Ponovni napad, zdaj že peti po vrsti, na zdaj že kultno mariborsko knjigarno Mariborka bi bilo naivno obravnavati kot še en naključni vandalizem ali kot priložnostno objestnost neznanega posameznika, ki se je pač odločil popackati neko fasado. Storilec zadnjega napada še ni identificiran in zato njegove politične ali ideološke pripadnosti ne poznamo, lahko pa dogajanje postavimo v kontekst, ki ni svetel. Kaj želim reči?
Zgodovina prejšnjih napadov omogoča precej trden sklep o ideološkem okolju in motivaciji, iz katerih takšna dejanja prihajajo. Mariborka je bila že novembra 2024 tarča homofobnega incidenta: ob vhodu so se pojavili homofobni grafit in nalepke z nacionalistično vsebino. Junija 2025 so trije moški ponoči izza zaklenjenih vrat strgali mavrično zastavo in poškodovali napise na knjigarni. Nekaj časa je knjigarno moral posebej varovati najeti varnostnik.
Anja Zag Golob kot direktorica založbe VigeVageKnjige in lastnica omenjene knjigarne je v preteklosti že omenjala mladeniče, ki so vstopali v prostor in načrtno motili njihove javne prireditve. Prihajalo je do fizičnih incidentov. Skratka: nov napad je zato le naslednji člen v verigi, ki mu lahko hitro sledijo novi in hujši.
Zločin iz sovraštva
Tokrat so bila z rdečo barvo poškropljena vhodna vrata, tlakovci in fasada, barva pa je prodrla tudi v notranjost, vse do vitrine s knjigami. Mariborka sama napad razume kot zločin iz sovraštva, saj je v mestu Maribor postala prepoznaven prostor, prijazen skupnosti LGBTIQ+ in drugim manjšinam, s čimer pa je zmotila posamezne skupine z drugačnimi ideološkimi prepričanji.
Če je bila ista knjigarna pred tem napadena s homofobnimi napisi in nacionalističnimi nalepkami, potem ob upoštevanju dogodkov, ko je bila nasilno odstranjena mavrična zastava, hitro pridemo do sklepa, da imamo opraviti s predstavniki radikalne oziroma skrajne desnice in z ustreznim ideološkim motivom. O tem je svojčas govoril poslanec Matej Tašner Vatovec in dogajanje v parlamentu izrecno opisal kot dejanje neonacistov. Če imam prav, so ponavljajoči se incidenti povezani z razvojem ekstremističnih desničarskih skupin v Mariboru in Sloveniji. Zame je nepojmljivo, da ta kontekst v poročanju medijev ni vzpostavljen, kar po svoje dokazuje, da ti takšne povezave ne jemljejo resno.
Mariborka je v nekem smislu idealna tarča takšnega nasilja: knjigarna je na odprtem prostoru Koroške ceste, njena izložba in lokacija sta izpostavljeni ulici, ki deluje kot trg, vodijo jo ženske, kar opogumlja moške storilce. Lahka tarča je tudi v simbolnem smislu, ker knjigarna odkrito zastopa vrednote odprtosti, pluralizma in sprejemanja manjšin. Kdor želi poslati sporočilo proti LGBTIQ+ skupnosti, liberalnosti in kulturni odprtosti, lahko z nekaj barve, grafitom ali strgano zastavo napade vse to hkrati; ponoči potrebuje le nekaj minut!
Nacionalisti, ki napadajo knjige
Druga takšna tarča so verski objekti, zato ni presenečenje, da smo nedavno na mariborski sinagogi prebirali parole »Smrt Judom, Slava Sloveniji!« Skoraj nekaj bogoskrunskega je v tem, da za predmet političnega sovraštva izbereš prostor knjige, sploh če se ob tem še skrivaš za nacionalističnimi parolami!
Slovenska nacionalna identiteta se je stoletja vzpostavljala predvsem skozi jezik, pisano besedo in kulturo. Protislovje je očitno: če je kje nacionalistična retorika slovenskih radikalnežev o obrambi slovenstva postavljena pred ogledalo lastne bede, je to pred popackano slovensko knjigarno. Napasti tak prostor ima še posebno simbolno težo.
O razvoju desnega ekstremizma pri nas pišem, žal ob popolni blokadi medijev, v knjigi Skrajna desnica v Sloveniji: razvoj ekstremističnih gibanj po letu 2020. Tudi o tem, kako ekstremistične skupine z neonacisti vred živijo v simbiozi z desnimi strankami v Sloveniji, trenutno pa doživljajo svojo renesanso ob Janševi vladi. Dogajanja okoli Mariborke zato ni smiselno gledati izolirano od širšega razvoja radikalne desnice v Sloveniji, ker je indicev preveč. Zakaj je ta aspekt ušel iz trenutnih poročil o dogajanju, je zame uganka.
Molk politike
In kako je bilo z odzivi? Mariborska občinska politika se je k sreči odzvala, tudi predsednica republike. Pričakovali bi, da stranke Janeza Janše, Anžeta Logarja in Jerneja Vrtovca obsodijo takšno ravnanje. Vedno znova pričakujemo isto in vedno znova opažamo, da ob neonacističnih shodih molčijo in s tem pritrjujejo! Pričakovali bi, da notranji minister Franci Matoz skliče tiskovno konferenco in pove, kaj bo policija storila glede varovanja knjigarne. Čakamo na odziv vlade in predvsem vladajoče SDS.
Ko politika ob takšnih napadih molči, njen molk ni več naključje in tudi ne odsotnost stališča. Razumeti ga moramo kot del ozračja, v katerem se skrajna desnica lahko počuti vse bolj varno in samozavestno.
Ceterum censeo: mediji bi morali biti psi čuvaji demokracije, ne njeni vratarji in gospodarji molka. Slovensko novinarstvo je v svoji demokratični vlogi nevarno na psu: bolj ko je na psu, manj je v njem psa čuvaja. Kako učinkovito je mogoče kritični glas utišati že s tem, da ga vztrajno ignoriraš, sem imel skozi leta dovolj priložnosti spoznati.
Več:
Skrajna desnica v Sloveniji: razvoj ekstremističnih gibanj po letu 2020
Antisemitizem brez Judov: mariborska sinagoga in konstrukcija sovražnika