Vse belopolti, vsi enakopravni: o zaščiti evropskega načina življenja

Darja Kocbek se v Mladini že v naslovu sprašuje, »kako bi opredelili evropski način življenja«? Njen članek je posvečen trenutno burni razpravi o novem resorju, ki ga je v svojem razrezu predvidela Ursula von der Leyen.

Vodil ga bo novi komisar Grk Margaritis Schinas, tudi aktualni podpredsednik Evropske komisije. Zakaj in čemu zaščita evropskega načina življenja, od kod se je vzela potreba po njem? Poskušal bom predvsem pokazati, da ideja o tem ni tuja niti slovenski javnosti, da je posredno promovirana tudi v naših intelektualnih krogih. Oziroma drugače: da ima v domačih teoretskih krožkih leve (!) provenience, protežiranih v domačih dominantnih medijih, predsednica Evropske komisije nepričakovanega podpornika.

kocbek evropski način življenja mladina

Citirani članek v današnji Mladini: kaj je evropski način življenja?

Istovrstnost evropske kulture?

Kocbekova se v prispevku o sumljivem resorju v veliki večini svojega članka naslanja na Daniela Trillinga v Guardianu. Z njegovimi spoznanji se v celoti strinjam: po eni strani je veliko vsebinsko vprašanje, kako definirati enotnost, edinstvenost in celo istovrstnost evropske kulture, ki jo deli prebivalstvo Boltona, Palerma ali Plovdiva. Tudi popolnoma soglašam, da imamo pred sabo nevaren pojav in najbrž uvedba novega resorja ni stvar nobenih posebnih naključij, če upoštevamo politična razmerja v Evropi, politično poreklo predsednice in splošno stanje duha.

Ni dvoma, da postaja sredinskost evropskih politik, legitimiranih v delovanju Evropske komisije, obarvana z retoriko in politiko desničarskih strank, jasno pa je tudi, da se je morala potreba po novem resorju oblikovati in pojaviti na podlagi razprav o begunski krizi, ukrepov, ki so jih posamične države in Evropa v celoti vpeljale ob migracijah, a tudi vedno bolj racionalizirani retoriki različnih populističnih strank in vlad, še zlasti v srednji in vzhodni Evropi.

Slovenski simpatizerji

Ob koketiranju s skrajno desnico in prevzemanju njenih miselnih vzorcev bo novi resor formaliziral in sistemsko na najvišji možni ravni legitimiziral latentno ksenofobijo vseh vrst nacionalističnih politik, ne le obratno, da uradno politiko Evropske unije nepovratno dela za nacionalistično in ksenofobno.

Resor za migracije je zdaj samoumevno postal že v imenu postal resor za »Protecting our European Way of Life« – v njem pa je, če analiziramo po elementih, sporno in simptomatično kar vse po vrsti: »zaščita« naše kulture, »našost« našega evropskega načina življenja, pa tudi identiteta evropske kulture kot take.

Nepričakovani slovenski simpatizer Ursule von der Leyen je v vrsti svojih člankov že v preteklih leti poskrbel za teoretsko utemeljitve njenega resorja. Slavoj Žižek je svoje izhodišče, povzeto tudi v prispevkih v Mladini, najbolj kvintesenčno izrazil takole:

»Številni begunci bi radi nemogoče: pravzaprav pričakujejo največje ugodnosti zahodne države blaginje in da bodo hkrati lahko ohranili svoj posebni način življenja, čeprav so nekatere ključne značilnosti njihovega načina življenja nezdružljive z ideološkimi temelji zahodne države blaginje.«

Dve slabši dilemi

Zanimiv preobrat zasledimo v zbirki njegovih člankov: naš, evropski način življenja, čeprav ga uporabljajo evropski nacionalisti, je po svoje smiselna kategorija, podobna smiselna pa je tudi zaščita takega načina življenja.

V svoji knjigi »Against the Double Blackmail. Refugees, Terror and Other Troubles with the Neighbours« (2016) ravnanje Evrope predstavlja kot lažno dilemo med dvema izbirama – v luči beguncev naj bi se nam ponujali dve inačici ideološkega izsiljevanja. Po prvi bi morali svoja vrata za begunce odpreti na stežaj, čim močneje; po drugi poskušamo, kot pravi, uporabiti dvižni most in prihod beguncev ustaviti. Avtorjeva intenca je ubežati obema izbirama kot »slabšima«, češ da le podaljšujeta problem in ga ne rešujeta, vendar pri tem ne poda prav nobene prepričljive vmesne rešitve.

Njihov način življenja

Daljšo analizo lahko bralec najde v mojem članku v Časopisu za kritiko znanosti. Širši argument, v katerega pade Žižkova artikulacija odnosa do beguncev in ki ostro razmeji ravno »naš način življenja«, kot ga je zdaj določila Ursula von der Leyen, od »njihovega načina življenja«, je razprava v Nemčiji leta 2010, ki se je končala s splošnim dvomom v multikulturnost, podkrepljeno s stališčem Angele Merkel prav v odnosu do »prišlekov«, predvsem muslimanov.

Multikulturnost kot zanikani koncept je v letu 2015 s široko odprtimi vrati za begunce pri isti kanclerki poskrbela za vnovični politični preobrat z odpiranjem vrat, takrat pa je afirmirala nekaj, ker je sam Žižek podprl kot racionalno izhodišče: pojem vodilne kulture (Leitkultur) in njene učinke. Čeprav imamo avtorje, kot je, Jürgen Habermas, ki so ostro napadli ta koncept v nemškem prostoru kot nedopustno prisvajanje judovske tradicije, saj naj bi »nemška kultura« bila definirana prav z njeno pomočjo, kolikor se sklicuje na »judovsko-krščanske vrednote«, se Žižek pojmu ni odrekel. Če je za Habermasa nedopustno razmišljati o konstituciji nemške kulture skozi prisvojitev judovstva navzlic tragični usodi Judov v nekdanji Nemčiji, se po njegovem danes zagovorniki koncepta sklicujejo na prav to: Leitkultur kot judovsko-krščansko izročilo, ki uspeva »nas« obravnavati ločeno od »prišlekov«.

Mi vs. oni

V svojih stališčih o beguncih leta 2015 in 2016 je v tem smislu Žižek ostal zavezan teoretskem resentimentu iz poprejšnjih let, povedal ni nič novega, tako rekoč ostal je teoretsko konsistenten; vzpostavil je enak miselni okvir ultrapolitičnih prepričanj, kjer se begunci slikani kot tisti Drugi glede na vodilno kulturo in ob katerih se odvije popoln razcep med »nami« in »njimi«.

Ob argumentu neupravičenosti očitkov o islamofobiji in moralni pasti prevelike strpnosti do beguncev je avtor v več člankih ponovil svojo tezo, da je begunski način življenja nezdružljiv z ideološkimi temelji zahodne države blaginje, ker vidi v ‘načinih življenja’ nepremostljive razlike, ob tem pa graja njihova pričakovanja.

Svojo tezo podkrepi še s sumom, da niso pripravljeni na integracijo, da zahteva po kulturni in družbeni integraciji ni možna zato, ker bi morali morda priznati, da je težava na strani beguncev samih in da zahodni rasizem, pravzaprav očitek o njem, ni tako zelo neupravičen: »Nemčija rada poudarja nujnost kulturne in družbene integracije beguncev. Toda – pa smo spet pri tabuju, ki bi moral pasti – koliko beguncev se res želi integrirati? Kaj če ovira za integracijo ni preprosto le zahodni rasizem?«

Kako se praktično zaščititi

Leta 2016 je predlagal posebne pogoje in nekatere administrativne korake za sprejem beguncev – zaščita našega načina življenja je že predvidena. Zanj obstaja nekaj takega kot evropska gostoljubnost in cena prilagajanja, ki jo morajo plačati, če želijo ostati v Evropi – ta cena je znova zahodnoevropski način življenja.

Njegov predlog: »Evropa se mora organizirati in vpeljati jasna pravila in ukrepe. Vpeljan mora biti državni nadzor nad begunci s pomočjo obsežne administrativne mreže, ki bo veljala za celotno Evropsko unijo, s čimer bodo onemogočeni lokalni barbarizmi oblasti, kakršni se dogajajo na Madžarskem in na Slovaškem. Beguncem mora biti zagotovljena njihova varnost, hkrati pa jim moramo biti pojasnjeno, da morajo sprejeti področje bivanja, ki jim ga je dodelila Evropska skupnost; hkrati morajo spoštovati zakone in družbena pravila evropskih držav, kar pomeni: nobene tolerance pri religioznem, seksističnem in etničnem nasilju na nobeni strani, nobene pravice, da bi drugemu vsiljevali njegov način življenja ali religijo, spoštovanje vsakokratne posameznikove svobode po tem, da zavrne njene ali njegove ljudske navade, itd. Če se ženska odloči, da bo zakrivala svoj obraz, mora njena volja biti spoštovana, toda če se odloči, da si ga ne bo zakrivala, ji mora biti enako zagotovljeno, da lahko to stori. Ja, takšen niz pravil privilegira zahodnoevropski način življenja, toda to je cena, ki jo je treba plačati za evropsko gostoljubnost. Omenjena pravila morajo biti jasno določena in uveljavljena, tudi s pomočjo represivnih ukrepov, če je potrebno, kadar jim utegnejo nasprotovati tuji fundamentalisti ali domači protibegunski rasisti.«

Vsi enakopravni, vsi belopolti

Toliko o slovenskih zagovornikih »našega načina življenja« in receptih, kako ga zaščititi. Darja Kocbek in Daniel Trilling opozarjata na pomen nacionalistov pri stigmatizaciji »outsiderjev«, tistega nevarnega Drugega, ki je kulturno, religijsko in po svoje načinu življenja drugačen od nas. Navajata svarilo sociologa Sivamohana Valluvana, da je danes osrednja grožnja Evropi nacionalizem, ne populizem, ter da se Evropa sooča s tretjim valom nacionalizma.

leyen deutsche welle

Eden izmed številnih člankov te dni: Deutsche Welle o tem, kako predsednika Evropske komisije zavrača očitke

Toda ne gre le za to, da je nacionalizem izključujoč, dejansko potrebuje tudi sovražnika, svojega nevarnega Drugega, da bi se konstituiral in na strahu in sovraštvu pred njim gradil svojo identiteto. Zaščita našega, evropskega načina življenja, služi tej izključujočnosti: definirati svoj imaginarni skupek vrednot, s katerimi bomo, podobno kot z žičnatimi ograjami, razmejili našo domnevno istovetnost od tiste domnevno ogrožujoče.

Intrigantno vprašanje ostaja, v kakšni meri zaščita evropskega načina življenju že vsebuje občutek večvrednost in je rasistična po sebi. Trilling zelo simpatično ugotavlja, da se »evropsko« še vedno uporablja kot sinonim za »belopolte ljudi« in da je v hipu, ko je predsednica Evropske komisije pojasnila, da bodo novi evropski komisarji »tako raznoliki, kot je Evropa«, nehote spregledala, da so vsi belopolti.

Pozabljeni resor za kulturo

Kako bo Margaritis Schinas uspel zaščititi evropski način življenja in kakšne ukrepe bo pri tem sprejemal, bo izjemno intrigantno spremljati. Po drugi strani ni nepomembno, da bo ob novih legitimacijah evropske ksenofobne prakse, utemeljenih na pregonu ali celo latentnem strahu »neevropskih načinov življenja«, ki jih prinašajo migracije, v pozabo povsem zatonila še pred leti strani Evropske unije nadvse opevana multikulturnost – tista, do katere ima tudi Žižek toliko pomislekov.

Toda ne le to, Ursula von der Leyen je v svojem razrezu resorjev povsem pozabila na komisarja za kulturo, pa tudi za izobraževanje. Po svoje prav nič paradoksalno: kakor da razen našega, evropskega načina življenja, drugih kulturnih praks dejansko niti ne rabimo poznati in razvijati. Kakor da je v našem načinu življenja že vsebovana vsa kultura.

Kulturni resor je predsednica degradila na raven generalnega direktorata za izobraževanje, mlade, šport in kulturo, ki bo spadal pod resor evropske komisarske za inovacije in mlade. Vodila ga bo Marija Gabrijel iz Bolgarije. Evidentno kulturni sektor izpada iz kolektivnega življenja v prihodnosti Evropske unije in bo, tako kot multikulturna perspektiva, deležen še manjše institucionalne podpore.

Če parafrazimo in nadgradimo Trillinga: Evropa je zelo raznolika. Kajti vsi smo belopolti, vsi postajamo nemultikulturni in vsi smo kulturni, kolikor ščitimo svoj način življenja.

Barbika, naš instagram predsednik

Ko je bruseljski novinarski team časopisa Politico 20. januarja objavil zgodbo o slovenskem instagramskem predsedniku Pahorju in ga primerjal z Donaldom Trumpom, je ta postala majhna medijska uspešnica.

Pri portalu so se obrnili za komentar name in povzeli mojo tezo o flirtajočem populizmu, kasneje pa so novico o Pahorju kot »slovenskem instagram predsedniku« objavili še številni drugi od Portugalske do Moldavije, predvsem spletni mediji. Naj jih nekaj naštejem in opremim s povezavami:

Tanjug, Hina, Večernji list, Novi list, Vijesti, RTS, B92, Dnevni list, 24sata, Blic, TV SA, Slobodna Bosna, Kurir, Independent, Realitatea.net, HVG, Observador.

Politico, ki ga pretežno citirajo, ni izzvenel preveč prijazno – Pahorja je posmehljivo primerjal s prvo damo ZDA, kajti »Melania Trump ni edini model iz Slovenije, ki lahko pride na naslovnice«, omenil, da je predsednik nekoč delal kot maneken, da si je prislužil vzdevek Barbika in nato postal zvezda instagrama, v katerem se je, to zdaj že vemo, najbolje našel. Oziroma, če smo natančnejši: bolj se je znašel od večine drugih domačih (ali tujih) politikov, dobro pa se znajde tudi v vseh ostalih.

Pahor Politico

Začetek članka na portalu časopisa Politico

Novi članki so, glede na dan ali dva zamude, lahko svoj zapis opremili že s čisto svežimi Pahorjevimi norčijami, glede na dnevni ritem objav  – v skladu z geslom, ki pravi, da je predsedniške dolžnosti ta pač zamenjal za tiste instagramske.

Začetni članek, ki ga pretežno povzemajo, omenja še družbeno parodijo pod imenom »boruting«, predsednikovih impozantnih 22.000 instagram sledilcev, ekstenzivno menjavanje poklicev in seveda prihajajoče volitve. Na koncu navaja še znameniti Mladinin koledar z 12 mesečnimi upodobitvami, članek pa pridno zalaga z nazornimi grafičnimi primeri Pahorjevega koketiranja z ljudstvom.

Čez nekaj dni je zgledu tednika Politico sledil londonski Times: tudi ta se je obrnil name za komentar, kar se mi sicer v Sloveniji ne dogaja, pri tem pa se je skliceval na zapise na pričujoči strani. Še več, tudi z moje strani uredniško urejena tematska številka, posvečena medijskim prezentacijam predsednika, je bila, z izjemo RTV Slovenija, gladko prezrta, vključno s tiskovno konferenco in okroglo mizo.

Danes se je, kot vidim, podobnemu zgledu po Politicu in Timesu pridružil še Guardian oz. Associated Press in priobčil članek s podobnimi poantami pod naslovom »‘Barbie, and not a bad guy’: meet Borut Pahor, Slovenia’s Instagram president«. Isto zgodbo je npr. Yahoo objavil z naslovom »Forget Trump; Slovenian president rules Instagram«.

Pahor Guardian instagram

Pahorjev delfinček v Guardianu

Domača recepcija tujejezičnih medijskih vesti

Vselej je intrigantno spremljati, kako se na domače dogajanje odzivajo tuji in še bolj, kako tuje povzemajo domači. Spomnim se neverjetnega uspeha informacije o tem, da slovenski predsednik vlade Janez Janša izvaja politične pritiske in cenzuro doma in zgodbe o novinarski peticiji. Ravno ta informacija, ki je jeseni 2007 pljusknila v svet, je Janšo tako zelo ziritirala, da je novembra zahteval glasovanje o svoji zaupnici v parlamentu in dogodek izkoristil za še en obračun z novinarji. Zavedal se je namreč, da bo na začetku 2008 v imenu Slovenije postal predsedujoči Evropski uniji, tuje poročanje o njegovem podrejanju medijev pa bi lahko njegovo bleščečo kariero hitro uničilo.

Toda tega leta, kot sploh v času mandata 2004-2008 in podrejanja slovenskih medijev, je prišlo do pričakovanega učinka: ker so številni domači mediji (STA, RTV SLO, Delo, Večer, Primorske novice) bili obvladani s strani pokornih urednikov in novinarjev, ki vsi po vrsti še danes strašijo po medijskem prostoru, so kritične zapise o Janši velikokrat gladko cenzurirali. Močno so se trudili, da zanj neprijetnih novic ne bi objavljali.

Kako so se torej tokrat na tuje prezentacije slovenskega predsednika odzvali domači mediji? Naj takoj povem: bolj ali manj v skladu s tezo hrvaške agencije Hina, ki je ob priložnosti zapisala, da obstaja »Pahorjev medijski servis«, ki vedno znova opravi svoje delo olepševanja predsednika. Kajti kaj je skupno zgornjim zapisom, v katerih je predsednik prezentiran kot tretjerazredni zabavljač, navzlic odsotnosti kakšnih posebnih vrednotenj? Da medijski zapisi Pahorju pač niso preveč naklonjeni, razen če uspete v roku ene minute pozabiti, da gre za predsednika neke republike.

Pahor Times instagram Barbie

Times in Pahor kot Barbika

In res, od domačih se o obstoju tujejezičnih poročil skoraj nihče ni razpisal. Naštel sem pretežno spletne zapise na Žurnalu, Svet24 in Siolu, ne pa tudi bistveno pomembnejših medijih, kot so  RTV Slovenija, POP TV, Delu, Dnevniku, Večeru ali STA. Če že prihaja do objav, so afirmativno ubrane v stilu promocije medijske senzacije, ki da jo predstavlja naš predsednik. Skratka, kot še en razlog, zaradi katerega ga moramo jeseni nujno voliti.

Če sem čisto natančen, je edino omembo Slovenska tiskovna agencija zmogla v svojem standardnem bloku, znotraj katerega piše o poročanju drugih medijev. Spodnje vrstice so torej vse, kar so uspeli pribeležiti:

Hina je poročala še, da je spletni portal Politico naredil zanimivo primerjavo novega ameriškega predsednika Donalda Trumpa in slovenskega predsednika Pahorja, saj oba pogosto uporabljata družbena omrežja. Trump pogosto uporablja Twitter, Pahor pa Instagram. Politico je slovenskega predsednika, ki ima na družbenem omrežju več kot 20.000 sledilcev, označil za “evropskega Instagram predsednika”. O tem je poročala tudi srbska tiskovna agencija Tanjug.

Ne mislim sicer, da gre za kakšno posebno naklonjenost Pahorju, ki bi bila sistemska. En del molka lahko nesporno pripišemo uredniški »damage control«, ki se nespontano trudi slediti navodilom, da bi o Pahorju poročali le na prijazne in prikupne načine. Od kod prihajajo, ni treba ugibati.

Večji del vratarjenja pa bi raje pripisal nereflektiranosti urednikov in novinarjev, ki preprosto ne znajo misliti, kaj bi lahko bilo s Pahorjevim populističnim koketiranjem narobe, zaradi česar tovrstno naracijo percipirajo kot odvečno navlako, ki menda sodi v tabloidne medije. Ravno ta nesposobnost ali odsotnost volje po presoji je tista, ki Pahorju dodatno omogoča neovirano medijsko samopromocijo predvsem v mediju, ki mu je pisan na kožo: kar omogoča instagram, je slikovna »obdelava« podobe, upodabljanje kot takšno. Ker gradi predsednik svojo kampanjo na multipliciranju lastnih podob, tudi v realnem življenju, si boljšega socialnega medija ne bi mogel izbrati.

Več:

Predsednik trola, mediji sponzorirajo

Pahor politico Observador

Pahor v portugalskem Observadorju

Brexit, Sloexit in nemišljenje izstopa

Današnja referendumska odločitev bo za Britance prinesla dolgo pričakovano olajšanje. Nič hujšega se ne more zgoditi, kot se je njim: da se namreč dežela dolge mesece izčrpava na enem, sicer zelo ključnem vprašanju na način, kjer se argumentirana razprava spremeni v anarhično sledenje populističnim floskulam, nacionalističnemu patosu in ksenofobnim čustvom. Kjer je grozljiv uboj laburistične poslanke Jo Cox s strani neuravnovešenega neonacista zgolj simptomalna posledica pregretih strasti.

Ob Brexitu bi veljalo pregeldati, na kakšen način so se prezentacije referendumske dileme odvijale v domačih medijih. Pri Siolu so povprašali šest Slovencev iz Velike Britanije, ali izstop Velike Britanije iz Evropske unije podpirajo ali ne. Njihovo stališče je bilo prevladujoče zmerno: dobrih razlogov za takšno dejanje večinoma ne vidijo.

Slovenec, zaposlen v startup podjetju, je ob protiimigrantski referendumski psihozi opozoril na pomen talenta, ki ga je treba »uvažati«, da bi ga bilo dovolj:

Vsi vedo, da Velika Britanija brez imigrantov iz EU nikoli ne bo imela dovolj talenta, da bi podprla toliko hitro rastočih podjetij.

Večino glasov za izstop pričakujejo zunaj velikih mest, kjer se življenje v nobenem primeru ne bo popolnoma nič spremenilo, medtem ko bo ekonomija Londona ob morebitnem izstopu trpela še nekaj naslednjih desetletij.

In vendar je že ob bežnem preletu medijskih poročil takoj zaznati, da novinarjem in urednikom ni uspelo niti artikulirati možnega scenarija, kjer bi britanske razmere ekstrapolirali na domača tla. Povedano preprosteje: ni jim uspelo niti spekulativno sprožiti razmisleka o tem, kaj bi se zgodilo, če bi se odvijal »Sloexit«, referendum o slovenskem odhodu iz EU.

Presenetljivo, a hkrati tudi ne. V prvem oziru se ni treba ničemur čuditi, takšen medijski refleks pritrjuje (tudi) moji družbeni diagnozi, po kateri si Slovenci podobnega izziva niti ne upamo zastaviti, ne zmoremo ga niti misliti. Slovenija je brez Unije obsojena na obroke s travo – če provokativno imitiram razvpiti fear-mongering, ki ga Janševi politični in medijski krogi ves čas pripisujejo Rastku Močniku in njegovi domnevni izjav ob odcepitvi Slovenije od Jugoslavije.

Nekaj podobnega sem pred tedni zapisal v kolumni za Guardian, ko so me povprašali točno po tem: slovenski izkušnji življenja v Uniji; doma se ne more zgoditi. Zgodba je preprosta, po moje: ne samo, da nimamo nobene druge izkušnje, te druge niti misliti je ne znamo. In tudi če bi jo znali, si je ne upamo. Preprosto smo premajhni, geografsko, demografsko, finančno in politično, da bi delovali neodvisno. In če bi velikost ekonomije še lahko požrli, ne moremo mentalne majhnosti: enostavno smo preveč sprti med sabo, v političnem smislu sredi permanentne virtualne državljanske vojne.

Vezjak Guardian izsek 2

Seveda vem, da je moja »klofuta« evroskepticizmu videti dogmatična in preenostavna. Tudi naslovni poudarek ni bil moja izbira. A se bojim, da je to nek poseben referendumski čas, kjer so klofute edino primerno sredstvo pred desnim populizmom.

Dasitudi so mi nekateri očitali taisti, že prej nekomu drugemu pripisani in z moje strani provokativno ponovljeni fear-mongering, je moj ugovor na očitek en samcat: so strahovi, ki so upravičeni in so tisti, ki niso. Upravičeni so lahko v partikularnem trenutku in okoliščinah, a se brž lahko zgodi, da čez desetletja v nekih drugih trenutkih postanejo deplasirani. Sploh tedaj, ko oslabi zgodovinski spomin in opeša vednost.

Vendarle se mi zdi asimetrija novinarskega interesa v tem primeru intrigantna: zakaj lahko novinarje Guardiana zanima nekaj, kar domačim niti na pamet ne pade? Če se je začetna poizvedba glasila, zakaj in kako Slovenija dojema Evropsko unijo in ali morda posledično razmišlja o izstopu, se taisto vprašanje slovenskim novinarjem sploh ni zastavilo. Niti hipotetično ne. Mar ni to dober, tako rekoč dobeseden novinarski dokaz, da si izstopa res ne znamo predstavljati?

Raje so poiskali Slovence v Veliki Britaniji z željo, da slišijo njihovo mnenje. Slovencev v Sloveniji, da bi testirali mnenje o našem izstopu, niso niti iskali.

Vezjak Guardian izsek

Guardian in logika disclaimerjev

Guardian, eden najbolj profesionalnih in novinarsko reflektiranih časopisov, se je v trenutni dilemi »za in proti« izrekanju o svobodi izražanja in identifikaciji na podlagi slogana »Je suis Charlie« odločil za nevtralen pristop skozi disclaimer:

Warning: this article contains the image of the magazine cover, which some may find offensive.

Guardian Charlie offensive

Seveda je ključno vprašanje, ali tovrstno zavzemanje distance uredništva, s katerim je evidentno želelo rešiti akutno dilemo, kako bo bralec razumel objavo potencialno žaljive naslovnice, sploh v čemerkoli rešuje kakšno versko ali medijsko težavo. Vsebuje pa vsaj napor refleksije in misli na bralca, ki je lahko ob čem versko užaljen – in to dejstvo nima nujno opraviti z zagovorom pravice do svobode izražanja.

Poskušal sem najti kakšne analogije med primerom domače medijske obravnave brezjanske Marije s podgano v naročju, vsaj na ravni žalitve verskih čustev najbrž najboljšega približka tega, o čemer se pogovarjamo po masakru nad novinarji Charlie Ebdo. Presenetljivo ugotavljam, da o tem praktično noben komentator ali novinar še ni prispeval zbrane misli.

Žižek, seksizem in avtocenzura

Intervjuji in nastopi Slavoja Žižka, povečini seveda tuji, četudi narejeni sredi Ljubljane, plenijo zanimive načine medijskih prezentacij v domačih logih.

Zadnji intervju za Guardian pa jim je nekoliko skrivil lase. Panegirizem in predeterminirani slavoslepi niso bili samoumevna rešitev, Žižek se je zapletel v še več protislovij, kot običajno, zatorej katero izbrati? Tisto najbolj duhovito, ki gre dobro v uho? Pravzaprav o svoji novi knjigi o Heglu praktično niti besede. Kaj v branje in vednost prenesti slovenski publiki, morda njegove drastične osebne ekskurze k spolnim praksam? Se spodobi napisati, da Žižek ne mara analnega seksa, tudi če ženska zanj prosi (saj res, ni že Pojbič rekel nekaj podobnega), ejakulacije v usta ali enonočnih izletov? Hmm, za mainstream medije nerodno. Spoj seksualno osebnega in medijska argumentacija iz avtoritete ne gresta skupaj.

Žižek bitch Guardian

Bivša žena kot prasica

Moment samocenzure se je še okrepil, se mi zdi, ko sem poskušal preveriti, kako je z njegovim seksističnim izrazoslovjem – bo tudi to deležno klasičnega gate-keeping? Ko Žižek izrazito pohvalno in očetovsko ponosno  omenja svojega sina, ki pravkar prihaja na obisk in bo zmotil intervju z novinarko, »genij ali Borat filozofije« navrže:

As if to illustrate this, he glances at his watch; his 12-year-old son, who lives nearby, will be arriving shortly. How is this going to work when he gets here? Don’t worry, Žižek says, he’s bound to be late – on account of the tardiness of his mother: “The bitch who claims to have been my wife.” But weren’t they married? “Unfortunately, yes.”

V naših medijih tega več kot seksističnega momenta, razen praznega prevoda v Slovenskih novicah, nisem zasledil. Pač ni nekaj, kar bi pri Žižku hvalili? Ali pa to pomeni, da ne smemo o tem nič vedeti, da ne bi rabili grajati?

Seksizem in samocenzura

Kakšen teoretski dušebrižnik bi znal reči, da seveda ne štekamo. Da Žižkovo poimenovanje svoje bivše žene s »prasico« pač ni to, kar je videti, da je. Kajti po logiki videza nikoli ni. Ker so sami idioti okoli njega, se je za subtilnost ironije treba potruditi pri razumevanju – ob tolikšni avtoriteti pa sploh. No, takšno dobrohotno branje bi res rad videl, predvsem pa soglasje zanj pri prizadetih. Verjetno bi lahko kdo še bolj modro nadaljeval, da je Žižkov sin pri rosnih dvanajstih že dovolj moder: ne le, da zna dobro angleško, ko bo prebiral intervju, mu bo hipoma jasno, da on ni »son of the bitch«. Da se je ati le šalil, ko je to povedal. In mu bo odpustil. Upajmo, da obstaja vsaj ta logika sinovega razumevanja.

V primeru, da ne obstaja, in celo v nasprotnem, pa si ne bi zgolj želel, da mediji opravijo svoje poslanstvo, ki zanesljivo ni v samocenzuri. Redukcija na »družinski problem« tu ne bo sprejemljiv izgovor. Želel bi si še, da s tem srhljivim osebnim seksizmom kot moralno zavržnim ravnanjem opravijo npr. feministični krogi pri nas, tudi lacanovski. Še zlasti, ker je oseba, ki jo Žižek označuje za »prasico«, pravzaprav znana filozofinja, tudi medijska in znanstvena nagrajenka. Po moralno intoniranem epistemološkem načelu »Amicus Žižek, sed magis amica veritas«. No, prvi del lahko po potrebi izpustimo.