Psihopolitika preusmerjanja pozornosti: nas želi vlada nasičiti z zgodbami, da bi z nami lažje manipulirala?

Že nekaj komentatorjev je opozorilo na posebno maniro v političnem delovanju sedanje oblasti, ki se kaže v tem, da vladajoči izvajajo dovolj skrbno in široko zastavljeno taktiko preusmerjanja pozornosti javnosti. Takšno opažanje si zasluži resno in skrbno obravnavo, da ne bi podlegli prehitrim zaključkom. O čem govorim?

Vsega je preveč in vsega je preveč v zelo kratkem času, tako rekoč tedensko: odprtih tem, začetih sporov, zakonskih pobud, odkritih afer, premišljeno lansiranih informacij z namenom škodovanja, provokacij, odpiranja front, napadov, ustvarjanja povodov za politična dejanja, osebnih diskreditacij. Doslej smo verjeli, da se to dogaja zaradi zamenjave oblasti, ki pač hiti spreminjati družbene podsisteme, nadzirati medije in pravosodje, politizirati policijo in sprejemati nove zakone. Da je Janševa oblast po svoji naturi ihtava, odločna, iracionalna in bi vse naenkrat. Toda smo lahko s to razlago zadovoljni?

Kopičenje zgodb in naracij

Nobena tema ne ostane dovolj dolgo v središču razprave, pač pa se vrtijo kot na toboganu vedno nove, prihajajo in odhajajo, včasih se vračajo, predvsem pa se množijo. Komu se celo napak zazdi, da mediji delujejo odlično, ker nas na vse podrobno opozarjajo. Ne bi se mogli bolj motiti. Tiha teza je, da se vse naracije in zgodbe ekspanzivno sprožajo namenoma, premišljeno in načrtovano, da bi zaposlile široko javnost, množične medije in družbena omrežja, presenečeno opozicijo, civilno družbo in kritike. In pa, ne pozabimo tega učinka, da bi državljane utrudile.

Trditev je resna in zahteva preveritev, da ne bi v oceni zapadli kakšni od teorij zarot. Ker politično moč običajno povezujemo s sposobnostjo sprejemanja odločitev in prepričevanja volivcev, radi pozabljamo, da je del psihopolitike tudi upravljanje s čustvi in prepričanji, da se z njimi manipulira. Posledica je nato, da zmanjkuje časa, volje in prostora za kritiko posamičnih ukrepov ali ravnanj, ker je teh preveč, saj prihajajo vedno nove preizkušnje.

Vtis nasičenosti z dogajanjem in posledično naše nemoči je popoln, zanj pa je odločilno tudi, da v dogajanje ne podvomimo. Takšni tehnologiji bom preprosto rekel psihopolitika preusmerjanja pozornosti ali distrakcije, ker je običajno njen cilj natančno to – začrtati in razpršiti naš fokus od enega dogajanja k drugemu, po možnosti vse do točke, ko bomo nasičeni naveličano začeli gledati proč in odnehali.

Takšno stanje je za vladajoče idealno, saj potem lažje delajo, kar hočejo; sploh avtoritarni režim si želi uspavanih in utrujenih državljanov.

Indici in dokazi?

Ali obstajajo indici, da sedanja slovenska oblast to počne namenoma? Obstajajo, in to res številni, morda najjasneje pri načrtovanju referendumskih kampanj. Uradno obvestilo pravi, da je državni zbor zakonodajni referendum o parlamentarni preiskavi razpisal 23. julija 2026, tri posvetovalne pa konec avgusta, vse za 11. oktober. Koalicija je torej že razpisanemu odločanju naknadno dodala vprašanja socialne pomoči, RTV prispevka in volilne pravice tujcev. Takšna odločitev je ustvarila pogoje za razpršitev kampanje in mobilizacijo volivcev okoli drugih tem. SDS jo je sicer utemeljevala z zmanjševanjem stroškov in pridobivanjem dodatne legitimnosti.

Še močnejši indic je ponavljanje postopka. Predstavniki SDS, NSi in Demokratov so 9. oktobra napovedali nove tri posvetovalne referendume, ki naj bi spremljali odločanje o interventnem zakonu: o nižjem DDV, racionalizaciji javne uprave in prepovedi zakrivanja obraza. Teme vsebujejo ekonomsko privlačno sestavino zakona, potencialno hujskaštvo in vsebinsko razpravo o verski identiteti, pri katerih lahko slutimo netenje sovraštva. Toda dodatne referendume so napovedali, niso pa jih razpisali za 6. december, najbrž le iz razloga, ker so se deloma opekli na oktobrskem.

Dream Security

Lep zgled preusmerjanja je tudi Janšev odziv na očitke o sodelovanju s podjetjem Dream Security, o čemer je poročal portal Oštro: od vprašanja o ravnanju oblasti je prešel k financiranju tistih, ki to sprašujejo. Konec oktobra so sprva zanikali navedbe Nike Kovač o sporazumu in testiranju s podatki slovenskih državljanov, nato pa odprli vprašanje, kdo financira Inštitut 8. marec in ga opremili z insinuacijo, kdo ga spodbuja k delovanju proti Sloveniji. Žal je tema o Dream Security v medijih hitro zamrla, glede na povedano sploh ne nepričakovano.

K posrednim tehnikam preusmerjanja lahko prištejemo odkritje Mladine, ki je razkrila, kako se organizirano širijo diskreditacije naravnost iz vrha vlade. Kristina Hacin, svetovalka za odnose z javnostmi v kabinetu predsednika vlade, je po razkritih dokazih sodeč strankarsko objavo proti novinarju Janezu Markešu posredovala v skupino na Vibru z navodilom »Delimo«, čemur so sledili žaljivi odzivi, večinoma s profilov pod psevdonimi.

Razkritje je tako pokazalo konkretno povezavo med uslužbenko premierjevega kabineta in usmerjanjem spletnega obračunavanja s kritikom oblasti. Sama je očitke o propagandni »kleti« zavrnila in svoje sodelovanje pojasnila kot menda običajno deljenje javno objavljenih strankarskih vsebin.

Primer kaže na organizirano medijsko podporo temu, kam in v koga preusmeriti težišče razprave, da bi se doseglo ustrezen učinek na družbenih omrežjih.

Tehnike distrakcije

Na namerno preusmerjanje pozornosti ne kaže le spletna propaganda ali množica lansiranih tem, pač pa še bolj ponavljajoče dodajanje novih, izbira mobilizacijskih vprašanj in prilagajanje njihove izvedbe političnim pričakovanjem.

Teoretsko izhodišče ob indicih o zavestnem upravljanju s pozornostjo javnosti ponuja klasična raziskava določanja vrstnega reda novic Maxwella McCombsa in Donalda Shawa iz leta 1972, v kateri sta avtorja pokazala na povezavo med poudarki medijskega poročanja in tem, katere probleme volivci zaznavajo kot pomembne. Ker ta povezava obstaja, politični boj vedno bolj poteka tudi za razporeditev zanimanja javnosti. Kdor uspe določiti vprašanja, na katera morajo drugi odgovarjati, ima zagotovljeno prednost, in to še preden se začne vsebinska razprava.

Distrakcija deluje na več načinov. Zoprne teme enostavno izginejo: pomislimo na to, da se o težavah v zdravstvu več niti ne pogovarjamo, kot da so rešene, čeprav so bile poglavitna naracija Golobovega mandata, vmes pa se ni zgodilo popolnoma nič – razen na slabše. Idealen humus za dokončanje privatizacije zdravstva! Neprijetne teme za razpravo zamenjajo privlačnejše, četudi nebistvene. Nato sledi še nasičenje, kjer jih je količinsko preveč in jih ni mogoče temeljito obravnavati. Problematizirani se morajo nenehno odzivati, pojasnjevati kontekste in hkrati razlagati smisel dekontekstualizacije, navajati laži in braniti zakonske podlage, ki nenadoma sploh več niso nekaj samoumevnega.

Naj omenim, da se vsebinske problematizacije, kako so same teme predstavljene, torej tehnik varanja, laganja in manipuliranja, tukaj sploh ne bom dotaknil, ker so sicer pogosto predmet moje analize.

Pasivizacija državljanov

Tem mehanizmom nato dodajmo še razvrednotenje presoj, ko se javnost utrudi in pasivizira, saj spremlja vedno bolj grobo politično obračunavanje, kjer počasi nima več volje imeti svojega stališča in se distancira do vseh strani, politika pa se ji priskuti.

Ne pozabimo, da je obtožbo mogoče izreči v enem stavku, preverjanje pa zahteva dokumente, strokovno znanje in čas. Novinarji nato letajo od zgodbe do zgodbe, kjer lahko nek politik začne novo z enim samcatim tvitom, za preverjanje pa je nato potrebnih več dni raziskovanja in preverjanja, tega časa pa preprosto ni, ker vmes pridejo nove.

Logiko distrakcije je pred leti najbolj slikovito označil Steve Bannon, ko je sugeriral, da so pravi nasprotniki politike množični mediji in da se je nujno z njimi spopasti tako, da se informacijski prostor preplavi z drekom: »Flood the zone with shit!« Njegova poanta je torej, da imajo novinarji preveč omejeno infrastrukturo preverjanja in končno tudi znanja, zato je mogoče zlahka njihove zmogljivosti preobremeniti in se tako rekoč igračkati z njimi. Analiza v ravnanju Donalda Trumpa v dveh mandatih bi verjetno pokazala na tak vzorec.

Naj spomnim na kitajski primer. Gary King, Jennifer Pan in Margaret E. Roberts so leta 2017 v reviji American Political Science Review objavili raziskavo množičnega ustvarjanja provladnih spletnih komentarjev. Za preučevano obdobje so ocenili, da kitajska oblast lansira približno 448 milijonov takšnih objav na leto! Toda njihov sklep je malo drugačen, saj so ugotovili, da večinoma sploh niso polemizirale s kritiki, pač pa pozornost preusmerjale k domoljubnim vsebinam, poveličevanju dosežkov države in širjenju simbolov režima. Iz tega bi sledilo, da za nevtralizacijo kritike ni nujno napasti druge strani in kritikov, ker enako dobro deluje, če povečujete količino drugih vsebin, zaradi česar bodo kritične izgubile svojo vidnost in s tem svoj vpliv.

Soroden mehanizem sta Christopher Paul in Miriam Matthews v poročilu RAND iz leta 2016 opisala kot ruski model »gasilske cevi neresnic« (firehose of falsehood). Zanj so značilni velika količina sporočil, tudi številni komunikacijski kanali, nato hitro ponavljanje in predvsem popolna odpoved resnicoljubnosti in konsistenci. Skupno vsem taktikam je, da preusmerjajo zanimanje javnosti proč od pričakovanega, da jo oslabijo s količino novic in tudi z »ritmom« sporočil.

Ključne zgodbe

Kar kot najbolj srhljiv moment opazimo v slovenskem primeru je, da znotraj tehnologije distrakcije odvračamo težišče razprave proč od tem, ki so za razvoj države in našo ekonomsko in socialno prihodnost ključne. K temu dodajmo še aroganco ministra Jerneja Vrtovca, češ da o izgradnji milijardnega JEK 2 ne bodo nič vprašali nikogar, in dobimo popolno ironijo: krščanski demokrat nas pita z zgodbo o nošenju burk le zato, da ne bi bili opazili, kam bo izginilo 20 ali več milijard evrov. So lahko še bolj prozorni?

Ali smo tem tehnikam sploh kos? Kot večkrat ponavljam, je opazovanje naših že sicer avtokastriranih medijev včasih mukotrpno delo, saj so že prej delovali papagajsko in ob upoštevanju perfidnih logik distrakcije ravnajo še bolj nebogljeno in naivno. Uredniške presoje pri izbiri tem, gostov in zgodb še dodatno klonijo, ker ne znajo razlikovati med težo dogodka, javno pomembnostjo in skrito nakano politikov. Občutek, da se vladajoči politiki divje zabavajo ob svoji objavi vsakega žaljivega zapisa na omrežju X, ker je z enominutnim dejanjem dosežejo neverjetno pozornost v osrednjih TV dnevnikih, nikoli ni bil večji.

Odsotnost odgovornosti

Tehnologija preusmerjanja pozornosti nedvomno ogroža deliberacijo in demokracijo, ker skuša doseči, da za razkrite zgodbe, nepravilnosti ali zgolj kompromitacije nihče ne bi odgovarjal. Javnost zanje sicer izve, toda že naslednja zgodba odvrne naš pogled, še preden bi lahko presodili, kaj se je zgodilo in kdo je odgovoren. Zato informacij niti ni treba skrivati ali prepovedovati govora o njih; dovolj je, da jih prekrijejo vedno nove zgodbe. Zagotovljena svoboda govora in dostop do informacij torej nista dovolj, če nimamo časa, da bi informacije premislili in zahtevali odgovore. Potrebujemo tudi pogoje za vztrajno, osredotočeno presojo.

Njegov največji uspeh nastopi takrat, ko državljani prenehajo pričakovati odgovore, kakor da že spomin zlate ribice ne bi bil dovolj usoden. Demokratičnost javnosti in medijev bi lahko zagotovili z navidezno skromno zahtevo: preden preidemo k naslednjemu škandalu, razjasnimo, kdo je odgovoren za prejšnjega. Če smo bombardirani z njimi, je to izrazito težko in zahteva zelo veliko pozornosti; ravno tiste, s katero se poigravajo z nami. Kot sem že zapisal, s tem nastanejo pogoji, kjer se državljani na razkroj demokracije hitro navadijo in sploh ne opazijo, da je več ne pogrešajo.

Ceterum censeo: mediji bi morali biti psi čuvaji demokracije, ne njeni vratarji in gospodarji molka. Slovensko novinarstvo je v svoji demokratični vlogi nevarno na psu: bolj ko je na psu, manj je v njem psa čuvaja. Kako učinkovito je mogoče kritični glas utišati že s tem, da ga vztrajno ignoriraš, sem imel skozi leta dovolj priložnosti spoznati.

Več:

Normalizacija in oblast: zakaj se državljani na razkroj demokracije tako hitro navadijo?

Comments are closed.

Powered by WordPress.com.

Up ↑