Vse belopolti, vsi enakopravni: o zaščiti evropskega načina življenja

Darja Kocbek se v Mladini že v naslovu sprašuje, »kako bi opredelili evropski način življenja«? Njen članek je posvečen trenutno burni razpravi o novem resorju, ki ga je v svojem razrezu predvidela Ursula von der Leyen.

Vodil ga bo novi komisar Grk Margaritis Schinas, tudi aktualni podpredsednik Evropske komisije. Zakaj in čemu zaščita evropskega načina življenja, od kod se je vzela potreba po njem? Poskušal bom predvsem pokazati, da ideja o tem ni tuja niti slovenski javnosti, da je posredno promovirana tudi v naših intelektualnih krogih. Oziroma drugače: da ima v domačih teoretskih krožkih leve (!) provenience, protežiranih v domačih dominantnih medijih, predsednica Evropske komisije nepričakovanega podpornika.

Istovrstnost evropske kulture?

Kocbekova se v prispevku o sumljivem resorju v veliki večini svojega članka naslanja na Daniela Trillinga v Guardianu. Z njegovimi spoznanji se v celoti strinjam: po eni strani je veliko vsebinsko vprašanje, kako definirati enotnost, edinstvenost in celo istovrstnost evropske kulture, ki jo deli prebivalstvo Boltona, Palerma ali Plovdiva. Tudi popolnoma soglašam, da imamo pred sabo nevaren pojav in najbrž uvedba novega resorja ni stvar nobenih posebnih naključij, če upoštevamo politična razmerja v Evropi, politično poreklo predsednice in splošno stanje duha.

Ni dvoma, da postaja sredinskost evropskih politik, legitimiranih v delovanju Evropske komisije, obarvana z retoriko in politiko desničarskih strank, jasno pa je tudi, da se je morala potreba po novem resorju oblikovati in pojaviti na podlagi razprav o begunski krizi, ukrepov, ki so jih posamične države in Evropa v celoti vpeljale ob migracijah, a tudi vedno bolj racionalizirani retoriki različnih populističnih strank in vlad, še zlasti v srednji in vzhodni Evropi.

Slovenski simpatizerji

Ob koketiranju s skrajno desnico in prevzemanju njenih miselnih vzorcev bo novi resor formaliziral in sistemsko na najvišji možni ravni legitimiziral latentno ksenofobijo vseh vrst nacionalističnih politik, ne le obratno, da uradno politiko Evropske unije nepovratno dela za nacionalistično in ksenofobno.

Resor za migracije je zdaj samoumevno postal že v imenu postal resor za »Protecting our European Way of Life« – v njem pa je, če analiziramo po elementih, sporno in simptomatično kar vse po vrsti: »zaščita« naše kulture, »našost« našega evropskega načina življenja, pa tudi identiteta evropske kulture kot take.

Nepričakovani slovenski simpatizer Ursule von der Leyen je v vrsti svojih člankov že v preteklih leti poskrbel za teoretsko utemeljitve njenega resorja. Slavoj Žižek je svoje izhodišče, povzeto tudi v prispevkih v Mladini, najbolj kvintesenčno izrazil takole:

»Številni begunci bi radi nemogoče: pravzaprav pričakujejo največje ugodnosti zahodne države blaginje in da bodo hkrati lahko ohranili svoj posebni način življenja, čeprav so nekatere ključne značilnosti njihovega načina življenja nezdružljive z ideološkimi temelji zahodne države blaginje.«

Dve slabši dilemi

Zanimiv preobrat zasledimo v zbirki njegovih člankov: naš, evropski način življenja, čeprav ga uporabljajo evropski nacionalisti, je po svoje smiselna kategorija, podobna smiselna pa je tudi zaščita takega načina življenja.

V svoji knjigi »Against the Double Blackmail. Refugees, Terror and Other Troubles with the Neighbours« (2016) ravnanje Evrope predstavlja kot lažno dilemo med dvema izbirama – v luči beguncev naj bi se nam ponujali dve inačici ideološkega izsiljevanja. Po prvi bi morali svoja vrata za begunce odpreti na stežaj, čim močneje; po drugi poskušamo, kot pravi, uporabiti dvižni most in prihod beguncev ustaviti. Avtorjeva intenca je ubežati obema izbirama kot »slabšima«, češ da le podaljšujeta problem in ga ne rešujeta, vendar pri tem ne poda prav nobene prepričljive vmesne rešitve.

Njihov način življenja

Daljšo analizo lahko bralec najde v mojem članku v Časopisu za kritiko znanosti. Širši argument, v katerega pade Žižkova artikulacija odnosa do beguncev in ki ostro razmeji ravno »naš način življenja«, kot ga je zdaj določila Ursula von der Leyen, od »njihovega načina življenja«, je razprava v Nemčiji leta 2010, ki se je končala s splošnim dvomom v multikulturnost, podkrepljeno s stališčem Angele Merkel prav v odnosu do »prišlekov«, predvsem muslimanov.

Multikulturnost kot zanikani koncept je v letu 2015 s široko odprtimi vrati za begunce pri isti kanclerki poskrbela za vnovični politični preobrat z odpiranjem vrat, takrat pa je afirmirala nekaj, ker je sam Žižek podprl kot racionalno izhodišče: pojem vodilne kulture (Leitkultur) in njene učinke. Čeprav imamo avtorje, kot je, Jürgen Habermas, ki so ostro napadli ta koncept v nemškem prostoru kot nedopustno prisvajanje judovske tradicije, saj naj bi »nemška kultura« bila definirana prav z njeno pomočjo, kolikor se sklicuje na »judovsko-krščanske vrednote«, se Žižek pojmu ni odrekel. Če je za Habermasa nedopustno razmišljati o konstituciji nemške kulture skozi prisvojitev judovstva navzlic tragični usodi Judov v nekdanji Nemčiji, se po njegovem danes zagovorniki koncepta sklicujejo na prav to: Leitkultur kot judovsko-krščansko izročilo, ki uspeva »nas« obravnavati ločeno od »prišlekov«.

Mi vs. oni

V svojih stališčih o beguncih leta 2015 in 2016 je v tem smislu Žižek ostal zavezan teoretskem resentimentu iz poprejšnjih let, povedal ni nič novega, tako rekoč ostal je teoretsko konsistenten; vzpostavil je enak miselni okvir ultrapolitičnih prepričanj, kjer se begunci slikani kot tisti Drugi glede na vodilno kulturo in ob katerih se odvije popoln razcep med »nami« in »njimi«.

Ob argumentu neupravičenosti očitkov o islamofobiji in moralni pasti prevelike strpnosti do beguncev je avtor v več člankih ponovil svojo tezo, da je begunski način življenja nezdružljiv z ideološkimi temelji zahodne države blaginje, ker vidi v ‘načinih življenja’ nepremostljive razlike, ob tem pa graja njihova pričakovanja.

Svojo tezo podkrepi še s sumom, da niso pripravljeni na integracijo, da zahteva po kulturni in družbeni integraciji ni možna zato, ker bi morali morda priznati, da je težava na strani beguncev samih in da zahodni rasizem, pravzaprav očitek o njem, ni tako zelo neupravičen: »Nemčija rada poudarja nujnost kulturne in družbene integracije beguncev. Toda – pa smo spet pri tabuju, ki bi moral pasti – koliko beguncev se res želi integrirati? Kaj če ovira za integracijo ni preprosto le zahodni rasizem?«

Kako se praktično zaščititi

Leta 2016 je predlagal posebne pogoje in nekatere administrativne korake za sprejem beguncev – zaščita našega načina življenja je že predvidena. Zanj obstaja nekaj takega kot evropska gostoljubnost in cena prilagajanja, ki jo morajo plačati, če želijo ostati v Evropi – ta cena je znova zahodnoevropski način življenja.

Njegov predlog: »Evropa se mora organizirati in vpeljati jasna pravila in ukrepe. Vpeljan mora biti državni nadzor nad begunci s pomočjo obsežne administrativne mreže, ki bo veljala za celotno Evropsko unijo, s čimer bodo onemogočeni lokalni barbarizmi oblasti, kakršni se dogajajo na Madžarskem in na Slovaškem. Beguncem mora biti zagotovljena njihova varnost, hkrati pa jim moramo biti pojasnjeno, da morajo sprejeti področje bivanja, ki jim ga je dodelila Evropska skupnost; hkrati morajo spoštovati zakone in družbena pravila evropskih držav, kar pomeni: nobene tolerance pri religioznem, seksističnem in etničnem nasilju na nobeni strani, nobene pravice, da bi drugemu vsiljevali njegov način življenja ali religijo, spoštovanje vsakokratne posameznikove svobode po tem, da zavrne njene ali njegove ljudske navade, itd. Če se ženska odloči, da bo zakrivala svoj obraz, mora njena volja biti spoštovana, toda če se odloči, da si ga ne bo zakrivala, ji mora biti enako zagotovljeno, da lahko to stori. Ja, takšen niz pravil privilegira zahodnoevropski način življenja, toda to je cena, ki jo je treba plačati za evropsko gostoljubnost. Omenjena pravila morajo biti jasno določena in uveljavljena, tudi s pomočjo represivnih ukrepov, če je potrebno, kadar jim utegnejo nasprotovati tuji fundamentalisti ali domači protibegunski rasisti.«

Vsi enakopravni, vsi belopolti

Toliko o slovenskih zagovornikih »našega načina življenja« in receptih, kako ga zaščititi. Darja Kocbek in Daniel Trilling opozarjata na pomen nacionalistov pri stigmatizaciji »outsiderjev«, tistega nevarnega Drugega, ki je kulturno, religijsko in po svoje načinu življenja drugačen od nas. Navajata svarilo sociologa Sivamohana Valluvana, da je danes osrednja grožnja Evropi nacionalizem, ne populizem, ter da se Evropa sooča s tretjim valom nacionalizma.

Toda ne gre le za to, da je nacionalizem izključujoč, dejansko potrebuje tudi sovražnika, svojega nevarnega Drugega, da bi se konstituiral in na strahu in sovraštvu pred njim gradil svojo identiteto. Zaščita našega, evropskega načina življenja, služi tej izključujočnosti: definirati svoj imaginarni skupek vrednot, s katerimi bomo, podobno kot z žičnatimi ograjami, razmejili našo domnevno istovetnost od tiste domnevno ogrožujoče.

Intrigantno vprašanje ostaja, v kakšni meri zaščita evropskega načina življenju že vsebuje občutek večvrednost in je rasistična po sebi. Trilling zelo simpatično ugotavlja, da se »evropsko« še vedno uporablja kot sinonim za »belopolte ljudi« in da je v hipu, ko je predsednica Evropske komisije pojasnila, da bodo novi evropski komisarji »tako raznoliki, kot je Evropa«, nehote spregledala, da so vsi belopolti.

Pozabljeni resor za kulturo

Kako bo Margaritis Schinas uspel zaščititi evropski način življenja in kakšne ukrepe bo pri tem sprejemal, bo izjemno intrigantno spremljati. Po drugi strani ni nepomembno, da bo ob novih legitimacijah evropske ksenofobne prakse, utemeljenih na pregonu ali celo latentnem strahu »neevropskih načinov življenja«, ki jih prinašajo migracije, v pozabo povsem zatonila še pred leti strani Evropske unije nadvse opevana multikulturnost – tista, do katere ima tudi Žižek toliko pomislekov.

Toda ne le to, Ursula von der Leyen je v svojem razrezu resorjev povsem pozabila na komisarja za kulturo, pa tudi za izobraževanje. Po svoje prav nič paradoksalno: kakor da razen našega, evropskega načina življenja, drugih kulturnih praks dejansko niti ne rabimo poznati in razvijati. Kakor da je v našem načinu življenja že vsebovana vsa kultura.

Kulturni resor je predsednica degradila na raven generalnega direktorata za izobraževanje, mlade, šport in kulturo, ki bo spadal pod resor evropske komisarske za inovacije in mlade. Vodila ga bo Marija Gabrijel iz Bolgarije. Evidentno kulturni sektor izpada iz kolektivnega življenja v prihodnosti Evropske unije in bo, tako kot multikulturna perspektiva, deležen še manjše institucionalne podpore.

Če parafrazimo in nadgradimo Trillinga: Evropa je zelo raznolika. Kajti vsi smo belopolti, vsi postajamo nemultikulturni in vsi smo kulturni, kolikor ščitimo svoj način življenja.