::: IN MEDIA RES :::

Quis custodiet ipsos custodes?

Kritična javnost, ki bi rešila medije

Tanja Starič je ob svetovnem dnevu svobode medijev napisala kratko kolumno za MMC RTV Slovenija, v katero je poskušala zajeti trenutno stanje domače situacije in nakazati njihove poglavitne težave.

Avtorica, znana po tem, da piše umirjeno in ne pretirava v sicer odličnih presojah, je kar nekaj misli namenila kritiki domačih novinarjev, predvsem »identitetni krizi« ceha in nemoči njegovega protestiranja:

Točnih podatkov, koliko redno zaposlenih novinarjev je v zadnjih dveh letih ostalo na cesti, sicer ni, zagotovo pa jih lahko štejemo v desetinah. Ta masovni eksodus v medijih poteka tiho, brez protestov, odmevnih tožb, novinarskih akcij. Novinarji so zadnjič stavkali leta 2004; razlog je bil položaj prekarcev, protest pa je neslavno propadel. Najbolj zaradi neenotnosti, saj se nekaj pomembnih komercialnih medijev ni priključilo stavki.

Danes slovensko novinarstvo ni več sposobno izpeljati skupne protestne akcije. V zadnjih letih je bil najbolj množičen shod novinarjev iz različnih medijev ob terorističnem napadu na francoski satirični časopis Charlie Hebdo. V Sloveniji lahko zbudi solidarnost morda le še nizkoten tvit Janeza Janše, protesti pa praviloma potekajo v virtualnem svetu družbenih omrežij.

Novinarji, prav tisti, ki najglasneje opozarjajo na družbene anomalije, v ključnem trenutku niso sposobni dvigniti glasu. Razlogov za to je več: neusmiljen in škodljiv generacijski spopad, tekmovalnost med (pre)številnimi mediji, strah pred izgubo službe, na drugi strani pa zavedanje, da so spremembe neizbežne, napovedi pa slabe. Takšne razmere so seveda idealne za lastnike, ki medij razumejo samo kot orodje in orožje za promocijo lastnih interesov. Prestrašeni, nemotivirani in vsevprek sprti delavci so lahka tarča za”čiščenje” odvečnih stroškov. Mantra o tem, da bi moral biti trg dela “bolj fleksibilen”, še nikoli ni zvenela bolj absurdno. Izkušnje kažejo, da odpuščenih novinarjev uprave ne nadomeščajo z novimi kadri iz vrst prekarcev, ki čakajo pred vrati. Zato bodo procesi, ki potekajo v globoki senci družbenih sprememb, tako usodno preoblikovali slovensko medijsko krajino.

Tanja Starič kolumna

Težko, da bi se s povedanim ne strinjali, dramatičnosti navkljub. Najbolj bode v oči iskrena samokritika, uperjen prst v novinarski ceh, brez olepševanj karajoč novinarsko nesolidarnost, dolgoletno pasivnost ravno v času in na dan, ko so se hrvaški novinarji podali na ulice in poskrbeli za lep kontrast, karakterizacijo novinarske tekmovalnosti in razklanosti, nemotiviranosti in strahu, nemoči misliti krute spremembe in pogoje dela.

Novinarkino oceno smemo dobesedno razumeti tudi kot pošteno samokritiko, saj je že drugič zapored članica Upravnega odbora DNS, ki sicer šteje deset članov. Nemoč, ki jo opisuje, lahko skratka štejemo za merodajen opis brezupa novinarskega društva samega, da bi doseglo spremembe, da bi npr. organiziralo proteste ali bistveno izboljšalo poklicni status novinarjev. To pa je vpogled, ki njene ugotovitve dela za še bistveno bolj pesimistične – znova jih lahko obravnavamo bodisi kot grajo društva ali pripoznanje njegove resigniranosti.

Staričeva nato stori še korak naprej in v obupu nad novinarsko skupnostjo, kot ji pravi, s prstom pokaže na kritično javnost, po njenem edino preostalo upanje, ki lahko iz zagate reši medije:

Edini zaveznik tistih, ki še vedno opozarjajo na družbeno odgovornost in javni interes, na to, da so kritični in resnicoljubni mediji eden od ključnih temeljev demokratične družbe, je lahko le še kritična javnost. Lastniki in – žal – tudi notranje razklana novinarska skupnost k temu očitno ne moremo več veliko dodati.

Se pravi: novinarji več ne morejo rešiti novinarjev, mediji ne medijev, zveni alarmantno spoznanje. Skrbniki družbene odgovornosti in pripisa izjemnega pomena so še edini preostali rešitelji, torej predstavniki kritične javnosti. A težava je naslednja: mar ni ta pojem izrazito amorfen, izpraznjen, nedoločen in nedoločljiv? Kdo je ta izvana kritična javnost? Ki bi ji za nameček bilo zelo mar ravno za medije in njihov centralni pomen v družbi? Kako mediji sami, ki jo kličejo na pomoč, strukturirajo in prezentirajo taisto javnost, ki je, domnevajmo ob odsotnosti kakšnega polnejšega opisa – verjetno del demokratično ozaveščene aktivne civilne družbe?

Govorim o paradoksu: kritične javnosti ni brez medijskega posredovanja. Imamo točno toliko te javnosti, kolikor je dovoljujejo in generirajo novinarji.

Poziv me nekoliko spominja na stališče DNS, Večerovih in Delovih novinarjev iz leta 2014, kjer so novinarji družno jadikovali zaradi »molka civilne družbe«, ki so jo klicali na pomoč. Spomnim se, da sem pred leti Delovemu novinarju postavil ravno to vprašanje: koga prištevate vanjo? Na dva prijazna poziva ni šlo, sledil je komplementaren »molk novinarjev«.

Če kaj, potem vem dokaj dobro, kako novinarji obravnavajo kritično javnost, kolikor je še imamo. V pomembnem delu so si zapravili njeno naklonjenost.

Več:

https://vezjak.com/2014/06/25/vecer-civilna-druzba-in-vratarjenje/

Information

This entry was posted on 09/05/2016 by in mediji, spletni medij and tagged , , , .
%d bloggers like this: