::: IN MEDIA RES :::

Quis custodiet ipsos custodes?

Igra zaupanja: odstop mariborske podžupanje

Mariborska podžupanja Jelka Černivec je odstopila. Kot pravi, so zaupanje in poštenje zanjo vrednote, na katerih je gradila celotno kariero – in z njimi želi končati svojo poklicno pot.

Černivec Večer odstop

Mediji pretežno površno mislijo dogajanje na mariborski občini. Ob ustoličenju vstajniškega in nato vse manj vstajniškega župana Andreja Fištravca nedoločljivo govorijo o »ekipi«, ki vodi občino, včasih o županu v senci, ocenjujejo dejanja župana, ki niso dejanja župana, namigujejo na različna omrežja in osebne koristi tistih, ki so zelo blizu Fištravcu. Župan da je voden, tako rekoč ugrabljen. Včasih se tem omrežjem pridružijo še imena. Takšno branje podpirajo tudi občinski politiki, ki največkrat ne želijo konkretneje pojasniti dogajanj. Toda kaj točno generira takšno para-vodenje občine, kaj ga omogoča?

Težko bi sicer rekel, da mediji slabo opravljajo svojo vlogo: Dnevnik in Večer jo zagotovo na polno: ravnanja občinske oligarhije so pod dnevnim drobnogledom. Mehanizma, ki poganja dogajanja na meji zakonitega in transparantnega, sumljivo klientelističnega in nepotističnega, pa večkrat vseeno ne znajo najbolje opisati. Za nameček žal dogajanje v Mariboru težko medijsko odmeva, ne pride npr. do Ljubljane. A to je druga zgodba in druga odgovornost.

Slab občutek, da se uspeva župan nekaznovano z zelo poceni izgovori izmakniti, ostaja. Velja tudi za npr. ljubljanskega ali  koprskega župana. Eden njegovih zimzelenih motivov, s katerimi opravičuje, čemu njegovi ljudje na veliko bežijo iz občinske hiše po tistem, ko uvidijo, da sami nimajo moči in vpliva, ker občino vodi nad njih postavljena parastruktura, je nekakšen argument iz zaupanja. Eden tistih, ki niso mišljeni – v smislu, da bi se dotaknili njihove abotnosti, jo demaskirali in postavili na ustrezno mesto. Naj pojasnim.

Fištravec je posvečence v občinsko prostozidarsko ložo vedno zaposloval na ukaz iz ozadja, ki mu je nato rekel »zaposlitev na zaupanje«. Včasih zaposlitev na osebno zaupanje. Zakonsko sporno že po sebi – pri čemer je to zaupanje bilo vedno zaupanje te lože, ne njega. Sklicevanje na lastno voljo je bilo zgolj maska. No, isti motiv ponavlja ob zapuščanju sodelavcev. Njegova racionalizacija odhodov njegovih svetnikov, direktorjev mestne uprave, podžupanov itd. vedno zveni enako: izgubljeno je bilo zaupanje. V dveh smereh.

Mariborski župan, ker gre za prostovoljne odhode ljudi, seveda ne more reči, da so ti odšli, ker je on izgubil zaupanje vanje. Kaj takšnega je storil le, ko se jih je namenil odstaviti. Kar stori v tem drugem primeru, je naslednji delikatni obrat: odšli so, ker so oni izgubili zaupanje vanj. Ob odhodu Černivčeve, ki je podobno ugotavljala, da ji župan ne zaupa (!) in da občino vodijo ljudje iz ozadja, je namreč takoj asociiral takole:

»Odločitev me je presenetila, jo pa lahko razumem, saj v odprtem pismu navaja razloge, o katerih se ne da razpravljati. Zaupanje, ki ga postavlja pod vprašaj, je namreč temelj sodelovanja.«

Se pravi: če podžupanja nima zaupanja vame, tudi jaz več nimam vanjo. Predpostavljena zahteva je torej brezpogojna: ali mi zaupaj ali odidi. Oziroma točneje povedano: ali zaupaj parastrukturi, ki vodi občino, ali pa zapusti vlogo, ki ti je bila zaupana.

Zato ni presenečenje, da je tudi Renato Škerbinc (SDS) dogajanje odstopa podžupanje ocenil v terminologiji omenjene psihologije:

»Ta odstop je bil pričakovan, očitno je videla, da nima dovolj zaupanja v ekipi. Z njo smo korektno sodelovali, zato ji želimo vse najboljše, saj se je očitno odločila obdržati pokončno držo.«

Interpretacija je nekolikanj perverzna, ker jo lahko razumemo, kot da predpostavlja, da je ostajanja na občinskih funkcijah nekaj, kar predpostavlja »zaupanje v ekipo«. Če ga nimaš, se moraš posloviti. Skratka, anomalično stanje stvari po svoje razlaga afirmira.

Da bi situacija bila še hujša, je v pomenljivi simboliki dneva, kot temu pravi, tudi sama podžupanja na neki točki kot razlog svojega odhoda navedla isti čudežni označevalec, nezaupanje članov neimenovane županove parastrukture:

Kot smo izvedeli, je Černivčeva odstopno izjavo želela včeraj predati županu osebno, ko pa ta zanjo ni našel časa, jo je poslala medijem. “Ta dan simbolizira moje bivanje na občini. Kljub trditvam župana, da imava pisarni drugo ob drugi, do njega ni bilo mogoče priti. Priložnosti za poglobljen in predvsem iskren pogovor je bilo zelo malo, moja morebitna opozorila pa so v večini primerov naletela na gluha ušesa – ali pa še poglabljala nezaupanje članov županove najožje ekipe,” je še povedala Černivčeva.

Zlahka si predstavljamo debelino stene med obema, ko sedita vsak v svoji pisarni, župan pa, sklicujoč se na izgubljeno zaupanje osebe v sosednjem prostoru, ne najde časa za podžupanjo, da bi ji odprl vrata. Ko mine dan, se ta le odloči, da se bo raje zaupala – medijem.

Te vrste paradigmatska situacija je v bistvu lepa metafora za opisano dialektiko izgubljenega zaupanja: obe osebi za drugo menita, da je druga ostala brez zaupanja vanjo.

V resnici dogajanje ni popolnoma simetrično: za župana velja, da mu ni dovoljeno pomisliti, da je prepričanje drugega upravičeno. Zanj velja togi absolutistični princip: kdor izgubi zaupanje vame in mojo ekipo, ne more biti ob meni. Ni vreden mojega zaupanja. No, to je npr. tisto, kar ostaja povsem neproblematizirani preostanek vseh novinarskih zgodb o mariborskem županu.

Bratje Marx bi iz tega naredili štos – ali pa so ga že, tistega o včlanitvi v klub. Ampak mariborski je pač nekaj posebnega. In predvsem mišljen strogo resno.

Information

This entry was posted on 29/12/2015 by in mariborske, politika and tagged , , , , .
%d bloggers like this: