Predsednik vlade je razkril, koga vidi kot najnevarnejšega političnega nasprotnika: Niko Kovač. Takšnega »poklona« civilni družbi že dolgo nismo videli in v gonji proti nevladnikom, ki jo z veliko ihto uprizarja zadnje leto, lahko slutimo, da se jih boji vsaj toliko kot političnih strank v opoziciji. Končno je zanj očitno fantazmatska aktivistka večkrat dokazala, da je mogoče z organizirano civilno družbo premagovati oblast tudi zunaj parlamenta.
Inštitut 8. marec je postal simbol uspešnega referendumskega aktivizma, Nika Kovač pa ena najprepoznavnejših mobilizatork javnosti. Bilo je skoraj pričakovano, da bo avtoritarna oblast storila vse, da jo kompromitira: po letih organiziranega blatenja, osebnih diskreditacij, tudi fizičnih napadov s strani tretjih oseb, so se zdaj odločili, da jo onemogočijo tam, kjer je politično najnevarnejša: pri možnosti organiziranja referendumskih kampanj. Ker je ne morejo premagati v političnem spopadu, želijo spremeniti pravila igre, zato so sprejeli »zakon proti Niki Kovač«, kot se je prepričljivo izrazila poslanka Asta Vrečko. Morda malo premalo natančno, kajti veljal bo seveda za vso civilno družbo.
Dečva in oblast
»Tale dečva iz Inštituta 8. marec je financirana iz tujine za širjenje skrajne levičarske agende in finančno podprta za rušenje aktualne vlade. Z drugimi besedami, tuj kapital želi preko teh osebkov, vplivati na oblast v SLO, zavirati naš razvoj in rušiti vrednote. V SLO oblast pripada ljudstvu. SLO ljudstvu. Dovolj je teh finančnih obvodov, zato smo vložili zakon. Wake-up narod!« Takšen je bil zapis poslanke SDS Anje Bah Žibert.
Zakonski predlog koalicije in priveska Resnice, po katerem organizacije, ki so v zadnjih petih letih prejele sredstva iz tujine, ne bi smele organizirati volilnih in referendumskih kampanj, so mimikretično predstavili skozi skrb za poštenost in preglednost financiranja. Pod takšno pretvezo se skriva precej bolj preprost namen in čeprav je zakon napisan splošno, so komaj skrivali, da je njegova politična tarča prepoznavna.
Temu bi lahko rekli personalizirana zakonodajna reakcija, kjer oblast sprejema splošno pravilo, napisano z mislijo na konkretnega političnega nasprotnika. Seveda takšno ravnanje v temelju razkriva delovanje, ki zanika samo demokratično naravo. S psihopropagandnimi triki prepričevanja, da je civilna družba pri nas podaljšek političnih strank, se poskuša nevtralizirati njeno siceršnjo nalogo, ki je v nadzoru oblasti, kritiki in tudi mobilizaciji državljanov. Prav slednji moment je, sploh pred referendumom o zloglasnem interventnem zakonu, najbolj moteč za avtoritarno oblast.
Absurdna prepoved
Še posebej zgovorno je, da se predlog pojavlja ob drugih posegih v delovanje nevladnih organizacij, med drugim ob ukinitvi sklada, ki je omogočal njihovo financiranje iz nerazporejenega dela dohodnine. V enem primeru se nevladnikom zmanjšujejo finančni viri, v drugem se jim želi omejiti sodelovanje v referendumskih kampanjah. Vzorcev ob vseh neskritih ambicijah po avtoritarnosti četverčka Janša-Logar-Vrtovec-Stevanović sploh več ne rabimo dešifrirati, ker je vedno isti. Taktika je dejansko dvostopenjsko sprevržena: civilni družbi sprva jemati sredstva in prostor za delovanje, nato pa v drugem koraku njim, ne sebi, zrcalno očitati, da so nevarnost za demokracijo.
Ironično takšen zakon sprejema vlada pod pretvezo, da bi omejila vpliv tujih političnih akterjev v Sloveniji. In to prav vladajoča SDS, za katero obstaja več kot preveč dokazov in indicev, da je svoje medije financirala s pomočjo tujih tajkunov. Parlamentarna preiskava je postregla s konkretnimi ugotovitvami: 14 milijonov evrov madžarskega kapitala je prek povezanih podjetij priteklo zgolj za financiranje družb NovaTV24.si in Nova obzorja. Podobno velja za Black Cube: mar naj smisel novele zakona razumemo kot priznanje, da izraelskega posega v letošnje marčevske državnozborske volitve ni bilo treba plačati, ker bi pač pomenilo, kot pravijo nekateri, da se usluge zdaj izplačuje na druge načine?
Goran Forbici (CNVOS) je opozoril še na absurdnost predlagane prepovedi sodelovanja organizacijam, ki so v zadnjih petih letih prejele kakršna koli sredstva iz tujine. Kajti če bi vlada »razpisala referendum o financiranju znanosti, v kampanji ne bi smela sodelovati niti Institut Jožef Stefan niti Slovenska akademija znanosti in umetnosti. Če bi šlo za referendum o visokem šolstvu, bi morale molčati univerze in fakultete. Podobno velja za športne organizacije, ki prejemajo sredstva iz tujine oziroma iz evropskih programov.«
Donko Černač
V Odmevih je Nika Kovač predsedniku vlade dvakrat dejala, da je diktator. Že skoraj komično je zvenel popravek voditeljice Tanje Starič, ki je poskušala opozoriti svojo gostjo, češ da predlagatelj zakona ni Donko. Pogovor je bil tak:
Nika Kovač: »Gospod Donko Černač je jasno rekel…
Tanja Starič: »Zvonko Černač«.
Nika Kovač: Aha, Zvonko Černač.«
Popravek voditeljice ima skoraj simbolično težo: medtem ko je gostja opozarjala na avtoritarne težnje oblasti, se je voditeljica malo bolj osredotočila na pravilno izgovorjavo imena enega od njenih nosilcev. Toda »Donko« nikakor ni bil lapsus, temveč namerna retorična provokacija, ki je del prepoznavne komunikacijske strategije Inštituta 8. marec. Ta želi z ironičnimi preimenovanji in posmehom spodkopavati avtoriteto oblastnikov, ki rušijo demokracijo.
Voditeljica je zato z dobesednim popravkom nehote prezrla psihoretorično poanto in pokazala, kako lahko novinarski formalizem zgreši politični pomen izjave. Ko je gostja videla, da voditeljici nima smisla razlagati kontekstov, se je raje zadovoljila z medklicem »Aha, Zvonko«.
Demokratični strah in pogum
Zakon proti Niki Kovač, ki ni le proti njej, na neki način ni nič nepričakovanega. Kar preseneča, je mlahavost v odzivanju kritične javnosti, sploh intelektualcev, medtem ko smo na avtokastrirane urednike in medije že navajeni. Zgodovina totalitarnih režimov nas uči, da politična oblast ne začne nujno z odpravo vseh demokratičnih institucij, ker se večkrat sprva loti tistih delov družbe, ki jih ne more nadzirati – torej neodvisnih medijev, sindikatov, intelektualcev, nevladnih organizacij in drugih samostojnih družbenih skupin.
Morda premalokrat poudarimo, da smo v Sloveniji priča svojevrstnemu »prenosu odgovornosti« glede aktivnega in kritičnega državljanstva. Mediji so jo včasih bolj prepuščali intelektualcem, ti pa so se postopoma umikali iz javnega prostora, malo tudi zaradi ignorance novinarjev, in jo prepustili nevladnikom. Tako smo dobili absurdno verigo »delegiranja« demokratičnega poguma, na koncu katere se celotno breme kritične javnosti nesorazmerno zgrinja na peščico najbolj izpostavljenih aktivistov.
Danes politično anemičnost avtokastriranega novinarstva in molk precejšnjega dela intelektualne sfere s svojim pogumom nadomeščajo posamezniki, kot so Nika Kovač, Jaša Jenull, Miha Blažič in drugi. Namesto široke fronte kritične javnosti imamo nekaj prepoznavnih obrazov, ki nase prevzemajo tudi največji del političnih diskreditacij in osebnih napadov, in nekatere dele civilne družbe, ki jih omenjeni predstavljajo. To je do njih skrajno krivično.
Še bolj sprevrženo pa je, da jih včasih prav tisti, ki so se sami odrekli kritičnemu angažmaju, nato obtožujejo pretirane političnosti. Najprej jim prepustijo odgovornost za demokracijo, potem pa jim očitajo, da so pri njenem branjenju preglasni.
Zakaj to omenjam? Ker je s tem avtoritarna oblast dobila zdaj lažjo nalogo, saj mora poloviti te dovolj redke posameznike, jih očrniti, finančno omejiti, osamiti in, če uporabim poprejšnje poimenovanje, zakonsko prepovedati.
Prelaganje odgovornosti
Transmisija odgovornosti, ki sem jo omenil, se mi zdi resen družbeni in demokratični problem. Predvsem je do omenjenih zelo nepoštena, hkrati pa nas tudi zaslepi, da smo v položaju, v katerem se vsi strinjamo, da moramo nekaj storiti, vendar sami nismo pripravljeni prevzeti tveganja. Zmanjkuje nam demokratičnega poguma in vsakič, ko recimo Niko Kovač razglasimo za herojinjo, to počnemo tudi zato, ker iščemo alibi za lastno pasivnost. Pri tem se pretvarjamo, da se lahko takšni heroji borijo sami proti avtoritarni oblasti, s čimer gojimo nevarno iluzijo, ker se v svoji maloštevilnosti žal ne morejo. In tudi če bi se lahko, stanje ni sprejemljivo!
Že Hannah Arendt je pokazala, kako pomembno je za totalitarno oblast uničevanje avtonomnega javnega prostora, s tem pa posredno neodvisne civilne družbe. Psihopolitična tehnologija demonizacije oštevilčenih političnih nasprotnikov je ves čas preprosta in sledi približno takšnemu vrstnemu redu: najprej neko organizacijo ali posameznika diskreditirajo, ju prikazujejo kot sumljiva, politično pristranska in, kar je zdaj novost, povezana s tujimi interesi in financerji. Nato ju predstavijo kot nevarnost za slovensko demokracijo. V tretjem koraku predlagajo »racionalno« rešitev v obliki zakona, ki bo zaščitil interese države, tokrat v obliki novele zakona.
Ko to storijo, pohvalijo svoje dejanje kot nujno gesto za zaščito demokracije. S tem politični obračun celo spretno preoblečejo v lažna oblačila pravne države.
Putinov slog
Nekdanji direktor za demokracijo pri Svetu Evrope Matjaž Gruden je upravičeno opozoril, da predlagana omejitev bolj spominja na prakso Putinove Rusije in njeno zakonodajo o tujih agentih kot na evropsko demokratično tradicijo. Na podoben način so z očitki o tujem financiranju postopoma potiskali neodvisne organizacije in kritične glasove iz javnega življenja. Čeprav je Janša zapriseženi nasprotnik Putina, se očitno najraje uči pri njem.
Ceterum censeo: mediji bi morali biti psi čuvaji demokracije, ne njeni vratarji in gospodarji molka. Slovensko novinarstvo je v svoji demokratični vlogi nevarno na psu: bolj ko je na psu, manj je v njem psa čuvaja. Kako učinkovito je mogoče kritični glas utišati že s tem, da ga vztrajno ignoriraš, sem imel skozi leta dovolj priložnosti spoznati.