Naša mariborskost: o registrih medijskih zmagovalcev

Intervju odgovornega urednika Večera s kulturnikom Mitjem Čandrom »v njegovi stalni bazi, ko je doma, pri Anderliču« lahko bralcu razpre, ne sicer nujno, celo vrsto zanimivih manj gostilniških dilem, čeprav nobene takoj razumljive na prvi pogled ali brez poznavanja kontekstov.

Stepišnik Čander intervju Večer

Stepišnik in Čander: intervju v sobotni prilogi Večera

Veliko jih je, nekatere bom poskušal načeti in tudi pojasniti, zakaj so lahko intrigantne vsaj tistim s posebnim, četudi očitno bolj dolgočasnim okusom: tu je vprašanje položaja intelektualcev v družbi in še bolj, kaj šteje za kritičnost misli (ki se zrcali že v naslovu prispevka »Usodno smo odvisni od kritične misli«), nadalje tega, kako je ta posredovana, kdo so njeni nosilci in komu je pripuščeno biti kritičen, potem razprava okoli uspešne zapuščine EPK in velike krivice zaradi premalo priznanja glede zaslug, pa odnosa do Maribora, njegovega »fenomena« in končno tudi registra tega, kdo je Mariborčan in kako se konstituira tovrstna identiteta.

Tukaj je potem še nič manj razburljivo vprašanje moralne pravičnosti in tega, kdo (lahko) čuti bolečino in jezo. Vem, da kot uvod zveni rahlo sterilno in abstraktno, zato povzemam v enem stavku: rdeča nit vseh naštetih tem je popolnoma nereflektirana pozicija mesta izjavljanja: medija samega in tega, kako ta kreira naša prepričanja in vednost o stvareh.

Register mariborskosti

Ob naštetih bom kakšno topiko prisiljen izpustiti. Intervju, katerega povod je izid Čandrovega deloma avtobiografsko obarvanega romana z naslovom Slepec in zaradi katerega trenutno v javnih nastopih govori lastni fizični oviri, torej slepoti, več kot kadarkoli prej, deloma pa tudi politično obarvan in hkrati povezan z njegovim vodenjem mariborske prestolnice kulture, me je neposredno spomnil na nekatere druge Večerove zapise, v katerih intervjuvanec že nastopa kot Mariborčan. Matija Stepišnik kot spraševalec namreč znova uvaja register mariborskosti: pravzaprav smo lahko privilegirano, tako rekoč in statu nascendi, interpelirani v opazovalca, na kakšen način se takšna mariborskost razvija in dogaja.

Čander ni nič kriv, da je znova doma, pri Anderliču: v Mariboru je rojen, tukaj je obiskoval Srednjo pedagoško šolo, potem odšel na študij v Ljubljano se nikoli ni več vrnil. No, enkrat že: njegovo identiteto so najprej novinarji najdevali in kreirali pri njegovi dve leti dolgi vrnitvi v mesto, ko je prevzel ključno vlogo programskega direktorja Evropske prestolnice kulture, na podoben način kot so to storili pri Tomažu Pandurju, ki se je vrnil iz Madrida. Kako in zakaj se potemtakem obnavlja in ustvarja identiteta Mariborčana, lahko postane intrigantno vprašanje medijske analize.

Štajerci na začasnem delu drugje

Stepišnik že v podnaslovu na sledi mariborskosti spoznava, da je intervjuvanec »Štajerec na (začasnem) delu v Ljubljani«, nato sledijo naslavljalne deskripcije »Ste Hočan, Mariborčan v Ljubljani, ki se vedno znova vrača. Ki še vedno razmišlja o tem mestu…«, »Z javno napovedano selitvijo v Maribor pa ste napovedali, da se bo vaša zgodba z Mariborom na neki točki spet nadaljevala« in »Čander, letnik 1974, rojen Hočan, že dolgo živi stran od Maribora, v Ljubljani, a zase pravi, da v resnici nikoli ni odšel. Oziroma da se bo slej ko prej vrnil.«

Težava ni v tem, da Čander ne bi bil Mariborčan, temveč v urednikovi forsirani artikulaciji mariborskosti tistih, ki so sicer odsotni, ampak ves čas »naši«; ta me je spomnila na zapise Melite Forstnerič Hajnšek, konkretno npr. na besedilo »Od mladega upa do aduta generacije« (Večer, 18. oktober 2010), Čandrov portret pred prevzemom funkcije. Nekoga, ki bo mesto skozi EPK postavil na noge in kot kakšen Prometej prinesel ogenj kulturne neuki lokalni raji. V sorodni naraciji se ponovijo skoraj vsi poudarki: da je Mariborčan, da je šahist, da je slep, da je politično spreten. »Znašel se je v vseh pomembnih nacionalnih kulturnih zgodbah,« pravi novinarka v podnaslovu.

Srečen povratek iste naracije

Mimogrede, prav v času EPK je omenjena novinarka močno sodelovala z županom Francem Kanglerjem, kar se je po vstajah razkrilo v policijskih prisluhih na sodišču. Posledično je Društvo novinarjev Slovenije, ki ga je vodil prav Stepišnik, novinarko pozvalo k izstopu iz društva, sicer jo bo izključilo samo, tedanja odgovorna urednica Katja Šeruga pa je napovedala, da takšnih novinarjev v svojih vrstah ne bodo trpeli. Sploh zato, ker se je prisluhih pogovarjanj z županom res ni preveč navduševala nad svojimi novinarskimi kolegi iz hiše.

O tem pišem v nizu prispevkov, med drugim v Melite Forstnerič Hajnšek srečen povratek. Ampak naj skrajšam zgodbo, na koncu se ni zgodilo nič, razen tega, da Stepišnik prevzema naracijo svoje predhodnice, zato vsaj malo preseneča, da intervjuja ni opravila omenjena.

Skoraj identično se v obeh prispevkih zdi artikulirana tudi družinska idila povratka v Maribor in ta, da ne bo pomote, nima ničesar opraviti z nekakšnim lokalnim domoljubjem. Novinarka v svojem panegiriku napove, da bo v prihodnje z ženo in sinovoma živel v rojstnem mestu, kar je pogumna odločitev in »izraža vso resnost poslanstva, ki si ga je naložil in mu je bilo zaupano. Če bo pot uravnaval v svoji dosedanji maniri, mu mora uspeti«. No, ni se zgodilo.

Stepišnik konec leta 2019 podobno stiska pesti k selitvi v Maribor, odgovarja pa tokrat Čander s skoraj identičnim pojasnilom: da z ženo zelo resno razmišljata o nakupu stanovanja in preselitvi čez nekaj let. Kajti »v stiku z mestom sem, zamere sem pustil za seboj«. No, vse te napovedi dosežejo svoj načrtovani učinek, Čander je z njimi nekako ves čas v Mariboru, a obenem fizično v Ljubljani.

Nova mitologija za EPK

Novinarski pristop je tukaj dejansko kar na treh ravneh postregel z mitizacijo: po eni strani se odvija preko definiranja odsotnih »naših«, torej tistih, ki so identitetno Mariborčani ali to želijo (znova) postati. Potem je tukaj že skoraj mitizacija Čandra samega, končno pa tudi, na nekakšni metaravni, mitologijo ustvarjajo tisti, ki se nanjo najbolje spoznajo. Hajnškova o njem takrat zapiše:

»Programsko je torej že pred desetletjem začel ‘napletati novo mitologijo o Mariboru’, kot bi že tedaj začrtal svojo sedanjo vlogo.«

Zakaj? Ker je mladi začrtovalec v Mariboru pred odhodom prirejal javne predstavitve literatov, pisal scenarije in delal kot dramaturg v teatru, kar pa, po mnenju večerovke, ponuja pravo osnovo za nove mitološke načrte s prestolnico kulture.

Da bo EPK vodil prav Mariborčan, je takrat zahtevalo posebno novinarsko legitimacijo tudi zato, ker je ožjo ekipo omenjeni pretežno pripeljal prav iz Ljubljane – in tja se je po končanem projektu tudi vrnila. O mariborskosti kot geografsko-mentalni identiteti, ki se mora uresničiti skozi srečni »povratek«, samo še tole: intervjuvanec na nekaterih drugih mestih zelo rad izpostavlja primer dveh Mariborčanov, ki ju je mesto po njegovem tako rekoč izgnalo: Drago Jančar in Tomaž Pandur sta sicer odigrala pomembno vlogo tudi v EPK. Skupaj z mitologijo pogrešano odsotnih iz Maribora torej obstaja očitno še ena, o domnevno izgnanih.

Čander kot Zahovič: nova mera epekajevske mitologije

Preidimo k delu intervjuja, ki govori o projektu EPK: urednikov gost se sicer ni ravno razgovoril. Za bralce Večera najbrž neznatno pomemben element, saj ne potrebujejo prepričevanja, ker je že omenjena panegiričnost v njem nenehno bila vodilna religija, zato bleščečo resnico projekta že zelo dobro poznajo. O malce drugačni, kakor tudi medijski recepciji te vrste, pišem kot marginalni kritični spremljevalec mariborskega megadogodka v e-knjigi Resnica mesta in mesto resnice: o prezrti obravnavi Evropske prestolnice kulture 2012.

Odprta razprava o EPK nujno implicira ali vsaj pripelje do naštevanje dosežkov. V pogovoru si Čander prisvoji prenovo Poštne ulice z novimi gostilniškimi lokali (»Poštna ulica ni v celoti posledica EPK, a vseeno je urbanost dobila nove dimenzije«), potem pa zaigra na staro že slišano vižo »nematerialnih« učinkov kot poglavitnega rezultata svojega projekta:

»EPK je v Mariboru pustila nekaj, kar se ne da materialno ovrednotiti. Pustila je to, kar je Zahovič za Maribor naredil v nogometnem smislu.«

Ni dvoma, da se z 28 milijoni budžeta nekaj da storiti v mestu in se tudi je. Spomnim se tudi izjav epekajevskih prvoborcev, da so prav oni uspeli sprožiti vstaje v Mariboru skozi oživitev nič manj kot uličnega duha – o tem sem v preteklosti obsežno poročal. Nikakor pa ne drži trditev o materialnem vrednotenju. Zato si oglejmo nekaj resnejših ugotovitev, ki sežejo onstran časopisnih konstrukcij realnosti in zabavnih primerjav z Zahovičem.

Nič zaposlitev in milijon turistov

Avtorja Srakar in Vecco v znanstvenem članku »Ex-ante versus ex-post: comparison of the effects of the European Capital of Culture Maribor 2012 on tourism and employment« (2017) vrednotita uspeh mariborskega EPK z vidika novih lokalnih zaposlitev in učinkov na turizem.

Rezultati so porazni: glede zaposlovanja ni mariborski EPK prinesel nobenega rezultata, glede drugega so se številke nočitev povečale le v Mariboru, ne pa tudi partnerskih mestih, in sicer je po štetju Zavoda za turizem Maribor prišlo do okoli 355.000 v letu 2012, kar je približno 20 odstotkov več kot v istem obdobju leto poprej.

Žal so že naslednje leto znova padle na 322.963 in potem leta 2014 na 340.096. Če bi res smeli govoriti o kakšnih trajnih učinkih na mesto, bi jih težko zaznali v tovrstnem nižanju. Sploh, če hkrati pomislimo, da smo januarja 2012 lahko prebrali smelo trditev mariborskega podžupana:

»V uspeh projekta verjame tudi podžupan Mestne občine Maribor Janez Ujčič, ki se nadeja, da bo EPK v Maribor in partnerska mesta pripeljal milijon novih turistov. Ob tem je priznal, da investicijski načrti za EPK niso uresničeni. ‘A to ne pomeni, da ne bomo imeli Maksa, nove umetnostne galerije, nove knjižnice in urejenega nabrežja Drave,’ je poudaril.«

Izgubili tekmo z mestom Guimarães

Nič od naštetega še danes, sedem let kasneje, nimamo, pa naj se v Večeru še tako trudijo govoriti o drugače ali celo ne govoriti. Dobesedno, kajti Stepišnik posredno pledira za manj razprave, ker je menda sedem let kasneje še prekratek čas za analizo:

»EPK Maribor ste vodili leta 2012. Šest, sedem let je že neka doba, a morda še ne dovolj dolga, da bi zgodovina dala bolj končne odgovore o realni zapuščini.«

Falk in Hagsten v »Measuring the impact of the European Capital of Culture programme on overnight stays: evidence for the last two decades« (2017) ob navedbi prvih dveh avtorjev ugotavljata, da je število zaposlenih v Mariboru in Velenju po izpeljavi EPK celo padlo.

Sušec v svojem magistrskem delu »The evaluation of the effects of the European capital of culture event on the city of Maribor and the city of Guimarães« (2015) tehtno dokazuje, da je leta 2012  Maribor skupaj s partnerskimi mesti izgubil tekmo s portugalskim mestom Guimarães, ki je tega leta »soprestoloval«: Portugalci so uspeli izvleči bolj ugodne ekonomske učinke kot Maribor, navzlic vsem dodanim partnerskim mestom, razen tega so dosegli boljše rezultate glede prepoznavnosti svojega mesta od mariborskih kulturnikov v EPK. Maribor je premagal portugalsko prestolnico le v kategoriji dviga »kulture mesta«.

Evalvacijski dokument »Ex-post Evaluation of 2012 European Capitals of Culture Final Report for the European Commission DG Education and Culture« je ob resda dokajšnji naklonjenosti poročal tudi o verjetnih dolgoročno skromnih učinkih projekta (»longer-term effects are likely to be modest«), ga povezal s pomanjkanjem tovrstnega načrtovanja in ugotovitev malce sarkastično kontrastiral s siceršnjim samozadovoljstvom protagonistov. Z vidika zgostitve dogodkov seveda drži, da je Evropska prestolnica kulture postregla s še ne videnim repertoarjem v mestu. Z vidika vseh ostalih pa je slika bolj klavrna.

Kritična misel in norci

Mitična uspešnost EPK je torej precej povezana s tem, koga sprašujete – jasno, da bodo vpleteni na vse kriplje poveličevali svoje dosežke – in seveda tudi s tem, koga berete. V splošnem velja, da so bili trajnostni učinki projekta porazni in neposredni ekonomski učinki izjemno pičli.

Kako je že nedavno povedal Čandrov kolega Tone Partljič? »Tisti, ki pravijo, da ni nič ostalo po EPK, so norci.« No, EPK sem podrobno spremljal, ob skoraj popolni cenzuri in blokadi medijev, sploh Večera, kritično in podrobno beležil delovanje mariborske »našosti« v registru politično-kulturnih elit, ki so ta projekt vzele v svoje roke in ga izpeljale ob novinarskih slavospevih.

Na tiskovko moje prej omenjene knjige seveda ni bilo nobenega novinarja, čeprav se je dogajala na mestu resnice mesta – gromozanski prazni jami na Ruški cesti, edini trajni zapuščini projekta EPK, tej razglašeni resnici mesta in nezgrešljivem spomeniku trajnostnih učinkov prestolnice, kjer so se razkrile politične mahinacije okoli Pandurjevega gledališča, Kanglerjevega objekta poželenja v višini več kot 50 milijonov evrov. Ne, to ni bila kakšna dobro skrita strast tedanjega župana, temveč zgolj obljuba, s katero je uspel zvabiti režiserja v mesto ob Dravi.Kot rečeno, za lokalne medije je EPK moral figurirati kot uspešna zgodba in temu ustrezno so tudi ravnali. Ker konsistenca šteje, to še vedno počnejo.

Kje lahko v takšnem pristopu zasledimo trohico kritičnosti? Čandrova misel iz intervjuja, da majhne družbe lahko postanejo zatohle, totalitarne, fašistične, če ne bodo negovale kritične misli, svojega kisika, kot pravi, po sebi stoji. Kar je hote spregledal, pa je pozicija izjavljanja. Če je intelektualna debata »požarni zid pred zdrsom v cono somraka demokracije«, potem je v njegovem primeru ali primeru Večera kritična misel povsem oplela. Prav o tem sem že pisal v besedilu Antikritika kot resnica prestolnice kulture leta 2012:

»Odsotnost kritike, hvalisanje umetnikov in izgradnjo Potemkinovih vasi duha razumem metanivojsko: Maribor je postal mesto antikritike. Kritika ne le, da ni zaželena, ne v EPK, ne na ravni dogodkov, ne na ravni vrednotenja umetniškega dela. Ne samo, da je ne sme biti, je tudi ni. In je, končno, nihče ne pogreša. Odsotnost analize partikularne predstave lahko zato interpretiramo kot prispodobo za antikritiško stanje duha.«

Nehote, glede na kontekst romana, sem takrat omenil še slepoto veličine in veličino slepote, ki je zajela epekajevski narcisizem, idolatrijo in prilizovanje.

Erozija javne refleksije

Od registrov našosti, torej tega, kdo je Mariborčan, se premaknimo k registrom intelektualnosti. »Čander je vsestranski intelektualec«, zapiše Stepišnik in res, kar se medijev tiče, nastopa tudi na Požarjevi TV in pri Urošu Slaku. Sogovorca se potem strinjata, kako pomembni so intelektualci danes – ampak kajpak na bolj nenevarni abstraktni ravni in le takrat, ko denimo ne kritizirajo »naših« politično-kulturno-medijskih mrež.

»Intelektualci, ki bi morali misliti te spremembe, se vse bolj umikajo v svoje kabinete, dovolj jim je plazu blata, ki velikokrat na njih kot skozi ventilator leti po družbenih omrežjih,« potem ugotavlja novinar in samokritično pozabi dodati, da na njih prežijo tudi razni medijski cenzorji in uredniški vratarji.

»To je za družbo zelo skrb vzbujajoč proces, ta erozija javne intelektualne refleksije, misli,« doda Čander. Znova se lahko načeloma le strinjamo, dokler ne pomislimo na problem javnega (recimo kaj šteje zanj in kdo tvori javnost) in potem k temu dodamo še element, komu je refleksijo dovoljeno javno izvajati in ne zgolj tega, kakšna je po vsebinski plati.

V intervjuju sledi še Čandrov pljunek, ironično spet čisto upravičen, po doktorju sociologije, ki je v času uličnih vstaj postal župan in potem nemudoma vstajniške zahteve povsem izigral. Poudarek je zanimiv, ker razkriva samoidentifikacijo in izjavljalčevo gledišče: »Nas intelektualce je očrnil za naslednjih 50 let.«

Nastavljalec ministrov

Pogovor brez zadrege postreže še s tretjim identitetnim registrom; ob prepoznanju, da je Mariborčan in da je intelektualec, ga urednik prikaže še kot človeka iz ozadja, ki vleče niti in ima moč, da se zavihti na položaj ministra ali celo odstavlja ali nastavlja tiste aktualne. Njegovi iztočnici se pomenljivo glasita: »Za vas velja, da ste človek iz ozadja, ki vleče niti. Imeli ste vabila za kulturnega ministra. Zakaj nikoli niste naredili formalnega koraka v politiko?« in »Nekako se je prijelo, da je Mitja Čander eden najbolj vplivnih slovenskih kulturnih delavcev. Ki nastavlja in odstavlja vsaj ministre za kulturo.«

Odgovor intervjuvanca ni posebej skromen: »Sem verjetno med bolj vplivnimi iz srednje generacije.« No, končno imamo v slovenskem prostoru nekoga, ki se kot intelektualec ne more pritoževati nad svojim vplivom, niti političnim ne! Ampak v strahu, da ne bi preveč vznemiril lokalnih veljakov in Saše Arsenoviča, nemudoma sledi čustvena pomiritev v pojasnilo vsem potencialno prestrašenim, ker se vrača v Maribor:

»Bom aktiven, a rad bi pomiril zdajšnjega župana in bodoče kandidate, da ne nameravam kandidirati za župana. Zaradi inherentne grožnje, s katero mahajo nekateri, da bom šel na kakšne volitve, imam kvečjemu več problemov kot koristi.«

Vpliv je očitno res velik, da takole vehementno miriš strasti. Osebno sicer še nisem slišal za tovrstne Čandrove probleme in koristi, so pa to najbrž precej neobičajne težave Mariborčanov in intelektualcev.

Register krivice

Kar me je zares presenetilo, šele prihaja; vse tri naštete rekognicijske registre smo lahko kdaj poprej že srečali ali slutili, a tem se je pridružil še četrti. Privzemimo, skrajno dobronamerno in naivno, da so lokalni mediji pač veseli mariborskosti, da ni strašansko narobe, če v duhu antiintelektualne klime, ki jo sami proizvajajo in o kateri govori tudi Čander, v kom ugledajo intelektualca ali v spet v kom drugem, čeprav isti osebi, tudi vplivnega potencialnega politika.

Toda intervjuvanec ni predstavljen le kot vse našteto, s svojim romanom je uspel v kupu intervjujev (Večerov ni edini) pri novinarjih intonirati nič manj kot občutenje, da se mu je zgodila velika krivica. Kot žrtev je zato lahko upravičeno jezen in čuti grenkobo, toda bilo bi preenostavno, zato sledi dodatek: ker je močan in heroičnega duha, vsa ta negativna čustva uspeva sprocesirati in pozabiti. Urednik Stepišnik nov register zagrenjene žrtve razkrije že z vprašanjem:

»Niti Evropska prestolnica kulture 2012 (EPK), ko je bil programski direktor zavoda, ki je upravljal projekt, ga pri tem kljub letom grenkobe ni omajala.«

Predstavljajmo si zdaj naslednje: ste del politično-kulturne sprege, česar niti ne skrivate. Postanete programski direktor EPK. Vsi vam leta in leta pripisujejo zasluge, mediji so vam izrazito naklonjeni, toda v vas se potem naselita grenkoba in jeza? Zaradi česa že, premalo aplavza? Ali pa morda le zato, ker je vedno težje skriti epekajevsko zapuščino in celo mediji niso več v pomoč?

Kjer in na kateri točki novinarska voljnost poskrbi, da je nekdo ob tovrstnem medijskem mainstreamu zgodbe o uspehu po sedmih letih prezentiran kot žalosten, zato ga moramo potrepljati po ramenu? Že skoraj povsem perverzna situacija samoviktimizacije je postala skriti motiv romana, kajti na nekem drugem mestu v Večeru Čander spregovori o tem, da v njem ni želel opraviti le s slepoto, temveč še z neko drugo izkušnjo – s koncem zgodbe o Evropski prestolnici kulture 2012: »To me je žrlo, želel sem razčistiti in se izogniti temu, da bi moral bolečino in jezo nositi s sabo. In ta roman me je očistil.«

The winner takes it all

Vprašajmo se zdaj, kaj se dogaja s tistimi družbenimi ignoriranci, ki očitno niti jezni ne morejo biti – kajti vsi našteti panegirični registri so rezervirani za »naše« in vsebujejo tudi ultimativno pravico do grenkobe in potrtosti, na katere se bo prilepila novinarska tolažba? Epsko izrisana skozi gesto plemenite in ganljive sprave s krivičnostjo mesta, ki ga moraš vendarle ljubiti, da se vanj lahko smiselno povrneš?

Če si doma v enem medijskem registru, si tako rekoč v vseh. Ali na kratko: The (media) winner takes it all. Sicer pa po pričakovanjih uredniku ni uspelo usmeriti pogovora v smeri Čandrove (grenke?) izkušnje sodelovanja pri novih projektih evropske prestolnice kulture, tokrat v Lendavi in na Ptuju. Ali v smeri kreativnega delovanja njegove Kreativne baze, o čemer piše Monika Weiss. Kakopak to za Večer ni pravi register.

Čas absurda: Kanglerjev elitni boj proti elitam

Franc Kangler, ki se mu ravnokar, po današnji novi anketi, nasmiha zmaga v zadnjem, drugem krogu letošnjih lokalnih volitev, je nesporno človek, ki hitreje govori kot misli. Ker mu je nekdo prišepnil, da danes vsak klen populist udriha po eliti, si je najbrž s svetovalci zamislil, da se bo modro postaviti na stran preprostega človeka proti njej. Ker mu je nekdo rekel, da mora uporabljati vijolični šal, tako kot njegov predhodnik dr. Andrej Fištravec, se več ne loči od njega. Ker mu so svetovali, naj se na plakatih in sicer sklicuje na »serce« Mariborčanov, retorika srca preveva sleherni njegov korak.

Za več bogatih

V nedavnem intervjuju za Večer pa se je malce zapletel. Cena pač, ki jo človek mora plačati, če ne pozna pojmov, s katerimi operira. Ko ga je novinarka Glorija Lorenci vprašala, kakšno zanj graje vredno elito ima v mislih, je postregel z nenavadnim pojasnilom. Naj navedem vprašanje in odgovor:

Nadaljujete: “… ne smemo dovoliti, da nam ga ugrabi elita, ki ne bo delala za preproste ljudi.” Tudi za Arsenoviča ste rekli: “Za njim stoji elita, za mano preprost človek.” Splošno gledano, so elita izbranci – ljudje, ki se po svoji visoki kvaliteti in sposobnosti razlikujejo od večine. Govorite o tej eliti?

“Ne o tej. Maribor potrebuje elito. Ko sem bil župan, sem si želel čim več bogatih ljudi v Mariboru in to javno povem. Več ko bo bogatih, manj bomo imeli revežev. Moramo skrbeti, da bo tudi preprost človek jutri lahko bogat. Da mu ne vlečeš zadnjega evra iz žepa z davkom na dež, denimo. Težko to reši župan sam, ker je to stvar državne in lokalne politike. Toda župani imamo preko skupnosti občin veliko moči, da državno politiko spreminjamo. V Mariboru pa imamo elito, zdravo in pošteno.”

Kangler Lorenci interju Večer

Kangler v intervjuju za Večer: on je za elite in ni za iste elite. Anything goes

Najbrž je tega zmožen samo Kangler: namesto razlage, kaj je z elito, ki je domnevno ugrabila mesto in za svojo lutko naredila protikandidata Arsenoviča, dejansko narobe, je zdaj o njej spregovoril afirmativno in razkril karte: elita so tisti, ki so bogati. Maribor pa potrebuje več bogatih. Zato potrebuje bogato elito. Kajti po njegovi inventivni ekonomiji bo več bogatašev prineslo manj revežev. Po začudenju novinarke, kaj bi potem bilo narobe z elito, ki podpira protikandidata, ob predpostavki, da ima v mislih prav bogataše, se je Kangler poskusil izvleči z redefinicijo:

Zdaj še bolj ne razumem, zakaj pravite, da za Arsenovičem stoji elita …

“Ne želim si take elite, kot stoji za njim. Pri njem je na prvem mestu politika, pri meni Maribor.”

Kako to mislite? Vi ste že leta v politiki, on, kot pravi, se z njo nikoli ni pečal.

“Napišite, da sem se ob tem vašem vprašanju samo nasmehnil.”

Kangler o politični eliti, katere del je

Proti kakšni eliti se potemtakem bori Kangler, ki želi biti za preprostega človeka, če so elite bogataši, teh pa bi imel v Mariboru več? Ko jo izvijajoče poskusil z novo tezo, češ da za Arsenovičem stoji politika, mu je novinarka nemudoma odvrnila, da je on, tako rekoč profesionalni politik, res med zadnjimi v državi, ki bi smeli uporabiti tovrstno obtožbo. Poklicni politik celo življenje, ki drugim očita, da so za njim politiki? Zadrega, vredna zahtevane opazke o nasmešku. Po ustrežljivi gesti ga je novinarka na to dejstvo spomnila, na vstajah »gotofi« bivši župan pa trditve, da je on elita, sploh ni več poskušal zanikati:

Napisano. Tudi vi ste že dolgo politična elita, kajne?

“Ja, saj tega ne skrivam, glede na funkcijo, ki jo imam. Kot državni svetnik sicer nimam moči odločanja, verjetno pa bom poskusil izkoristiti svoje znanje in izkušnje ter skozi veto na različne zakone, ki so škodljivi za občine in ljudi, vplivati na njihovo sprejemanje. Prepričan sem, da bom uspešen.”

No, po tem presunljivem priznanju je jasno, da imamo pred sabo elitneža, ki se bori proti elitam. Zato je za več bogatašev in politično elito, obojim pa kar sam pripada. Kako je potem lahko za preprostega, »malega« človeka, zakaj je to sploh lahko njegovo geslo v kampanji? Ta debakel razuma in logike očitno nikogar kaj prida ne moti, še zlasti ne njegovih podpornikov.

Elita izobražencev

Je morda še mogoče rešiti njegovo v političnem in ekonomskem smislu nadvse originalno, v bistvu kar superbizarno pozicijo, s kakšno novo redefinicijo elit in morda dejati, da se je zgolj nerodno izražal? Težko. Po geslu v Cambridge dictionary so pripadniki elite najbogatejša, najvplivnejša, najbolj izobražena in najbolje šolana skupina ljudi v družbi. Poskusimo še s karakterizacijo, po kateri so elita izobraženci. Novinarka Kanglerja vpraša tudi po peticiji, ki sem jo kot prvopodpisani dan po aretaciji tedanjega župana ponudil kolegicam in kolegom, bilo je maja 2011:

Pod prvo peticijo za vaš odstop iz leta 2011 je bilo na vrhu seznama podpisnikov sedem doktorjev znanosti …

“No, nikoli ne moreš biti všeč vsem. Kaj pa to, da me sedaj podpira pet bivših rektorjev univerze? Dr. Toplak, dr. Tičar, dr. Rozman, dr. Križman, dr. Knez. Vam to kaj pove?… Ko sem bil župan, sem vsake tri mesece organiziral neformalno srečanje, kosilo, za mizo smo sedeli stolni župnik, nadškof, rektor, direktor banke, direktor gledališča, direktor pošte, župan. In smo zmeraj razglabljali, kako izboljšati mesto.

No, zdaj smo na tem, da »gotofi« župan v svojem boju proti elitam ne more imeti v mislih niti bogatih ali političnih, kajti ne oporeka niti tistim izobraženim. Ne samo, da se druži z njimi in jih vabi k participaciji pri upravljanju občine, temveč ga, čeprav so mu pred leti odvzeli diplomo zaradi plagiatorstva, podpira kar pet bivših mariborskih rektorjev. Če kdo, potem nedvomno ti predstavljajo izobraževalno elito. Za njim in ne Arsenovičem torej znova stoji elita.

Trumpizmi in kanglerizmi

Če seštejemo povedano, je Kanglerjeva retorika zavzemanja za preprostega človeka smešna kot kanglerizmi: ravno on je za elite vseh vrst, nanje celo ponosen in to odkrito priznava. Zakaj se potem na ravni sloganov bori proti njim, če je z vsem srcem na njihovi strani? No, tega nihče ne ve in mu očitno nihče niti ne očita. Živimo pač v družbi, kjer razumskost ne šteje kaj dosti, kvečjemu je izrazito v napoto – to je tista vijolična prihodnost mesta, o kateri je te dni govoril Fištravec.

Kot prvoborec proti elitam, ki je sam elita in želi več bogatih v mestu, nas spomni na vzpon Donalda Trumpa in njegov boj v kampanji.  Enako bizarna retorika ameriškega predsednika je nedavno poskrbela za podobno iskreni coming out. Junija letos se je v svojem odmevnem govoru v zanj nezgrešljivem narcisoidnem nastopu užaljeno spraševal, čemu drugim pravijo, da so elita, ko pa je vendar on pametnejši, bogatejši in ima boljše stanovanje od njih? On je vendar boljša elita!

Saj res, in smo, kar se primerjav tiče, hitro spet pri Kanglerjevih številnih apartmajih in zanimanju policistov, tožilcev in sodnikov zanje. Kaj nam pove takšen anything goes v njegovih replikah o elitizmu? Meni predvsem, da sta pamet in argumentacijska kompetenca že dolgo nazaj zapustili to državo in politični kandidat pri nas lahko res reče karkoli nesmiselnega, ne da bi ga zaradi tega volivci imeli kaj manj raje. Živimo pač v času elitnega absurda.

Trump elita

Užaljeni Trump v naslovnem poudarku Independenta

 

Za en glažek mariborske demokracije

Očitno gre zelo zares, če se mariborskemu županu Andreju Fištravcu obeta takšen kvazi-referendumski debakel.

Morda lahko razumemo: njegovih uspehov in uresničenih napovedi ni od nikoder, politični brodolom je treba nadomestiti s piarovskimi triki in retorično navlako, vse to pa nadgraditi s prilizovanjem občanom. Zadnja pogruntavščina je očitna velika bitka za porabo 17 milijonov dokaj nepričakovanega denarja, ki se bo stekel v mesto iz evropskih skladov: nekomu se je zazdelo, da bo ravno urbane projekte iz tega naslova treba predstaviti kot velik uspeh njegovega mandata, ker drugih pač ni. No, in po EPK debaklu se nam obeta nov, vsaj tako se je začelo.

Tu je mestna opozicija, ki se z načrtom porabe omenjenih sredstev ne strinja. Zato bodo, ne bodi len, Fištravčevi izvedli tako rekoč majhen referendum po pošti, da bi z argumentom »volje ljudstva« dosegli svoje. Mariborčankam in Mariborčanom ponujajo priložnost na glasovnicah:

mom-pismo-v-kaslcu

Glasovnica za Mariborčane: vir Marija Hobotnica na FB

Kaj točno piše na lističih, ki so jih že začeli razpošiljati po pošti? Prvič, postavljajo jih pred dve možnosti, A in B. Nikakor ni jasno, kako so do njih prišli, razen seveda neskrite in večkrat izražene namere, da je za njih izbira, ki so ji nadeli mesto A, edina možna in pravilna. Vrhunska manipulacija, ki so jo nato izpeljali, izgleda takole: vsebinsko, slogovno in oblikovno prepričati čim več občanov, da bodo glasovali za A in ne za B, nato pa se v političnih igricah sklicevati na glas ljudstva. Kako so to storili?

Prostorska sugestija

Pravilen odgovor A so umestili na ustreznejšo in priročnejšo levo stran seznama. Ker stavijo, da bodo občani sledil načelu »več je več«, so urbane projekte našteli po vrsti – vseh petnajst. Da bi proizvedli še močnejši učinek, so mu dodali še šestnajstega: njihovo rešitev za mestno knjižnico. Na drugi strani B jih je zgolj šest. Jasno, da si luzer, če izbereš raje 6 kot 16 in spregledaš, kaj ti sugerirajo.

Oblikovna sugestija

Tudi oblikovanje vam dopoveduje, da morate izbrati A – ker točno pod tem odgovorom je zapisano geslo »Maribor ima priložnost«. Ker B je nima. In ne samo to, seznam B je evidentno napolnjen z belino praznine – tam, kjer bi morali biti preostali projekti. Kaj torej raje izbrati? Seveda, priložnost in polnino A.

Retorična sugestija

Ker na Štajerskem velja načelo »zihr je zihr«, ni šlo brez neposredne retorične sugestije. V spremnem dopisu je Fištravec neposredno zapihal na dušo, kako je treba glasovati, če si za prihodnost mesta:

»Z vsemi petnajstimi projekti bo najlepše mesto v Sloveniji ponovno zasijalo v takšni luči, kot si najbolj zasluži.«

No, občanka in občan s takim navodilom na lističu zdaj točno vesta, katera stran od obeh je pravilna: seveda je to A, ker ima naštetih 15 projektov. Ter nato še enega zraven kot čisti bonus, kot Mercatorjeve pike. In ne le to, sugestivnost ni vpisana zgolj v namig o pravilni izbiri, ampak je tudi vrednotno obarvana: če nisi za A, nisi za Maribor kot najlepše mesto v Sloveniji.

glasovnica-fistravec-najlepse-mesto

Ko je za vsak slučaj treba povedati, katera izbira med A in B je pravilna

Res dvakrat mizerno, da je celo ta Jankovićeva sladkobna floskula o mestu Ljubljani tukaj neinventivno ukradena. Župan Maribor si je privoščil še eno manipulacijo z ljudstvom, politično zlorabo za svoje potrebe. Pričakujemo, da bodo novinarji raziskali, za čigav denar in za koliko. Če je akcija plačana iz kakšnega osebnega računa koga, tudi če je ta čisto po naključju potem postal podžupan, bo to še mogoče razumeti. Sicer ne.

Če odštejemo vsebinske manipulacije, kot je enostranska samovoljna ideja o selitvi mariborske knjižnice v prostore SDK, o kateri so tam zaposlene in njihovo vodstvo celo pozabiti informirati, kaj šele doseči soglasje, bo tak »referendum« evidentno potraten, saj je povsem nezavezujoč: na glasovnici ni nobenega pojasnila, kakšno težo bo imel oddani glas v procedurah na mestnem svetu ali kje drugje. In ravno to zamolčanje je simptom: evidentno bo potemtakem zlorabljen za politično nabijanje županove ozke ekipe specialcev. Kajti na samem lističu povedo le, da bodo z rezultatom »seznanili mestne svetnike MO Maribor«.

Obeta se nam huda zloraba demokracije – najhujše so tiste, ki si nadenejo krinko neposrednega odločanja. Prosto po Churchillu se je nekdo odločil, da verjame zgolj tistim glasovnicam, ki jih je sam zmanipuliral. Kaj ostane velikim? Morda tudi ali zgolj sarkazem in ironija – tako nas Marija Hobotnica na Facebooku za pravilen odgovor vabi na glažek kuhanega vina.

5xa-glazek-kuhancka

Marija Hobotnica na FB in njena interpretacija mariborskega referenduma

Make Sevnica great again!

Slovenci so se ob današnji zmagi Donalda Trumpa razklali na dve polovici: nadvse veliko večino, ki navdušeno ploska dejstvu, da bo prva dama v Beli hiši poslej Slovenka, nato pa še manjšino, ki se ji takšno narodno navdušenje zdi karseda sumljivo in težko prebavljivo.

Edino mesto v državi, kjer teh dveh polovic ni,  je verjetno Sevnica. Kot opevajo mainstream mediji že cel dan, so tam danes slavili. Kako tudi ne, trumpovsko geslo se je uresničilo: Make Sevnica great again!

Da bi morali biti naklonjeni Trumpovi zmagi zato ali tudi zato, ker je Melania Trump slovenskega rodu, je lahko le ogabni pragmatizem sploščenega uma. In res, ni bilo treba dolgo čakati, ko so se temu dejstvu začeli priklanjati domači politiki: Miro Cerar je danes predvsem pleteničil o tem, kako je »na nek način Slovenija dobila prvo damo ZDA«, ki bo odpirala vrata Sloveniji. Od kod ta trapasta ideja, ta narcisoidni wishful thinking?

Kot da to še ne bi bilo dovolj, je nadaljeval z razlago, da bo zdaj Trump »bolj seznanjen s tem, kar se dogaja v Sloveniji, ki jo zagotovo že dobro pozna«. Res zelo smelo, sploh glede na dejstvo, kako redko se gospod in gospa pojavljata pri nas.

Cerarjevemu pristopu bi brez težav lahko rekli politična apropriacija, parazitiranje na uspehih drugih, prisvajanje zaslug, ki jih nimate. Naša vlada in tudi Slovenci si očitno pač ne moremo lastiti pozicije v Beli hiši. Sorry.

Še bolj klavrn je v svojem zapisu izpadel mariborski župan. Tisti, ki se mu je letos zgodilo, da mu je slovenska misica v roke porinila listič v podporo Donaldu Trumpu, zaradi česar se je moral kasneje izvijajoče opravičevati, češ da ni njegov podpornik.

In kaj je uspelo Fištravcu napisati danes, na dan Trumpove zmage? Na svojem Facebook profilu je v tradicionalno polomljeni slovenščini povedal:

Se spomnite moje objave iz 7. junija, ko sem zapisal: “Kdo bi si mislil, da bom kdaj v rokah držal propagandni letak kandidata kakršen je Trump!”?
No izkazalo se je, da je to letak bodočega predsednika ZDA! Volitve v ZDA so odločene. Večje promocije naše države, kot je bomo deležni z Melanio kot prvo damo ZDA nismo in verjetno nikoli več ne bomo deležni. Čestitke g. Trumpu ob skoraj gotovi izvolitvi. Demokrati pa se za svoj poraz lahko zahvalijo vodstvu lastne stranke, ki je zavestno odrinila in ogoljufala njihovega populista g. Sandersa. Izgubili so kljub izjemni pomoči medijev, ki so bili preko Wikileaksa razkrinkani in ponižani. Celotne volitve v ZDA so opomin vsem, da medijska svoboda in odgovornost gresta z roko v roki.
Mediji v ZDA so skoraj v celoti padli na izpitu in omajali še tisto malo zaupanja, ki ga običajni državljani do njih imajo. Prav tako pa se lahko zamislijo tudi vsi tisti slovenski mediji, ki so z veliko vnemo pri tem povzemali ameriške. Vse skupaj čaka veliko časa za razmislek in posipavanje s pepelom.

Kakšne muke je moral prenesti mariborski župan, da si je lahko tudi on politično prisvojil Trumpovo zmago!

Prvič, zanikati je moral, da ni njegov podpornik – če se je pred pol leta podpore branil, se zdaj malodane z njo hvali. Kot kakšen turistični agent razglaša, da bo to največja promocija ever za našo državo, nato pa po Janševo analizira medijske razloge za poraz demokratov. Če je prvič ob isti priložnosti (v tem video prispevku) hvalil Bernieja Sandersa, ga je zdaj mimogrede razglasil za populista.

fistravec-melanija-fb

Fištravec sicer res ne prizna neposredno, da je Trump njegova intimna izbira. Kaj takega bi mu težko pripisali. Vendar tega bi bili še veseli, kajti stori nekaj bistveno hujšega: brez premisleka se preda največji oportunosti, v skladu s katero je treba podpreti vedno tistega, ki zmaga. Kaj bi z načeli v politiki, če so nam že sicer v napoto!

Politična apropriacija mu veleva tisto, kar si mislijo Sevničani – da bo s participacijo na čestitanju in ponosu pridobil zase neko korist. Oziroma da bo ponotranjeno lahko sledil inačici stupidnega gesla: Make Maribor great again!

Majhna učna ura mariborskega župana o vlogi medijev je znova poučna. Kakor da bi želel pokarati predvsem slovenske medije, na katere očitno postaja alergičen zaradi svoje lastne podobe v njih, pa si je za ta namen izbral ameriške.

Kaj da so ameriški storili narobe? Tega ne izvemo – če prav razumemo namig, so preveč pristransko tulili v rog Hillary Clinton. Kar je seveda teza, ki so jo razvijali republikanci, Trump in pri nas Janša. Če pomislimo, da je takšno pozicijo zavzel nekoč vstajniški župan z levimi prepričanji, nam postane jasna še ena dimenzija politične oportunosti župana.

V čem da so ameriški mediji padli na izpitu? No, upam, da bodo novinarji Fištravcu kdaj zastavili to vprašanje. Bojim, da bo pojasnilo tradicionalno konspiratološko, kakršno je pri Janši: vsi mediji so se zarotili proti Trumpu. Vsi so režimski. Toda on je vendarle zmagal.

Ne samo, da Trump Amerike nikoli ne bo naredil večje, očitno se domači politiki zelo trudijo, da bi tudi Slovenijo naredili manjšo.

trump-jansa-rezimski-mediji

Joj! kam bi dél? Univerzitetna afera in vprašanja etike

Mariborska prepisovalna afera, v prvi fazi s protagonistoma dr. Klavdijem Logožarjem in dr. Žanom Oplotnikom, v drugi pa kar z univerzitetnim vrhom in njegovimi reakcijami, je sovpadla z izidom jubilejne številke revije Dialogi, v kateri je 47 avtorjev, povezanih z mariborsko preteklostjo in sedanjostjo, reflektiralo pozicijo in duha mesta.

Omenjam, ker je kar nekaj piscev v številki, ki sem jo uredil, omenilo šibko in nikakršno vlogo univerze, kot jo je ta odigrala v mestu zadnjih nekaj desetletij. Zakaj je ni in kaj je temu botrovalo? Biti univerzitetni učitelj ne pomeni le izobraževanja študentov in izvajanja pedagoškega procesa. Pričakovali bi, da bo univerzitetno občestvo aktivno prispevalo k njegovi identiteti in razvoju.

Kar se nam je dogajalo zadnje dni, razkriva še bolj akutno stanje in na svoj način pritrjuje oceni: ne samo, da se zdijo akademiki samostojna kasta ljudi, univerza samo sebe razume kot odlepljeno od siceršnjega življenja, zato zanjo po lastnem mnenju veljajo drugačne zakonitosti, etične norme in časovni roki. Morda je torej razlog za pasivno vlogo v njeni avtopercepciji.

Logožar VSS odstop

Če smo se še pred kakimi desetimi leti maloštevilni zavzemali za novo Filozofsko fakulteto, če smo verjeli, da se področji humanistike in družboslovja v mestu preprosto, zaradi dotedanje »tehniške« narave univerze, ki letos tudi sama praznuje štirideset let svojega obstoja, nista dovolj hitro razvijali, da rabita svoj čas, v zadnjih letih prav nič ne kaže na kakšen poseben trend vzpona akademskega intelektualnega angažmaja v življenju mesta.

Klišeji o lumpenproletarskem mestu, industrijski puščavi in kulturni sivini počasi več ne bodo dovolj, kot tudi ne epekajevske evforije. Seveda govorim o aktivnostih, ki niso neposredno vezane na poklicno in akademsko delo in preštevanje točk. Ki od posameznikov terjajo nekaj več žrtvovanja in vpletenosti. Njihov prispevek je, vsa čast izjemam, zanemarljiv in po moje kar manjši kod drugod, čeprav tudi drugje zaznavam isti trend. Od kod takšna njena samozadostnost, od kod avtoizolacija tistega jedra intelektualcev, ki bi morali celo nekemu duhovnemu dogajanju dajati ton, vizijo, ideje in pridržati večkrat neprijetno zrcalo?

Več razlogov je in vsi so z vso ihto privreli na plano tudi ob zadnji aferi. Če pustim ob strani dejstvo, da so pedagoški delavci vsako leto pod večjimi pritiski, da so njihovi urniki resnično natrpani, da se jih izkorišča s ti. faktorizacijami in vedno več neplačanega dela, medtem ko so plače po stažu nižjega kadra, sploh asistentov, sramotno nizke in na ravni učiteljev v osnovni šoli (česar javnost ne pozna dovolj, zlasti zato, ker medije tuintam prestreli kakšna afera z visokimi honorarji, ki so resnično velika izjema, ne pravilo), če skratka odmislim smiselne in tehtne razloge po manjšem »zunajpoklicnem« angažmaju univerzitetnikov, so preostale okoliščine naslednje:

(a) V Mariboru je resnično težko učinkovito delovati intelektualno – v polnem pomenu besede. Ker ta zahteva odmev, sinergijo, recepcijo. Družbeno in duhovno, še manj aktivistično delo so v horizontu pričakovanj in preferenc, ki je izrazito antiintelektualističen, predvsem zasmehovani in odrinjeni, zaznamovani kot odvečna in velikokrat tudi nevarna dejavnost. Razlogov je celo število, od zgodovinskih do socialnih, ekonomskih in medijskih. Misliti, analizirati, biti kritičen do družbenih dogajanj, zahtevati moralnost in legalnost, si zanju prizadevati, slediti principom racionalnosti? Ne, to ni za Maribor. Zakaj bi bilo dobro za njegovo univerzo, ki bi morala v tem prednjačiti? Zakaj bi bilo dobro za občino, če pa se je njen župan, nekoč intelektualec in univerzitetnik, odpovedal istemu in po dejanjih že dohiteva predhodnika? Kot da bi bilo mesto zakleto.

(b) V situacijah, ko se izrecno zahteva, da univerza postane podjetje in se odkrito favorizirajo tržne logike delovanj, ni prostora za moralo in etiko. Toda ena okolja takšne ideje sprejemajo še bolj odprtih rok. Zdaj, ko se po izbruhu afere napoveduje nov etični kodeks na univerzi, ga rektor v svojem pojasnilu omenja skupaj s pogojem: skladen bo moral biti z načeli korporativnega upravljanja. Če se moralo in etiko kot predmet izrinja iz izvedbe na nekaterih študijskih programih, se res ne bi smeli čuditi, da ju pogrešamo takih načel v reakcijah univerzitetnih učiteljev, ki se po finančnem okoriščanju s pomočjo plagiatorstva ne čutijo krive ničesar, oziroma vodstva, ki nemoralnosti kakor ne opazi. In če ni potrebe po moralnih in etičnih vsebinah v programih, ne pričakujmo preveč ne od študentov, ne od družbe in tudi ne od univerze. Tudi v primeru te afere ne, kjer so se le maloštevilni priglasili h kritični besedi.

(c) Samozadostnost antiintelektualizma na veliko podpirajo mediji. Komercialni iz predvidljivih razlogov nezanimivosti, kjer se raje daje prednost rumenim in senzacionalnim novicam, pikantnostim in nezahtevnim vsebinam, manj komercialni pa itak po novem želijo biti le še to: prikrito komercialni in tržni, da ne bi izgubili surove tekme z drugimi. Kot sem spomnil v prej omenjeni številki Dialogov, že osnovno googlanje in ogled arhivov lokalnih medijev zelo hitro pokažeta, da sintagma »mariborski intelektualec« praktično ne obstaja. Če kdo, bi se nad tem morali zamisliti na univerzi kot kovnici prihodnjih intelektualcev! Pa se po moje še niso. Že pred leti se je razkrilo, da s humanističnimi vsebinami ni mogoče prodreti v npr. Večer. Da so razmerja člankov na kulturnih straneh tega časopisa silovito neenakomerna: da se favorizira književnost in morda vizualne umetnosti. Prvi in zadnji intervju z Zofijinimi ljubimci, društvo za razvoj humanistike, je bil v tem časopisu narejen leta 1998. Počasi bo 20 let. In navajam zgolj kot primer. Prištejmo k temu še cenzuro posameznikov, o čemer sem naj tej strani že veliko pisal. Ni dvoma, da morajo mediji prevzeti svojo soodgovornost.

Šele ta polnejši kontekst takšnih in drugačnih okoliščin, verjetno tudi podrobnejši o rektorskih ekipah in njihovih omrežjih, nam lahko bolje osmisli razumevanje zadnje afere. Ki to ne bi postala, če je ne bi obelodanil ljubljanski, ne mariborski časopis. In spet: na dan, ko je vsaj deset slovenskih medijev povzelo Dnevnikovo razkritje, tega Večer sploh ni storil. Poročal je dan kasneje, v tiskani obliki.

Klipšteter komentar Logožar Dnevnik

Že reakcije na razkritje prepisovanja dekana Ekonomsko-poslovne fakultete so potrdile vse povedano. Tam, kjer ni osnovne senzibilnosti za moralno in etično delovanje, kjer morda ni niti razumske podstati za dokazovanje, kaj je bilo z ravnanjem dekana narobe, lahko razvoj dogodkov celo brez težav predvidite. Ne more vas veliko presenetiti. Vodstvo univerze se je na vse kriplje pretvarjalo, da z afero nima nič, da ni razlogov za dekanov odstop, da je zadeva zastarala, da rektor ne sme kar na vrat na nos sprejemati odločitev, da mora ustanoviti posebno komisijo, da se v prihodnje kaj takega ne bo več ponovilo, da se pripravlja etični kodeks in poslej težav več ne bo, da je mentor dejansko soavtor diplome, itd. Paleta izmuzljivih reakcij, ki so po sebi simptom takšnega antiintelektualizma, zasidranega bistveno širše v danem okolju. Kjer je del »intelektualizma« nekaj tako preprostega kot dejstvo, da je treba poskrbeti za lastno pozitivno podobo in ugled. Nekaj tebi koristnega. Ne bi smelo biti pretežko, saj se bo hitro poznalo pri vpisu študentov in še čem. A tudi to je bilo preveč. Na koncu je danes le prevladala skrb za ugled in rektor je presenetljivo predlagal dekanu EPF, da vendarle odstopi. Po ostrih protestih Visokošolskega sindikata Slovenije in še nekaterih. V tem hipu še ni jasno, ali se bo omenjeni odzval.

Toda pozor: vse, kar je rektor zmogel napisati v komunikeju, je sintagma »sporno ravnanje«. Izjava ni dejanje obsodbe, zgolj ugotovitev, da je treba zaščititi ugled in integriteto univerze, ker sta načeta. No, v primerjavi s preteklimi dnevi je tudi to napredek. Kar smo namreč slišali iz ust njegovega tajnika pred tem, je bilo ravno nasprotno: da je rektor starešina, ki ne more ravnati pobalinsko (!) in izvajati sankcij brez preverbe. Na koncu je k sreči storil prav to. Ne bi bil presenečen, če ga naslovljenec ne bi poslušal, tako kot prejšnjega rektorja ni dekan Filozofske fakultete. Kar se je dr. Tičarju očitno zdelo zelo prav, saj ga je kasneje nagradil s prorektorsko funkcijo.

Zapletanje in sprenevedanje dr. Logožarja in dr. Oplotnika je že zdaj takšno, da bi zahtevalo temeljito argumentacijsko analizo zaradi pestrosti izgovorov in izmikanj. Dekan EPK nikoli ni priznal, da je delo študentke prepisal in ga uporabil v neke druge namene. Še več, na koncu se je opravičil, toda ne zaradi prepisovanja, temveč dejstva, da študentke ni obvestil o tem, da jo je – prepisal. In kot da ni dovolj, tudi bajnega zaslužka 24.000 evrov, do katerega je prišel izključno po njeni zaslugi, z njo ni pripravljen na noben način deliti. A zdaj razumemo, da nekateri res ne razumejo pojmov »morala« in »etika«? Tudi če bo odstopil, dekan ne bo zaradi njiju, temveč zahteve rektorja. Kar je tisto najbolj tragično. In kar je, kot rečeno, pogojeno z mariborsko formo mentis.

Posebne vrste izmikanj je uprizoril prorektor dr. Oplotnik. Ki pa ga, kot kaže, rektor k ničemur ne namerava pozivati. Prej bi lahko rekli, da je ponosen, da ima v svojih vrstah nekoga, ki je še kot mladenič po logikah, ki nam niso znane, postal član uprave Darsa, danes pa je, kot je aprila letos pisal Večer, »dopoldne profesor, popoldne direktor«.

Oplotnik Hreščak Večer podjetnik

O vlogi prorektorja bi seveda vedeli veliko več, če ga sumljivih okoliščin ne bi razbremenjevale sumljive druge okoliščine izginotja vseh podatkov o Logožarjevi študiji in poslovni dokumentaciji. Zato danes Oplotnik ne rabi vedeti ničesar: niti o tem, kdo je študijo naročil, niti zakaj je bil razpis prirejen, niti o tem, kako si so z njo lahko na Darsu pomagali, niti o tem, kam je študija že leta 2009 izginila in je zato nihče ne more najti. On, prorektor za finance, ničesar ne ve. Kako je že rekel Aškerc? »Joj! kam bi dél?« »Kaj? – Kdo si božji? – Kam naj deneš, vprašaš? – I, kjer si vzel!«

Vstajniške izgubljene iluzije

Ena.

Vstajni ke izgubljene iluzije in politi ne la i, Ve er, jun.- jul. 2015_Page_1

Dva.

Vstajniške izgubljene iluzije in politične laži, Večer, jun.- jul. 2015_Page_2

Tri.

Vstajniške izgubljene iluzije in politične laži, Večer, jun.- jul. 2015_Page_3

Štiri.

Vstajniške izgubljene iluzije in politične laži, Večer, jun.- jul. 2015_Page_4

Pet.

Fronta Simonič odgovor Fištravcu

Dopisovanje in reakcija na stališča župana dr. Andreja Fištravca po tistem, ko ni mogel upravičiti vseh silnih izletov na Kitajsko in je obenem moral praktično priznati, da dveh velikih projektov, ameriške univerze in kitajske tovarne baterij, v Mariboru ne bo.

Več:

https://vezjak.wordpress.com/2015/02/21/mariborsko-koritnistvo-in-sanje-o-kolinah/

https://vezjak.wordpress.com/2014/10/31/maribor-je-njihov/

https://vezjak.wordpress.com/2014/11/06/fistravcev-druzinski-klub-je-nasa-stvar/

https://vezjak.wordpress.com/2014/12/21/mariborski-protest-gluhota-in-biopolitika-teles/

Hitler kot mariborska posebnost

Zanimiv in atraktiven članek MMC RTV Slovenija o novem Salonu uporabnih umetnosti v historično bogatem Casinoju Maribor na eni najbolj markantnih lokacij mesta. Res, Salon ima neverjeten potencial in prostor za sabo bogato zgodovino.

A kaj, ko se novinarska reportaža že pri svoji četrti besedi (!) zaleti v Adolfa Hitlerja kot najvidnejšo in najpomembnejšo in sploh prvo referenco, zaradi katere bi se prostoru na Glavnem trgu 1 morali prikloniti, ker je prav on nekoč šel mimo:

Mimo nje je hodil Adolf Hitler, v njej je mariborska eminenca kramljala ob skodelici kave, Alfi Nipič in Ivo Robič pa zapela prve pesmi. Po propadu Casinoja Maribor so prostoru na Glavnem trgu 1 novo življenje vdahnili mladi ustvarjalci.

Občutki ob vstopu v Salon uporabnih umetnosti so mešani. Kakor koli je že zanimiva današnja podoba prostora v tej markantni zgradbi v samem središču Maribora, ki ima na eni strani pogled na (nekoliko zamrl) mestni vrvež, na drugi pa na Lent, ostaja skomina ob reminiscenci na tisto, kar je zgradba nekoč bila. Ponos in statusni simbol Mariborčanov, ki so na začetku prejšnjega stoletja v njej kramljali ob skodelici kave, plesali v čudoviti plesni dvorani v prvem nadstropju, se pod zvezdnatim nebom spogledovali na terasi in si v uho šepetali skrivnosti, vedoč, da jih bo s seboj odneslo le tiho šumenje Drave.

Salon uporabnih umetnosti MMC

Sam niti ne vem, če je podatek točen, a četudi je, se z nacističnim voditeljem verjetno hvalimo edini v Evropi, sploh v takšnem vrstnem redu ter pripisujoč mu celo ekskluzivno prvenstvo. Morda je novinarka želela navesti podatek kot zanimivost, a je bolj izpadlo, kakor da medse vabimo tudi neonacistične klube.

Že pred leti se je pripetilo, da so se slovenski mediji, konkretno Večer, postavili v bran »častnemu občanu mesta Maribor«, nacističnemu pesniku Kernstocku.

Argumenti v prid »nezbrisanemu spominu« zanj so bili izjemno pestri, vsi so šli v smeri »Je pač naš, zgodovine ne moremo izbrisati, častnega občanstva še manj«. Razvil se je pravcati majhen antagonizem med ljubljanskim Dnevnikom, ki je izbris zagovarjal in postregel z zgodbo, ter mariborskim Večerom, ki se mu je postavil po robu.

Dokler se ne bomo zares odločili, da se ne želimo hvaliti z nacistično obarvanimi spomini, nam ne bo bolje.

Več:

https://vezjak.wordpress.com/2012/03/02/ko-casopis-vecer-brani-nacisticnega-pesnika-kernstocka/

https://vezjak.wordpress.com/2012/03/03/kernstock-sramota-za-maribor-sramota-za-vecer/

https://vezjak.wordpress.com/2012/03/28/s-kaksnimi-argumenti-se-brani-kernstocka/

Pesniški surplus:

Jana Kolarič

HITLER KOT MARIBORSKA POSEBNOST, oslovsko-repati sonet

Za MB sta pomembna Nipič, kuga …
in Hitler je še vedno referenca,
v vsak članek vplete se njegova senca.
Bolj slavnih ni? Imena kje so druga?

Pandur, Vogrinec, Partljič ali Fištrc …?
Mar ti nikoli niso spili kave
ob pišu vetra in šumenju Drave?
Ob Hitlerju kot da zbledijo – v ništrc!

Pisun začetnik član’k bo z njim začinil,
on vedno znajde se na vrhu liste –
mar MB vabi k sebi s tem naciste?

Prej zgubljal je tovarno za tovarno …
Na voljo najbrž drugi so načini
kot s Hitlerjem oživljati Kavarno.

V turizmu prav’jo »Hvala zgodovini!«,
v Evropi hvalimo se s tem – edini!