Kritična javnost, ki bi rešila medije

Tanja Starič je ob svetovnem dnevu svobode medijev napisala kratko kolumno za MMC RTV Slovenija, v katero je poskušala zajeti trenutno stanje domače situacije in nakazati njihove poglavitne težave.

Avtorica, znana po tem, da piše umirjeno in ne pretirava v sicer odličnih presojah, je kar nekaj misli namenila kritiki domačih novinarjev, predvsem »identitetni krizi« ceha in nemoči njegovega protestiranja:

Točnih podatkov, koliko redno zaposlenih novinarjev je v zadnjih dveh letih ostalo na cesti, sicer ni, zagotovo pa jih lahko štejemo v desetinah. Ta masovni eksodus v medijih poteka tiho, brez protestov, odmevnih tožb, novinarskih akcij. Novinarji so zadnjič stavkali leta 2004; razlog je bil položaj prekarcev, protest pa je neslavno propadel. Najbolj zaradi neenotnosti, saj se nekaj pomembnih komercialnih medijev ni priključilo stavki.

Danes slovensko novinarstvo ni več sposobno izpeljati skupne protestne akcije. V zadnjih letih je bil najbolj množičen shod novinarjev iz različnih medijev ob terorističnem napadu na francoski satirični časopis Charlie Hebdo. V Sloveniji lahko zbudi solidarnost morda le še nizkoten tvit Janeza Janše, protesti pa praviloma potekajo v virtualnem svetu družbenih omrežij.

Novinarji, prav tisti, ki najglasneje opozarjajo na družbene anomalije, v ključnem trenutku niso sposobni dvigniti glasu. Razlogov za to je več: neusmiljen in škodljiv generacijski spopad, tekmovalnost med (pre)številnimi mediji, strah pred izgubo službe, na drugi strani pa zavedanje, da so spremembe neizbežne, napovedi pa slabe. Takšne razmere so seveda idealne za lastnike, ki medij razumejo samo kot orodje in orožje za promocijo lastnih interesov. Prestrašeni, nemotivirani in vsevprek sprti delavci so lahka tarča za”čiščenje” odvečnih stroškov. Mantra o tem, da bi moral biti trg dela “bolj fleksibilen”, še nikoli ni zvenela bolj absurdno. Izkušnje kažejo, da odpuščenih novinarjev uprave ne nadomeščajo z novimi kadri iz vrst prekarcev, ki čakajo pred vrati. Zato bodo procesi, ki potekajo v globoki senci družbenih sprememb, tako usodno preoblikovali slovensko medijsko krajino.

Tanja Starič kolumna

Težko, da bi se s povedanim ne strinjali, dramatičnosti navkljub. Najbolj bode v oči iskrena samokritika, uperjen prst v novinarski ceh, brez olepševanj karajoč novinarsko nesolidarnost, dolgoletno pasivnost ravno v času in na dan, ko so se hrvaški novinarji podali na ulice in poskrbeli za lep kontrast, karakterizacijo novinarske tekmovalnosti in razklanosti, nemotiviranosti in strahu, nemoči misliti krute spremembe in pogoje dela.

Novinarkino oceno smemo dobesedno razumeti tudi kot pošteno samokritiko, saj je že drugič zapored članica Upravnega odbora DNS, ki sicer šteje deset članov. Nemoč, ki jo opisuje, lahko skratka štejemo za merodajen opis brezupa novinarskega društva samega, da bi doseglo spremembe, da bi npr. organiziralo proteste ali bistveno izboljšalo poklicni status novinarjev. To pa je vpogled, ki njene ugotovitve dela za še bistveno bolj pesimistične – znova jih lahko obravnavamo bodisi kot grajo društva ali pripoznanje njegove resigniranosti.

Staričeva nato stori še korak naprej in v obupu nad novinarsko skupnostjo, kot ji pravi, s prstom pokaže na kritično javnost, po njenem edino preostalo upanje, ki lahko iz zagate reši medije:

Edini zaveznik tistih, ki še vedno opozarjajo na družbeno odgovornost in javni interes, na to, da so kritični in resnicoljubni mediji eden od ključnih temeljev demokratične družbe, je lahko le še kritična javnost. Lastniki in – žal – tudi notranje razklana novinarska skupnost k temu očitno ne moremo več veliko dodati.

Se pravi: novinarji več ne morejo rešiti novinarjev, mediji ne medijev, zveni alarmantno spoznanje. Skrbniki družbene odgovornosti in pripisa izjemnega pomena so še edini preostali rešitelji, torej predstavniki kritične javnosti. A težava je naslednja: mar ni ta pojem izrazito amorfen, izpraznjen, nedoločen in nedoločljiv? Kdo je ta izvana kritična javnost? Ki bi ji za nameček bilo zelo mar ravno za medije in njihov centralni pomen v družbi? Kako mediji sami, ki jo kličejo na pomoč, strukturirajo in prezentirajo taisto javnost, ki je, domnevajmo ob odsotnosti kakšnega polnejšega opisa – verjetno del demokratično ozaveščene aktivne civilne družbe?

Govorim o paradoksu: kritične javnosti ni brez medijskega posredovanja. Imamo točno toliko te javnosti, kolikor je dovoljujejo in generirajo novinarji.

Poziv me nekoliko spominja na stališče DNS, Večerovih in Delovih novinarjev iz leta 2014, kjer so novinarji družno jadikovali zaradi »molka civilne družbe«, ki so jo klicali na pomoč. Spomnim se, da sem pred leti Delovemu novinarju postavil ravno to vprašanje: koga prištevate vanjo? Na dva prijazna poziva ni šlo, sledil je komplementaren »molk novinarjev«.

Če kaj, potem vem dokaj dobro, kako novinarji obravnavajo kritično javnost, kolikor je še imamo. V pomembnem delu so si zapravili njeno naklonjenost.

Več:

https://vezjak.com/2014/06/25/vecer-civilna-druzba-in-vratarjenje/

Nevidna gibanja kot konstrukt

Miro Cerar je ob včerajšnji splavitvi svoje stranke v hudi časovni stiski pred julijskim volitvami znova navrgel, da so ga v tak korak prisilile okoliščine. Konkretno, odstop vlade:

“Postali smo družba kraje in laži”

“Nismo si znali predstavljati, da nam bodo lastni plenilci razvrednotili težko pridobljeno državo in uničevali našo lastno nacionalno substanco. V veliki, daleč preveliki meri smo postali družba kraje in laži. Družba nezaupanja. Družba manipulacij.”

Če vlada ne bi padla, bi bili še naprej gibanje

Cerar je poudaril, da bi bili še naprej gibanje, če se ne bi zgodil nepričakovan padec vlade. “Na stanje v državi lahko zdaj neposredno vplivamo le tako, da se organiziramo kot politična stranka in zmagamo na volitvah.” Dejal je, da so do zdaj kot civilno družbeno gibanje delovali povsem neodvisno in samostojno, brez kapitalskih, klientelističnih, lobističnih ter finančnih in političnih ozadij.

Prvič, ne prepriča med Cerarjeva zaskrbljenost za stanje v državi. Če bi bila iskrena, bi njegovo gibanje, na katerega se sklicuje, češ da obstaja že eno leto (ali celo leto in pol, je dejal), do danes moralo pokazati vsaj minimalno dejavnost in manifestirati svojo legitimnost. Pa je ni. Kot sem  že na široko dokazoval, ne obstaja najmanjši indic, da bi njegovo civilnodružbeno gibanje od sebe dalo karkoli otipljivega vse do danes, zato lahko upravičeno sumimo, da je bilo ustanovljeno izključno za potrebe organizacije prihodnje stranke. In to je zloraba civilne družbe.

Drugič, če je Cerarjevo nevidno gibanje (beri: brez znanih stališč, obrazov, programa, spletne strani, česarkoli) resnično računalo biti »še naprej gibanje«, kot se je včeraj izrazil, kdaj je, končno in v resnici, nameravalo sploh kaj storiti proti uničevanju nacionalne substance, kraji družbenega premoženja, manipulacijam in lažem? Žal nimamo na razpolago prav nobenih indicev, da bi mu v to verjeli: bistveno verjetneje je, da je padec vlade enostavno približal državnozborske volitve kot edini cilj nevidnega gibanja, zato je moralo pohiteti.

Po vsem, kar lahko sklepam in vsem, kar vem tudi sicer, je nastop tik pred volitvami bila edina agenda tega misterioznega gibanja brez imena in vsebine; doslej se ni izkazalo npr. niti z enim samim javnim stališčem ali dejanjem. In v tem dejstvu tiči neposreden dokaz, da je bila imenovana civilna družba zlorabljena oz. uporabljena za politične potrebe.

Ob tem nastopi naslednji paradoks: Cerarjevo gibanje je nastalo v času največjega protestniškega vrenja v Sloveniji, torej uličnih pohodov civilne družbe. Cerar se jim ni pridružil, kakor je večkrat pojasnil, ne sam ne v imenu kakšnega kolektiva – kar na njegovo koncepcijo gibanja meče zanimivo interpretativno senco. Kakor da bi koncept njegove civilne družbe želel slediti neki togi, formalnopravni in prazni definiciji, njenemu pravnemu obstoju brez vsebine in outputa, v čistem in polnem kontrastu glede na pestrost in barvitost neformalnega žuborenja na ulicah. Kakor da je njegova koncepcija destilirano čisto zanikanje tega drugega. In smo spet pri naslednji dilemi: ne le, da je na delu zloraba, tej se pridružuje bržkone tudi temeljno nerazumevanje.

 

cerar

Verjeti Šoltesu, zaupati Cerarju?

Danes je čas, ko nove stranke ustanavljajo mediji, ne akterji. Kdor meni, da je obratno, si mora ogledati zadnje eksemplarične okoliščine tovrstnega dogajanja, preanalizirati medijska poročila in hitro bo lahko presodil, v kakšni meri je ugotovitev morda pretirana in v kakšni ni. Najmanj drži tole: mediji so nujen, ne pa tudi zadosten pogoj za uspešno ustanovitev. Brez njihove naklonjenosti ne bo šlo. Ampak še nečesa več.

Neskončno perpetuiranje suspenza, kdaj bosta Igor Šoltes in Miro Cerar ustanovila svoji stranki tik pred volitvami, utrujajoča praznost ponovljenih vzorcev intervjujev in spraševanj, medijski ritual, v katerem oba akterja povesta samo to, da nič ne povesta, da skratka še ni novic, da vse bo, ko bo, instrumentalizirano združuje bebavost medijev in njihovo spontano (ali ne) simbiozo s političnimi akterji, ki ponujeno sobivanje enostavno izkoriščajo. Po receptu: dajmo skupaj z mediji ustanoviti stranko. Trenutno so vsaj trije kandidati, ki se jim ta formula mora zdeti nadvse uporabna: ob omenjenih še Alenka Bratušek.

Kadičev hudomušni tvit lepo ilustrira povedano:

Kadič tvit Šoltes Cerar

Če je na delu sodelovanje enih in drugih, akterjev pred kamerami in medijev, pa  ni čisto enakovredno. Ko Šoltes in Cerar perpetuirata statement, da delata stranki, njun diskurz anticipira medijsko zanimanje za njuni stališči. Cerar je tu šel celo korak naprej in v vsakih fazi svojega odloga, ki traja že skoraj eno leto, končni rezultat obogatil s še podvojenim suspenzom: on da še ne ve, kaj bo nastalo, je dejal. Povedano preprosteje: brez neskončnega medijskega prostora, ki ga pridobivata zgolj z naznanjanjem, da bo morda nekaj nastalo, počasi lahko tisto res nastaja. Verzija medijske creatio ex nihilo, ob predpostavki seveda, da je uporabljen dovolj politično vabljiv in dražljiv subjekt. V danih okoliščinah ugleden, z nekakšno integriteto in spodobno avtoriteto, ki bo predvsem ušel vsem pastem slovenske obsesije po politični in še zlasti strankarski stigmatizaciji.

V bistvu sta po svoje celo prisiljena ponavljati svojo mantro »ni še čas, ne vemo še, kaj bo«, saj vsaka repeticija dviguje suspenz, posledično rejtinge in s tem ustvarja pogoje za javno prezentacijo – ob predpostavki, da bo obnašanje medijem temu sledilo. In seveda vedno sledi. Ponavljanje te prazne forme je torej zanju nadvse uspešen manever – čeprav je v sebi videti bebav, tudi je bebav in v osnovni globoko podcenjujoč, nedemokratičen. Saj za oba velja, da stranko delata že 12 mesecev: toda nihče ne pozna ne sodelavcev, ne programa, ne ničesar. Za medijski učinek povsem nepomembno, verjetno celo moteče in nevarno.

Formula »tik pred volitvami« kot preizkušena taktika

Povsem nova politična formula ustanovitve stranke to ni,  je neoriginalno povzeta po Zoranu Jankoviću, katere receptura se je na dolgi rok sicer izkazala za katastrofo, na kratek pa res recept za takojšnji uspeh: počakaj do časa tik pred volitvami, ko se mora tvoja skrb za državo eksponentno povečati. Ustanovitev v času pred tem je huda napaka. Že začetek tri mesece pred volitvami je lahko usoden, ker je prišel prehitro: isti mediji, vendar nasprotne politične opcije, te utegnejo usodno prizadeti. Če je medijsko ustanavljanje strank rezultat neke težko opisljive histerične narave v njih samih, je to drugo izraz njihove patološke, ki predvsem korenini v njihovi ekscesni spolitiziranosti in neprofesionalnosti.

Janković res ni imel zelo veliko časa za ustanovitev (podobno si je tudi on vzel čas za premišljevanje, a se zdi, da je takrat iskreno cincal), tako kot ga res ne bo imela Bratuškova. Pri Cerarju in Šoltesu je ravno nasprotno, obema se je utrnila odločitev že vsaj leto nazaj, nekako v času vstaj. Čeprav se je treba zavedati, da je ustanovitev tik pred volitvami povsem legitimna, lahko tudi logično preračunana in iz nekaterih navedenih razlogov celo najboljša možna izbira, pa je vseeno moralno sporna. V nadaljevanju bom poskušal pokazati, da se je še zlasti Cerarjev projekt znašel pred takšnim očitkom, ker njen glavni akter ves čas stavi na moralno prenovo politike in visoke etične standarde, ki jih osebno zagovarja. S tem si je tudi pridobil zaupanje množic – in s tem si ga tudi želi v prihodnje. Če stavite izrecno na moralno prenovo in obljubljate drugačno politiko, pa morajo za vas veljati bolj rigorozni standardi, tolerance do sumljivih ravnanj pa sme biti manj.

Že na prvi pogled je torej videti, da sta Cerar in Šoltes enostavno čakala na dober timing – če bi imeli redne volitve šele jeseni 2015, bi pač morala še eno leto na vse kriplje vzdrževati suspenz. Zato se jima tudi ni mudilo, a je sledil preobrat po kongresu PS in odstopu predsednice vlade. Takoj opazimo, da je skrb za stanje v državi, ki bi terjala odločno ukrepanje, kolikor je vezana na timing volitev, lahko v dobršni meri le zlagana. Veča se premosorazmerno datumu volitev in obratnosorazmerno pada. Če bi v prenovo res verjela, bi se verjetno oba priključila vstajniškemu gibanju, ki je najbolj množično in eksplicitno ponudilo isto sporočilo že jeseni 2012. Pa se nista – ker bi to omadeževalo njun skrbno negovani etablirani imidž »resnega politika«  ali »državljana«, kakor ga dojema volivec v nekem stereotipnem smislu. Ne bi niti dopuščalo singularitete političnega delovanja, na katero očitno stavita. Ne pozabimo, v zadnjih letih je zgolj protestniško dogajanje slovenskih vstaj bilo tista ključna idejna paradigma s potencialom, da se politične vzorce obnašanj radikalno spremeni; druge točke ne vidim. In še: ob tistem času je Cerar tudi zavrnil, da bi vodil vstajniško stranko.

Zaupati na besedo

Miro Cerar se od obelodanitve svoje namere, da se poda na ustanovitveni kongres (in ki, se ponavljamo, ujema z napovedjo državnozborskih volitev, ki bodo menda v drugi polovici julija) ves čas sklicuje na to, da od državljanov pričakuje zaupanje. Išče, pledira, prosi za zaupanje do sebe in njegove ekipe. Vse lepo in prav, toda kakšno zaupanje, zaupanje do koga?

Ker sta skupaj s Šoltesom doslej ponujala točno in samo sebe, svoj obraz in nič več, s tem zahtevata ravno prazno, apriorno naklonjenost. Vendar prazna gesta »Zaupajte meni«, ki jo implicitno predstavlja vsak politik, zanika sleherno deliberacijo. Pričakoval bi, da kaj takšnega politik stori, ko predstavi svoje ljudi in svoj program. Da prosi utemeljeno. Ne, to se ni zgodilo. Šoltes se venomer sklicuje na svoje društvo Verjamem, za katerega pa vemo le to, da je po septembru 2013, ko je bilo v Kopru ustanovljeno, ekspresno izgubilo svojega podpredsednika, dr. Bešič Loredana, in podpredsednico Polko Boškovič. Oba podpresednika društva Verjamem oz. polovica ustanovnih članov je izstopila enajsti dan po ustanovitvi, 27. septembra 2013. Od takrat naprej nismo slišali, kdo bi še deloval v tem društvu in še manj, kaj točno so praktični proizvodi njegovega civilnodružbenega dela.

Nevidna civilna družba

Tudi Cerar se v zadnjem slabem letu sklicuje na svoje civilno združenje. V enem od TV nastopov je omenjal Zavod Hrast, ki pa je zdaj preteklost – Jože Artnak, ki stoji v ozadju, je zdaj ustanovil »Zavod 14, zavod za sožitje in napredek«, in sicer 21. januarja 2014.

Zavod 14

Pribeležimo nekaj njegovih izjav o tem združenju:

»Naše civilnodružbeno združenje se je včeraj odločilo, da bo ustanovilo novo in neodvisno stranko.« (vir)

»Zagotovo bo del somišljenikov vstopil v stranko, del pa jih bo ostal aktiven v civilni družbi. Za posebno kvaliteto štejemo, če politična stranka ostane v stiku s civilno družbo, ki ima potem tudi kritičen odnos do nje oziroma ji je v podporo.« (vir)

»Dodal je, da je pomembno tako to, da nastane politična stranka, ki bo nove ljudi in nove ideje prinesla v politični prostor, kot da obdržijo aktivno, odgovorno in usposobljeno civilno družbo, ki bo politiko nadzirala, opozarjala in spodbujala.«

Na vprašanje o možnosti povezovanja z drugimi strankami je Cerar odgovoril, da je bilo dozdajšnje civilnodružbeno gibanje ves čas popolnoma neodvisno in samostojno. Takšno po njegovih besedah ostaja do ustanovitve stranke, od tam naprej pa bo morebitno povezovanje stvar politične stranke, njenih organov in članov. (vir)

Takoj opazimo, da Cerar sploh ne uporablja imena svojega združenja (torej Zavod 14), še manj kje nastopajo imena ljudi okoli njega. Da obstaja kaj takšnega, mu pač moramo verjeti na besedo – in mu. Da bi se novinarjem to stanje zdelo čudno in bi nanj opozorili, se seveda tudi ne dogaja.

Cerarjev koncept civilne družbe ponuja tudi največji možni kontrast temu, kar sicer pojmujemo pod tem pojmom – če so bile vstaje rezultat njenega angažmaja in angažmaja državljanov, je Cerarjeva »civilna družba« koncept anonimne, neznane, dobro skrivane skupine ljudi.  Pravzaprav je to nekakšen poštni predal v podobi želenega pravnega subjekta. Je tudi v čistem nasprotju z definicijami. Slovenska na Wikipediji je ohlapna, mestoma nenavadna, ampak pove nekaj pomembnega:

Civilna družba je skupni naziv za nevladne organizacije, ki v nasprotju z oblastjo zastopajo svoje interese in s tem skrbijo za izvrševanje javnega interesa. V slabši luči se civilni družbi reče tudi protestniki.

Kriterij za uvrstitev med civilno-družbene organizacije je, da njen namen ni pridobivanje materialnih sredstev oziroma ustvarjanje dobička ali vstop v območje oblasti, kar je značilno za politične stranke. Pravno so zato opredeljene tudi kot neprofitne organizacije.

Tudi če pojmujemo pod civilnodružbeno skupino le eno »celico« takšne organizacije, bi ta morala delovati v smeri proč od politike. Kar je storil Cerarjev anonimni civilnodružbeni zavod, pa je nekaj drugega: ne samo, da doslej ni pokazal ničesar, zaradi česar bi si zaslužil to ime, ne samo, da ne obstaja nobena spletna stran, nobena singularna akcija, dejanje ali izjava tega zavoda, temveč se upravičeno bojimo, da je njegov zavod, ki ga razume kot »gibanje«, zgolj zlorabil za ustanovitev svoje stranke. Če je edini otrok, edino dejanje tega zavoda pomoč pri ustanovitvi politične stranke, potem deluje točno v nasprotju z definicijo civilne družbe. In se nujno pretvarja, ko po enoletnih dejavnostih naznani nekakšno odločitev. Kajti odločitev je padla pred civilnodružbeno institucijo, ni prišla šele zdaj, kot namiguje že tale naslov v Dnevniku:

Cerar Dnevnik stranka odločitev je padla

Kam je šla morala?

Nekaj podobnega vidimo pri Šoltesu: nobenega partikularnega civilnega dejanja, skoraj anonimnost, nobene spletne strani z opisi dejanj, le trasiranje poti etablirani politiki: Loredan in Boškovičeva sta celo javno povedala, da sta odšla, ker želi Šoltes delati le na stranki. S tega vidika ne more biti dvoma, da sta Cerar in Šoltes zlorabila institut civilnodružbenega gibanja in institut civilne družbe sploh. Če smo se doslej večkrat naslajali nad dejstvom, da številne politične stranke ustanavljajo sebi lojalne paralelne forume, društva in zavode, običajno zaradi finančnih vzgibov, sta omenjena stvar celo poglobila v napačno smer in sprva ustanovila prazno lupino, verjetno iz potrebe po formalni ustanovitvi stranke, in se pri tem sploh nista trudila, da bi jo vsaj malce s čim napolnila, ponudila ideje in konkretna civilna dejanja. Pozor, in to že eno leto. Morda se je to že zgodilo, vendar akterji niso pompozno govorili o civilni družbi. Vedela sta, da invalidni mediji tega pač ne bodo opazili in posledično zamerili. Ne vem, morda sta verjela celo v nasprotje od tega, da je napaka karkoli ponuditi, se s tem determinirati in za nameček vreči komu med zobe, da te, upravičeno ali ne, razgali.

Imperativ, na katerega se je doslej,  ko to pišem, prevladujoče stavilo, sta po vsem videnem zgolj fizična prezenca in osebnost kot pogoj zaupanja. Po opreproščenem receptu »Verjemite, zaupajte, volite za nas«. Bo takšna videti nova, etično odlična in boljša politika, kakor nam jo obljubljajo?