Še o strankarskih pravicah in dolžnostih glede sovraštva

V zapisu z naslovom Vključujoči Socialni demokrati in njihova pravica do Žige Turka sem se čudil, zakaj pri stranki, v katere rokah so trenutno resorji pravosodja, šolstva, medijev in kulture, po Althusserju tako rekoč ideološke aparate države, na svoje konference ne vabijo magistra Bernarda Brščiča, če želijo slišati drugačno mnenje o sovražnem govoru. Kar so slišali iz ust sicer povabljenega dr. Žige Turka, je namreč kolosalna ugotovitev, da nas sovražni govor ne ubija, temveč celo krepi duha, morda telo – njihovo radovednost sem analiziral v besedilu Socialni demokrati: sovražni govor, ki te ne ubije, temveč naredi močnejšega.

Povedati vse je super!

No, nekaj dni kasneje smo prisluhnili variaciji iste misli na temo nevarnega širjenja sovražnega govora ob posvetu pri predsedniku republike, kjer je Turk spet ugotavljal, kako čudovita je možnost, da lahko v življenju čisto vse povemo, dobesedno:

»A ni to krasno, da vsak lahko reče vse? Jaz mislim, da je to super!«

Dosežke tega pogovora sem povzel v besedilu Posvet pri Pahorju: malo o pravicah tistih, ki so sovraženi. No, zdaj se je Turk kot dolgoletni kolumnist Siola oglasil in odprl nekakšno polemiko z mano. Njegovo prejkone karikiranje pozicij se v ničemer ne dotika moje argumentacije, lahko pa bi ga na kratko povzel z naslednjim citatom, v katerem izraža občutke ogroženosti:

To je to! Svet za odziv na sovražni govor je prepoznal, da Žiga Turk izvaja sovražni govor! “Ime mi je Žiga Turk in sem izvajalec sovražnega govora.” Tako bi moral začeti vsak svoj nastop, ne samo na sestankih skupine za odvajanje od sovražnega govora, kamor bi bil obsojen hoditi.

Turk zapomnil sem si pariz

Turkova kolumna na straneh Siola

Igrati utišano žrtev

Res je: že omenjeni koalicijski stranki sem očital, da na svoje konference v funkciji strokovnjakov o temi sovražnega govora vabi ljudi, ki jih tisti, ki se ukvarjajo z njegovo identifikacijo, prepoznavajo kot njegove promotorje in legitimatorje. Zdaj se je Turk odločil, da iz sebe naredi ultimativno žrtev, ker da je bil nekoč – takrat – napačno razumljen. Že res, da mu največkrat, a ne vedno, ni mogoče očitati tolikšne radikalnosti v perpetuiranju sovraštva, kot jo najdemo pri celi plejadi njegovi somišljenikov na desnici.

S pozicije načel pa pri vseh vedno znova naletimo na isto vižo: v času, ko se v Sloveniji kolektivna psihoza sovraštva in ksenofobno hujskaštvo nesluteno bohotita, nas nenehno svarijo le okoli tega, kako pomembna da je pravica do svobode izražanja. Ker sta to nasprotna pojma, se s prenosom poudarka nenadoma spremeni tema razprave, zato verjamem, da bi takšen obrat lahko velikokrat, kar se tiče argumentacijske sheme, obravnavali kot specifičen red herring, torej za obliko preusmerjanja razprave. Presenetljivo takšno obrambno ravnanje ni, ker običajno pripadajo političnim krogom, čigar psihopolitika delovanja temelji na širjenju strahu in ustvarjanju podob sovražnika.

Nekdo, ki ga je krog vrha stranke SD kar trikrat v dveh tednih izbrano povabil na pogovor ob isti temi (najprej Ciril Baškovič kot predsednik Programskega sveta RTV Slovenija, potem vodstvo stranke na svojo konferenco, na koncu pa še Borut Pahor na svojem posvetu), zdaj pričakovano igra vlogo preganjanca in ob vsakem še tako majhnem slabo slišanem dvomu vpije stavek, ki ga je tudi zapisal: »Kako malo manjka, da (me) ne utišajo«. Skratka, tisti, ki prejema vabila, je ogrožen v javnem izrekanju svojih stališč, ne vsi tisti, ki na nepomembnih mestih nekje na spletu v to dvomimo. Poglejmo si, v čem se Turk moti.

Libertarnost in sovražni govor, ki ga ni

Njegova pozicija je libertarna, kot vemo: sovražnega govora za njemu podobne praktično v družbi ni – to je izmišljen koncept, s katerem želi neka politika nekomu natakniti nagobčnik. Vsakič, ko omeniš besedo »sovražni govor« in pokažeš na kakšen njegov konkretni primer, bo takšen zamahnil z roko in dejal: »Ne, ne, to je pomota, temu se reče svoboda govora«. Logika pogovora o sovražnem govoru je ab ovo vedno obsojena na neuspeh, ker se sogovorec vselej že v prvem koraku izmakne. A potem je še huje: tudi če bi ga že identificirali in bi bil pripravljen libertarec sprejeti, da nekaj je sovražni govor, zanj ne bi bil nevaren. Ne bi ubijal, ampak jačal telo in duha. In tudi če bi bil nevaren, moramo še vedno dati prednost svobodi izražanja. A ni super, da lahko vse povemo? S tem je na koncu začarani krog sklenjen.

V najboljšem primeru bo sledilo sklicevanje na pravno definiran in pregonljiv sovražni govor, ki da je bistveno ožji od tega, kar smo običajno z njim pripravljeni razumeti. Ob tem pa bo izzvani spet vsakič pozabil grajati, zakaj ga pri nas praktično ne preganjamo. In smo spet pri tem, da sovražnega govora de facto in de iure tako rekoč ni. Značilno libertarec nanj gleda kot na omejevanje svobode govora, ki jo vidi kot absolutno človekovo pravico tudi takrat, ko ta radikalno posega v pravice druge.

Kaj je povedal »Svet za odziv na sovražni in diskriminatorni govor«?

Če se vrnem k njegovemu zapisu. Turkova omenjena kolumna nosi naslov »Zapomnil sem si Pariz« in funkcionira kot moralistično nadaljevanje njegove tri leta stare »Zapomnite si Pariz!« – tiste, ki je bila deležna graje Sveta za odziv na sovražni in diskriminatorni govor. Takrat naj bi bil po krivici napačno razumljen. Zakaj že? Avtor se je odzval na teroristični napad v Parizu, pri tem pa izrekel nekaj poudarkov, ki jih stališče organa, ki se ukvarja s prepoznavanjem sovražnega govora, tudi jasno navede. Naj ga citiram:

V tekstu dr. Žige Turka je že v začetku nakopičenih nekaj grobih rasizmov (»Zakaj ne bi Afričani tudi hitreje mislili, če že hitro tečejo. Enkrat, ko bodo imeli dobre šole je mogoče tudi to.«), ki jih avtor »nadgradi« z (ana)logicističnim, »zdravorazumskim« utemeljevanjem predsodkov in stereotipov do muslimank in muslimanov (»Ni vsak musliman potencialni terorist … so pa skoraj vsi teroristi muslimani«). Turkovo razmišljanje je polno negativnih stereotipov o arabskem svetu, muslimanski veri in kulturi, obenem pa poveličevanja kulture zahodne civilizacije kot nosilke svobode in človekovih pravic. Avtor se problematičnosti načina svojega ubesedovanja zaveda, svoja stališča na več mestih mehča, zavija v leporečje o nujnosti integracije, kljub temu pa se osnovni liniji jezika kulturnega rasizma in etnocentrizma ne odreče. Umanjka zavedanje, da pri naslavljanju tovrstnih občutljivih vprašanj z jezikom ne smemo izražati, širiti, razpihovati, spodbujati ali opravičevati ideologij večvrednosti enih nad drugimi, rasizma, ksenofobije, etnocentrizma ter predsodkov in stereotipov, ki lahko vodijo v izključevanje, diskriminacijo ali celo nasilje.

Afričani mislijo počasneje

Navedeno stališče je izjemno precizno. Če nekdo zapiše stavka »Zakaj ne bi Afričani tudi hitreje mislili, če že hitro tečejo. Enkrat, ko bodo imeli dobre šole je mogoče tudi to«, vzpostavlja rasno razliko v kognitivnih zmožnostih: Afričani zanj mislijo počasneje. Ta trditev ni utemeljena v nobeni študiji, zato je lahko le v predsodkih.

Turk poskuša v novi kolumni pojasniti intenco svoje razlage, menda v tem, da je kognitivni zaostanek posledica slabih šol. Res ne vem, če obstaja kakšna korelacija med obojim, ampak dobrohotno pripustimo, da je tako. Kaj bi iz tega sledilo? Da se ob rojstvu rodimo vsi enaki, potem pa belopolte šole naredijo za hitro misleče, temnopolte pa ne? Morda verjame, da šolanje nekako »pokvari« hitrost mišljenja pri temnopoltih, čeprav so se rodili z enakimi sposobnostmi kot netemnopolti? Ne, to ne more držati. Kajti na nekem drugem mestu razloži, kako nevaren da  je »socialni konstrukt« (!) kakšnega Jean-Jacquesa Rousseauja, po katerem se menda vsi rodimo enaki in s tem taki možnosti oporeka:

Iz te zablode izhaja prepričanje, da so ob rojstvu vsi enaki, moški in ženske, beli in temnopolti, da je skoraj samo od vzgoje in okolja odvisno, v kaj bodo odrasli. Da jih lahko država skozi izobraževalni sistem in druge oblike zgnete v novega človeka, pa naj gre za nacističnega, komunističnega ali multikulturnega.

Turk torej oporeka, da bi se temnopolti res rodili z enakimi kognitivnimi sposobnostmi kot belopolti – če je sprva menil, da bo šola popravila dejstvo, da temnopolti mislijo počasneje, ima zdaj (ali ves čas?) do vzgoje in okolja, najbrž tudi šolskega, določene pomisleke.

Vemo, da je ideja o višji inteligenci določenih ras že kar nekaj časa priljubljena promocijska teza (tudi) tako imenovanega znanstvenega rasizma, preko nje pa se širi do številnih intelektualcev, v »alt-right« gibanju vzpostavljenih dežurnih ideologov in čaščenih gurujev. Trenutno razvpit je Jordan Peterson. Kaj lahko iz povedanega izpeljemo? Da se za Turka Afričani res rodijo počasneje misleči, kot »neenaki« in da je zabloda verjeti v socialne konstrukte o enakosti, da pa dopušča, da bodo »z boljšimi šolami pobirali tudi medalje v matematiki«. Res prijazno od njega, toda še vedno velja, da je rasizem po definiciji predsodek o rasnih razlikah med ljudmi, tudi če je komplimentiran z dodatkom o možnih medaljah.

»Skoraj vsi teroristi so muslimani«

Naj se dotaknem še drugega očitnega poudarka iz njegove kolumne, v kateri je Svet prepoznal sovražni govor. Turkova domislica  »Ni vsak musliman potencialni terorist … so pa skoraj vsi teroristi muslimani« znova implicira nevarno posplošitev v obliki neutemeljenega stereotipa v klasični funkciji islamofobne fear-mongering: k sreči tu ne potrebujemo znanosti, dovolj je že statistika, da bi se dokopali do njene resničnosti. Ob tem zapiše:

»In kot kažejo statistike tega stoletja, so skoraj vsi teroristi, ki so v Evropi povzročili človeške žrtve, muslimani… Norvežan Breivik je osamljen črni labod te žalostne statistike.«

No, statistike tega stoletja ali širše kažejo, da je to propagandna laž ali mit, ki se v zadnjih letih uporablja za širjenje strahu pred muslimani, kar s pridom in brez rezerve počne ravno slovenska desna politika. Vse uradne številke kažejo, da je po 11. septembru le okoli 20 odstotkov vseh terorističnih napadov izpeljala kakšna islamistična skupina – ob čemer predstavljajo muslimani okoli 23 odstotkov svetovne populacije. Med letoma 1980 in 2005 je bilo na ameriški tleh le 6 odstotkov vseh terorističnih napadov povzročenih s strani islamistov; Global Terrorism Database (START/GTB) pokaže nekaj podobnega tudi za Zahodno Evropo, a tu podatki variirajo in seveda drži, da je takih napadov več po letu 2015. Npr. med letoma 2009 in 2013 so nemuslimani v Evropi predstavljali večino teroristov, med njimi je bilo manj kot 2 odstotka muslimanov. Za nameček številko terorističnih dejanj v Evropi upada. Manipulacije s selektivno evidenco tem podatkom ne morejo do živega.

Islam, ki ubija

Pač pa je dolgo veljalo, da so po svetu muslimani najpogostejše žrtve terorizma, a so v današnjem trenutku zadnjih nekaj let postali predmet priljubljene stereotipizacije, na katero se vehementno opira Turk – da so namreč nenadoma sprva Al Kaida, v zadnjih letih pa Islamska država in džihadisti, na kratko »muslimani«, krivi za vse primere terorizma. O tem več v prispevku All Muslims are often blamed for single acts of terror. Psychology explains how to stop it.

Ravno tako velja, da so teroristični napadi s strani muslimanov v ZDA lahko deležni kar 357 odstotkov večje medijske pozornosti, kot pišejo raziskovalci na Univerzi v Alabami. Kar ustreza vtisu o medijskem okvirjanju, ki riše muslimane v negativni luči, islam pa je predstavljen kot nevarna in ogrožujoča religija. Zlahka si potemtakem predstavljamo dimenzije Turkove začetne trditve, da so skoraj vsi teroristi muslimani – in resnici na ljubo se tukaj v ničemer ne razlikuje od drugih, sovraštvo goječih slovenskih avtorjev, npr. Bernarda Brščiča, ki je le nekaj dni nazaj objavil istovižni zapis s pomenljivim naslovom »Islam ubija. Multikulturalizem ubija«. Kar se mene tiče, je ugotovitev Sveta bila več kot upravičena! Koga lahko Turk prepriča, da v njegovem stališču »ni bilo sence sovražnosti ali nestrpnosti«?

O pravicah in dolžnostih

Za konec pa tole. Pri Socialnih demokratih, ki trenutno obvladujejo ključne ideološke aparate države, imajo pravico do Žige Turka, Bernarda Brščiča in podobnih, kot sem že zapisal. Imajo jo na konferencah stranke, na RTV Slovenija ali pri svojem predsedniku republike. Kar se mene tiče, naj z veseljem dialoško prisluhnejo stališčem o tem, da so vsi teroristi muslimani, da Afričani mislijo počasneje in da sovražnega govora okoli nas ni. Imajo pa tudi, glede na svoj položaj in moč, pomembno dolžnost vsem, ki opozarjamo na porast sovraštva in ksenofobije v družbi, konkretno pojasniti, kaj jim je z njihovim »dialoškim pluralizmom« uspelo doseči.

Fikcijski potencial pomnjenja: kako muslimani v Sloveniji že urijo samomorilce

Muslimani v Sloveniji menda spet grozijo. Še več, menda že pozivajo k urjenju samomorilcev. Kako? Dramatizirani primer je zanimiv predvsem z vidika diskreditacijskega pripisa že definiranemu sovražniku, v tem primeru medijsko nenehno stigmatizirani skupnosti.

Kar islamska skupnost v Sloveniji resnično je. Česa je torej obtožen njihov vodja v Sloveniji po tistem, ko je nekdo v zadnjih letih na lokacijo nastajajoče džamije v Ljubljani neutrudno prinašal svinjske polovice, velike kozarce, napolnjene s krvjo, in razbijal njihove prostore? Tiste, čigar vodja je kasneje za pogrom proti muslimanom izrecno obtožil medije in pri tem izrecno, kot primer, navedel tednik Reporter?

Škandaloznost spomina: muslimani, ki pomnijo

Nič manj kot izrečene grožnje. Tako so jo definirali Janševi mediji Demokracija, Reporter in Nova24TV, družno in vsi po vrsti:

Nevzet Porić, generalni sekretar Islamske skupnosti v Sloveniji in svetnik Liste Zorana Jankovića, je Slovenkam in Slovencem, ki so proti islamizaciji prestolnice, zagrozil, da si jih bodo »muslimani (…) zapomnili«.

Izjavo zapiše Reporter, medtem ko Demokracija in Nova24TV, ki objavlja Janšev tednik, prinaša menda natančen citat te izjave in se ob tem obregne od dejstvo, da drugi mediji ob tem molčijo:

Citiramo njegovo izjavo, ki jo je danes zjutraj pri poročilih predvajal tudi Radio Slovenija (izjave nismo lektorirali, op. ur.): »Mi mu tega nikoli ne bomo pozabili. Seveda pa si bomo zapomnili vse tiste, ki so bili proti, in so glasovali in so ovirali projekt izgradnje džamije …« Izjave radio ni predvajal v celoti, ostali mediji pa o njej molčijo, saj je STA, katere poročilo povzemajo vsi ostali spletni mediji, ne omenja.

Reporter Porić grožnja

Članek v Reporterju in odkrivanje groženj

Ne bodo pozabili na svinjske glave

Neposredni kontekst nastanka njegove izjave je predlog, da se del Parmove ulice za Bežigradom ob džamiji preimenuje v Džamijsko ulico, na seji ljubljanskega mestnega odbora. Nekateri so ta predlog podprli, spet drugi ne.  V Reporterju je zato Jože Biščak zapisal: »Potem ko je pohvalil župana Zorana Jankovića, češ da muslimani ne bodo nikoli pozabili njegovega sodelovanja z njimi, pa je vsem drugim odkrito zagrozil: ‘Seveda pa si bomo zapomnili vse tiste, ki so bili proti in so ovirali projekt izgradnje džamije.’« Kot vidimo, je Porićeva evokacija tistega »Zapomnili si bomo« postavljena v kontrast s pohvalo. V imenu svoje revije pa jo Reporter komentira kot grožnjo, katere žrtev naj bi že v drugo bila taista revija:

Halo? Kako prosim? Islamska skupnost, ki je revijo Reporter obtožila, da je kriva, ker je na gradbišču džamije pred meseci končalo nekaj svinjskih glav, zdaj grozi, da si jih bodo zapomnili! Kaj take besede visokega predstavnika islamske skupnosti v neki državi pomenijo, na lastni koži spoznavajo Švedi, Francozi, Italijani, Angleži in Nemci.

Še več, novinar stopnjuje svojo interpretacijo in »Seveda si bomo zapomnili vse tiste« nadgradi v razlago, po kateri ta pomeni nič manj kot jasen apel muslimanom, da začnejo nadlegovati, pretepati in ubijati. Stališče, ki implicira zgolj preprosto zavezo ali apel po zapomnitvi, nasprotnikov džamije namreč, je bilo predrugačeno na način, kjer spomin (mneme, recollectio) kot tak nenadoma postane maksimalno nevarno dejanje:

Običajno se s takim pozivom odpre odprt lov na staroselce, ki jih muslimani začno nadlegovati, pretepati in celo ubijati. Taki pozivi se končajo z radikalizacijo muslimanov, ki v imenu Alaha, Mohameda in Korana načrtujejo in izvedejo teroristične napade.

Porić že uri samomorilce

In kot da ni dovolj, verjetno največje verbalno napihovanje z željo po diskreditaciji si je privoščil še včerajšnji dekan Fakultete za državne in evropske študije in nekoč ozek sopotnik Janeza Janše. Kaj je tvitnil dr. Damir Črnčec, sicer že znan po svojih nenehnih islamofobnih stališčih? Ugledal je nič manj kot neposredno fizično grožnjo in navrgel namig, da Porić morda že uri samomorilce:

Škandal!!! To je neposredna grožnja. Že uri samomorilce?!

Črnčec grožnja zapomnili

Črnčec in njegova zaznava škandaloznosti Porićeve izjave

Popolnoma nedolžen glagol, niti ne govorno dejanje, je v ksenofobnem spinu hipertrofiral v neimplicirani namen  –  nekako po načelu, da »Zapomnili si bomo« lahko neizbežno pomeni le »Naredili vam bomo nekaj hudega«. Se pravi, nekaj takega kot ubili.

Kaj nam bo multikulturnost?

Izmišljeno dramatizacijo in semantični preskok, ki ima v tem primeru povsem izmišljeni output, evidentno poganja bolj ali manj težko skrita islamofobija. Kolonizacija človeškosti in zdrave pameti z njeno pomočjo steče še s pomočjo dvakrat ponovljene zavrnitve »multikulturne Slovenije« – te groze vseh groz v na ta način ustvarjanem psihotičnem univerzumu strahu in sovraštva. Ob tem so navedeni načini, ki jasno izražajo, kaj so bile etape, ki vodijo do te grozljive multikulturnosti:

Naj ob tem tudi spomnimo, da je največ finančnih sredstev za izgradnjo kulturnega centra prišlo iz Katarja, torej iz države, ki se je v zadnjem času znašla v izolaciji s strani svojih sosed zaradi obtožb o domnevnem financiranju terorizma. Glede slednjega ima tudi Slovenija bogate izkušnje, vsaj glede na zadnja odkritja v zvezi s pranjem iranskega denarja preko NLB, za kar nosijo politično odgovornost predvsem tisti, ki sicer podpirajo »multikulturno Slovenijo«… A ob teh besedah je marsikoga zmrazilo in mnogi se sprašujejo, ali gre v tem primeru za grožnjo vsem, ki niso navdušeni nad vse bolj očitno navzočnostjo islama v »multikulturni« Ljubljani ter Sloveniji nasploh.

Vidimo, da se namigi iz Demokracije in Reporterja tokrat za trenutek evfemistično ublažijo s frazo »niso navdušeni nad« – multikulturnost je bila ves čas ksenofobno prezentirana kot resna podlaga za teroristično nevarnost.

Nova Porić grožnja

Nova24TV in odkrivanje grožnje – že v naslovu

Fikcijski potencial pripisa neke grožnje, ki je ni

Primer ni zanimiv le zaradi neovirane medijske produkcije ksenofobije in sovraštva ter deleža, ki ga domači novinarji nenehno ustvarjajo v njej. Osupljiv je postal ravno ta korak iskanja in najdevanja že minimalnega, pa še to fikcijskega potenciala za pripis neke grožnje, ki ga s sabo prinašajo besede kot nosilke pomena. Demonizirana Porićeva »zapomnitev« tistih, ki so ovirali projekt izgradnje džamije, je v krču iskanja najmanjšega povoda za obtožbo sama vzeta za alibi realnosti strahu pred muslimani, s katero se je začela ta islamofobna veriga prezentacij.

Več:

Medijsko sovraštvo do islama in vzniki nasilja

Prašičje glave in invencija obsodbe nestrpnosti

Kako stimulirati akterje sovražnega govora: primer ČrnčecKako stimulirati akterje sovražnega govora: primer Črnčec

Jelinčič kot predavatelj o beguncih: o zablodi sklicevanja na strpno družbo

Da bodo organizatorji v mariborskem združenju EPEKA v svoje mladinske delavnice o beguncih povabili Zmaga Jelinčiča Plemenitega, je prepričalo tudi ertevejevce, da so o tem v svoj osrednji dnevnik uvrstili kratek prispevek Rajke Pupovac. V njem so se zadovoljili predvsem z informativno platjo predstavitve, dlje od nje niso želeli ali zmogli.

Jelinčič izsek predavanje EPEKA

Telefonski nastop Zmaga Jelinčiča v prispevku TV SLO

Zgodba je dejansko enostavna: povabilo je sprožilo nekaj potrebnega zgražanja ali vsaj spraševanja, kaj lahko počne na takšnem izobraževanju odkriti nasprotnik, če ne sovražnik beguncev in kaj bo zraven njega počela recimo Slovenska filantropija? Saj se vendar ve: pogovarjati se bo treba od začetka o neutemeljenosti sovraštva in nestrpnosti, razlagati zgodbe beguncev tistim, ki ne zmorejo empatije, sprožati z njim diskusijo o svojem lastnem poslanstvu. Filantropi menda še razmišljajo, so dejali pretekle dni, ali bi se morda umaknili s sporeda.

Medijska obravnava in pristop sta odvisna od začetnega imputa spraševanja: kakšen status ima povabilo Zmagu Jelinčiču na omenjeni dogodek, je legitimno ali ne? S čim so ga upravičevali, kako so pojasnili svojo odločitev? Naj takoj povem: zame je deplasirano, absurdno, nelogično in na koncu kot nemoralno povsem nedopustno.

Sovraštvo kot pedagoška spodbuda

V svoji posebni izjavi za javnost glede povabila Jelinčiču so v združenju EPEKA zapisali, da je »današnji problem begunstva in migracij postal orodje za pridobivanje poceni političnih točk politikov, ustvarjanje polov in podpihovanje nestrpnosti iz vseh strani«.

In potem so se, da bi se »soočili s tem dejstvom«, odločili za »predstavitev pogleda na begunsko problematiko s strani prvaka Slovenske nacionalne stranke g. Zmaga Jelinčiča«.

S tem bodo nevedni »udeleženci iz tujine in Slovenije lahko spoznali poglede in stališča, katera se goji ne samo v Sloveniji, ampak po celotni Evropski skupnosti.« Očitno po načelu: če vas zanima, kaj se dogaja živalim v mesnici, povabite mesarja. Če želite vedeti, zakaj ljudje pijejo alkohol, povabite alkoholika. Če vas zanimajo serijski morilci, kakšnega pokličite. Če bi radi govorili o sovraštvu do beguncev, pokličite sovražnika.

No, to je evidentno le ena linija racionalizacije njihove izbire: če beremo natančno, je Jelinčič je zanje strokovnjak za podpihovanje nestrpnosti in hkrati podpihovalec. Da bi svojo odlično izbiro že podkrepili, so pridodali še sklicevanje za »vseobsegajočo multidisciplinarno usposabljanje«, kjer jim zaokroženo totaliteto pristopa predstavlja ravno dejstvo, kot poudarjajo, da »ne izključujemo mnenj, ampak jih preko soočenja z nasprotujočimi si mnenji spodbujamo h kritičnosti in ustvarjanju lastne slike o situaciji po pridobivanju znanj in dejstev«.

Hvalevredno? Je to kakšna posebna pedagoška agenda? Ja, približno toliko, kot če bi na razpravo o holokavstu povabili kakšnega njegovega zagovornika, dodali še neonacističnega skeptika, ki meni, da holokavsta ni bilo in ju soočili s preživelimi žrtvami. Vse v duhu neizključevanja drugačnih mnenj in plodnega soočenja nasprotnih si stališč. Ojej, in temu pravijo spodbuda h kritičnosti.

Strpna družba in raznoliki Jelinčič

Vrhunec je moralizem, s katerim so poskusili zmanipulirati še zadnje dvomljivce v njihovo imenitno odločitev: »Mladi v Združenju EPEKA verjamemo, da je ključ do strpne družbe prav ustvarjanje prostora za raznolikost in soočanje z drugače mislečimi.«

Se pravi, bolj ali manj: kdor ni za Jelinčiča in ima kakšne pomisleke glede vabila, ni za raznolikost, drugačno misleče in ne prispeva k strpni družbi.

Mnenje, ki se mora pretvarjati, da so sovražni govor, diskriminacija, sovraštvo in netoleranca zgolj oblike drugačnega mnenja, mi pa smo strpni člani družbe takrat, ko ga sprejmemo kot takšnega – torej kot nam drugačnega. Porazno izhodišče argumentacijskega ekvilibrija, kjer se predpostavi, da so vsa stališča, pro et contra, enako dopustna in enakovredna. Ko gre za njihovo dopuščanje, bi bila morda v kakšnem drugem kontekstu smiselna, v primeru beguncev in preizkušenih uporabnih sovražnega govora pa gotovo niso. Prej so videti kot požirek iz zastrupljenega studenca.

Danes je praktično vsa zastavljena resna bitka proti sovražnemu govoru, nestrpnosti in diskriminaciji odvisna od prav nasprotne predpostavke, izključitve take možnosti: da gre za nedopustna ravnanja, ki niso enakovredna, zgolj manifestacija hvalevredne svobode izražanja, zgolj drugačna in strogo vzeto vrednostno enakovredna, ker so vsa po vrsti mnenja. Ne, sovražni govor predvsem nikoli ni zgolj samo mnenje. In tudi ne takšno, ki bi ga smeli dopustiti.

Ne srčkano, perverzno

O tem, kaj so bili najbolj priljubljeni sovražni argumenti proti beguncem, tudi Jelinčičevi, sem podrobneje večkrat pisal ob prvem begunskem valu, še v tisti fazi, ko je slovenska fantazmatska slika še čvrsto in skoraj izključno slonela na paranoidnem pričakovanju njihovega prihoda. Pri EPEKA jih očitno poznajo, saj sicer prvaka nacionalne stranke ne bi vabili – nikoli ne morejo dejati, da ne vedo, kaj si njihov gost misli. V tem smislu je njihova utemeljitev odločitve perverzna.

Nekaj podobnega velja za financerje in celoten kontekst: program namreč financira Evropska skupnost, denar so pri EPEKA prijeli od agencije Movit. Novinarka se je v omenjenem prispevku TV Slovenija obrnila nanje z zahtevo po pojasnilu, ti pa so zapisali, »da bo Jelinčič predstavil svoj pogled na vzpon desničarskih politik, udeleženci pa bodo lahko do tega kritični«. Bilo bi prijazno, če ne bi bilo noro.

Jelinčič predaval o beguncih movit

Izsek iz prispevka v dnevniku TV SLO

Skratka, tudi če odmislimo razkorak med tematsko opredelitvijo predstavitve, ki pri organizatorjih variira (tema predavanja naj bi bili »begunci« vs. »vzpon desničarskih politik«), se financerju ne zdi nikakor nič spornega v izbiri – kakor da bi omenjeni bil odličen znanstvenik s področja politologije in kakor da bi, recimo, povabilo zanikovalcu holokavsta bilo sprejemljivo, ker bodo navzoči lahko prišli do imenitne priložnosti, da so do njega kritični. Če ne bi bilo perverzno, bi bilo srčkano.

Sovražni govor in dialektika

Slovenska filantropija je storila dve napaki: na začetku je bila omledna, na koncu pa celo ni odpovedala sodelovanja, zvemo iz prispevka, ampak se dogodka bo udeležila. In se osmešila. V prispevku je celo ponudila polovično rešitev, bojda sprejemljivo: različna mnenja, so dejali, bi morali soočiti naenkrat in ne na različnih predavanjih. Kot da bi soočenje njihovih članov in Jelinčiča bilo kaj bolj sprejemljivo. No, seveda ne bi ničesar posebej spremenilo. S sovražnogovorcem se pač ne pogovarjaš v duhu dialektičnega prepričevanja, brušenja argumentov in napredovanje na poti k resnici. Torej ne zato, ker se ne moreš, ampak ker ob tem ne gre niti za izmenjavo različnih mnenj. Naj spomnim, da je v primeru izjemno dolgega odloga sleherne obsodbe sovražnega govora do beguncev domače politike celo sam predsednik Pahor ubral podobno pot: licemerno je svojo obsodbo začel z deplasiranim zagovorom pravice do drugačnega mnenja – na kar sem že opozorilna kar sem že opozoril -, podobno kot to počnejo pri EPEKA.

Tako kot teh pač ne more biti, če živimo v normalno socialnem in kulturnem okolju, glede zelo veliko stvari: o tem, ali bi ljudi morda mučili ali ne, ženske obrezovali in Jude, ker komu niso všeč, pobijali ali ne. Na podoben način pade v vodo nakazana intenca, po kateri bi Jelinčičev nastop dejansko sprožil »pravilnost« reakcij in nas ustrezno podučil, česa naj ne mislimo o beguncih. Pretvarjati bi se torej morali, kot da še ne vemo, kam cilja Jelinčič, zato bomo s pravim kompasom ob njegovi pomoči šele našli ustrezno pot.

Posledica povabila Jelinčiču in končno zelo indiferentnega prispevka na televiziji o tem je zgolj ena: legitimacija diskurza in njegovih nosilcev, namesto njihova javna diskvalifikacija. V primeru EPEKA načrtna in premišljena, zatorej perverzna, v medijskem kontekstu verjetno nehotena: Jelinčiču je omogočila ne samo nastop na predavanju o beguncih, ampak tudi medijsko promocijo njega in njegovih stališč.

Več:

Sovraštvo Slovencev do beguncev: zelo kratek vodič

Pahor najprej o pravici do drugačnega mnenja, nato šele o sovraštvu

Pupovac Dnevnik Jelinčič begunci predavanje

Izsek iz prispevka Rajke Pupovac in odgovor novinarki

 

Prostitutke in medijski zvodniki: kako so Janšev tvit soustvarili novinarji

Zdaj, ko so celo pri Svetu Evrope obsodili Janšev tvit na račun novinark RTV Slovenija Eugenije Carl in Mojce Pašek Šetinc, kar so označili za najvišjo obliko pritiska na novinarje, ko so na nedopustnost žalitev opozorili celo Novinarji brez meja, je morda prišel čas za kratko rekapitulacijo motivov Janševih permanentnih verbalnih napadov na novinarje.

Janša tvit svet Evrope

Njegove pritiske na medije bi lahko v grobem razdelili na realne, konkretne intervencije vanje, dolgo bojevane vojne z njimi s pomočjo npr. državnih lastniškim deležev in nadzornih svetov, kakršnim smo bili priča predvsem v njegovem mandatu 2004 do 2008, ter na tiste druge, diskreditacijske, verbalne, propagandne.

Slednji se kažejo predvsem v oblikah uporabe diskreditacijskega jezika, norčevanjih, žalitvah, smešenjih in v zadnjem času tudi seksizmih. Česar Janša v svoji previdnosti ni uspel izreči v kamere, mu je največkrat uspelo v navidez varnem zavetju tviterja.

Vojna z mediji in novinarska voljnost

Konkretni pritiski in zavojevanja so dosegli svoj vrhunec upora v novinarski peticiji leta 2007, še danes eni največjih Janševih bolečin, ki je ne more pozabiti, pa tudi kontrareakcijo njemu v podporo v Steinbuchovi antipeticiji, ustanovitvi ZNP in nastanku brezplačnikov, ko se je Janša po delnem neuspehu odločil zamenjati strategije neposrednega osvajanja medijev in za eno leto prešel v gverilske taktike delovanja. Nikoli ni priznal, da so bili brezplačniki njegovo finančno in uredniško maslo.

Čeprav še danes zanika svoj neposreden vpliv ali poskus vpliva na medije, pa nikoli ni bilo pravega dvoma, da so bili v njegovem prvem polnem mandatu sprva lastniško in nadzorniško, nato pa uredniško in vsebinsko v večji meri njemu podrejeni naslednji: STA, RTV Slovenija, Delo, Večer, Primorske novice. Kasneje so se jim pridružili še nekateri.

Dolga leta sem kritiziral novinarsko nesenzibilnost in neobičajno solidarnost v odnosu do novega političnega škornja, ki so ga v posameznih kolektivih novinarji preprosto sprejeli kot novo neizbežno dejstvo, brez posebnega upiranja. Vsa čast izjemam, toda bile so preredke.

Kot dober zgled upora žal ne bi mogel izbrati nobenega: na STA so se v veliki meri podredili direktorici Alenki Paulin in odgovornemu uredniku Borutu Mešku, na RTV Slovenija je vladal triumvirat Možina (direktor TV Slovenija), Vasle (direktor Radia Slovenija) in Guzej (generalni direktor), družbo pa jim je delal Stane Granda kot predsednik programskega sveta. Primer Dela je sorazmerno dobro dokumentiran, rokave sta na misiji najbolj zavihala Danilo Slivnik in Peter Jančič.

Na Večeru sta se za predsednika vlade žrtvovala zakonca Milan Predan in Darka Zvonar Predan, pomočnikov ni manjkalo. Na Primorskih novicah so ob pomoči župana Borisa Popoviča delo ob drugih opravili Sergej Škrlj, Tino Mamić in Suzana Zornada Vrabec.

Vendar je bila bolj od navedenih problematična molčeča večina, vdana v usodo, sprijaznjena in indignirana v zelo omejenem obsegu. Dobro dokumentiran je npr. primer uredništva Večera, ki je kolektivno javno zapisalo, da pri njih ni političnih pritiskov in cenzure, čeprav so se v pisarnah istočasno spotikali ob ti. bunkerje.

Predsednik vlade kot dežurni urednik

Kot je za New York Times nekoč povedala njegova državna sekretarka, ki je ob vezani trgovini nakupa Dela v zameno za Mercator stopila na stran Boška Šrota, je Janša dnevno pisaril urednikom slovenskim časopisov in zahteval spremembe naslovov in vsebin. Toda ko je zaradi izgube politične moči in delno vendarle pritiska novinarjev začel upadati njegov neposreden vpliv, je prišel leta 2008 še poraz na volitvah. Glede svojih  strasti v odnosu do njih je za nekaj let bil prisiljen staviti na svoje zveste medijske satelite in novinarske pribočnike, ki so mu še ostali in še ostajajo, dokler se leta 2015 ni odločil za naskok s projektom Nove 24, začel zbirati denar ter prepričevati delničarje v korist nove medijske hiše, ki bo »normalizirala« nenormalno medijsko stanje. Kot izkušeni politik se za nameček zaveda, da se politične bitke danes ne dobivajo brez konstrukcij medijske realnosti – te so odločilne.

Ves ta čas, vsa ta leta, pa je skupaj s svojimi političnimi privrženci nadaljeval s strankarsko diskreditacijo vseh medijev, urednikov in novinarjev, ki so mu slikali neljubo resničnost, za katero je presodil, da ni usklajena s podobo in stvarnostjo, v kateri je on nezmotljivi vladar.

Kalifati in džihad

Velik del intenzivnega diskreditacijskega diskurza je bil vezan na zapise na spletni strani SDS, kjer nikoli ni zmanjkalo stigmatizacij in žalitev, na nastope v parlamentu, različne intervjuje ali medijske pojavitve, nekaj časa tudi na anonimne zapise nekega Tomaža Majera. V njih je vedno znova odkrival zarote, njemu nenaklonjena komunajzarska trobila, »uradne liste tranzicijske levice«, novinarske politkomisarje in Goebbelsove podanike.

Ko je leta 2011 Janša prešel na tviter, je počasi začel odkrivati neslutene propagandne možnosti tega socialnega omrežja in jih s pridom uporabljati. Postajal je vedno bolj drzen, besede so postajala vse težje, novinarjem pa znova običajno ni bilo mar, napade nase so največkrat stoično prenašali brez ugovora. Že leta 2014 je npr. Janša na svojem tviter računu označil Delo za »uradno glasilo kalifata«. Ne, nič se ni zgodilo.

Janša tviter Delo kalifat kristjanofobija

Spomnim se, da sem prvi opozoril na nevzdržen sovražni govor, ki ga je z oznako »opankarski žurnalizem« Janša sprva usmeril v novinarko Gordano Stojiljković, potem pa še v druge. Še pred tem sem dolga leta svaril pred posledicami diskurza »ad hominem« v domačem političnem govoru in ga konkretno ilustriral. Sledili so napadi ne Erika Valenčiča kot »potencialnega terorista«. V nekaj zapisih sem analiziral Janševe večletne pritiske na novinarje skozi podeljevanje »piškotkov« – in ni se težko prepričati, da se nanje nihče ni odzval vse do danes.

Težava je morda celo v tem, da teh razbohotenih diskreditacij v njihovi bogati paleti variacij, vse od žalitev, kompromitacij, posmehovanja in šovinizma, niti ne znamo misliti. Šele kasneje nastopi težava z reakcijskim pogumom in posledično bojaznijo upora. Verjetno se nekateri novinarji celo tolažijo z povsem napačno taktiko, češ treba ga je ignorirati. Prepričan sem, da ta nikamor ne vodi.

Novinarski soustvarjalci

Ko se danes morda kdo čudi, zakaj se je Janši nenadoma »poslabšalo« in je postal izjemno žaljiv, zakaj je začel licitirati medijske prostitutke in jim kot kakšen zvodnik predpisovati cene, potem tak ne res ne pozna okoliščin. Ne, ni se poslabšalo, neodzivnost je dobesedno tlakovala pot radikalizaciji njegovih diskreditacij, dajala mu je krila. Za sabo ima prakso stoterih podobnih tvitov, spregledanih in netematiziranih. In tudi te dni, po vseh reakcijah nase, z nezmanjšano ihto nadaljuje s svojim napadi ravno zato, ker se mu ne zgodi hudega. Ker ga mediji ne znajo ali nočejo kaznovati.

Zato je Janševe mačistične in šovinistične tvite treba razumeti. Kot logično nadaljevanje in stopnjevanje nesankcioniranega in neustavljanega govora, kot spregled in prijazno dopuščanje političnega propagandizma, usmerjenega v medije in konkretne novinarje, za katerega se nihče nikoli ni zares zmenil.

Janša je konsistenten, novinarji v svoji obrambi niso. Zato ni pretirano reči, da so njegovo radikalnost, ki jo razbiramo iz mačističnih tvitov, omogočili in soustvarili novinarji sami. Vendarle pa je treba priznati, da so se to pot, s tvitom o RTV prostitutkah, mediji pretežno le zganili na način, ki je dostojen, dovolj intenziven in ustrezno izčrpen. Upajmo, da je to znamenje prekinitve s poprejšnjo kilavo prakso.

***

Kratek vodič po nekaterih zapisih o Janševih diskreditacijah medijev na tej strani:

Novinarski opankarji

Novinarski piškotki

Novinarski teroristi

Novinarski kalifat

Novinarski Goebbelsi

Novinarska diskreditacija

Novinarski cinizem

Zakaj dovolimo, da nam predsednik laže?

Predsednik republike je sredi protibegunske protestniške ihte oddelal 20 minutni intervju za TV Slovenija. Namesto običajne tiskovne konference, kjer bi bil podvržen morebitni torturi vprašanj, se je na vedno hujše očitke zoper svojo pasivnost odločil stopiti na varnejšo pot – izbrati en medij.

Ob koncu je bil videti zelo zadovoljen s sabo. Javni servis je odstatiral svoje, presenečenj ni bilo. Na njegovi uradni strani so kasneje in prav tako včeraj (na isti dan) povzeli, kar je navrgel na Jesenicah ob obisku dijakov: »Povem, kar mislim, in ne, kar je nujno politično korektno, in ob tem omenil današnji pogovor za televizijo o migrantski in begunski problematiki.«

Pahor intervju Ladika begunci tv

Zdaj smo lahko še bolj osupli, povedano nikakor ne drži. Borut Pahor ni izrekel čisto nič političnega nekorektnega. Fraza ima funkcijo, da zakrije bistvo: vse povedano je bilo do neprepoznavnosti prazno v neki lažni do problemov distancirajoči se politični korektnosti.

Da bi ostal »predsednik vseh«, kar je prepoznavna agenda, ki ji zvesto sledi, je silovito pazil, da se komu ne bi zameril. Da se denimo ne bi zameril vsem, ki obiskujejo ali organizirajo proteste proti beguncem in netijo sovraštvo. Ali političnim snovalcem iz ozadij. Ne, za njih je ohranil veliko razumevanja. Za nameček se je zlagal glede svojega lastnega angažmaja okoli nestrpnosti.

Predsednik kot Nostradamus

Zakaj dovoljujemo, da nam predsednik republike laže? Pustimo ob strani indiferenco medijev, nezmožnih kaj takega zaznati ali očitati, njihovo generično nevednost, apatijo in sodelovanje s politiko. Z vprašanjem mislim naslednje: kje se bo našel kakšen, ki bo Pahorju poočital, da si je absolutno izmislil trditev o svojih lastnih opozorilih glede nestrpnosti?

Ne, obratno drži: k besedi se je preglasil šele zdaj, ko mu je kritično veliko ljudi sporočilo, da je njegov molk glede protibegunske psihoze in traktorskih shodov postal zelo nevzdržen. Tako kot Cerarjev, kjer je premier končno le povedal nekaj času primernih.

Znova sem pregledal vse predsednikove govore, ki jih sicer spremljam sproti, zato lahko decidirano povem: ne, Pahor v resnici nikoli ni obsodil nestrpnosti do beguncev. Nikoli se ni konkretno opredelil. Še huje, o tem praktično ni govoril. Zato ne drži zapisana trditev o tem, katere avtor je njegov urad:

Predsednik republike je dejal, da se je na pojav nestrpnosti in drugih problematik, povezanih s prebežniško krizo, odzval že večkrat, in nekatere pojave, s katerimi se zdaj ukvarja država, tudi napovedal.

Celo nasprotno je res, v isti sapi, ko nas prepričuje, da jih je obsodil, je v omenjenem zadnjem nastopu večkrat pojasnil, da obsodba ni dovolj, da »ne smemo tekmovati« v tem. Izvedel je perfidno distanciranje do obsodbe! Tudi v svojem mnenju 5. novembra 2015 pred parlamentom, že podrobneje opisanem, se nedopustnih reakcij hujskaštva, ksenofobije in nestrpnosti ne dotakne, niti teh terminov ali njim podobnih ne uporabi.

Celo v nekaj stavkih, kjer spregovori o sovražnem govoru, ga v prvi vrsti in najprej zanima pravica do drugačnega mnenja, potreba po kritični in demokračni razpravi o problemu begunske krize.

Ko spregovori o sovražnem govoru, ga predvsem okarakterizira za nekaj, pred čimer »nihče ni imun« in blago predlaga, da se izogibamo stališčem, ki bi bila »nestrpna in žaljiva«. Omenjena je skoraj edina njegova raba pridevnika »nestrpen«, ki smo jo lahko od začetka begunske krize naprej zaznali.

Torej ne drži, da bi se Pahor večkrat odzval na pojav nestrpnosti. To si je, nekaznovano, popolnoma izmislil!

Ker smo nad mediji obupali, gremo dalje: zakaj dovoljujemo, da predsednik manipulira z nami? V mislih imam desetine družboslovcev in humanistov, za katere pričakujem, da s svojim strokovnim in akademskim znanjem s pomočjo diskurzivne in retorične analize prepoznavno pokažejo na njegovo sicer spretno veščino bežanja proč od konkretne izjasnitve. Ne preseneča več, da se odlično izmika jasnim opredelitvam, ker želi zadržati volivce in simpatije tako na levi in desni. Čudi nezmožnost, da bi takšno prefrigano indiferenco in relativizacijo podrobneje analizirali in grajali.

Dialog s figo v žepu

Njegova iznakažena pozicija temelji na dveh gestah: na prazni retoriki dialoga, za katerega že vnaprej ve, da ne bo dosežen, a ga vedno znova predpostavi kot pogoj ne samo rešitve, temveč celo začetka (!) reševanja političnih težav. Konkretno: če želimo ustaviti nestrpnost do beguncev, morajo politični akterji doseči dialog, sožitje in soglasje; tri besede, ki jih vrti vedno znova. Seveda zelo dobro ve, da za isto mizo nikoli ne bo dobil Cerarja in Janše in drugih akterjev, na to pa iz njih izsilil nekakšen pakt o koncu širjenja sovraštva do beguncev.

Pahor politična korektnost

Zato je njegova psihoretorika sožitja, dialoga, sprave in skupnih rešitev le bister manever, s katerim spretno krmari v svoji všečnosti pri volivcih vseh ideoloških usmeritev. Ponujena rešitev je tako imaginarna in nerealna, da lahko vedno elegantno pokažeš s prstom nanjo s polno gotovostjo, da ne bo dosežena, pri tem pa zaigraš celo modreca: vidite, ne poslušate me, pa sem vam lepo povedal, kaj morate storiti!

Ostane mu le ena težava: ob vsej nečlovečnosti, grozah in trpljenju vpletenih je treba zadržati hladne živce, ker bi ti preveč javno izkazane simpatije in solidarnost znižali trenutne javnomnenjske ratinge. Če bo prišlo do eskalacije nasilja, bo težava še večja. Takrat bo to treba nekako obsoditi dogajanje. Že vnaprej vemo, kako.

Izmikanje obsodbi nestrpnosti

Vse druge zadrege rešuje predsednik z uvedbo hipoteze o nezadostnosti, ki nato služi kot alibi ali izgovor, da kaj ni narejeno: karkoli že ponujamo v možno rešitev, za vsako lahko vedno rečemo, da »ne bo popolnoma pomagala«. Da ni zadostna.

Zato Pahor ponavlja, da obsodba nestrpnosti ni dovolj. Namesto, da bi jo izvedel, jo s tem legitimira. Poglejmo si, kako perfiden je v izmikanju taki obsodbi. Kratek slovar za prevod politične načelnosti v pahorjanščino bi bil videti takšen. Namesto nedvoumnega sporočila, da je nestrpnost, hujskaštvo, ksenofobijo treba preprečevati, nam predsednik pove tole:

»Politiki moramo s svojimi ravnanji odpravljati probleme v družbi. Trenutno se soočamo z migrantsko in begunsko problematiko. Politiki moramo odpravljati probleme, ki jih ta val migrantov in beguncev prinaša s seboj. Le tako bo manj strahu, dvomov in nestrpnosti, ne pa, če bomo politiki tekmovali v tem, kdo bo izrekel več obsodb.«

Skratka, preveč obsodb lahko škodi. In to nam pravi nekdo, ki ni izrekel niti ene! Hujskaštvo in ksenofobijo lahko grajamo, ampak s tem ne bomo nič rešili. Zato raje tega ne počnimo. Se bomo zamerili svojim volivcem, predvsem na desnici.

Isti motiv je Pahor včeraj variiral. Odvečnost obsodbe protibegunske nestrpnosti je označil za neproduktivno ravnanje:

»Medsebojno obsojanje ni produktivno, ampak moramo eden drugega spodbujati, da iščemo najboljše v nas.«

Diskurzivne logike izmikanja presoji in odkriti opredelitvi do diskriminacije in sovraštva,  nezaupanja in strahu pred begunci, manipuliranja s čustvi ljudi in političnih zlorab je preigral še v svojstveno racionalizacijo teh stanj. In poziv k  duhovni samoizboljšavi. Ja, spet se zmanipulirana večina morali strinjati. In vse to se dogaja, ker slovenska politika nima načrta. Ljudi je, pazite, tako rekoč upravičeno strah:

»Zaradi odsotnosti načrta, tako slovenskega kot evropskega, ki bi ljudi prepričal, da ima politika probleme pod nadzorom, se rojevajo nezaupanje, strah, tesnoba, posledično pa nestrpnost.«

Njegova razlaga ima spet vsaj eno lepotno napako: če bi že bila točna, pozabi povedati kakšno bridko o tistih, ki strah in nestrpnost širijo. Celo ko se dotakne fenomena vaških straž, ne bo omenil, da so nevarna in nedopustna oblika ljudskega organiziranja. Ne, rekel bo:

»Vaške straže niso potrebne. Niso ne koristna ne potrebna alternativa. «

Namesto obsodbe torej redukcija na nepotrebnost. Problema sovraštva in nestrpnosti se moramo nemudoma lotiti« se prevede tudi v »Smo v situaciji, kjer ni lahkih rešitev.« Drži, lahko je na ta način pametovati nekomu, ki ne želi ponuditi nobene, ki ne želi obsojati nikogar in ki se zaklinja le k dialogu, za katerega ve, da ga nikoli ne bo.

V istem rangu svaril, da ni treba ničesar storiti, ker nič ne zadostovalo, je tudi Pahorjev stavek »Poziv k strpnosti je legitimen, vendar ni dovolj«. V rangu blokade iskanja rešitev pa njegova demagogija, da je treba šele ugotoviti,  kakšne so rešitve, nato doseči kompromis glede njih in politična enotnost. Skratka, vedno znova se želi vrniti na nulto točko, »moramo se posvetovati med seboj in poiskati ustrezne kompromise, politična enotnost bo odpravila strah ljudi«.

Pozicija, kjer strahu ni treba demaskirati, ker je morda upravičen, »ampak je treba ravnati z njimi obzirno«, žal niso iskreni pozivi k njihovi odpravi, temveč poskusi legitimacije. Spet vidimo, da ima Pahor veliko razumevanja za vse vpletene strani.

Mi nismo na vrhuncu krize, mi smo na njenem začetku, dodaja. Pahor se zaveda, da vse šele prihaja, torej je njegova odgovornost še večja. Vendar podobne fraze izreka le zato, da bi izpostavil svojo lastno modrost, nostradamusovsko držo, ki mu omogoča, da je nekatere fenomene, kot je dejal, že pred meseci napovedal!

Predsednik bo, po vsem sodeč, znova ušel kritičnemu pretresu zavoljo svoje neverjetne diskurzivne manipulativnosti, s katero zmore obsoditi nestrpnost, ne da bi jo obsodil, ponuja rešitve, ne da bi jih serviral, navidez odgovorno izigrava moralno avtoriteto, ne da bi ravnal odgovorno ali moralno. Ter končno, ponuja svojo pomoč v begunski krizi.

In kako to stori? Na zabaven način. Ne le, da sugerira odločitev za  »humano« (!) najvišjo številko beguncev, ki jih Slovenija sme sprejeti, svojo pomoč v begunski krizi je definiral čisto po svoje. Ne bo oblekel delovnih hlač, ne bo odšel do begunskega centra, delil hrane, ne bo zavihal rokavov, kar sicer rad počne. V intervjuju je povedal le, da ponuja svojo pomoč v pogovorih na sestankih z drugimi domačimi politiki v parlamentu in širše. Pa še to je dejal, da je na voljo za sestanek, če bo kdo presodil, da bo koristen. Požrtvovalnost brez primere!

Pahor pomoč begunci STA

Res izjemen je tak angažma. Zato, ker lahko vse to počne nekaznovano in je celo nagrajen z dvigom ratingov, zato, ker imamo indolentne medije in smo brez kritične javnosti, lahko za nameček svojo brezjajčno prazno ubesedovanje brez odziva označi za hudo politično nekorektnost. Torej nekakšno pogumno verbalno bravuro. In se nam spet smeji v brk. Kako je že rekel pesnik? To live and shame the land from which we sprung.

Več:

https://vezjak.com/2015/11/05/pahor-najprej-o-pravici-do-drugacnega-mnenja-nato-sele-o-sovrastvu/

Pesniški surplus:

Jana Kolarič

OBSOJEN NA PRECEDNIŠKO TLAKO, OBSOJA VSE ENAKO, sonet

Stvar ta preCedniku ni jasna čisto.
Aktiven hiper, zmrzne in otrpne,
ko naj obsodi zlobne in nestrpne.
Nestrpni, strpni – zanj so eno, isto!

So scvrli še ostanke mu razuma?
Katerih temnih kurjih sil je talec?
Al’ le dopust njegov ‘ma svetovalec?
Po enem tednu zbiranja poguma

(glede hitrosti spada v podpovprečje)
nam kaže, da je pristni kurji sin,
spet dal je folku puhlo leporečje,

ki polno je le … pravniških praznin.
Oblečen v gvant, krojen povsem po meri,
vse stavi na: Se »pravim« ne zameri!

Primer Jelene Aščić: kako prispevke na TV Slovenija mečejo v koš

Kakšna je pobližje videti cenzura na RTV Slovenija? Kateri motivi jo proizvajajo? Presenečenj ni, kot vselej je cenzura v pravem pomenu znamenje ideoloških bojev in stanj. Skozi njeno analizo jih lažje detektiramo.

Zadnji primer se navezuje na znano zgodbo minulega tedna – novinarka TV Slovenija Jelena Aščić je zaradi ene povedi v avtorski oddaji Utrip bila deležna žaljivega odziva na Twitterju. Postala je »kuzla lažniva« in »neintegrirana migrantka«.

Jelena Aščić Delo kuzla

En samcat stavek, ki je očitno najbolj vznemiril nekatere in aktiviral klasičen diskreditacijski potencial, ki ga slovenski del Twitterja premore v izobilju, se je glasil: »In medtem  ko se vlada in ljudstvo ukvarjata z migranti, pašteto in komedijo, vodja opozicije snuje svojo vojsko«. Očitno je bil opis snovanja, skrit v nelagodni sintagmi »svoja vojska«, čemur v SDS pravijo nacionalna garda, preveč boleč, da se novinarke ne bi lotili čisto osebno in za nameček še z etnično motiviranim sovraštvom.

Povabilo v prispevek, ki ga potem ni bilo

Omenjeni Utrip se je odvil 23. januarja. Dva dni kasneje, v ponedeljek, je očitno uredništvo TV Slovenija načrtovalo, da o sovraštvu na socialnih omrežjih in še zlasti do svoje novinarke spregovori javno, v osrednjem televizijskem dnevniku. Ker sem bil, med drugimi, v nastajanje prispevka tudi sam vpleten in ker do tega trenutka nisem prejel nikakršnega pojasnila, sem se odločil, da svojo izkušnjo opišem na tej strani – predvsem zato, ker je dogodek, ki ga ni bilo, tako zelo pomenljiv za delovanje javnega servisa v tem trenutku.

Novinarka Tina Hojnik me je navedenega dne poklicala, pojasnila namero o prispevku na temo sovraštva in sovražnega govora na socialnih omrežjih in še zlasti v odnosu do novinarjev. Zanimalo jo je, kako točneje opredeliti govor do njihove novinarke. Ob mojem je želela slišati še pravno mnenje g. Matevža Krivica. Ekipa TV Slovenija je nato zelo hitro prispela v kraj, kjer živim, in posnela za približno pet ali šest minut mojih stališč. Nekaj podobnega je storila še s Krivicem, s katerim sem naslednji dan govoril.

V svoji izjavi sem pojasnil, da je sovražni govor v Sloveniji praktično nepreganjan, ker je tudi nejasno definiran, da je, nadalje, naše tožilstvo glede njega praktično neodzivno, da bi v primeru Jelene Aščić sam raje govoril o žaljivem in diskreditacijskem diskurzu, da se velik del sovraštva generira s pomočjo slovenske politike in nekritično prenaša po socialnih omrežjih predvsem z njeno pomočjo.

No, prispevka na to temo v dnevniku ali kjerkoli drugje nikoli ni bilo. Tudi nobenega podobnega drugega ne. Se dogaja? Se. Vendar ne v takih zelo posebnih okoliščinah.

Komunikacijske navade našega javnega zavoda

Uredniki in novinarji TV Slovenija so tisti dan verjetno mislili zelo resno. Želeli so, vsaj nekateri med njimi, zaščititi svojo kolegico. Toda v dnevniku so nato na kratko predvajali le 30 sekundni posnetek s stališčem Uredništva informativnega programa TV Slovenija – z obsodbo »sovražnih in žaljivih odzivov« na Jeleno Aščić. Voditelj je prebral nekaj stavkov stališča in na kratko so pokazali grafični izsek iz izjave.

RTV Aščić kuzla sovražni odziv dnevnik

Takoj mi je bilo jasno, da je bil to izhod v sili. Da gre za veliko verjetnost obstoja nekega posebnega razloga, zaradi katerega so integralni prispevek vrgli v koš. Toda kakšnega?

Tina Hojnik mi je odgovorila, da prispevka ni bilo iz uredniške odločitve, ker da je oddaja predolga. Pisal sem še odgovorni urednici informativnega programa Jadranki Rebernik, vendar odgovora ni bilo:

Spoštovana ga. Jadranka Rebernik,

predvčerajšnjim (25.1.16) me je poklicala vaša novinarka Tina Hojnik, da bi pred kamero spregovoril o problematiki sovraštva na spletu ali širše – povod je bil nedavni tvit, usmerjen proti še eni vaši novinarki, Jeleni Aščić.

Mariborska ekipa je kasneje moj komentar posnela, podobno je posnela tudi kolega g. Matevža Krivica. Po kratkem pogovoru z njim pa sem včeraj ugotovil, da noben od naju ni videl prispevka, ker ga ni bilo – v dnevniku istega dne ste predstavili le kratko izjavo aktiva novinarjev glede tega.

Ga. Hojnik se na mojo poizvedbo ni javila, zato bi rad od vas izvedel, ali bo prispevek objavljen, če bo, oziroma zakaj ne bo, če ne bo.

Lepo pozdravljam, Boris Vezjak

Žal moram povedati, ne prvič, da sem na takšne ignorantske komunikacijske odnose že navajen – tudi takrat, ko se na RTV Slovenija uradno obračam s pritožbami glede njihovih programskih kiksov. Moja edina tolažba sta v tem primeru oba varuha pravic gledalcev in poslušalcev, Miša Molk in Lado Ambrožič. Onadva sta namreč plačana, da ju ignorirajo.

Po lastnih zatrjevanjih sta si populila že vse lase in tudi njuno javno protestiranje proti vodstvu hiše nikoli ni zaleglo. Skratka, RTV je pač država v malem – obstaja zaradi sebe, ne gledalcev ali poslušalcev. To vam takoj in vselej dajo jasno vedeti. Zakaj bi bil sam izjema?

O razlogu cenzure

Seveda je izpričani molk, pa še tako konsistenten povrhu, zbudil mojo radovednost. Zato sem po svojih kanalih poskusil poizvedeti, kaj se je tistega dne v resnici zgodilo. Več virov mi je povedalo skoraj enako zgodbo, zato ji kar verjamem: prispevek so želeli objaviti in ga v celoti pripravili. Vendar je prišlo do uredniške zahteve, da morajo vanj vključiti še stališče Združenja novinarjev in publicistov (ZNP) in njihovega predsednika Tina Mamića. Zelo pričakovano je temu »uravnoteževalnemu principu« sledila tudi vsebina: Mamić je bil domnevno v svoji izjavi tako zelo nesramen do Jelene Aščić, da se je na koncu avtorica prispevka odločila, da ga ne vključi.

Ker je vztrajala pri svojem, so se menda uredniki in neka teta iz ozadja zedinili, da brez predsednika ZNP prispevka pač biti ne more: ne glede na to, kako žaljiv je bil do njihove novinarke. Zato so ga raje v celoti vrgli v koš.

Koliko je vreden princip uravnoteženosti

Diskurz o nujni uravnoteženosti v medijih je na novo pogrel in ohranil pri življenju radiotelevizije edini avtor zakona o njej, Branko Grims. Zvenelo je smešno in še vedno zveni, ampak tako je. Zakon o RTV Slovenija je preživel dve testiranji na referendumih, leta 2005 in 2010. Obakrat se je ljudstvo priklonilo Janševemu poslancu in njegovim medijskim idejam. Če narod želi politični servis, potem ga pač ima.

V cenzuriranem prispevku, ki ga ni bilo, so njegovi kreatorji kar dvakrat poskrbeli za slabo razumevanje principa uravnoteževanja, absurdnega že po svoji naravi.

Naj pojasnim prvo nekoherenco pozicije urednikov: prispevka s poanto solidarnosti do svoje novinarke pač ne moreš začiniti z nasprotnim mnenjem o nesolidarnosti. Predstava televizijskih šefov je torej, povedano dovolj plastično, takale: imeti moramo izjavo o Jeleni Aščić, v kateri nekdo obsoja trditev, da je kuzla lažniva. Zraven pa moramo dali še nasprotno, v kateri nekdo pravi, da je. Ali vsaj, da je imel nekdo dobre razloge kaj takega reči. S tem bo principu enakovrednih nasprotnih mnenj zadoščeno. Že, toda za kakšno ceno?

Naslednja nekoherenca zadeva istovrstnost povabljencev v oddajo: zakaj so želeli uredniki uravnotežiti prispevek, v katerem nastopava jaz in Krivic, s stališčem nekega politično profiliranega novinarskega združenja? Vsebinsko očitno iz pričakovanja, da potrebujejo nekoga, ki bo do njihove novinarke dovolj kritičen! Formalno pa smo doslej bili navajeni, da se z ZNP kvečjemu uravnotežuje stališče DNS. Ali obratno. Vsaj v mandatu Janševe oblasti je bilo striktno tako.

Iz dikcije izjave DNS pa lahko razberemo, da je ta nastala dan kasneje in v njej se skupaj s sindikatom zgolj priključuje obstoječemu mnenju: »Društvo novinarjev Slovenije in Sindikat novinarjev Slovenije se pridružujeta včerajšnji izjavi uredništva Informativnega programa Televizije Slovenija, v kateri ta najostreje obsoja sovražne in žaljive odzive na oddajo Utrip in avtorico zadnjega Utripa Jeleno Aščić.« Če so morda tisti dan le posneli kakšno izjavo predstavnika DNS, ne vem.

Lažna solidarnost in nova uredniška cenzura

Dogodek s cenzuro je ilustrativen za trenutne politično-ideološke dileme, ki evidentno močno tarejo vodilne na TV Slovenija. Kardinalni motiv je vedno isti: najmanj, kar je, je to, da se ne smemo zameriti nobeni politiki. Tudi takšni, ki seje sovraštvo. Od nje smo vendar odvisni!

Če pustimo ob strani, da ima javni zavod kar veliko časa in denarja za angažma novinarjev in terenskih ekip za prispevke, ki jih nato ne objavi, če zanemarimo dejstvo, da v prazno gnjavijo državljane za stališča, potem pa jim ne privoščijo niti pojasnila, kaj šele opravičila, ko jih ne objavijo, se v njem razgalja predvsem zlaganost solidarnosti do svoje lastne novinarke.

Še en dokaz. Po mojih podatkih bomo jutri, v novem sobotnem Utripu, lahko videli, kakšna je ta zlaganost v resnici: načrtujejo, da se bodo gledalcem opravičili za novinarkin spodrsljaj v prejšnjem. Kako bodo to storili, bo seveda poučno spremljati. In da »kuzle lažnive« nikoli več ne bi mogle reči kaj nepredvidenega, bodo uvedli še redno uredniško pregledovanje prispevkov v sicer avtorski oddaji – »eni redkih v programih RTVS«, kot so se celo sami izrazili v zadnji izjavi. Kar lahko pomeni le, da svojim novinarjem več ne zaupajo in da niti sebe več ne jemljejo resno.

Jelena Aščić DNS

Svetlanini splavljenci

Kadar le moremo, bi morali javno nasprotovati žaljivemu in adhominalnemu govoru. Še manj podpirati sovražnega. Seveda je v domačem zastrupljenem prostoru vsak od naštetih pojmov deležen ideoloških in političnih zlorab, podobno kot so ti radi zamenjani tudi zgolj z uporabljeno ostrino v izražanju. Zato naj takoj povem: Svetlana Makarovič je, ne prvič, v spodaj navedenem primeru znova prestopila mejo dostojnega.

Nič ne pomaga, če zagovarjamo pravice istospolnih, zaradi tega ne moremo molčati takrat, ko se nasprotnike žali in diskreditira na povsem nedostojanstvene, pravzaprav nečloveške načine.

Makarovič Delo žalitev splavljenci

Seveda v napetih časih referendumske kampanje o zakonu o zakonski zvezi v javnem diskurzu hitro tvegamo zlorabo zoper sebe: dati prav tistemu, s čigar pogledi se ne strinjamo, denimo s pogledi na omenjeni zakon, lahko hitro prestavlja realno možnost manipulacije. Toda ko je na tehtnici resnica ali, kakor v  danem primeru, osnovno človeško dostojanstvo, je treba biti dovolj jasen ne glede na posledice.

Sam podpiram pravice istospolnih, zapisane v zakon, zato bom na referendumu glasoval ZA. A tem ne pristajam na sleherno nespodobno govoričenje, ki si ga privoščijo zagovorniki ali nasprotniki zakona – brez razlike. Kaj točno je dejal slovita pesnica na pisateljskem odru 31. slovenskega knjižnega sejma v Cankarjevem domu? Povzemam po Delu:

 »Za ta smrdljiv referendum o zakonski zvezi ima država denar, za kulturo pa ne.« O udeležencih omenjene okrogle mize pa je brez dlake na jeziku dejala: »Bolj ko jih gledam, bolj mi je žal, da niso bili splavljeni, ko je bil še čas.«

Potem pa je beseda nanesla še na predlog prepovedi burke in pesnica je ponovno udarila: »Predlagam obvezno nošnjo burke za ljudi, ki so grdi, ker bi se jih tako lažje prenašalo, pa še ton njihovega glasu bi zadušila. Recimo za Gorenaka.«

Če zadnjo domislico lahko na hitro opravimo s spoznanjem, da gre za bolj ali manj posrečen humorni dovtip, če je ocena o »smrdljivem referendumu« pač vrednostna ocena, potem je resnično sporna izjava o nepravočasnih nesplavljencih, zaradi katere so nekateri posamezniki že napovedali pregon, prestopila mejo dobrega okusa, pa tudi humorja ali satire. Zagovarjati jo je nemogoče, molčati o tem pa enako nedostojno.

Na koga se nanaša, tudi ni skrivnost: na udeležence pogovora  v Debatni kavarni, ki se je imel zgoditi dve uri kasneje – nosil je naslov Nova levica in krščanstvo, udeležili pa naj bi se ga poslanec NSi Jožef Horvat, filozof in sovoditelj koalicije Za otroke gre! Aleš Primc in duhovnik Branko Cestnik.

Svetlana Makarovič je kasneje poskušala svojo nesramno izjavo, ki sicer z izjemo desnih ali Janševih ni bila deležna posebnega odmeva, omiliti z razlago, da gre za satiro.

Iz navzočega namena zaničevanja je jasno, da ne more iti zanjo. Dejanje razžalitve je hitro razberljivo: njen dovtip zadeva tisto, o čemer je govoril Immanuel Kant, moralne dolžnosti in spoštovanje drugih oseb. Recimo temu: človekovo dostojanstvo.

Druge osebe spoštujemo zaradi njihovega inherentnega dostojanstva. Makarovičeva je posegla na raven človeka kot človeka – karkoli si mislimo o drugih, kakorkoli jih že vrednotimo in njihovo navzočnost za nas ni prijetna, jih moramo prepoznavati kot ljudi, kot cilj na sebi.

Obžalovati, da nekdo med nami ni bil splavljen, ko je zato bil še čas, zadeva druge kot osebe oziroma ljudi na najbolj intimni in »sveti« ravni. Takšen diskurz težko upravičimo s svobodo izražanja misli, govora in javnega nastopanja. Vse to nam sicer zagotavlja Ustava RS v svojem 39. členu, vendar takšna svoboda ne sme ali more temeljiti na žaljivkah in razžalitvi. V strogem pomenu tu ne gre za sovražni govor.

Ustava namreč istočasno zahteva in nalaga »spoštovanje človekove osebnosti in njegovega dostojanstva« (o tem govori 21. člen) in pravico do osebnega dostojanstva in varnosti – o tem govori 34. člen.

Žaljivost in razžalitev ni nekaj, česar ne bi smeli prepovedati zgolj zavoljo pravice do svobode govora. Pri razžaljencu je bistvenega pomena ravno njegova pravica do osebnega dostojanstva,  opisana v tem členu. Z napadom nanj se sicer običajno v mednarodnih dokumentih meri na ravnanja, kot so mučenje, genocid, odvzem pravic, kruta kazen. V tem primeru gre za žalitev na podlagi varovanja osebne časti in ugleda, ki najbolj neposredno posega v nas kot osebo.

Če ne obsojamo izjav, kakršno si je privoščila pesnica, si definitivno režemo vejo, na kateri zadovoljno sedimo. Naša pro ali contra stališča glede pravic, ki so predmet referenduma, s tem na noben način niso in ne smejo biti povezana.

Več:

https://vezjak.com/2009/06/15/roka-priletne-dame/