšev škorenj, voljnost novinarjev je bila velika, šokantna nesolidarnost tudi.

Novinarska peticija, recimo, še danes velja za eksces, odvečno etično dejanje – pravzaprav so iz nje nastali fenomeni, kot je Steinbuchova antipeticija, Združenje novinarjev in publicistov, brezplačniki, novi in novi Janševi mediji, Media Polis z 20 milijoni evrov in Milojka Balevski, aktualna Večerova kolumnistka in smučarska kolegica eks-predsednika DNS. Vse tisto, skratka, kar je danes še kako živo po zaslugi istih novinarjev in njihovih funkcionarjev. Volje po katarzi, niti izboljšanju stanja, v resnici nikoli ni bilo nobene. Prej afirmacija in večno vračanje istega.

Kaj DNS očita Knafelcu

Februarska izjava DNS opozarja ne že znano, da je Knafelc prišel na položaj brez novinarskih izkušenj, da je njegovo imenovanje iz vrst upravljalskih struktur družbe FMR sporen manever, ki utegne pomeniti »poskus neposrednega podrejanja uredniške politike lastniškim interesom«, da je podaljšano vedejevstvo nadaljevanje ravnanja, ki »negativno vpliva tudi na verodostojnost največjega slovenskega časopisa«, da očitno lastniki ne nameravajo »pridobiti mnenja uredništva oziroma novinarjev, kot bi terjalo spoštovanje določb zakona o medijih« in je nujno tudi glede na zapovedano mnenje ministrstva za kulturo.

Nadalje v DNS očitajo, da je bilo na Delu »več strokovno spornih in neprimernih uredniških odločitev, ki krepijo dvome o uresničevanju novinarske avtonomije«, na koncu pa lastnike in uprave Dela pozovejo, da imenuje odgovornega urednika s polnim mandatom »ob pridobljenem mnenju uredništva in ob odgovornosti do izpolnjevanja profesionalnih in etičnih standardov, obenem pa naj se vzdržijo poskusov instrumentalizacije edicij Dela.«

dns-neodgovorno-ravnanje-urednik-knafelc

Izjava društva DNS o podaljšanem Knafelčevem mandatu

Česa v izjavi ni

Na koncu pri društvu ugotavljajo, da prihaja do nižanja standardov v Delu, kar da je nevaren pokazatelj »razmer v medijskem prostoru z dolgoročno uničujočimi posledicami«.  Zaključijo s stavkom:

Tudi v tej luči bi se lastniki Dela morali zavedati odgovornosti in prenehati s praksami, ki integriteti medija in novinarjem v njem kvečjemu škodijo.

Izjavo in samo gesto DNS velja pohvaliti: je odkrita, konsistentna in hkrati dramatična, kakršna je pač v resnici medijska situacija. Ustrezno opozarja na nevarne precedense, nižanje novinarske avtonomije, kršitve zakona o medijih, nižanje standardov in centralno mesto Dela v slovenskem medijskem sistemu, ki utegne s svojim negativnim zgledom kot plaz za sabo potegniti kršitve drugod. Presenetljivo pa v izjavi manjka očitek o številnih odpuščanjih in pravih razlogih zanje, ki so dejansko zaznamovala dogajanje zadnjega leta iz Dela naredilo medijsko znamko, ki vsem na očeh klavrno propada.

Prvi paradoks: kako novinarji molčijo o svoji usodi

Ker že leta opozarjam na novinarsko nesolidarnost, je morda prišel čas, da spoznanje intenziviram v isto smer: ne le, da novinarji molčijo, ko njihove kolege odpuščajo in vsak v svojem mediju nimajo ambicije opozarjati na nepravilnosti v njih niti s tem, da bi citirali svoje cehovsko društvo, s tem omogočajo in legitimirajo taisto odpuščanje.

Po eni strani bi pričakovali dejanja aktiva in sindikata na Delu, angažma samih Delovih novinarjev sebi v podporo. Po drugi besedo in dejanja vseh drugih. Dokaz, ki ga ponujam: navedene izjave DNS niso povzeli niti sami Če bi lahko poskušali razumeti, da se ni znašla v Delu, kjer bi jo nagovorjeni lahko pač izločil iz objave, je povsem nedopustno, da jo je med vsemi povzel le nacionalni servis STA. In še ta je v istem zapisu zajel oboje: informacijo o podaljšanju mandata Knafelcu, ki mu je dodal podatek o nasprotovanju društva.

Nesolidarnostni molk velike večine medijev je s tem izpričan in praktično maksimalno izkazan celo v odnosu do ceha. Tu res ne more pomagati sklicevanje, da se drugi mediji ne želijo vmešavati v delovanje preostalih in da je molk v tem, nekakšnem higieničnem smislu, razumljiv – takšna logika razmisleka je dejansko katastrofalna in generira opisano stanje, predvsem pa je nevzdržna, ko gre za zamolčevanje stališč cehovskega organizacije. Opravičila ni in razumevanja je še manj, če pomislimo, da ista gesta molka z vsemi posledicami velja za zajeten niz stališč in zadnje zapisano ni osamljen primer. Kjer ne želimo niti omeniti težave, kaj šele, da bi jo identificirali, pač ni mogoče pričakovati začetka procesov spremembe na bolje.

knafelc-nov-mandat-sta

Izsek edinega povzetka izpod peresa novinarjev STA

Drugi paradoks: kako novinarji molčijo, ko druge odpuščajo

Kot rečeno, nova izjava DNS ne omenja odpuščanj, ki se je zgodilo kot nekakšen odgovor Realnega že naslednji dan po izjavi. Če ne bi bilo omenjenega Zlobca, ki je o tem prispeval dva blogerska zapisa, in morda kakšnega priložnostnega podatka na družbenih omrežjih, znova ne bi vedeli, da sta tokrat iz hiše morala oditi Peter Jančič in Sonja Merljak Zdovc.

Mnenje, ki ga lahko imamo o omenjenih novinarjih, seveda niti najmanj ni relevantno za presojo pri tem dejanju, sploh zato, ker ga je treba uzreti v perspektivi širšega dogajanja in znotraj verige drugih odpuščanj.

Kdor je te dni poskušal v kakšnem od medijev ali na googlu izvedeti kaj več o odhodu omenjenih dveh novinarjev, je ostal z dolgim nosom – tudi glede tega kakor da velja nekakšen tabu samocenzure. O odpuščanjih se preprosto ne piše, o tem se ne govori. Za preostale med njimi, ki omogočajo takšno ravnanje, je to slaba popotnica, kajti če so med tistimi, ki jih čakajo nove omejitve ali zaostrovanje pogojev dela, morda celo odpuščanja, lahko zdaj že z veliko zanesljivostjo vedo, da njihove kolegice in kolegi ne bodo storili ničesar, če ali ko se bo to zgodilo njim.

In ja, tega niti ne smejo pričakovati, saj so večinsko sami tisti, ki so ustvarili logiko molka in potuhe teptanju novinarske avtonomije s tem, ko so pristali na držo, da sami tihoma gledajo proč. Kdor se ne zgane ob odpuščanju drugih, niti nima pravice, da bi do drugih gojil kakšna podobna pričakovanja. Razumi, kdor more.

Samosesuvanje

Samocenzura (self-censorship) in samovratarjenje (self-gatekeeping), gledano z vidika novinarstva in v smeri njega, postajata nekakšno permanentno uredniško stanje, ki se je, sodeč po svoji trdovratnosti v njegovih krogih, razpaslo do točke, ko figurira kot nekakšna samoumevnost. Če se bivšemu novinarju ne bi ljubilo natančneje spremljati razkroja Dela, bi skoraj veljala stara krilatica: česar ni v medijih, se ni zgodilo. Sleherna diskusija o sesuvanju slovenskega novinarstva res ne more in ne bo mogla mimo točke vprašanja o lastni odgovornosti in solidarnostni senzibilnosti.

Več:

Delov novi odgovorni urednik in pozitivna kultura odpuščanj

Bog na Delu in novinarska tišina

Dogajanje na Delu med odpuščanji in sporazumnimi razhodi

Zgodovina odpuščanj na Delu se ponavlja

 

Kako in zakaj sporazumno oditi z Dela

Po prvem valu odpuščanj in različnih tehnikah retoričnega prepričevanja novinarjev Dela, pravzaprav tudi drugih profilov zaposlenih, da odidejo, se namere po nadaljevanju odpuščanja z nezmanjšano željo nadaljujejo.

Eno so prisilne oblike odhoda, spet drugo, kot pravijo nekateri anonimusi, kolaboracija: »Delo ima še vedno precej izvrstnih kadrov, tako novinarjev kot tudi fotografov. Delo z njimi je bilo v užitek in veselje. Žal pa tistim kolegom, ki so zoper svoje sodelavce kolaborirali z upravo, ni mogoče priskrbeti dovolj mila, da bi si z njim lahko očedili svoje umazane roke.«

Marijan Zlobec, pravzaprav kar permanentni tragični kronist Delovega novinarskega eksodusa, je objavil naslednjo vsebino velikodušne »ponudbe« tamkajšnje kadrovske službe:

Spoštovani sodelavke in sodelavci:

Obveščamo vas, da delodajalec Delo d. o.o. vsem zainteresiranim sodelavcem ponuja možnost sporazumnega prenehanja delovnega razmerja v družbi Delo d.o.o.

Vse sodelavke in sodelavce, ki morebiti razmišljajo o sporazumnem prenehanju zaposlitve v družbi Delo d.o.o., vabimo, da se oglasijo v kadrovski službi.

Z vsemi zainteresiranimi se bomo zaupno pogovorili in jim z veseljem pomagali poiskati optimalen način sporazumnega prenehanja delovnega razmerja z izplačilom primerne odpravnine.

Za vse morebitne dodatne informacije smo dosegljivi na interni telefonski številki…

Ponudba velja do 7. novembra 2016.

Kadrovska služba

Kaj torej tvori »mehkobo« prijema v takšni ponudbi, kjer se beseda sporazumen ponovi kar v treh stavkih zapored in obenem praktično vseh vsebinskih sploh? Seveda predvsem hlinjena praznina prijaznosti, retorika ponujanja, ki bi jo lahko zvedli na kateri koli oglas za tunino pašteto: če jo kupite, dobite zraven še eno zastonj. Tu je še poseben popust v obliki »zaupljivosti«: o tem, da odhajate iz časopisne hiše, se bomo z vami pogovarjali zelo konfidentno. Pomislite, zakaj bi imeli za to kaj večji razlog kot druga stran, ki ji glas o odpuščanjih lahko kvečjemu škodi.

Drugi je poskus vašo osebno izgubo prikazati kot nekakšen dobitek. Zlobec napoveduje odpuščanja v višini sto dodatnih novinarjev do leta 2018 – če se nekdo trudi prikazati dobre plati vašega odhoda z obljubo o »primerni« odpravnini, h katerim vam bo »z veseljem pomagal« tako, da bo »prenehanje delovnega razmerja optimalno«, mu apriorno pač ne boste nič bolj zaupali, kvečjemu se vam bo ravnanje uprave in njenih eksekutorjev zdelo perverzno.

Dodaten hipokritičen obrat pri tem je, da uprava očitno novinarjem ne ponuja ene paštete gratis, temveč zgolj začetno pašteto: da bo prostovoljno odpuščeni novinar prejel še eno zraven, je verjetno zgolj navaden trik. Odpravnina vam, kot piše kronist, seveda pripada kot pravica po temeljnem zakonu oziroma sporazumu po novinarski panožni pogodbi. Vprašanje je zgolj, kakšni so še bonbončki, s katerimi bi vam poskušali pomahati pred vami.

Vidimo lahko, kako hlinjena prijaznost in napovedi posebnih ugodnosti na psihološki ravni kvečjemu ne samo ne dosežejo učinka, ampak evidentno poglobijo depresijo novinarjev na odstrelu. Ker najbrž takšen ni bil njihov začetni namen, so v svojem žanru, tj. piarja v odnosu do zaposlenih, dosegli protiučinek. Povedano preprosteje, omenjeni dopis že po sebi evidentira komunikološko nekompetenco lastnikov in veliko vprašanje je, ali je to povezano z dejstvom, da je Gregor Knafelc, dejansko univerzitetni diplomirani komunikolog in dolgoletni svetovalec družbe FMR za odnose z mediji, zasedel mesto odgovornega urednika. Ali pa z dejstvom, o katerem sem pisal zadnjič, da so ga skupaj z lastniki našli v davčnih oazah.

Dopise, kakršnega je poslala kadrovska služba, bi lahko jemali za dodatno obliko osebnega ponižanja. Da se razumemo, v tem niso novinarji v nobenem deprivilegiranem položaju, podobne »ponudbe« zelo verjetno dobivajo zaposleni v številnih podjetjih.

Posebno vprašanje je, in sam sem ga že večkrat načel, zakaj novinarji ne izkoristijo svojega posebnega družbenega in medijskega položaja, ki ga zasedajo. V dobrem, ne slabem. Zakaj so pretežno, sicer ne v celoti, raje resignirano prepuščeni veri, da jih čaka klavrna prihodnost, proti kateri se nima smisla boriti?

Že res, da je lažje o tem govoriti nekomu, ki dogajanje spremlja od zunaj, da je tudi sicer lažje kaj reči kot storiti, ampak treba se je zavedati: novinarji nosijo na svojih plečih tri križe, tri usode: najprej svojo, potem usodo najpomembnejše časopisne hiše v državi, končno pa tudi usodo novinarstva pri nas.

Več:

Urednik Dela, davčne oaze in moralna zadrega

zlobec-uprava

Zapis na blogu Marijana Zlobca

Janševi pribeležili: nova odpuščanja na Delu

Sprva sem menil, da gre za popačeno vest STA, kar se pri Demokraciji redno dogaja. Vendar je podrobnejši pregled pokazal, da nas danes Janševa Demokracija prva in zaenkrat edina, torej ekskluzivno, obvešča o novih odpuščanjih na Delu:

No, naj ob tem dodamo, da časopisna hiša Delo pod vodstvom svojega lastnika Stojana Petriča zaradi racionalizacije nadaljuje z odpuščanjem novinarjev. V zadnjih mesecih so tako pri tej časopisni hiši odpustili že več kot trideset novinarjev. Prav včeraj pa so dobili odpoved štirje dopisniki s terena Dejan Karba (Prlekija), Robert Galun (Maribor), Dragica Jaksetič (Ilirska Bistrica) in Katja Željan (Nova Gorica). No, Karbi očitno niti pljuvanje po Janši ni pomagalo …

Delo odpuščanja

Podatka, da so na Delu včeraj odpustili štiri nove dopisnike, nisem našel nikjer drugje, razen pri Zlobcu. In ja, ni bila STA.

Bog nas obvarji medijske krajine, v kateri prvenstvo v obveščanju o odpuščanjih prevzema Janševo strankarsko glasilo. Ja, piše se marec 2016 in takšno je realno stanje.

Sicer je edino mesto, kjer lahko zvemo kaj več o dogajanju na Delu, tako rekoč živi almanah odpuščanj, postal omenjeni blog Marijana Zlobca, ki v enem zadnjih zapisov prinaša pripoved Maje Megla, še ene odpuščene novinarke.

Vprašanje nesolidarnosti, ki gre celo do nivojev neobveščanja in njegovega izrinjanja iz medijskega mainstreama, tu trči na še eno bolečo rano, ob novinarski nesolidarnosti se odpira še vprašanje, hmm, kolaboracije:

Delo ima še vedno precej izvrstnih kadrov, tako novinarjev kot tudi fotografov. Delo z njimi je bilo v užitek in veselje. Žal pa tistim kolegom, ki so zoper svoje sodelavce kolaborirali z upravo, ni mogoče priskrbeti dovolj mila, da bi si z njim lahko očedili svoje umazane roke.

Več:

https://vezjak.com/2015/12/25/odpuscanja-na-delu-in-novinarska-tisina/

https://vezjak.com/2016/01/22/delov-novi-odgovorni-urednik-in-pozitivna-kultura-odpuscanj/

https://vezjak.com/2015/12/28/zgodovina-odpuscanj-na-delu-se-ponavlja/

Demokracija odpuščanja Delo Karba