Osem let nazaj je po Delu hodil politični škorenj, danes novinarji in zaposleni trepetajo pred lastniškim. 24. aprila 2007 sem na svoji strani poročal o skupščini Sindikata novinarjev Slovenije o statusu honorarnih sodelavcev in razmerah v časopisni hiši Delo:
Na skupščini Sindikata novinarjev Slovenije, kjer je bila sicer osrednja tema pogovorov finančno stanje sindikata, so se člani na kratko dotaknili tudi problemov v različnih medijskih hišah. Kot problematične so izpostavili status honorarnih sodelavcev, nezaposlovanje novinarjev, ki v hiši delajo honorarno že mnogo let, a nimajo diplome, ter status samostojnih in svobodnih novinarjev. Mija Repovž pa je opozorila na stanje v časopisni hiši Delo, kjer se je število novinarjev zmanjšalo za 10, prav tako pa potekajo nekateri sodni postopki, saj novinarji niso videli druge poti – tu je omenila dopisnika Matijo Graha, Vesa Stojanova, Janka Lorencija. Sindikat novinarjev Dela je sicer v petek predsedniku uprave Danilu Slivniku poslal protestno izjavo. Kot je povedala Repovževa, obstaja možnost, da se bodo stvari na Delu še zaostrile in da bo prišlo še do kakšnih odpuščanj.
Odpuščanja se nadaljujejo, molk novinarjev pa je morda še večji. Številke predvidenih odpustitev so zrasle. Kot že povedano, čast novinarstva glede tega rešuje Marijan Zlobec, upokojeni novinar Dela, na svojem svežem blogu.
O dogajanju v »črni vdovi« in sanacijskih ambicijah lastnika Stojana Petriča je pribeležil nekaj pomenljivih ocen o dogajanju:
Kaj je dobro poslovanje v medijih, je vprašanje, na katerega niti približno ni znal odgovoriti bivši lastnik Dela Pivovarna Laško z Boškom Šrotom, ki je naredil toliko kriminalnih dejanj, da se jih ne da našteti. Časopisu Delo pa je z od njega zahtevanim jemanjem visokih bančnih kreditov za svoje potrebe, ne pa za razvoj Dela, povzročil nepopravljivo in trajno škodo, o čemer Delo samo ni smelo nikoli pisati, tako kot ne bo smelo pisati o svojem novem lastniku.
Novi lastnik Stojan Petrič ima predvsem cilj ustvariti dobiček na račun zmanjšanja novinarskega kadra in posledično osiromašenja v časopisu izraženih vsebin ter ukinjanja vsega, kar ni takoj in čisto rentabilno, o čemer govori s prvim januarjem ukinitev mesečnika Delo de Facto in s tem v smeti vrženih 2400 naročnikov, zgodaj spomladi pa sledi še ukinitev Pogledov, torej obeh publikacij zahtevnejših vsebin.
Stojan Petrič praktično ne pozna nobenega Delovega novinarja in ga to niti ne moti, saj je lastnik in potemtakem s svojim premoženjem lahko prosto razpolaga. V zelo kratkem času mu je uspelo preregistrirati Delo in s tem pripraviti zakonsko podlago za odpuščanje novinarjev in drugih zaposlenih, za kar bo izkoristil kar notranje sile v hiši v obliki predsednice uprave, odgovorne urednice in uredniškega kolegija. Oni bodo pridni ter poslušni, ohranili bodo nadpovprečno visoke plače in se jim ne bo nič zgodilo… Tlačili bodo navzdol, morda celo sposobnejše od njih. Uprava Dela je uvedla obvezno novinarsko normo 1300 vrstic na mesec (več kot 43 objavljenih strani), sledi žigosanje prisotnosti na delu v sami hiši Delo; novinarji bodo v službi le tedaj, ko bodo sedeli za računalnikom! Že sedaj se morajo na list papirja vpisati, kdaj so prišli “v službo” in kdaj odšli.
Mi pa bomo dodajali seznam odpuščenih ali na cesto vrženih novinarskih kolegov: Erika Repovž (gospodarska redakcija), Ljubo Vukelič (uredništvo fotografije), Jelka Šutej Adamič in Maja Megla (kulturna redakcija). Tu ne omenjam odpuščenih pogodbenih sodelavcev, na hitro upokojenih novinarjev (Milan Vogel, Slavko Pezdir, Marijan Zlobec, Gregor Pucelj…) in tistih, ki so spričo nevzdržnih razmer ali ponižanj dali odpoved sami (kot Peter Kolšek, ki je bil kot urednik Književnih listov degradiran v navadnega novinarja, dokler ni odšel na Zavod in tam dobival minimalni prispevek do upokojitve).
Pogoji za razvoj “neodvisnega in raziskovalnega novinarstva” se na Delu uresničujejo z bliskovito naglico, a le z eno napako; Stojan Petrič je vstopil na ljubljanskem peronu na napačen vlak (kar mimo grede rečeno spričo katastrofalnih razmer na Slovenskih železnicah niti ni presenetjivo). In ker je na njem zaspal, ne ve, da ga pelje v nasprotno smer!
Česa nas uči ta zgodba, ob že omenjenem vznemirljivem psihološkem suspenzu in strahu novinarjev, ki se ne želijo postaviti zase?
Predvsem je nedoumljivo po eni strani, kako malo piarovskih znanj ima sam lastnik, ki se je očitno odločil, da svojih ravnanj v Delu javnosti ne bo pojasnjeval. S tem objektivno dela škodo mediju, ki ga je kupil, in sebi kot poslovnežu. Ni čisto jasno, ali morda ne gre za to, da ga novinarji o načrtih v Delu ne znajo niti povprašati – ob tem mislim seveda ne vse druge medije, ki jih v državi premoremo.
Več:
http://vezjak.com/2015/12/25/odpuscanja-na-delu-in-novinarska-tisina/
You must be logged in to post a comment.