Brexit, Sloexit in nemišljenje izstopa

Današnja referendumska odločitev bo za Britance prinesla dolgo pričakovano olajšanje. Nič hujšega se ne more zgoditi, kot se je njim: da se namreč dežela dolge mesece izčrpava na enem, sicer zelo ključnem vprašanju na način, kjer se argumentirana razprava spremeni v anarhično sledenje populističnim floskulam, nacionalističnemu patosu in ksenofobnim čustvom. Kjer je grozljiv uboj laburistične poslanke Jo Cox s strani neuravnovešenega neonacista zgolj simptomalna posledica pregretih strasti.

Ob Brexitu bi veljalo pregeldati, na kakšen način so se prezentacije referendumske dileme odvijale v domačih medijih. Pri Siolu so povprašali šest Slovencev iz Velike Britanije, ali izstop Velike Britanije iz Evropske unije podpirajo ali ne. Njihovo stališče je bilo prevladujoče zmerno: dobrih razlogov za takšno dejanje večinoma ne vidijo.

Slovenec, zaposlen v startup podjetju, je ob protiimigrantski referendumski psihozi opozoril na pomen talenta, ki ga je treba »uvažati«, da bi ga bilo dovolj:

Vsi vedo, da Velika Britanija brez imigrantov iz EU nikoli ne bo imela dovolj talenta, da bi podprla toliko hitro rastočih podjetij.

Večino glasov za izstop pričakujejo zunaj velikih mest, kjer se življenje v nobenem primeru ne bo popolnoma nič spremenilo, medtem ko bo ekonomija Londona ob morebitnem izstopu trpela še nekaj naslednjih desetletij.

In vendar je že ob bežnem preletu medijskih poročil takoj zaznati, da novinarjem in urednikom ni uspelo niti artikulirati možnega scenarija, kjer bi britanske razmere ekstrapolirali na domača tla. Povedano preprosteje: ni jim uspelo niti spekulativno sprožiti razmisleka o tem, kaj bi se zgodilo, če bi se odvijal »Sloexit«, referendum o slovenskem odhodu iz EU.

Presenetljivo, a hkrati tudi ne. V prvem oziru se ni treba ničemur čuditi, takšen medijski refleks pritrjuje (tudi) moji družbeni diagnozi, po kateri si Slovenci podobnega izziva niti ne upamo zastaviti, ne zmoremo ga niti misliti. Slovenija je brez Unije obsojena na obroke s travo – če provokativno imitiram razvpiti fear-mongering, ki ga Janševi politični in medijski krogi ves čas pripisujejo Rastku Močniku in njegovi domnevni izjav ob odcepitvi Slovenije od Jugoslavije.

Nekaj podobnega sem pred tedni zapisal v kolumni za Guardian, ko so me povprašali točno po tem: slovenski izkušnji življenja v Uniji; doma se ne more zgoditi. Zgodba je preprosta, po moje: ne samo, da nimamo nobene druge izkušnje, te druge niti misliti je ne znamo. In tudi če bi jo znali, si je ne upamo. Preprosto smo premajhni, geografsko, demografsko, finančno in politično, da bi delovali neodvisno. In če bi velikost ekonomije še lahko požrli, ne moremo mentalne majhnosti: enostavno smo preveč sprti med sabo, v političnem smislu sredi permanentne virtualne državljanske vojne.

Seveda vem, da je moja »klofuta« evroskepticizmu videti dogmatična in preenostavna. Tudi naslovni poudarek ni bil moja izbira. A se bojim, da je to nek poseben referendumski čas, kjer so klofute edino primerno sredstvo pred desnim populizmom.

Dasitudi so mi nekateri očitali taisti, že prej nekomu drugemu pripisani in z moje strani provokativno ponovljeni fear-mongering, je moj ugovor na očitek en samcat: so strahovi, ki so upravičeni in so tisti, ki niso. Upravičeni so lahko v partikularnem trenutku in okoliščinah, a se brž lahko zgodi, da čez desetletja v nekih drugih trenutkih postanejo deplasirani. Sploh tedaj, ko oslabi zgodovinski spomin in opeša vednost.

Vendarle se mi zdi asimetrija novinarskega interesa v tem primeru intrigantna: zakaj lahko novinarje Guardiana zanima nekaj, kar domačim niti na pamet ne pade? Če se je začetna poizvedba glasila, zakaj in kako Slovenija dojema Evropsko unijo in ali morda posledično razmišlja o izstopu, se taisto vprašanje slovenskim novinarjem sploh ni zastavilo. Niti hipotetično ne. Mar ni to dober, tako rekoč dobeseden novinarski dokaz, da si izstopa res ne znamo predstavljati?

Raje so poiskali Slovence v Veliki Britaniji z željo, da slišijo njihovo mnenje. Slovencev v Sloveniji, da bi testirali mnenje o našem izstopu, niso niti iskali.