Žižkov obrat v odnosu do beguncev

Na kongresu Levice v Mariboru so pred dnevi obravnavali volilni program za volitve v Državni zbor, udeležence pa je nagovoril filozof Slavoj Žižek in predstavil svoj pogled na dogajanje v Ukrajini. Med drugim je v zanj nenavadnih kategorijah strpnosti, pojem namreč iz teoretskih razlogov zavrača, plediral za več solidarnosti do beguncev: »Če zmaga Evropa, ki ne tolerira nebelih beguncev in izključuje necivilizirane, potem ne potrebujemo Rusije, da nas uniči, to bomo uspešno storili sami.«

V svojem besedilu »Kaj pomeni braniti Evropo?«, objavil ga je tudi časopis Delo, je v podobnem duhu Žižek upravičeno kritiziral Janševo vlado, ker je razglasila, da je Slovenija pripravljena sprejeti do 200.000 beguncev iz Ukrajine in spomnil, kako je pol leta nazaj grobo zavrnila tiste afganistanske z utemeljitvijo, da bi morali ostati v svoji državi in se boriti za svojo državo. Na podoben način je pred meseci, ko je na tisoče beguncev, večinoma so bili iraški Kurdi, poskušalo prebežati na Poljsko iz Belorusije, slovenska vlada Poljski ponudila vojaško pomoč, da bi beguncem preprečili vstop v državo.

Avtor je upravičeno izpostavil njeno dvoličnost v ravnanju ob uvedbi dveh vrst beguncev – pravih, tistih ukrajinskih, in vseh drugih, nepravih, ob čemer se kot Slovenec čuti osramočenega, je še dejal. Omenjeni rasizem, ki ga je Janez Janša sicer zanikal v oddaji Odmevi, je lepo ilustriran v novem revitu, ki je sledil demantiju in v katerem premier sramoti novinarki Suzano Lovec in Suzano Perman, češ domov si odpeljeta afriške begunce, ki zlorabljajo vojno v Ukrajini!

No, Žižkovo druženje s stranko Levica velja označiti za blagodejno, kajti le nekaj let nazaj, še zlasti leta 2016, omenjeni ni kazal tolikšne naklonjene solidarnosti do beguncev. Nasprotno, do nje je bil skrajno skeptičen. Ampak konec dober, vse dobro! Razmišljal je, podobno kot Branko Grims, o nujnosti referenduma glede njihovega sprejema, zavračal je prezir do protimigrantov, begunci prakticirajo svoj »način življenja«, ki je nezdružljiv s temelji evropske blaginje, je večkrat ugotavljal, preveč strpnosti do beguncev se kaže kot škodljiva drža, kritike na njihov način pa ne smemo označiti za fašistično in rasistično, podobno kot moramo nasprotovati multikulturnosti.

Spomin zlate ribice je sicer akutna bolezen naših medijev in široke javnosti, toda svoje naredijo tudi medijske in intelektualne elite, ki ustvarjajo čisto svojo idiosinkratično agendo zgodb in naracij v domačih množičnih medijih, iz katere številne vsebine, perspektive in problemi preprosto padejo ven. Spodaj je nekaj pomoči za tiste, ki jo dopuščajo: v tistem času je sicer Žižkovo nepričakovano politično desno obarvano stališče zavrnilo večje število svetovnih medijev, domače medijsko-intelektualne elite iz navedenega razloga kakopak ne, so se pa začeli nad njim pričakovano, sicer vsaj občasno, navduševati v Janši naklonjenih Nova24TV, Demokraciji in Reporterju…

Žižek o tem, da bi morala vsaka evropska država izpeljati referendum o beguncih:

»Moj namen tukaj seveda ni podpora protipriseljenskim populistom, temveč nedvoumno poudarjanje meja demokratične legitimacije. Enako velja za tiste, ki zagovarjajo radikalno odprtje meja: se zavedajo, da njihova zahteva pomeni odpravo oziroma uveljavitev ogromne spremembe v statusu quo države, ne da bi se prej demokratično posvetovali s prebivalstvom, glede na to, da so naše države demokratične nacionalne države?«

O preveč prezira do protimigrantskih nacionalistov:

»Meni je izjemno sumljiv ta politično korekten prezir do protimigrantskih nacionalistov. Kaj ljudje ne vidijo, da je to zrcalna slika te multikulturne odprtosti, ki je ta prava ideologija današnjega kapitalizma.«

O tem, da govoriti o drugačnem načinu življenja beguncev ni rasizem:

»Odstraniti bomo morali enega največjih tabujev, da je namreč pojem zaščite nekogaršnjega specifičnega načina življenja v sebi protofašistična ali rasistična kategorija. Če ne bomo opustili tega pojma, bomo odprli pot za protibegunski val, ki bo zajemal vso Evropo.«

O paradoksu nadjaza glede strpnosti do beguncev:

»Lahko smo prepričani, da isto velja za pritok beguncev: čim več zahodne Evrope jim bo odprte, tem pogosteje se ji bo zbujal občutek krivde, ker jih ni sprejela še več. Nikoli ne bo dovolj. In čim več strpnosti bo do teh, ki so tukaj, tem bolj se bo krepil občutek krivde, ker nismo še strpnejši.«

O nezdružljivosti begunskega načina življenja z ideološkimi temelji zahodne države blaginje

»Številni begunci bi radi nemogoče: pravzaprav pričakujejo največje ugodnosti zahodne države blaginje in da bodo hkrati lahko ohranili svoj posebni način življenja, čeprav so nekatere ključne značilnosti njihovega načina življenja nezdružljive z ideološkimi temelji zahodne države blaginje.«

O zadregi solidarnosti do beguncev:

»Lahko je simpatizirati s sosedom, ki je takšen kot nas. Ampak kaj če (oni) niso takšni, kot smo mi? Potem pride do problema. Kaj naj to pomeni? Da če niso takšni, lahko kar utonejo?«

O Evropi kot izbiri beguncev, ki so tudi hudobni, nasilni in nevarni:

»Ljudje to vedo, zato hodijo begunci sem. Razmišljanje v smislu ‘odprimo meje, begunci pridite’ ni rešitev. Begunci so ljudje, kot vsi drugi. Veliko med njimi je hudobnih, nasilnih, zabitih, nevarnih. O tem je treba odkrito govoriti.«

O ceni za evropsko gostoljubnost:

»Ja, takšen niz pravil privilegira zahodnoevropski način življenja, toda to je cena, ki jo je treba plačati za evropsko gostoljubnost.«

Več:

Vlada cenzurirala samo sebe: umaknila je tvit o razliki med ukrajinskimi in afganistanskimi begunci

Referendum, Grims in Žižek

Vse belopolti, vsi enakopravni: o zaščiti evropskega načina življenja

Referendum o (tudi) hudobnih beguncih